Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pronicljvost in razgledanost
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Takrat je spoznal , da je rudarstvo eden najtežjih poklicev. In zanimivo je, da prihaja iz rudarskih krajev, ima rudarske izkušnje in zdaj ga zanima rudarjenje v gorah. Je to le naključje? Sam o tej povezavi ni razmišljal, vendar meni, da je to kako se bo človek odločil in kaj ga bo zanimalo, stvar genov.
Po univerzitetni diplomi na Univerzi Ljubljana je kot samostojni arhitekt in urbanist 15 let delal v gospodarstvu (Trbovlje, Ljubljana, Idrija).V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo.
Od leta 1983 do 2005 je bil zaposlen na Triglavskem narodnem parku (TNP), najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od 1992 do upokojitve oktobra 2005 pa kot direktor TNP. V Mednarodni komisiji za varstvo Alp, CIPRA, je aktivno sodeloval pri pripravi Alpske konvencije. V obdobju 2000–2005 je bil podpredsednik ALPARC, Mednarodne zveze zavarovanih območij Alp.
Svojo pot v Triglavskem narodnem parku je začel kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora. To so bila zanosna leta, pove Bizjak.
Takrat so začeli ohranjati kar je tipično za gorske predele, to je stavbna dediščina, pašne planine, hleve in podobno. Iskali so skupni jezik z lastniki teh objektov, da bi jih ti ohranili in obnovili, pri tem so bili včasih uspešni, drugič neuspešni. V TNP so kolikor so lahko pomagali tudi z denarjem in tako so obnovili več stavb, tudi cerkve, stoge v Bohinju, nekaj stavb so odkupili, recimo Pocarjevo domačijo in drugo.
Delo v parku mu je bilo v veselje in poseben privilegij; to je skušal prenesti tudi na svoje sodelavce in ljudi, ki tam živijo. Zavzemal se je za to, da bi park približal ljudem kot priložnost, da ne bi videli samo prepovedi in omejevanja dela in življenja. Država je pri teh prizadevanjih bolj ali manj stala ob strani, a ne vedno. Tako so v TNP predlagali različne davčne olajšave za prebivalce parka, vendar država teh idej ni podprla. Se je pa odzvala ob potresih v Posočju 1996 in 1998, ko so občani v krajih v parku za popotresno obnovo dobili več denarja kot tisti zunaj tega območja. Janez Bizjak tudi meni, da je bila odločitev o tem, da dobimo Triglavski narodni park, pravilna. To je naš največji narodni park, pravzaprav edini, ki ga imamo.
Visoko na seznamu njegovih prizadevanj je varstvo narave; napisal je 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. O tem veliko predava in opozarja, da če gledamo Alpe širše, vidimo, da sosednji "alpski narodi" dobro vedo, kaj je varovanje narave. Meni tudi, da se v naših Alpah srečujemo s podobnimi problemi varovanja narave kot drugje, vendar so problemi pri nas večji, ker varstvo narave nima nobenega svojega lobija, sprejeti zakoni se ne spoštujejo, in proti nesramnim kršiteljem ni nobenih vidnih ukrepov.
Bizjak je avtor petih knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981, knjiga o Grenlandiji, kamor je leta 1978 organiziral in vodil prvo slovensko alpinistično odpravo),
Zavarovana območja v Sloveniji (2008),
Alpska konvencija (2009),
Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),
Trenta in Soča (2015).
Ali pripravlja kaj novega? Pravi, da se vedno kaj najde. Tako bo treba nadaljevati knjigo o megalitskih strukturah. Želi tudi, da bi 22 letno raziskovanje sledi prvih rudarjev predstavil na poljuden način v knjigi.
Je tudi avtor besedil za monografije Triglavski narodni park (1995),
Trenta in Soča (1996) in Alpe, kot jih vidijo ptice (2009), doslej najobsežnejša monografija o Alpah od Slovenije do Francije (avtor fotografij Matevž Lenarčič), izdana v petih jezikih in leta 2010 nagrajena na mednarodnem festivalu gorniških filmov in literature v kanadskem mestu Banff kot najboljša knjiga o gorah.
Janez Bizjak je bil tudi avtor odmevne razstave o Sloveniji Voda, naše upanje (2008), predstavljene v Franciji od Pariza do Strasbourga, v Belgiji (2010), New Yorku (2010) in Berlinu (2011).
Raziskovanja obljudenosti gorskega sveta imajo relativno dolgo tradicijo. Tako je o pašništvu, pastirjih, v gorah kar nekaj strokovne literature, znane so raziskave dr. Toneta Cevca. Veliko je poljudne literature in tudi o rudarjenju imamo vrsto zapisov, precej tega gradiva pa je še v ljudskem izročilu.
Janez Bizjak doda, da so-on in ekipa, v kateri sodeluje, kar obsedeni z iskanjem ostalin v gorah. Za to je »kriv« dr. Cevc, ki je zbral tri navdušence, Mirana Bremšaka, Franceta Steleta in Janeza Bizjaka, da so sodelovali z njim pri iskanju ostalin pastirske dediščine.
Ob ostalinah prvih pastirjev so našli tudi ostanke prvih rudarjev v gorah. Na kaj takega nihče ni pomislil, v 20 letih raziskovanja pa so odkrili več kot 80 rudarskih lokacij v gorah, vse od Julijskih Alp, Karavank, do Kamniško Savinjskih Alp.
In tudi Janez Bizjak že dobrih 20 let intenzivno raziskuje arheološke ostaline rudarjenja v visokogorju Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp, od prazgodovine do srednjega veka. Leta 2010 so ga tako sprejeli v Montanhistorischer Verein Österreich (MHVÖ), strokovno združenje za raziskovanje rudarske zgodovine v gorah.
