Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pronicljvost in razgledanost
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Takrat je spoznal , da je rudarstvo eden najtežjih poklicev. In zanimivo je, da prihaja iz rudarskih krajev, ima rudarske izkušnje in zdaj ga zanima rudarjenje v gorah. Je to le naključje? Sam o tej povezavi ni razmišljal, vendar meni, da je to kako se bo človek odločil in kaj ga bo zanimalo, stvar genov.
Po univerzitetni diplomi na Univerzi Ljubljana je kot samostojni arhitekt in urbanist 15 let delal v gospodarstvu (Trbovlje, Ljubljana, Idrija).V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo.
Od leta 1983 do 2005 je bil zaposlen na Triglavskem narodnem parku (TNP), najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od 1992 do upokojitve oktobra 2005 pa kot direktor TNP. V Mednarodni komisiji za varstvo Alp, CIPRA, je aktivno sodeloval pri pripravi Alpske konvencije. V obdobju 2000–2005 je bil podpredsednik ALPARC, Mednarodne zveze zavarovanih območij Alp.
Svojo pot v Triglavskem narodnem parku je začel kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora. To so bila zanosna leta, pove Bizjak.
Takrat so začeli ohranjati kar je tipično za gorske predele, to je stavbna dediščina, pašne planine, hleve in podobno. Iskali so skupni jezik z lastniki teh objektov, da bi jih ti ohranili in obnovili, pri tem so bili včasih uspešni, drugič neuspešni. V TNP so kolikor so lahko pomagali tudi z denarjem in tako so obnovili več stavb, tudi cerkve, stoge v Bohinju, nekaj stavb so odkupili, recimo Pocarjevo domačijo in drugo.
Delo v parku mu je bilo v veselje in poseben privilegij; to je skušal prenesti tudi na svoje sodelavce in ljudi, ki tam živijo. Zavzemal se je za to, da bi park približal ljudem kot priložnost, da ne bi videli samo prepovedi in omejevanja dela in življenja. Država je pri teh prizadevanjih bolj ali manj stala ob strani, a ne vedno. Tako so v TNP predlagali različne davčne olajšave za prebivalce parka, vendar država teh idej ni podprla. Se je pa odzvala ob potresih v Posočju 1996 in 1998, ko so občani v krajih v parku za popotresno obnovo dobili več denarja kot tisti zunaj tega območja. Janez Bizjak tudi meni, da je bila odločitev o tem, da dobimo Triglavski narodni park, pravilna. To je naš največji narodni park, pravzaprav edini, ki ga imamo.
Visoko na seznamu njegovih prizadevanj je varstvo narave; napisal je 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. O tem veliko predava in opozarja, da če gledamo Alpe širše, vidimo, da sosednji "alpski narodi" dobro vedo, kaj je varovanje narave. Meni tudi, da se v naših Alpah srečujemo s podobnimi problemi varovanja narave kot drugje, vendar so problemi pri nas večji, ker varstvo narave nima nobenega svojega lobija, sprejeti zakoni se ne spoštujejo, in proti nesramnim kršiteljem ni nobenih vidnih ukrepov.
Bizjak je avtor petih knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981, knjiga o Grenlandiji, kamor je leta 1978 organiziral in vodil prvo slovensko alpinistično odpravo),
Zavarovana območja v Sloveniji (2008),
Alpska konvencija (2009),
Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),
Trenta in Soča (2015).
Ali pripravlja kaj novega? Pravi, da se vedno kaj najde. Tako bo treba nadaljevati knjigo o megalitskih strukturah. Želi tudi, da bi 22 letno raziskovanje sledi prvih rudarjev predstavil na poljuden način v knjigi.
Je tudi avtor besedil za monografije Triglavski narodni park (1995),
Trenta in Soča (1996) in Alpe, kot jih vidijo ptice (2009), doslej najobsežnejša monografija o Alpah od Slovenije do Francije (avtor fotografij Matevž Lenarčič), izdana v petih jezikih in leta 2010 nagrajena na mednarodnem festivalu gorniških filmov in literature v kanadskem mestu Banff kot najboljša knjiga o gorah.
Janez Bizjak je bil tudi avtor odmevne razstave o Sloveniji Voda, naše upanje (2008), predstavljene v Franciji od Pariza do Strasbourga, v Belgiji (2010), New Yorku (2010) in Berlinu (2011).
Raziskovanja obljudenosti gorskega sveta imajo relativno dolgo tradicijo. Tako je o pašništvu, pastirjih, v gorah kar nekaj strokovne literature, znane so raziskave dr. Toneta Cevca. Veliko je poljudne literature in tudi o rudarjenju imamo vrsto zapisov, precej tega gradiva pa je še v ljudskem izročilu.
Janez Bizjak doda, da so-on in ekipa, v kateri sodeluje, kar obsedeni z iskanjem ostalin v gorah. Za to je »kriv« dr. Cevc, ki je zbral tri navdušence, Mirana Bremšaka, Franceta Steleta in Janeza Bizjaka, da so sodelovali z njim pri iskanju ostalin pastirske dediščine.
Ob ostalinah prvih pastirjev so našli tudi ostanke prvih rudarjev v gorah. Na kaj takega nihče ni pomislil, v 20 letih raziskovanja pa so odkrili več kot 80 rudarskih lokacij v gorah, vse od Julijskih Alp, Karavank, do Kamniško Savinjskih Alp.
In tudi Janez Bizjak že dobrih 20 let intenzivno raziskuje arheološke ostaline rudarjenja v visokogorju Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp, od prazgodovine do srednjega veka. Leta 2010 so ga tako sprejeli v Montanhistorischer Verein Österreich (MHVÖ), strokovno združenje za raziskovanje rudarske zgodovine v gorah.
