Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Razkošje v glavi

17.06.2017


Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu, tudi Metullum? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.

Goran Živec izhaja iz podjetniške družine; že njegova mama je bila podjetnica od svojega prvega do zadnjega delovnega dne. V Italiji je študiral ekonomijo in potem dokončal podiplomski študij in mednarodne trgovine. Potem se je vrnil domov, nekaj let delal kot vodja komerciale oziroma direktor v različnih slovenskih podjetjih, nato pa ustanovil svoje podjetje Vahta. Na spletni strani eudace.eu so  zapisali:

"Po študijo ekonomije in MBA študiju v Italiji, smeri Mednarodno poslovanje, je Goran Živec začel leta 2001 svojo kariero kot Facility manager in predavatelj kontrolinga na MIB School of Management v Trstu. Leta 2004 je prevzel mesto predsednika uprave v podjetju Alukomen Oprema d.d. in nadaljeval v različnih slovenskih podjetjih na vodilnih položajih. V svojem delu je spoznal različne sektorje, od čiste storitve, do kovinskopredelovalne, prehrambne, kemične, proizvodnje gradbenih materialov, do visokotehnoloških iniciativ gradnje optičnih in drugih telekomunikacijskih infrastruktur. Vseskozi svoje poslovne obveznosti dopolnjuje z izobraževalnimi in svetovalnimi nalogami na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež, v Sloveniji in tujini. Svojo prakso iz poslovnega sveta v zadnjih nekaj letih izrablja tudi za svetovanje lokalnim skupnostim na področjih infrastrukturnih projektov in z njimi povezano problematiko."

Začetek

V obdobju njegovega bivanja v Trstu, ko je bil tudi predavatelj, je živel v stanovanju na ulici Carla Marchesettija in radovednost ga je  gnala, da  je začel iskati podatke o tem, kaj  je ta znameniti arheolog raziskoval na območju slovenskega Krasa. Izkazalo se je, da je Carlo Marchesetti odkril in označil 118 gradišč na razmeroma majhnem področju; to je veliko več, kot je danes naselij na Krasu. Gradišča segajo v bronasto in železno dobo.  Vse skupaj se je začelo kot konjiček, saj je presenečen ugotovil, da že dolgo živi na območju, na katerem so prazgodovinska gradišča, pa jih do tedaj ni poznal. Bil je zelo radoveden otrok, odličnjak. Živel je dober kilometer stran od gradišča Debela Griža, pa ni vedel ničesar o njem. Ko je odkril Marchesettijevo knjigo o gradiščih, se je vse skupaj začelo. Po korakih.

Debela Griža

 

Debela griža pri vasi Volčji Grad je ostanek mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe. Postavljena na le nekoliko privzdignjen teren, severozahodno od današnjega Volčjega Grada. Njena skrajna dolžina je 290 m, širina 180 m. Z obsegom 770 m zavzema površino 4,2 ha. To jo uvršča med srednje velika gradišča. Že Marchesettiju je padla v oči „nižinska“ lega, ki je med gradišči, za katera je utrjenost in sposobnost učinkovite obrambe ena ključnih lastnosti, redkost. Debela griža si jo je lahko „privoščila“, ker so jo njeni načrtovalci premišljeno umestili med vrtače, ki so uspešno prevzele vlogo strmih pobočij. Skupno je obzidja 1100 metrov. Glede na naravne danosti ter oblikovanost terena je zid visok od 2 do 7 m, predvideva se, da je bil v času naselitve še višji. Današnje ruševine segajo od 5 do 15 m v širino in po celotni dolžini kažejo ostanke prvotne stopničaste gradnje. Obzidje je z dvojno utrditvijo še posebej izrazito na južni in severni strani; dvojno obzidje je povezano z nadzorom nad vhodoma, ki sta postavljena na mestih, koder skozi gradišče vodi stara pot iz Volčjega Grada v Komen. Skupna količina vgrajenega kamenja presega 60.000 kubičnih metrov.

Debela griža pri Volčjem gradu je eno najslikovitejših in najbolje ohranjenih nižinskih prazgodovinskih gradišč na Krasu. Njegova slava sicer temelji zaenkrat bolj na videzu kot na raziskanosti. Od drugih gradišč izstopa zaradi nižinske lokacije, vključenosti vrtač v obrambni sistem, simetrične oblike in dobre ohranjenosti. Zato ni čudno, da je že od nekdaj burilo domišljijo in spodbujalo željo, da se ga prouči in predstavi širši javnosti. Lep primer je zgovoren zapis iz časopisa Soča 9. junija 1906:

»Pri nas v Volčjem gradu se nahaja neka stara razvalina, katero mi vaščani imenujemo debela griža. Ta razvalina je na okroglo kakor kakšna grajščina. Tam se je že našlo vsakovrstne predmete:nože, vilice, sable, žlice, kosti in še celo nekak zlat voziček i. t. d. Veliko gospodov si je že ogledalo to razvalino in sploh vsaki je sodil o starih skritih rečeh. Stari ljudje pripovedujejo, da je bil tam grad, obzidan z visokim zidom, brez strehe in da notri so rastla vsakovrstna drevesa, in po teh drevih da so nastavili vsakovrstne kože za svoje šotore. Ti da so bili stari ajdje, pod oblastjo neke mogočne žene, ki se je imenovala Volčja, in potemtakem se imenuje naša vas Volčji grad. Dandanes še se vidi staro ploščo na steni od cerkve, rezane številke in stare črke, katere si je že mnogo ljudij ogledalo. Prav bi bilo, da bi si jo ogledali in preštudirali učenjaki.« ( vir: Zavod KrasenKras).