Kot smo že omenili je avtor petih knjig, od katerih je bila največje pozornosti deležna tista z naslovom: Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom.
Janez Bizjak je v omenjeni knjigi zapisal:
"Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ..."
Janez Bizjak pove, da ima krnski krog energijske učinke. Na sredini so štiri skale obrnjene točno v smeri S-J-V-Z, na zgornjem delu pa je kot nekako zrklo, punčica očesa, pod njim pa sta skali v smeri V-Z, ki spominjata na oltarno mizo. Kaj se je tu dogajalo ne ve nihče. Podobno kot to velja za angleški Stonehenge. O katerem so napisane gore knjig, vendar so vse le ugibanja. Lahko so v krnskem krogu izvajali obrede zdravljenja, lahko opazovali luno in sonce. Bizjak pozna nekaj ljudi, ki trdijo, da so po obisku v tem krogu izgubili bolečine, ker so verjeli v ozdravljenje.
Zanimiva so tudi tla v krogu, tam so peščena, medtem ko je izven kroga zemlja debela tudi do 40 cm. Poleg tega je ta krog ostal nepoškodovan v I. svetovni vojni, ko je bilo celotno področje pod Krnom, zaradi bojev, obstreljevanj, in preboja pri Kobaridu, uničeno, požgano. Po izročilu pastirjev pa naj bi bil ta krog po II. svetovni vojni ograjen z bodečo žico, da vanj ne bi vstopala živina. Zakaj je bilo tako, ne ve več nihče, je pa ostal nek starodaven spomin, da živina pač ne sme v ta krog. To pa po drugi strani pomeni, da krog ni služil kot "ograd, ograda" za živino, kot so trdili nekateri.
Sicer pa je takih krogov na planinah veliko, še več- Bizjak meni, da je tak krog imela vsaka planina. Poleg tega se krogi ali elipse pojavljajo tudi nižje. Recimo skoraj večina cerkvic na hribih, vzpetinah, ima nizko obzidje v obliki kroga ali nepravilne elipse. To niso ostanki protiturških taborov, ampak gre za neznane predkrščanske elemente in verovanja.
Nova odkritja megalitskih ostankov, kjer naj bi bile tudi energetske, zdravilne točke, odpirajo pot novodobnim religijskim, duhovnim praksam. Kako na to gleda Janez Bizjak? Do teh novodobnih gibanj je nekoliko nekoliko skeptičen, sicer ga ne motijo in jih spoštuje, saj vsak človek išče svoj duhovni svet. Pri megalitskih ostalinah, ki so povezane z energijskimi viri, pa je treba biti zelo previden. Čeprav kakšna zadeva drži 100%, je tu še vedno treba vse jemati z rezervo in dodati še kak odstotek dvoma. Za take zadeve je treba najti dokaze, teh pa ni, in že Einstein je rekel- da šteješ lahko le tisto kar ni vredno šteti, kar pa je vredno, se ne da šteti, in tako je tudi pri duhovnih energijah.
Bizjaka moti, pri novih obiskovalcih megalitskih struktur in prostorov, da skušajo to materializirati, prodajati in komercializirati, prepričan je da kar dobiš brezplačno tega tudi ne bi smel prodajati naprej. Vendar pa drugi mislijo drugače.
Janez Bizjak predava tako o ogroženosti narave, in seveda tudi o odkritjih megalitskih ostalin v gorah.
Janez Bizjak je aktiven terenski raziskovalec, zato ga je zelo težko dobiti, še posebno ko vreme dopušča obiske hribov in gora. Kot je povedal, velikih projektov sicer nima, vse se odpira sproti. S skupino arheologov zdaj dokumentirajo tisto, kar so odkrili doslej.
Ko je lepo vreme, Janez Bizjak ne zdrži v dolini. Ponovno obiskuje kraje, kjer je hodil sam ali skupaj s kolegi pred 20 ali 30 leti, in kjer takrat megalitskih in drugih prazgodovinskih ostankov sploh niso opazili.
Najdbe so presenetljive, in to drži človeka pokonci, te strasti odkrivanja in raziskovanje se ne da odvzeti ali prepovedati.
Kaj ga je najbolj presenetilo na terenih? Najprej so, različni strokovnjaki menili, da so prvi rudarji predmete ob izkopnih jamah preprosto izgubili, vendar pa se je izkazalo, da temu ni tako. Če bi jih izgubili, bi jih tudi iskali in našli, saj so bili preveč dragoceni. Zato menijo, da so jih tam pustili, ker so jih namerno darovali. Darovanje predmetov naj bi jim prineslo srečno življenje v gorah.
Predmeti, ki jih danes odkrivajo so res dragoceni, recimo bronasta medvedova glava, najdena na Planini Koren. Na Lepi Komni pa je vzpetina, kjer so očitno potekali obredi darovanja, saj so tam našli neverjetno veliko število delov bronastih sponk.
Pod Dleskovcem so recimo našli antični ključ in pisalo-stilus, ključ je podoben tistim, ki so jih našli na Hrušici- rimski trdnjavi Ad Pirum, med Logatcem in Ajdovščino. Take najdbe človeka pretresejo, pove Bizjak, tako so na primer našli nad Trento antični nož, ki je bil položen v nekakšen grobek, obložen s kamni prekrit s kamnito ploščo obrnjen v smer V-Z. Tega njegov lastnik zagotovo in izgubil, ampak je mogoče šlo za daritev, nek obred, kdo ve.