Kot smo že omenili je avtor petih knjig, od katerih je bila največje pozornosti deležna tista z naslovom: Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom.
Janez Bizjak je v omenjeni knjigi zapisal:
"Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ..."
Janez Bizjak pove, da ima krnski krog energijske učinke. Na sredini so štiri skale obrnjene točno v smeri S-J-V-Z, na zgornjem delu pa je kot nekako zrklo, punčica očesa, pod njim pa sta skali v smeri V-Z, ki spominjata na oltarno mizo. Kaj se je tu dogajalo ne ve nihče. Podobno kot to velja za angleški Stonehenge. O katerem so napisane gore knjig, vendar so vse le ugibanja. Lahko so v krnskem krogu izvajali obrede zdravljenja, lahko opazovali luno in sonce. Bizjak pozna nekaj ljudi, ki trdijo, da so po obisku v tem krogu izgubili bolečine, ker so verjeli v ozdravljenje.
Zanimiva so tudi tla v krogu, tam so peščena, medtem ko je izven kroga zemlja debela tudi do 40 cm. Poleg tega je ta krog ostal nepoškodovan v I. svetovni vojni, ko je bilo celotno področje pod Krnom, zaradi bojev, obstreljevanj, in preboja pri Kobaridu, uničeno, požgano. Po izročilu pastirjev pa naj bi bil ta krog po II. svetovni vojni ograjen z bodečo žico, da vanj ne bi vstopala živina. Zakaj je bilo tako, ne ve več nihče, je pa ostal nek starodaven spomin, da živina pač ne sme v ta krog. To pa po drugi strani pomeni, da krog ni služil kot "ograd, ograda" za živino, kot so trdili nekateri.
Sicer pa je takih krogov na planinah veliko, še več- Bizjak meni, da je tak krog imela vsaka planina. Poleg tega se krogi ali elipse pojavljajo tudi nižje. Recimo skoraj večina cerkvic na hribih, vzpetinah, ima nizko obzidje v obliki kroga ali nepravilne elipse. To niso ostanki protiturških taborov, ampak gre za neznane predkrščanske elemente in verovanja.
Nova odkritja megalitskih ostankov, kjer naj bi bile tudi energetske, zdravilne točke, odpirajo pot novodobnim religijskim, duhovnim praksam. Kako na to gleda Janez Bizjak? Do teh novodobnih gibanj je nekoliko nekoliko skeptičen, sicer ga ne motijo in jih spoštuje, saj vsak človek išče svoj duhovni svet. Pri megalitskih ostalinah, ki so povezane z energijskimi viri, pa je treba biti zelo previden. Čeprav kakšna zadeva drži 100%, je tu še vedno treba vse jemati z rezervo in dodati še kak odstotek dvoma. Za take zadeve je treba najti dokaze, teh pa ni, in že Einstein je rekel- da šteješ lahko le tisto kar ni vredno šteti, kar pa je vredno, se ne da šteti, in tako je tudi pri duhovnih energijah.
Bizjaka moti, pri novih obiskovalcih megalitskih struktur in prostorov, da skušajo to materializirati, prodajati in komercializirati, prepričan je da kar dobiš brezplačno tega tudi ne bi smel prodajati naprej. Vendar pa drugi mislijo drugače.
Janez Bizjak predava tako o ogroženosti narave, in seveda tudi o odkritjih megalitskih ostalin v gorah.
Janez Bizjak je aktiven terenski raziskovalec, zato ga je zelo težko dobiti, še posebno ko vreme dopušča obiske hribov in gora. Kot je povedal, velikih projektov sicer nima, vse se odpira sproti. S skupino arheologov zdaj dokumentirajo tisto, kar so odkrili doslej.
Ko je lepo vreme, Janez Bizjak ne zdrži v dolini. Ponovno obiskuje kraje, kjer je hodil sam ali skupaj s kolegi pred 20 ali 30 leti, in kjer takrat megalitskih in drugih prazgodovinskih ostankov sploh niso opazili.
Najdbe so presenetljive, in to drži človeka pokonci, te strasti odkrivanja in raziskovanje se ne da odvzeti ali prepovedati.
Kaj ga je najbolj presenetilo na terenih? Najprej so, različni strokovnjaki menili, da so prvi rudarji predmete ob izkopnih jamah preprosto izgubili, vendar pa se je izkazalo, da temu ni tako. Če bi jih izgubili, bi jih tudi iskali in našli, saj so bili preveč dragoceni. Zato menijo, da so jih tam pustili, ker so jih namerno darovali. Darovanje predmetov naj bi jim prineslo srečno življenje v gorah.
Predmeti, ki jih danes odkrivajo so res dragoceni, recimo bronasta medvedova glava, najdena na Planini Koren. Na Lepi Komni pa je vzpetina, kjer so očitno potekali obredi darovanja, saj so tam našli neverjetno veliko število delov bronastih sponk.
Pod Dleskovcem so recimo našli antični ključ in pisalo-stilus, ključ je podoben tistim, ki so jih našli na Hrušici- rimski trdnjavi Ad Pirum, med Logatcem in Ajdovščino. Take najdbe človeka pretresejo, pove Bizjak, tako so na primer našli nad Trento antični nož, ki je bil položen v nekakšen grobek, obložen s kamni prekrit s kamnito ploščo obrnjen v smer V-Z. Tega njegov lastnik zagotovo in izgubil, ampak je mogoče šlo za daritev, nek obred, kdo ve.