 

Razstava Gradišča – neme priče zgodovine

Goran Živec je kot rečeno ustanovil neprofitni Zavod Krasen Kras, in ena od dejavnosti te ustanove je tudi promocija in priprava razstav.  Tako je bila v petek, 9. septembra 2016,  v okviru X. Festivala vojaške zgodovine v Parku vojaške zgodovine Pivka odprta gostujoča razstava Gradišča – neme priče zgodovine, ki jo je pripravil Zavod Krasen Kras z zunanjimi sodelavci. Razstavo je odprla državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik. Odprtje je moderiral direktor Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič, obiskovalce je nagovoril župan Občine Pivka Robert Smrdelj, o razstavi pa sta spregovorila Damjana Pečnik in direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec. Odprtje razstave je z glasbenim programom obogatila Glasbena šola Postojna.
Državna sekretarka je pohvalila prizadevanja Zavoda Krasen Kras, ki z razstavo in svojim delovanjem opozarja na pomembnost gradišč s poudarkom na Debeli griži pri Volčjem Gradu. Ministrstvo za kulturo podpira prizadevanja zavoda za proglasitev gradišča Debela griža za spomenik državnega pomena. Direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec pa je na plastičen način poudaril pomen in naloge neprofitnega Zavoda Krasen Kras pri postopni zaščiti,  proučevanju in prezentaciji prazgodovinskega gradišča Debela griža širši javnosti.
Temeljni namen razstave je ozavestiti širšo javnost o pomembnosti in zaščiti gradišč na matičnem krasu, ki obsega Tržaški in Komensko-Divaški Kras. Razstava je bila prvič postavljena od februarja do septembra 2016 na Gradu v Štanjelu in na razumljiv ter poljuden način prikazuje teme s strokovnih področij arheologije, etnologije in geologije, kulturne krajine, načina življenja, zbiranja vode, prehodnosti prostora in prometnih povezav ter razširjenosti gradišč. Zastavljena je interdisciplinarno in obsega pestro paleto od snovnih do nesnovnih spoznanj. Slikovno-opisni del je na panojih, dopolnjujejo ga vizualni filmski prikaz Debele griže, maketa, ki prikazuje gradišče in njegove dele, vpete v značilen relief krajine,  šumsko-zvočna podoba prazgodovinske bitke med Rimljani in Japodi ter scenska osvetlitev razstavnega prostora. Obogatena je z izbranimi kamninami in lončenimi najdbami z Debele griže.
Razstava bo na ogled do septembra 2017.

Organizator: Zavod Krasen Kras; Avtor: Dejan Vončina (Zavod Krasen Kras); Sodelavka: Nadja Adam; Strokovno svetovanje: dr. Josip Korošec; Restavratorski center, ZVKDS; Celostno oblikovanje, izdelava makete: akad. kiparka Paola Korošec; Zvočna podoba: Boštjan Perovšek (Saeta); Scenska osvetlitev in postavitev: Fluks in decibel; Jezikovni pregled: Božidar Premrl; Prevod: Žandi Dežman.
Zunanji pisci besedil: dr. Bogdan Jurkovšek, dr. Tea Kolar-Jurkovšek (Geološki zavod Slovenije), Goran Živec (Zavod Krasen Kras), Patricija Bratina, univ. dipl. arheologinja (ZVKDS, Območna enota Nova Gorica), dr. Franc Pohleven ( Biotehniška fakulteta, Ljubljana), Lovro Novinšek, upokojeni polkovnik Slovenske vojske.

Del omenjene razstave so postavili tudi v preddverju Ministrstva za kulturo v Ljubljani.

Fotozgodba

Posel

EU projekti

 

 

 

 

 

Družina

 

Rotary Klub Nova Gorica

Predsednik Rotary kluba Nova Gorica, 2013 .

foto: Rotary Klub Nova Gorica.

 

 

Nagrada

Malo za šalo..

Problemi?