Tudi pravljice, posebno znane so tiste o Bogatinu prinašajo izročilo o rudarjih, in povsod se omenja Bergmandeljca, gorskega škrata, gorniškega možička, ki varuje skrite zaklade v globinah zemlje. Bizjak, doda, da je znano izročilo o zlatu, o zlatonosni reki Soči, vendar meni, da zlata tam in drugod v naših Alpah, ki jih sestavlja apnenec ni. Je pa zlato v Visokih Turah, ki so granitne.
Naše Alpe pa imajo bogata nahajališča železove rude. To dokazujejo posegi prazgodovinskih rudarjev, ti so nad rušjem, nad gozdno, drevesno mejo, praktično vse terene prekopali in za seboj pustili ogromno ostankov. Tako so ostale številne izkopne jame, za katere nekateri geologi menijo, da so naravne tvorbe, drugi pa so svoje mnenje po najdbah na robovih teh jam spremenili. Bizjak pove, da so tam našli tako ostanke železove rude, kot orodij, lončevine in druge predmete, poleg tega so v bližini našli tudi tlorise zelo preprostih stavb.
To dokazuje, da je bilo življenje prvih rudarjev izredno naporno, nevarno in zelo skromno. Kar se vidi tudi iz ostankov rudniških rovov, na Pokljuki, nad Trento, ki so zelo ozki, do 60 cm širine in visoki do 1,20 metra. Rudarjenje v gorah je trajalo od bronaste dobe do današnjih dni, in je bilo sestavni del preživetja. Rudarji so rudo prodajali, ob tem so imeli drobnico in tako se je počasi začelo tudi pašništvo. Je pa res, da planine na primorski strani niso nastale iz rudarskih naselbin, kar velja za gorenjske planine. Poleg tega je bilo v prazgodovini, pred antiko, zelo znano noriško jeklo, ki so ga izdelovali od Jadrana, preko Alp, do Visokih Tur. Ali so to nerjaveče jeklo izdelovali pri nas, pa Bizjak in drugi še raziskujejo.
Kot smo že uvodoma zapisali je bil Janez Bizjak del ekipe, ki je začela odkrivati starodavne ostanke v naših gorah. Ta ekipa se je z leti širila in dopolnjevala, prišli so tudi novi. Med temi je tudi Gorazd Kutin, lesarski tehnik, doma iz Čadrga nad Tolminom, naravovarstveni nadzornik TNP - oddelek Posočje.
Član "prvotne ekipe" Miran Bremšak (inženir strojništva, doma iz Komende, zaposlen kot vodja proizvodnje. Raziskovalec arheološke in zgodovinske preteklosti) pa je celo postavil internetno stran www.arheogore.si. Iz te strani smo tudi mi črpali del slikovnega gradiva ( z dovoljenjem nosilca, avtorja in skrbnika te strani Mirana Bremšaka).
Miran Bremšak je na prvi strani svoje spletne strani zapisal:
KDAJ?
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Pronicljvost in razgledanost
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Takrat je spoznal , da je rudarstvo eden najtežjih poklicev. In zanimivo je, da prihaja iz rudarskih krajev, ima rudarske izkušnje in zdaj ga zanima rudarjenje v gorah. Je to le naključje? Sam o tej povezavi ni razmišljal, vendar meni, da je to kako se bo človek odločil in kaj ga bo zanimalo, stvar genov.
Po univerzitetni diplomi na Univerzi Ljubljana je kot samostojni arhitekt in urbanist 15 let delal v gospodarstvu (Trbovlje, Ljubljana, Idrija).V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo.
Od leta 1983 do 2005 je bil zaposlen na Triglavskem narodnem parku (TNP), najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od 1992 do upokojitve oktobra 2005 pa kot direktor TNP. V Mednarodni komisiji za varstvo Alp, CIPRA, je aktivno sodeloval pri pripravi Alpske konvencije. V obdobju 2000–2005 je bil podpredsednik ALPARC, Mednarodne zveze zavarovanih območij Alp.
Svojo pot v Triglavskem narodnem parku je začel kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora. To so bila zanosna leta, pove Bizjak.
Takrat so začeli ohranjati kar je tipično za gorske predele, to je stavbna dediščina, pašne planine, hleve in podobno. Iskali so skupni jezik z lastniki teh objektov, da bi jih ti ohranili in obnovili, pri tem so bili včasih uspešni, drugič neuspešni. V TNP so kolikor so lahko pomagali tudi z denarjem in tako so obnovili več stavb, tudi cerkve, stoge v Bohinju, nekaj stavb so odkupili, recimo Pocarjevo domačijo in drugo.
Delo v parku mu je bilo v veselje in poseben privilegij; to je skušal prenesti tudi na svoje sodelavce in ljudi, ki tam živijo. Zavzemal se je za to, da bi park približal ljudem kot priložnost, da ne bi videli samo prepovedi in omejevanja dela in življenja. Država je pri teh prizadevanjih bolj ali manj stala ob strani, a ne vedno. Tako so v TNP predlagali različne davčne olajšave za prebivalce parka, vendar država teh idej ni podprla. Se je pa odzvala ob potresih v Posočju 1996 in 1998, ko so občani v krajih v parku za popotresno obnovo dobili več denarja kot tisti zunaj tega območja. Janez Bizjak tudi meni, da je bila odločitev o tem, da dobimo Triglavski narodni park, pravilna. To je naš največji narodni park, pravzaprav edini, ki ga imamo.