Tudi pravljice, posebno znane so tiste o Bogatinu prinašajo izročilo o rudarjih, in povsod se omenja Bergmandeljca, gorskega škrata, gorniškega možička, ki varuje skrite zaklade v globinah zemlje. Bizjak, doda, da je znano izročilo o zlatu, o zlatonosni reki Soči, vendar meni, da zlata tam in drugod v naših Alpah, ki jih sestavlja apnenec ni. Je pa zlato v Visokih Turah, ki so granitne.
Naše Alpe pa imajo bogata nahajališča železove rude. To dokazujejo posegi prazgodovinskih rudarjev, ti so nad rušjem, nad gozdno, drevesno mejo, praktično vse terene prekopali in za seboj pustili ogromno ostankov. Tako so ostale številne izkopne jame, za katere nekateri geologi menijo, da so naravne tvorbe, drugi pa so svoje mnenje po najdbah na robovih teh jam spremenili. Bizjak pove, da so tam našli tako ostanke železove rude, kot orodij, lončevine in druge predmete, poleg tega so v bližini našli tudi tlorise zelo preprostih stavb.
To dokazuje, da je bilo življenje prvih rudarjev izredno naporno, nevarno in zelo skromno. Kar se vidi tudi iz ostankov rudniških rovov, na Pokljuki, nad Trento, ki so zelo ozki, do 60 cm širine in visoki do 1,20 metra. Rudarjenje v gorah je trajalo od bronaste dobe do današnjih dni, in je bilo sestavni del preživetja. Rudarji so rudo prodajali, ob tem so imeli drobnico in tako se je počasi začelo tudi pašništvo. Je pa res, da planine na primorski strani niso nastale iz rudarskih naselbin, kar velja za gorenjske planine. Poleg tega je bilo v prazgodovini, pred antiko, zelo znano noriško jeklo, ki so ga izdelovali od Jadrana, preko Alp, do Visokih Tur. Ali so to nerjaveče jeklo izdelovali pri nas, pa Bizjak in drugi še raziskujejo.
Kot smo že uvodoma zapisali je bil Janez Bizjak del ekipe, ki je začela odkrivati starodavne ostanke v naših gorah. Ta ekipa se je z leti širila in dopolnjevala, prišli so tudi novi. Med temi je tudi Gorazd Kutin, lesarski tehnik, doma iz Čadrga nad Tolminom, naravovarstveni nadzornik TNP - oddelek Posočje.
Član "prvotne ekipe" Miran Bremšak (inženir strojništva, doma iz Komende, zaposlen kot vodja proizvodnje. Raziskovalec arheološke in zgodovinske preteklosti) pa je celo postavil internetno stran www.arheogore.si. Iz te strani smo tudi mi črpali del slikovnega gradiva ( z dovoljenjem nosilca, avtorja in skrbnika te strani Mirana Bremšaka).
Miran Bremšak je na prvi strani svoje spletne strani zapisal:
KDAJ?
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Pronicljvost in razgledanost
Janez Bizjak univerzitetni diplomirani inženir, arhitekt, urbanist, naravovarstvenik in publicist, se je rodil v Trbovljah. Po maturi je nekaj mesecev delal kot rudar, da bi si prislužil denar za študij. Takrat je spoznal , da je rudarstvo eden najtežjih poklicev. In zanimivo je, da prihaja iz rudarskih krajev, ima rudarske izkušnje in zdaj ga zanima rudarjenje v gorah. Je to le naključje? Sam o tej povezavi ni razmišljal, vendar meni, da je to kako se bo človek odločil in kaj ga bo zanimalo, stvar genov.
Po univerzitetni diplomi na Univerzi Ljubljana je kot samostojni arhitekt in urbanist 15 let delal v gospodarstvu (Trbovlje, Ljubljana, Idrija).V Idriji je s kritičnimi članki sodeloval pri oporečniški reviji Kaplje. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitekturo.
Od leta 1983 do 2005 je bil zaposlen na Triglavskem narodnem parku (TNP), najprej kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora, od 1992 do upokojitve oktobra 2005 pa kot direktor TNP. V Mednarodni komisiji za varstvo Alp, CIPRA, je aktivno sodeloval pri pripravi Alpske konvencije. V obdobju 2000–2005 je bil podpredsednik ALPARC, Mednarodne zveze zavarovanih območij Alp.
Svojo pot v Triglavskem narodnem parku je začel kot strokovni sodelavec za obnovo kulturne dediščine in urejanje prostora. To so bila zanosna leta, pove Bizjak.
Takrat so začeli ohranjati kar je tipično za gorske predele, to je stavbna dediščina, pašne planine, hleve in podobno. Iskali so skupni jezik z lastniki teh objektov, da bi jih ti ohranili in obnovili, pri tem so bili včasih uspešni, drugič neuspešni. V TNP so kolikor so lahko pomagali tudi z denarjem in tako so obnovili več stavb, tudi cerkve, stoge v Bohinju, nekaj stavb so odkupili, recimo Pocarjevo domačijo in drugo.
Delo v parku mu je bilo v veselje in poseben privilegij; to je skušal prenesti tudi na svoje sodelavce in ljudi, ki tam živijo. Zavzemal se je za to, da bi park približal ljudem kot priložnost, da ne bi videli samo prepovedi in omejevanja dela in življenja. Država je pri teh prizadevanjih bolj ali manj stala ob strani, a ne vedno. Tako so v TNP predlagali različne davčne olajšave za prebivalce parka, vendar država teh idej ni podprla. Se je pa odzvala ob potresih v Posočju 1996 in 1998, ko so občani v krajih v parku za popotresno obnovo dobili več denarja kot tisti zunaj tega območja. Janez Bizjak tudi meni, da je bila odločitev o tem, da dobimo Triglavski narodni park, pravilna. To je naš največji narodni park, pravzaprav edini, ki ga imamo.
Visoko na seznamu njegovih prizadevanj je varstvo narave; napisal je 173 strokovnih člankov v domačih in tujih publikacijah. O tem veliko predava in opozarja, da če gledamo Alpe širše, vidimo, da sosednji "alpski narodi" dobro vedo, kaj je varovanje narave. Meni tudi, da se v naših Alpah srečujemo s podobnimi problemi varovanja narave kot drugje, vendar so problemi pri nas večji, ker varstvo narave nima nobenega svojega lobija, sprejeti zakoni se ne spoštujejo, in proti nesramnim kršiteljem ni nobenih vidnih ukrepov.
Bizjak je avtor petih knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981, knjiga o Grenlandiji, kamor je leta 1978 organiziral in vodil prvo slovensko alpinistično odpravo),
Zavarovana območja v Sloveniji (2008),
Alpska konvencija (2009),
Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),
Trenta in Soča (2015).
Ali pripravlja kaj novega? Pravi, da se vedno kaj najde. Tako bo treba nadaljevati knjigo o megalitskih strukturah. Želi tudi, da bi 22 letno raziskovanje sledi prvih rudarjev predstavil na poljuden način v knjigi.
Je tudi avtor besedil za monografije Triglavski narodni park (1995),
Trenta in Soča (1996) in Alpe, kot jih vidijo ptice (2009), doslej najobsežnejša monografija o Alpah od Slovenije do Francije (avtor fotografij Matevž Lenarčič), izdana v petih jezikih in leta 2010 nagrajena na mednarodnem festivalu gorniških filmov in literature v kanadskem mestu Banff kot najboljša knjiga o gorah.
Janez Bizjak je bil tudi avtor odmevne razstave o Sloveniji Voda, naše upanje (2008), predstavljene v Franciji od Pariza do Strasbourga, v Belgiji (2010), New Yorku (2010) in Berlinu (2011).
Raziskovanja obljudenosti gorskega sveta imajo relativno dolgo tradicijo. Tako je o pašništvu, pastirjih, v gorah kar nekaj strokovne literature, znane so raziskave dr. Toneta Cevca. Veliko je poljudne literature in tudi o rudarjenju imamo vrsto zapisov, precej tega gradiva pa je še v ljudskem izročilu.
Janez Bizjak doda, da so-on in ekipa, v kateri sodeluje, kar obsedeni z iskanjem ostalin v gorah. Za to je »kriv« dr. Cevc, ki je zbral tri navdušence, Mirana Bremšaka, Franceta Steleta in Janeza Bizjaka, da so sodelovali z njim pri iskanju ostalin pastirske dediščine.
Ob ostalinah prvih pastirjev so našli tudi ostanke prvih rudarjev v gorah. Na kaj takega nihče ni pomislil, v 20 letih raziskovanja pa so odkrili več kot 80 rudarskih lokacij v gorah, vse od Julijskih Alp, Karavank, do Kamniško Savinjskih Alp.
In tudi Janez Bizjak že dobrih 20 let intenzivno raziskuje arheološke ostaline rudarjenja v visokogorju Julijskih in Kamniško Savinjskih Alp, od prazgodovine do srednjega veka. Leta 2010 so ga tako sprejeli v Montanhistorischer Verein Österreich (MHVÖ), strokovno združenje za raziskovanje rudarske zgodovine v gorah.
Kot smo že omenili je avtor petih knjig, od katerih je bila največje pozornosti deležna tista z naslovom: Ostanki megalitske kulture v slovenskih Alpah iz leta 2012. Vzrok za nastanek te knjige, je bilo odkritje megalitskega kamnitega kroga pod Krnom.
Janez Bizjak je v omenjeni knjigi zapisal:
"Ko sem ga našel, sem menil, da doslej skrito ne sme tudi ostati skrito. Kulturna dediščina in duhovno izročilo naših prednikov, četudi samo domnevna in težko dokazljiva, sta naša skupna in javna lastnina ..."
Janez Bizjak pove, da ima krnski krog energijske učinke. Na sredini so štiri skale obrnjene točno v smeri S-J-V-Z, na zgornjem delu pa je kot nekako zrklo, punčica očesa, pod njim pa sta skali v smeri V-Z, ki spominjata na oltarno mizo. Kaj se je tu dogajalo ne ve nihče. Podobno kot to velja za angleški Stonehenge. O katerem so napisane gore knjig, vendar so vse le ugibanja. Lahko so v krnskem krogu izvajali obrede zdravljenja, lahko opazovali luno in sonce. Bizjak pozna nekaj ljudi, ki trdijo, da so po obisku v tem krogu izgubili bolečine, ker so verjeli v ozdravljenje.
Zanimiva so tudi tla v krogu, tam so peščena, medtem ko je izven kroga zemlja debela tudi do 40 cm. Poleg tega je ta krog ostal nepoškodovan v I. svetovni vojni, ko je bilo celotno področje pod Krnom, zaradi bojev, obstreljevanj, in preboja pri Kobaridu, uničeno, požgano. Po izročilu pastirjev pa naj bi bil ta krog po II. svetovni vojni ograjen z bodečo žico, da vanj ne bi vstopala živina. Zakaj je bilo tako, ne ve več nihče, je pa ostal nek starodaven spomin, da živina pač ne sme v ta krog. To pa po drugi strani pomeni, da krog ni služil kot "ograd, ograda" za živino, kot so trdili nekateri.
Sicer pa je takih krogov na planinah veliko, še več- Bizjak meni, da je tak krog imela vsaka planina. Poleg tega se krogi ali elipse pojavljajo tudi nižje. Recimo skoraj večina cerkvic na hribih, vzpetinah, ima nizko obzidje v obliki kroga ali nepravilne elipse. To niso ostanki protiturških taborov, ampak gre za neznane predkrščanske elemente in verovanja.