Visoko na seznamu njegovih prizadevanj je varstvo narave; napisal je 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. O tem veliko predava in opozarja, da če gledamo Alpe širše, vidimo, da sosednji "alpski narodi" dobro vedo, kaj je varovanje narave. Meni tudi, da se v naših Alpah srečujemo s podobnimi problemi varovanja narave kot drugje, vendar so problemi pri nas večji, ker varstvo narave nima nobenega svojega lobija, sprejeti zakoni se ne spoštujejo, in proti nesramnim kršiteljem ni nobenih vidnih ukrepov.
Bizjak je avtor petih knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981, knjiga o Grenlandiji, kamor je leta 1978 organiziral in vodil prvo slovensko alpinistično odpravo),
Zavarovana območja v Sloveniji (2008),
Alpska konvencija (2009),
Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),
Trenta in Soča (2015).
Ali pripravlja kaj novega? Pravi, da se vedno kaj najde. Tako bo treba nadaljevati knjigo o megalitskih strukturah. Želi tudi, da bi 22 letno raziskovanje sledi prvih rudarjev predstavil na poljuden način v knjigi.
Je tudi avtor besedil za monografije Triglavski narodni park (1995),
Trenta in Soča (1996) in Alpe, kot jih vidijo ptice (2009), doslej najobsežnejša monografija o Alpah od Slovenije do Francije (avtor fotografij Matevž Lenarčič), izdana v petih jezikih in leta 2010 nagrajena na mednarodnem festivalu gorniških filmov in literature v kanadskem mestu Banff kot najboljša knjiga o gorah.
Janez Bizjak je bil tudi avtor odmevne razstave o Sloveniji Voda, naše upanje (2008), predstavljene v Franciji od Pariza do Strasbourga, v Belgiji (2010), New Yorku (2010) in Berlinu (2011).
Raziskovanja obljudenosti gorskega sveta imajo relativno dolgo tradicijo. Tako je o pašništvu, pastirjih, v gorah kar nekaj strokovne literature, znane so raziskave dr. Toneta Cevca. Veliko je poljudne literature in tudi o rudarjenju imamo vrsto zapisov, precej tega gradiva pa je še v ljudskem izročilu.
Janez Bizjak doda, da so-on in ekipa, v kateri sodeluje, kar obsedeni z iskanjem ostalin v gorah. Za to je »kriv« dr. Cevc, ki je zbral tri navdušence, Mirana Bremšaka, Franceta Steleta in Janeza Bizjaka, da so sodelovali z njim pri iskanju ostalin pastirske dediščine.
Ob ostalinah prvih pastirjev so našli tudi ostanke prvih rudarjev v gorah. Na kaj takega nihče ni pomislil, v 20 letih raziskovanja pa so odkrili več kot 80 rudarskih lokacij v gorah, vse od Julijskih Alp, Karavank, do Kamniško Savinjskih Alp.
In tudi Janez Bizjak že dobrih 20 let intenzivno raziskuje arheološke ostaline rudarjenja v visokogorju Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp, od prazgodovine do srednjega veka. Leta 2010 so ga tako sprejeli v Montanhistorischer Verein Österreich (MHVÖ), strokovno združenje za raziskovanje rudarske zgodovine v gorah.
Kot smo že omenili je avtor petih knjig, od katerih je bila največje pozornosti deležna tista z naslovom: Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom.
Janez Bizjak je v omenjeni knjigi zapisal:
"Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ..."
Janez Bizjak pove, da ima krnski krog energijske učinke. Na sredini so štiri skale obrnjene točno v smeri S-J-V-Z, na zgornjem delu pa je kot nekako zrklo, punčica očesa, pod njim pa sta skali v smeri V-Z, ki spominjata na oltarno mizo. Kaj se je tu dogajalo ne ve nihče. Podobno kot to velja za angleški Stonehenge. O katerem so napisane gore knjig, vendar so vse le ugibanja. Lahko so v krnskem krogu izvajali obrede zdravljenja, lahko opazovali luno in sonce. Bizjak pozna nekaj ljudi, ki trdijo, da so po obisku v tem krogu izgubili bolečine, ker so verjeli v ozdravljenje.
Zanimiva so tudi tla v krogu, tam so peščena, medtem ko je izven kroga zemlja debela tudi do 40 cm. Poleg tega je ta krog ostal nepoškodovan v I. svetovni vojni, ko je bilo celotno področje pod Krnom, zaradi bojev, obstreljevanj, in preboja pri Kobaridu, uničeno, požgano. Po izročilu pastirjev pa naj bi bil ta krog po II. svetovni vojni ograjen z bodečo žico, da vanj ne bi vstopala živina. Zakaj je bilo tako, ne ve več nihče, je pa ostal nek starodaven spomin, da živina pač ne sme v ta krog. To pa po drugi strani pomeni, da krog ni služil kot "ograd, ograda" za živino, kot so trdili nekateri.
Sicer pa je takih krogov na planinah veliko, še več- Bizjak meni, da je tak krog imela vsaka planina. Poleg tega se krogi ali elipse pojavljajo tudi nižje. Recimo skoraj večina cerkvic na hribih, vzpetinah, ima nizko obzidje v obliki kroga ali nepravilne elipse. To niso ostanki protiturških taborov, ampak gre za neznane predkrščanske elemente in verovanja.
Nova odkritja megalitskih ostankov, kjer naj bi bile tudi energetske, zdravilne točke, odpirajo pot novodobnim religijskim, duhovnim praksam. Kako na to gleda Janez Bizjak? Do teh novodobnih gibanj je nekoliko nekoliko skeptičen, sicer ga ne motijo in jih spoštuje, saj vsak človek išče svoj duhovni svet. Pri megalitskih ostalinah, ki so povezane z energijskimi viri, pa je treba biti zelo previden. Čeprav kakšna zadeva drži 100%, je tu še vedno treba vse jemati z rezervo in dodati še kak odstotek dvoma. Za take zadeve je treba najti dokaze, teh pa ni, in že Einstein je rekel- da šteješ lahko le tisto kar ni vredno šteti, kar pa je vredno, se ne da šteti, in tako je tudi pri duhovnih energijah.