Nova odkritja megalitskih ostankov, kjer naj bi bile tudi energetske, zdravilne točke, odpirajo pot novodobnim religijskim, duhovnim praksam. Kako na to gleda Janez Bizjak? Do teh novodobnih gibanj je nekoliko nekoliko skeptičen, sicer ga ne motijo in jih spoštuje, saj vsak človek išče svoj duhovni svet. Pri megalitskih ostalinah, ki so povezane z energijskimi viri, pa je treba biti zelo previden. Čeprav kakšna zadeva drži 100%, je tu še vedno treba vse jemati z rezervo in dodati še kak odstotek dvoma. Za take zadeve je treba najti dokaze, teh pa ni, in že Einstein je rekel- da šteješ lahko le tisto kar ni vredno šteti, kar pa je vredno, se ne da šteti, in tako je tudi pri duhovnih energijah.
Bizjaka moti, pri novih obiskovalcih megalitskih struktur in prostorov, da skušajo to materializirati, prodajati in komercializirati, prepričan je da kar dobiš brezplačno tega tudi ne bi smel prodajati naprej. Vendar pa drugi mislijo drugače.
Janez Bizjak predava tako o ogroženosti narave, in seveda tudi o odkritjih megalitskih ostalin v gorah.
Janez Bizjak je aktiven terenski raziskovalec, zato ga je zelo težko dobiti, še posebno ko vreme dopušča obiske hribov in gora. Kot je povedal, velikih projektov sicer nima, vse se odpira sproti. S skupino arheologov zdaj dokumentirajo tisto, kar so odkrili doslej.
Ko je lepo vreme, Janez Bizjak ne zdrži v dolini. Ponovno obiskuje kraje, kjer je hodil sam ali skupaj s kolegi pred 20 ali 30 leti, in kjer takrat megalitskih in drugih prazgodovinskih ostankov sploh niso opazili.
Najdbe so presenetljive, in to drži človeka pokonci, te strasti odkrivanja in raziskovanje se ne da odvzeti ali prepovedati.
Kaj ga je najbolj presenetilo na terenih? Najprej so, različni strokovnjaki menili, da so prvi rudarji predmete ob izkopnih jamah preprosto izgubili, vendar pa se je izkazalo, da temu ni tako. Če bi jih izgubili, bi jih tudi iskali in našli, saj so bili preveč dragoceni. Zato menijo, da so jih tam pustili, ker so jih namerno darovali. Darovanje predmetov naj bi jim prineslo srečno življenje v gorah.
Predmeti, ki jih danes odkrivajo so res dragoceni, recimo bronasta medvedova glava, najdena na Planini Koren. Na Lepi Komni pa je vzpetina, kjer so očitno potekali obredi darovanja, saj so tam našli neverjetno veliko število delov bronastih sponk.
Pod Dleskovcem so recimo našli antični ključ in pisalo-stilus, ključ je podoben tistim, ki so jih našli na Hrušici- rimski trdnjavi Ad Pirum, med Logatcem in Ajdovščino. Take najdbe človeka pretresejo, pove Bizjak, tako so na primer našli nad Trento antični nož, ki je bil položen v nekakšen grobek, obložen s kamni prekrit s kamnito ploščo obrnjen v smer V-Z. Tega njegov lastnik zagotovo in izgubil, ampak je mogoče šlo za daritev, nek obred, kdo ve.
Tudi pravljice, posebno znane so tiste o Bogatinu prinašajo izročilo o rudarjih, in povsod se omenja Bergmandeljca, gorskega škrata, gorniškega možička, ki varuje skrite zaklade v globinah zemlje. Bizjak, doda, da je znano izročilo o zlatu, o zlatonosni reki Soči, vendar meni, da zlata tam in drugod v naših Alpah, ki jih sestavlja apnenec ni. Je pa zlato v Visokih Turah, ki so granitne.
Naše Alpe pa imajo bogata nahajališča železove rude. To dokazujejo posegi prazgodovinskih rudarjev, ti so nad rušjem, nad gozdno, drevesno mejo, praktično vse terene prekopali in za seboj pustili ogromno ostankov. Tako so ostale številne izkopne jame, za katere nekateri geologi menijo, da so naravne tvorbe, drugi pa so svoje mnenje po najdbah na robovih teh jam spremenili. Bizjak pove, da so tam našli tako ostanke železove rude, kot orodij, lončevine in druge predmete, poleg tega so v bližini našli tudi tlorise zelo preprostih stavb.
To dokazuje, da je bilo življenje prvih rudarjev izredno naporno, nevarno in zelo skromno. Kar se vidi tudi iz ostankov rudniških rovov, na Pokljuki, nad Trento, ki so zelo ozki, do 60 cm širine in visoki do 1,20 metra. Rudarjenje v gorah je trajalo od bronaste dobe do današnjih dni, in je bilo sestavni del preživetja. Rudarji so rudo prodajali, ob tem so imeli drobnico in tako se je počasi začelo tudi pašništvo. Je pa res, da planine na primorski strani niso nastale iz rudarskih naselbin, kar velja za gorenjske planine. Poleg tega je bilo v prazgodovini, pred antiko, zelo znano noriško jeklo, ki so ga izdelovali od Jadrana, preko Alp, do Visokih Tur. Ali so to nerjaveče jeklo izdelovali pri nas, pa Bizjak in drugi še raziskujejo.
Kot smo že uvodoma zapisali je bil Janez Bizjak del ekipe, ki je začela odkrivati starodavne ostanke v naših gorah. Ta ekipa se je z leti širila in dopolnjevala, prišli so tudi novi. Med temi je tudi Gorazd Kutin, lesarski tehnik, doma iz Čadrga nad Tolminom, naravovarstveni nadzornik TNP - oddelek Posočje.
Član "prvotne ekipe" Miran Bremšak (inženir strojništva, doma iz Komende, zaposlen kot vodja proizvodnje. Raziskovalec arheološke in zgodovinske preteklosti) pa je celo postavil internetno stran www.arheogore.si. Iz te strani smo tudi mi črpali del slikovnega gradiva ( z dovoljenjem nosilca, avtorja in skrbnika te strani Mirana Bremšaka).
Miran Bremšak je na prvi strani svoje spletne strani zapisal:
KDAJ?
Arheologinjo dr. Manco Vinazza je preteklost zanimala že od zgodnje mladosti. Ključno odločitev je sprejela po končani gimnaziji v Novi Gorici, ko se je vpisala na študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Arheologija sama jo je zelo prevzela in nekako postala njen način življenja. Po uspešno končanem študiju je opravljala različne zaposlitve, ki so bile vedno povezane z osnovno izobrazbo. Delati je začela v zasebnem sektorju, ko je uspešno vodila svoje podjetje Arheoacta, s. p., vedno pa si je želela delovati znotraj ustanove, zato je ves čas svoje znanje izpopolnjevala, pripravljala različne strokovne prispevke in predavanja. V letu 2013 je tako v okviru projekta ENTRANS dobila zaposlitev v raziskovalnem projektu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. S tem se ji je odprla možnost, da razvija svoje raziskovalne ambicije, kot na primer sodelovanja na raziskovalnih arheoloških izkopavanjih, pisanje znanstvenih in strokovnih člankov, urednikovanje revij in zbornikov. Obenem je dobila priložnost tudi za delo s študenti na našem Oddelku za arheologijo. Dr. Manca Vinazza je gostja v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
V današnji oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali prof. dr. Borisa Kryštufka, ki pravi, da je v življenju imel privilegij, da je lahko sledil lastni intuiciji in se posvetil raziskovanju sesalcev. Je muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegovo delo temelji na preučevanju muzejskih prirodoslovnih zbirk. V muzeju skrbi za zbirko sesalcev, ki je največja te vrste v jugovzhodni Evropi. Opisal je tudi štiri nove vrste sesalcev. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del in član nadzornega odbora na projektu Atlas evropskih sesalcev. Lani decembra je prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Prof. dr. Borisa Kryštufka je pred mikrofon povabila Petra Medved.
Zvone Dragan ima za sabo dolgoletno politično in diplomatsko kariero, med katero je prisostvoval najrazličnejšim pomembnim zgodovinskih dogodkom druge polovice 20. stoletja. Že zelo mlad je postal podpredsednik za gospodarstvo v slovenskem izvršnem svetu oz. vladi, šest let zatem pa je isto mesto zasedel še v zveznem izvršnem svetu, kjer je bil zadolžen za ekonomski sistem in razvojno politiko celotne Jugoslavije. S tega položaja je med drugim vodil sklepanje resnično obsežnih poslov jugoslovanskih podjetij z Irakom v okviru neuvrščenih držav in se redno srečeval z iraškim političnim vrhom, vključno s Sadamom Huseinom. V začetku 80-ih let, ko je Jugoslavija zašla v hudo dolžniško krizo, je bil na čelu pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom, ki je bil po eni strani ključen za to, da je lahko država reprogramirala svoje dolgove, hkrati pa jo je prisilil v vrsto nepriljubljenih ukrepov za omejevanje porabe, kot so bili na primer bencinski boni. Sredi 80-ih let se je po hudi bolezni popolnoma umaknil iz politike ter začel diplomatsko kariero. Še kot jugoslovanski veleposlanik je bil štiri leta v Pekingu, kjer je bil priča odpiranju kitajskega gospodarstva in tržnim reformam Deng Xiaopinga, nato pa je sodeloval pri vzpostavljanju diplomacije na novo osamosvojene Slovenije in bil med drugim naš prvi veleposlanik v Pragi. Z Zvonetom Draganom se je o njegovih bogatih izkušnjah, ki jih je pred nekaj leti opisal tudi v knjigi Od politike do diplomacije, za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bili napoteni v Slovenijo, učila slovenščino. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30 leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj Združene države priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927–2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona. Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema: "Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori."
Po poklicu učiteljica, sicer pa pisateljica in pripovedovalka Darinka Kobal, je avtorica vrste knjig za otroke, ki jih objavlja, odkar je leta 1996 izšla njena čisto prva knjižica. Ker se je morala zaradi poškodbe upokojiti in ker je neizmerno ljubila šolski smeh in pogrešala otroško govorico, je poiskala nove poti do šolskih klopi. Začela je počasi in plašno, korak za korakom. Po več kot osemnajstih letih zdaj ve, da tisoč dobrih besed ne odtehta ene same izkušnje. Otroke skozi svoje zgodbe in pravljice nevsiljivo opozarja na neprevidnosti in trenutke nepremišljenosti na cesti s kolesom, z rolkami, med igro … Pa o neprevidnostih v gozdu, živalskem vrtu ali vse pogosteje med psi in drugimi živalmi v okolici. "Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje," pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi. Z Darinko Kobal, ki piše tudi scenarije, vodi radijske oddaje in svoje pravljice pripoveduje po slovenskih knjižnicah, vrtcih in šolah in je tudi članica Društva pisateljev Slovenije, članica Društva staršev za boljšo šolo ter ena od ustanoviteljic Odbora ljubljanskih učiteljev, se je pogovarjala novinarka Tadeja Bizilj.