Bizjaka moti, pri novih obiskovalcih megalitskih struktur in prostorov, da skušajo to materializirati, prodajati in komercializirati, prepričan je da kar dobiš brezplačno tega tudi ne bi smel prodajati naprej. Vendar pa drugi mislijo drugače.
Janez Bizjak predava tako o ogroženosti narave, in seveda tudi o odkritjih megalitskih ostalin v gorah.
Janez Bizjak je aktiven terenski raziskovalec, zato ga je zelo težko dobiti, še posebno ko vreme dopušča obiske hribov in gora. Kot je povedal, velikih projektov sicer nima, vse se odpira sproti. S skupino arheologov zdaj dokumentirajo tisto, kar so odkrili doslej.
Ko je lepo vreme, Janez Bizjak ne zdrži v dolini. Ponovno obiskuje kraje, kjer je hodil sam ali skupaj s kolegi pred 20 ali 30 leti, in kjer takrat megalitskih in drugih prazgodovinskih ostankov sploh niso opazili.
Najdbe so presenetljive, in to drži človeka pokonci, te strasti odkrivanja in raziskovanje se ne da odvzeti ali prepovedati.
Kaj ga je najbolj presenetilo na terenih? Najprej so, različni strokovnjaki menili, da so prvi rudarji predmete ob izkopnih jamah preprosto izgubili, vendar pa se je izkazalo, da temu ni tako. Če bi jih izgubili, bi jih tudi iskali in našli, saj so bili preveč dragoceni. Zato menijo, da so jih tam pustili, ker so jih namerno darovali. Darovanje predmetov naj bi jim prineslo srečno življenje v gorah.
Predmeti, ki jih danes odkrivajo so res dragoceni, recimo bronasta medvedova glava, najdena na Planini Koren. Na Lepi Komni pa je vzpetina, kjer so očitno potekali obredi darovanja, saj so tam našli neverjetno veliko število delov bronastih sponk.
Pod Dleskovcem so recimo našli antični ključ in pisalo-stilus, ključ je podoben tistim, ki so jih našli na Hrušici- rimski trdnjavi Ad Pirum, med Logatcem in Ajdovščino. Take najdbe človeka pretresejo, pove Bizjak, tako so na primer našli nad Trento antični nož, ki je bil položen v nekakšen grobek, obložen s kamni prekrit s kamnito ploščo obrnjen v smer V-Z. Tega njegov lastnik zagotovo in izgubil, ampak je mogoče šlo za daritev, nek obred, kdo ve.
Tudi pravljice, posebno znane so tiste o Bogatinu prinašajo izročilo o rudarjih, in povsod se omenja Bergmandeljca, gorskega škrata, gorniškega možička, ki varuje skrite zaklade v globinah zemlje. Bizjak, doda, da je znano izročilo o zlatu, o zlatonosni reki Soči, vendar meni, da zlata tam in drugod v naših Alpah, ki jih sestavlja apnenec ni. Je pa zlato v Visokih Turah, ki so granitne.
Naše Alpe pa imajo bogata nahajališča železove rude. To dokazujejo posegi prazgodovinskih rudarjev, ti so nad rušjem, nad gozdno, drevesno mejo, praktično vse terene prekopali in za seboj pustili ogromno ostankov. Tako so ostale številne izkopne jame, za katere nekateri geologi menijo, da so naravne tvorbe, drugi pa so svoje mnenje po najdbah na robovih teh jam spremenili. Bizjak pove, da so tam našli tako ostanke železove rude, kot orodij, lončevine in druge predmete, poleg tega so v bližini našli tudi tlorise zelo preprostih stavb.
To dokazuje, da je bilo življenje prvih rudarjev izredno naporno, nevarno in zelo skromno. Kar se vidi tudi iz ostankov rudniških rovov, na Pokljuki, nad Trento, ki so zelo ozki, do 60 cm širine in visoki do 1,20 metra. Rudarjenje v gorah je trajalo od bronaste dobe do današnjih dni, in je bilo sestavni del preživetja. Rudarji so rudo prodajali, ob tem so imeli drobnico in tako se je počasi začelo tudi pašništvo. Je pa res, da planine na primorski strani niso nastale iz rudarskih naselbin, kar velja za gorenjske planine. Poleg tega je bilo v prazgodovini, pred antiko, zelo znano noriško jeklo, ki so ga izdelovali od Jadrana, preko Alp, do Visokih Tur. Ali so to nerjaveče jeklo izdelovali pri nas, pa Bizjak in drugi še raziskujejo.
Kot smo že uvodoma zapisali je bil Janez Bizjak del ekipe, ki je začela odkrivati starodavne ostanke v naših gorah. Ta ekipa se je z leti širila in dopolnjevala, prišli so tudi novi. Med temi je tudi Gorazd Kutin, lesarski tehnik, doma iz Čadrga nad Tolminom, naravovarstveni nadzornik TNP - oddelek Posočje.
Član "prvotne ekipe" Miran Bremšak (inženir strojništva, doma iz Komende, zaposlen kot vodja proizvodnje. Raziskovalec arheološke in zgodovinske preteklosti) pa je celo postavil internetno stran www.arheogore.si. Iz te strani smo tudi mi črpali del slikovnega gradiva ( z dovoljenjem nosilca, avtorja in skrbnika te strani Mirana Bremšaka).
Miran Bremšak je na prvi strani svoje spletne strani zapisal:
KDAJ?
Geza Filo je poldrugo leto škof slovenske evangeličanske cerkve. Odraščal je v tradicionalni luteranski kmečki družini v Ivanovcih v Prekmurju. Tam se je tudi odločil, da se po srednji šoli odpravi na študij teologije v Bratislavo. Bil je štipendist Svetovne luteranske zveze. Ko se je odpravil na študij, ni znal niti besede slovaščine. Učiti se je je začel ob prebiranju pustolovskih romanov Karla Maja in uspelo mu je. Boga doživlja kot svojo osebno odločitev, da so v vesolju neke božje sile, ki vodijo ta svet. Zaveda se stvarnosti Luthrovega spoznanja, da je človek hkrati grešen in zveličan. Kriviti boga za vse slabo na svetu, je zanj prelaganje odgovornosti na drugega. Za vsem slabim stoji človek, ki se žal vse manj zaveda svoje odgovornosti. Najprej odgovornosti za svoje lastno življenje in potem tudi odgovornosti za življenje človeških skupnosti. Po njegovem mnenju je vloga religije, da uravnava med poštenostjo in nepoštenostjo, med pravičnostjo in nepravičnostjo. Na svetu je vse več malih bogov, pisanih z malo, in zato je vera potrebna da vzpostavi ravnotežje med dobrim in zlom. Vprašuje se tudi ali slovenska evangeličanska cerkev naredi dovolj, da ohrani in prav prenese vrednost in pomen dela reformatorjev Trubarjevega časa. Pri tem pa poudarja, da cerkev ne sme živeti na zgodovinskih zaslugah, saj je živ mehanizem in mora delovati kot cerkev 21. in ne 16. stoletja.
Pred nekaj tedni je končal svojo športno pot telovadec Mitja Petkovšek, eden izmed večnih adutov za medalje na velikih tekmovanjih. Od njega smo vedno veliko pričakovali in to od njega tudi dobili - postal je dvakratni svetovni in štirikratni evropski prvak. Tekmoval bi še naprej, vendar je zaradi poškodbe sklenil, da se bo njegova bogata športna kariera končala. Človek, ki je neverjetno miren, odprt in športno zrel, pušča za seboj praznino, vendar se iz dvoran ne umika, saj ostaja tesno povezan s športom, ki mu je dal veliko več, kot mu je vzel. Tudi bradlje, ki mu je prinesla toliko naslovov, ne misli kar tako izpustiti. V oddaji Razkošje v glavi se bo v pogovoru z Juretom K. Čoklom spominjal tudi svojih srednješolskih let in vrgel pogled na vse tisto, kar prihaja zdaj, ko se začenja njegovo drugo življenje.
Že v rani mladosti je bil njegovo "igrišče" tudi atelje, saj sta mama in oče slikarja. Zdaj se Dorian R. Španzel, ki je študiral na Beneški akademiji lepih umetnosti in potem v Ljubljani magistriral na akademiji likovnih umetnosti in oblikovanja, "igra" drugače: z interaktivnimi inštalacijami, z industrijskim in grafičnim oblikovanjem in s fotografijo. Veselijo ga tudi potovanja in kulinarika, njegova najljubša jed pa je pražen krompir, kislo zelje z ocvirki in svinjska pečenka. Vsaj tako je povedal v samopredstavitvi, preden se je moral posloviti od kuharskega tekmovanja na eni izmed komercialnih televizij ...
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ksenija Malia Leban je ženska, ki svoje življenje živi polno. Po hudi prometni nesreči, ko je doživela obsmrtno izkušnjo, je zaživela drugače. Ljudje jo pogosto sprašujejo o smrti. Tolmačka, ki tolmači tudi za Evropsko komisijo in sega v sam vrh slovenskih tolmačev, pa je tudi obporodna spremljevalka, certificirana voditeljica rdečih šotorov, predvsem pa sogovornica širokega duha in drzne misli. V čem se delo tolmačke in obporodne spremljevalke stika, v čem so si njene življenjske vloge podobne in kaj si želi za svet, v katerega raste tudi njen sin, nam bo Ksenija Malia Leban pripovedovala v oddaji Razkošje v glavi. avtorica: Carmen L. Oven
Sedem velja za pravljično in srečno število. Niko Grafenauer, kljub temu, da je bil sedmi otrok v družini, ni imel srečnega in brezskrbnega otroštva. Očetu in družini je kruh dajala "železna cesta", mladost so zaznamovale številne selitve. Pesnik, pripovednik, esejist, prevajalec in publicist Niko Grafenauer je po učiteljišču študiral primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prve pesmi je pisal po vzoru Prešerna, Jenka, Župančiča, Murna in Kosovela. Poezija je nato zorela in prehajala v filozofsko refleksivnost. Njegova pesniška pot je bila posebna in izjemna. Največ bleščeče in očarljive igrivosti je Grafenauer izrazil v svoji poeziji in pravljicah za otroke. Njegov "pedenjped" hodi vštric z Župančičevim "cicibanom". Ob tem Niko Grafenauer tudi kritično in odgovorno vrednoti pojave v družbi in ustvarjalnost v času. Tako v prelomnih trenutkih naše novejše zgodovine svoj prodorni um udejanji kot urednik Nove revije in pomembno prispeva k slovenski osamosvojitvi. Četrt stoletja pozneje Prešernov nagrajenec Niko Grafenauer v oddaji Razkošje v glavi, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Profesorica doktorica Irma Virant Klun je klinična embriologinja in vodja Laboratorija za oploditev z biomedicinsko pomočjo na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana. Rada raziskuje tako zunajtelesno oploditev, kot tudi matične celice. Zanjo je najlepše, ko gleda, kako pod mikroskopom nastaja življenje. Na svoji poti nenehno študira in se izpopolnjuje, tudi v tujini. Aktivno sodeluje v več mednarodnih znanstvenih projektih. Je avtorica oziroma soavtorica številnih znanstvenih člankov oziroma publikacij, tudi knjig. Pred sabo še vedno čuti velik del poti, veliko izzivov in tudi iskanj. Včasih napiše kakšno pesem, ki jo prinese tisti trenutek. Zbirka njenih pesmi nosi, tudi poklicno gledano. simbolen naziv - "Nevidno". V eni od pesmi je namreč zapisala: "Samo tipljem. Previdno. V prazno. Da bi začutila, kaj je tu, kaj je tam." Profesorico doktorico Irmo Virant Klun bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Pripravlja jo Petra Medved.