Jana Kolarič je pesnica, pisateljica, dramatičarka in vse ostalo, kar zahteva igriv um in spretno sestavljanje besed. Že več kot štirideset let piše za otroke in odrasle, za knjižne police in odre, ter za literarni užitek in družbenokritični premislek.
Nemiren duh ter zagledanost v znanost in raziskovanje. Tako bi lahko opisali upokojenega profesorja Fakultete za elektrotehniko. Njegovo poklicno, pedagoško in raziskovalno področje dela je telekomunikacija. Napisal je tudi več učbenikov. Aprila je dopolnil 90 let, a njegova misel in neustavljiva želja po odkrivanju novega zapolnita vsak kotiček njegovega življenja. Zdaj ga najbolj zanimajo pojavi v vesolju. O tem piše knjigo, ki pa še ni končana, saj jo skoraj vsak dan dopolni s čim novim – z novim spoznanjem.
Mož in oče. Poklicni gasilec s Centra za zaščito in reševanje v Domžalah. Šampion kickboksa, ki ima v lasti celo vrsto pasov prvakov in ga je osebno želel spoznati Arnold Schwarzenegger. Predvsem pa miren, prijazen in skromen človek, ki po besedah njegovega kondicijskega trenerja Anžeta Mačka izžareva disciplino in predanost vsaki stvari, ki se je loti. Trener in vodja Kluba borilnih veščin Domžale in zgled mladim - tudi tistim s posebnimi potrebami. Pri različnih vrstah vadbe sodeluje tudi z nekaterimi slovenskimi reprezentanti v košarki in drugimi znanimi športniki. Vse to in še kaj je Marjan Bolhar, s katerim se je Jure K. Čokl na njegovo veliko srečo v oddaji Razkošje v glavi znašel pred mikrofonom in ne v ringu.
Boris Grabrijan se je rodil doma na kmetiji dedka Nikolaja Peteha v Velikih Selih pri Adlešičih v Beli krajini. S starši in dvema sestrama je otroštvo preživel v Črnomlju v bloku. Vendar pa so se ves čas vračali na kmetijo pomagat pri kmečkih opravilih. Boris je bil tako navdušen nad delom na kmetiji, da je skoraj vse počitnice preživel tam. Najraje se je ukvarjal s konji in tudi drugo živino, ki jo je vsak dan vodil na pašo. Vendar je življenje prineslo nove poti in izzive in tako je končal pedagoško gimnazijo, se vpisal na biotehniško fakulteto-višješolski študij živinoreje in postal kmetijski inženir živinorejske smeri. Ob tem je bil tudi inovator. Del njegove poti pa je bil tudi na področju politike. Precej se je angažiral pri ustanovitvi Zveze slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze. Bil je kot vodja kabineta ministra za kmetijstvo Cirila Smerkolja leta 1996. Svojo kariero je nato nadaljeval na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije in se od tam zaradi razhajanj v pogledih vrnil v Belo krajino. Tu pa je bil izbran za direktorja Krajinskega parka Kolpa. Boris Grabrijan je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Goran Lisica, bolj znan pod nadimkom Fox, je lastnik in direktor Dallas Records, ene prvih neodvisnih slovenskih glasbenih založb, ki je s svojim sestrskim podjetjem Mars Music prisotna na celotnem področju nekdanje Jugoslavije in je v preteklih tridesetih letih izdala albume številnih znanih izvajalcev, od skupin, kot sta Laibach in Let 3, pa do Gibonnija, Helene Blagne, Gorana Bregoviča in Severine. Poleg tega so bili dolga leta zastopnik založbe EMI Records, pod okrilje katere so sodili največji svetovni izvajalci, kot so Pink Floydi, Beatli in Nick Cave, ukvarjajo pa se tudi s ščitenjem avtorskih pravic, promocijo izvajalcev v regiji in organizacijo koncertov. O tem, kako je od mladostne navdušenosti nad punkom in novim valom ter menedžeriranja reške skupine Paraf prišel do ustanovitve ene največjih največjih glasbenih založb na Balkanu, kako ne le zavoljo svojega dela, ampak tudi v prostem času njegovo življenje ves čas zaznamuje glasba, in to vse od klasičnih klavirskih skladb do sodobnega techna, pa tudi o nekaterih njegovih manj pričakovanih hobijih, kot so intenzivno ukvarjanje s športom, branje strokovne literature o kozmologiji in zelo organizirano zbiranje in razpečevanje vicev, se je z Goranom Lisico – Foxom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Ko se je pred približno poldrugim desetletjem upokojil, je bil Milan Horvat namestnik generalnega direktorja slovenske policije, njegova poklicna kariera pa se je začela v Murski Soboti, kjer je prvič oblekel uniformo miličnika. Že od osnovnošolskih klopi mu je šlo učenje zelo dobro od rok, zato je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Pred in med vojno za Slovenijo je v Pomurju deloval kot načelnik uniformiranih policistov in tako najprej operativno vodil že priprave, potem pa tudi oborožene spopade policije z jugoslovansko armado za mejne prehode v tem delu države. V oddajo Razkošje v glavi ga je ob tridesetletnici osamosvojitve povabil Dušan Berne.