Pravijo, da hočejo planinci "vsako goro gledati predvsem od zgoraj navzdol". In z vrha 5895 metrov visokega Kilimandžara v Tanzaniji, kjer poleg zastave Kluba 4000+ že več kot desetletje plapola tudi zastava občine Rogaška Slatina, so se Jožetu Lipniku, doktorju jezikoslovnih znanosti, proti vznožju najvišje gore v Afriki ponujali nepozabni razgledi. Takrat si je sicer profesor Lipnik sam pri sebi obljubil, da si bo skušal podobno pustolovščino podariti tudi za svoj osemdeseti rojstni dan, vendar pa so zdaj, kot sam poudarja, tudi takšne želje dobrih deset let starejše. Toda za dobro telesno in tudi duhovno kondicijo ta upokojeni pedagog, publicist, tabornik, planinec in pesnik vseeno skrbi s pogosto, če že ne kar vsakodnevno enourno hojo navkreber, poleg tega pa ima dovolj moči, da občasno še vedno predava tudi na tujih univerzah. In da ne pozabimo: tu sta še domači vrt in sadovnjak, kjer mu dela prav tako ne zmanjka ?
Beograjska vizualna umetnica Marija Vauda je posebnost v ustvarjalnosti in razumevanju sveta okoli sebe. Diplomirala je na kiparskem oddelku beograjske Fakultete za uporabne umetnosti. Od sredine osemdesetih let je z življenjskim sopotnikom, slikarjem Nikolo Pilipovićem, navzoča na domači in mednarodni likovni sceni. Oba namreč sodita med uveljavljene srbske umetnike, v Sloveniji pa sta se prvič predstavila leta 2001 v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru. To poletje sta razstavljala tudi Rušah. Marija Vauda se rada vrača v okolje, ki je zaznamovalo njen rod in tudi njeno otroštvo. Oče, skladatelj Zlatan Vauda, je bil rojen v Pernici pri Mariboru. Med nacistično okupacijo je bil z družino izgnan v Srbijo, kjer je po vojni tudi ostal in kar 34 let delal kot dirigent, umetniški vodja in producent otroškega zbora tedanje Radiotelevizije Beograd. O ustvarjalnosti in spominih, o življenjskih izkušnjah, ki so jo zaznamovale, o posebnostih življenja umetnikov v Beogradu v obdobju zadnjega četrt stoletja bo v oddaji, ki jo pripravlja Stane Kocutar, govorila Beograjčanka Marija Vauda.
V oddaji bomo gostili Ivana Omana, starosto slovenske osamosvojitvene politike. Njegova izjemno bogata življenjska pot je zaznamovana s številnimi dogodki, ki so povezani z demokratizacijo in osamosvajanjem Slovenije. Bil je član predsedstva Republike Slovenije, poslanec in še prej tudi podpredsednik Demosa ali pa predsednik Slovenske kmečke zveze. Poleg zavidljive politične kariere pa ima njegovo življenje še drug obraz, saj je bil vse od leta 1960, ko je prevzel očetovo kmetijo, tudi zelo uspešen kmet. Ustvaril si je veliko družino in danes eden od njegovih sinov to kmetijo, na kateri je kar sto glav živine, vodi, Ivan Oman pa kljub častitljivi starosti še vedno vsak dan dela v staji. Je prava zakladnica spominov na burne dni osamosvaja in poznejših dogodkov, poleg tega pa tudi odkrit kritik razmer, v katerih se je Slovenija znašla. Oddajo pripravlja Marjan Rogelj.
Zgodovinarka in etnologinja prof. dr. Mira Cencičje svoje poklicno delo posvetila odstiranju življenja in trpljenja Slovencev v času fašistične okupacije Primorske. Natančno je preučevala usode številnih vodilnih tigrovcev, pa tudi gospodarsko življenje primorskih kmetov, ki jih je tedanja oblast silila v prodajo zemlje. V številnih knjigah je prof. dr. Mira Cencič popisala tudi visoko narodno zavest tlačenih Primorcev, ki so jo krepili številni ''Čedrmaci'', slovenski duhovniki po kraških, vipavskih in briških vaseh. Kot predavateljica na Primorski univerzi je svoja spoznanja in ljubezen do domovine in maternega jezika prenašala na mlajše rodove. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ko jo poslušaš, si misliš, da govori zrela ženska, ko jo pogledaš vidiš mlado dekle, ki ima kaj povedati. Ana Drevenšek, nekdanja plesalka flamenka je ustanoviteljica slovenskega Rdečega šotora - prostora, kjer se družijo ženske skozi pogovor in neprisiljen način spoznavanja sebe in sveta, v katerem je danes ženska v popolnoma drugačnem položaju kot stoletja nazaj, ko so začeli vznikati rdeči šotori. Ana Drevenšek v svojem raziskovanju sega daleč nazaj ? v starodavno znanje ženske o ženski, ženske v odnosu do moških in sveta okoli njiju. Je tudi obporodna spremljevalka ali doula in kot pravi, sta vsako rojstvo otroka in pot do tja zanjo čudež, ki jo uči ponižnosti in ji daje nepojmljiva spoznanja o ženski naravi in moči. Mladostna radovednost jo je zapeljalo v študij kitajščine in znanja, ki ga širi vzhodna kultura. O večplastnosti njene poti, razmišljanj in znanja se bo v oddaji Razkošje v glavi z gostjo pogovarjala Carmen L. Oven.