Dr. Aleš Musar je kot diplomant kemije in magister naravoslovno-tehniške informatike leta 1991 začel poklicno pot kot asistent pri profesorici in znanstvenici Aleksandri Kornhauser, ki jo poleg svoje žene Nataše šteje za vzornico na svoji življenjski poti. Po uspešnem študiju in doktoratu na britanski šoli za upravljanje Univerze v Lancastru leta 2000 se je nato podal v finančne vode in se pridružil skupini Aktiva. Leta 2003 je s partnerjema ustanovil skupino S. T. Hammer, kjer je sodeloval pri upravljanju turističnih in trgovskih podjetij ter podjetij v kovinski, kemični in živilski industriji. Njihova skupna pot se je končala leta 2016, prav v času, ko odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi Ruska dača. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi. Dr. Aleš Musar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Miha Rus je jezikoslovec, slovenist, prevajalec, pesnik, rodoslovec, gasilec, bodoči bibliotekar, pevec in oče v 12-članski družini. Pesmi je pisal že v osnovni šoli, večino pa spesnil v času služenja vojaškega roka v istrski prestolnici Pulj. Med študijem slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti se je posvečal malce drugačnim besedam: njihovemu izvoru, ustroju in povezanosti. Kot rodoslovec pa raziskovanje svoje rodbine Rusovih povezuje tudi z genetskim rodoslovjem. Kljub pomanjkanju časa ima pred sabo veliko izzivov in neizpolnjenih želja. Zdi se, da nenehno išče načine, da še dodatno obogati svoje razkošje v glavi.
Alenka Černelič Krošelj, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica Posavskega muzeja Brežice. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v Kulturnem domu Krško na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot Mestni muzej Krško, Galerija Krško in Grad Rajhenburg, prej pa na občini Krško kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v osnovni šoli Brežice in Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na Univerzi v Mariboru. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi, avtor je Milan Trobič.
»Ko sem bil mlajši, mi je bilo v družbi dolga leta nerodno povedati, da sem obrtnik, pa tudi stavek, da sem umetnik, mi je šel težko z jezika. Ampak zdaj, po približno treh desetletjih dela in iskanj, se s tem ne obremenjujem več. Pomembno je, da z nakitom, ki se rodi v mojem dialogu s kovinami, osrečujem svoje stranke in da lahko potem kupci mojih unikatnih izdelkov širijo to srečo naprej.« Huberto Široka bo gost v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravil Dušan Berne.
Dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej je Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in diplomatsko-politično kariero. Že pri 16 letih je postal Delov dopisnik iz Južne Amerike, ki je bila v tistem času polna levičarskih gverilskih političnih gibanj ter desničarskih vojaških udarov in diktatur. Ustanovil je mednarodno podjetje Tecnowatt, ki je zaposlilo več tisoč ljudi in osvetlilo znameniti kip Kristusa v Riu de Janeiru, pa tudi ulice kar nekaj svetovnih prestolnic. Odigral je pomembno vlogo pri širjenju Nove Ljubljanske banke v Južni Ameriki, bil je predsednik gospodarske zbornice druge največje brazilske zvezne države in je bržkone edini človek, ki je dvakrat zavrnil prošnjo takratnega brazilskega predsednika Fernanda Cardosa, naj postane minister v njegovi vladi. Pri njegovem delovanju ga sicer vseskozi vodi prepričanje, da podjetništvo ne sme biti usmerjeno le v slepo kopičenje denarja, ampak mora služiti skupnemu dobremu. Je torej človek raznolikih življenj in zanimanj, spričo česar morda niti ni presenetljivo, da so v Braziliji o njem napisali knjigo s pomenljivim naslovom Uganka Šalej. Kljub vsem tem uspehom v Južni Ameriki pa Šalej nikoli ni izgubil navezanosti na svojo domovino in si tako diplomatsko kot v poslovnem polju že desetletja prizadeva za boljše slovensko-brazilske odnose. O njegovi življenjski poti, od otroštva v povojni Sloveniji, kjer so ga močno zaznamovali predvsem izjemno solidarni medsebojni odnosi, do njegove neverjetne kariere na drugem koncu sveta, se je s Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Včasih se zdi, da starogrško preteklost, sploh kulturne vrhunce antike poenostavljeno idealiziramo, vendar obenem pozabljamo, da je ta visoka kultura mnogih mitov, z epiko, dramatiko, liriko in osnovami filozofije ter s primerom neposredne demokracije, tlakovala tudi osnove človekove etične drže, ki je ne more obvladovati nobeno novo, »izumljeno ali digitalizirano« zahodnoevropsko tehnološko bitje brez dediščine svojih človeških, sorodstvenih korenin. Gostja oddaje opaža, da se starogrškega jezika in nove grščine želi učiti vse več ljudi, ki želijo iskati po skrivnostih civilizacijsko primarnih temeljih in odkrivati posebne, velikokrat s čustvi in melanholijo zapisane besede v njihovi literaturi. Slovenci smo v zadnjih desetletjih sicer sistematično prevajali starogrška besedila, sodobna moramo še dobro odkiti. Dragica Fabjan Andritsakos, z eno besedo – slovenska filologinja, sicer pa, če navedemo podatke s spleta: profesorica stare in moderne grščine ter latinščine, doktorica jezikoslovnih ved, ki je študirala klasično filologijo ter nadaljevala študij sodobne grške književnosti in pridobila doktorat znanosti, je profesorica klasičnih jezikov in prevajalka iz sodobne grščine, stare grščine in latinščine.
Dušan Rogelj je bil prvi glavni in odgovorni urednik STA, pred tem je bil tudi urednik večernega in nočnega programa na Radiu Slovenija. Za njim je 40 let dolga kariera, na katero ima pretežno lepe spomine in v kateri se je nabralo nešteto zgodb, vezanih na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru z radijskim in novinarskim kolegom Juretom K. Čoklom se je v pogovoru skozi prizmo osebne zgodbe dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes.
Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali prav prek arhivskih dokumentov. ________________________________________
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Neveljaven email naslov