Oddaja Razkošje v glavi se bo lotila za radijski medij eno najbolj delikatnih tem. Govoriti o fotografiji skozi eter se zdi popolnoma neprimerno, vendar ne, če je sogovornik Branimir Ritonja. Nenavadna življenjska zgodba, razmišljanja o fotografiji in razvejana civilno družbena dejavnost tega mojstra fotografije obljubljajo zanimivo in radoživo radijsko popotovanje. Na njem ga bo spremljal Marko Radmilovič.
Vse se začne v glavi, pravi Primos Rappl, arhitekt, bioenergetik in nekdanji aktivni športnik. Njega so misli v še mladi glavi najprej popeljale v aktivne športne vode podvodnega hokeja, hitrostnega plavanja in mini vaterpola. Vodile so ga do študija arhitekture, ki ga je dokončal in kar nekaj let uspešno vodil arhitekturne projekte. A misel, ki ga je že kot dečka napeljevala na to, da dogajanje okoli sebe občuti in vidi nekoliko drugače kot večina ljudi, ni utihnila. Polno je zaživela nekaj let nazaj, ko je pri priznanem slovenskem mojstru bioenergije postal certificirani bioenergetik, njegova življenjska pot pa se je v marsičem povsem spremenila. Tudi bolezen nastane v glavi, četudi se tega najpogosteje ne zavedamo, pravi. O tem, da je prav tu moč najti vzporednice med arhitekturo in bioenergijo, da je bioenergetski vpogled v telo nekaj povsem naravnega in znanstveno dokazanega in o tem, ali je življenje bioenergetika v čem posebno, nam bo Primos Rappl pripovedoval v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Carmen L. Oven.
Franci Savenc je letos dopolnil častitljivih 80 let. Nekdanji profesor na srednji kemijski šoli je svoje poslanstvo našel v informiranju ljudi. Najprej svojih učence, nato tudi širše javnosti. Vedno je iskal nove metode obveščanja in tako brez težav prepoznal vse prednosti svetovnega spleta, ki ga še danes spretno uporablja skoraj 10 ur na dan. Vse zato, da bi ohranil čim več slovenske alpinistične in gorniške dediščine, ki ji je zapisan že vse življenje: najprej kot alpinist, zdaj pa kot kronist. Starejši poslušalci se ga gotovo spominjajo kot pisca alpinističnih novic v časopisu Delo in pozneje v Planinskem vestniku, naši najstarejši tiskani reviji. Danes le redko kateri ljubitelj gora ne pozna portala 'Gore-ljudje', katerega urednik Franci Savenc bo gost oddaje Razkošje v glavi. Obiskal ga je Jure K. Čokl.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Debata je bila zame odkritje in ena najpomembnejših zadev, ki se mi je zgodila v življenju," razlaga profesorica primerjalnega jezikoslovja in književnosti Bojana Skrt, ki je tudi direktorica Za in proti, zavoda za kulturo dialoga. Izoblikovala je mrežo debatnih klubov po Sloveniji in ustanovila mednarodno študentsko in srednješolsko akademijo. Tri mednarodne konference o argumentaciji, retoriki in debati je tako organizirala v Sloveniji, eno pa tudi v Katarju. Že 15 let je mentorica slovenske srednješolske ekipe, ki se uspešno udeležuje svetovnih debatnih prvenstev. Pod njenim vodstvom je slovenska ekipa trikrat osvojila naslov svetovnih prvakov v kategoriji angleščina kot tuji jezik. Več let je bila podpredsednica IDEA - International Debate Education Association in članica izvršnega odbora Worlds Schools Debating Championships. O njenem delu in o kulturi dialoga v Sloveniji se bo z Bojano Skrt v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Petra Medved.
Je novinarka, je pojoča pesnica, je radikalna opazovalka sodobnega sveta. Njene novinarske zgodbe beremo v eni najbolj branih slovenskih ženskih prilog, njene avtorske zgodbe v glasbi lahko poslušamo na povsem sveži zgoščenki z naslovom Ljuba. Nika Vistoropski je sporočevalka zgodb, ki jih piše življenje. Mnoge od njih niso lepe, a jih je vseeno ali celo prav zato treba zapisati, povedati. Večino časa potuje navznoter, zelo pogosto tudi navzven. Nazadnje je bila Gruzija tista, o kateri še vedno govori. Kdaj je zgodba dokončana, kdo je Ljuba na njeni glasbeni poti in kaj jo kot novinarko in kot žensko v življenju najbolj vznemirja in pomirja, bo Nika Vistoropski med drugim povedala v oddaji Razkošje v glavi. Z gostjo se bo pogovarjala Carmen L. Oven.
Neveljaven email naslov