Goran Živec svoj projekt arheološki park, muzej na prostem Debela Griža, pelje v soglasju z občino Komen in državnimi ustanovami in zavodi, temu tudi ne nasprotujejo domačini. Vendar pa zadeve niso tako idilične v drugem primeru, Goran Živec je namreč na robu vasi Volčji grad, v bližini gradišča Debela Griža, postavil na kmetijskem zemljišču tako imenovane glamping lesene hiške, kjer naj bi šlo za visoko kakovostno kampiranje. Domačini so do lesenih gradenj kritični, občina projekt podpira, kakšen bo razplet pa je vprašanje.

Na spletni strani : www.rtvslo.si,  so objavili prispevek novinarke Irene Cunja: Ali leseni montažni šotori sodijo tudi na Kras ali so tujek v okolju?

Domačini na Krasu menijo, da je tam primerno graditi le kamnite hiše, komenski župan pa je prepričan, da so lesene hišice odlična dopolnitev turizma na kmetijah.

Vas Volčji Grad se ponaša z najlepšimi portali na Krasu. Na vzhodnem robu vasi pa že nekaj tednov stojijo leseni montažni šotori.

"Nihče nas ni vprašal za nobeno naselje, nihče se ni posvetoval z domačini. Menimo, da te hiške v vas ne sodijo, tega na Krasu ni nikoli bilo, to sodi na Veliko planino," se je pridušal Aleš Štolfa, predsednik vaške skupnosti Volčji Grad.

Te t. i. glamping hiške je postavil Kraševec Goran Živec. Pravi, da želi Kras prodajati, ne pa kvariti kraške kulturne krajine. "Kot je Prešeren rekel pred več kot sto leti - le čevlje sodi naj kopitar. Tistemu, ki ni všeč, ni všeč. Meni se z estetskega vidika ne zdijo sporne," odgovarja.

Hiške stojijo na kmetijski parceli. A v občini Komen je nameščanje nastanitvenih objektov, čeprav montažnih, na kmetijsko zemljo prepovedano. Živec pa je do parcele že napeljal tudi vodo in elektriko; zadevo preverjata gradbena in kmetijska inšpekcija.

"Seveda moramo upoštevati želje vasi, ne izključujem pa možnosti, da zadeve ne bomo v kratkem popravili oziroma spremenili v tem odloku," pravi župan Komna Marko Bandelli, ki dodaja, da je temeljna usmeritev občine turizem.

"Hiške" ki so razburkale javno mnenje, 2017.

foto: MMC-RTV

Odmev

Ob "hiškah", ki burijo javnost smo dobili odzive Gorana Živca, ki jih je ta sicer napisal članom Partnerstva za suhozidno gradnjo, ker v njem daje svoje pogled na javne polemike ga objavljamo v celoti

"Pozdravljeni.

Po družabnih medijih se ne oglašam, tukaj vam bom kot član Partnerstva za kraško suhozidno gradnjo, ker vem, da boste razumeli vsebino, ki je široka publika preko javnih medijev ne more, napisal par stvari.

Najprej naj se vam zahvalim za razumevanje, ki ste ga že v spodnjem pisanju pokazali.

Tisti, ki me poznate osebno, veste, da sem vedno, ko sem lahko, prvi v vrsti pri zaščiti naše kulturne dediščine.

Kot veste še v sklopu Zavoda Krasen Kras že vrsto let trudim, z vlaganjem izključno mojih osebnih prihrankov in časa, za boljšo zaščito gradišča Debela griža na Volčjem Gradu. Jaz sem zadnji, ki bi storil karkoli zoper kulturno dediščino.

Zato, da bi del sredstev za bodoče delo na zaščiti dediščine lahko dobil iz komercialne dejavnosti, sem se odločil, da postavim 7 glampov, ki niso objekti po zakonodaji o graditvi objektov, nimajo samostojnih priključkov na infrastrukturo, niso postavljeni niti v področju naselbinske dediščine, se manj pa na področju kulturnega spomenika, in so v celoti narejeni iz naravnih materialov (niso niti pobarvani, da so čimbolj naravni). V kratkem bomo uredili tudi akte na nivoju občine Komen, ki trenutno prepoveduje nastanitvene kapacitete te vrste (do takrat nastanitev ne bomo izvajali).

Ampak, kot ste kot strokovnjaki že razumeli, cel ta vihar nima nobene veze s strokovnimi izhodišči, ampak z ihto majhnega dela populacije (predvsem tiste, ki prihaja od zunaj), ki ne želi, da se na Krasu karkoli dogaja.

In jaz na to, kot Kraševec, ne bom več pristajal! In peče, veste, ko po televiziji rečejo, da so domačini proti! Jaz sem namreč na Volčjem Gradu domačin bolj kot večina drugih.

Kot sem rekel novinarki, čeprav tega ni povzela v prispevku, "so že bolj trdi škornji kraševce trli, ampak nas niso mogli!".

Če pustim ob strani dejstvo, da so po trenutni zakonodaji pastirske hiške objekti, ki rabijo "ta malo" gradbeno dovoljenje, in se formalno pravilno nove pastirske hiške na gmajni danes ne da postavititi, se popolnoma strinjam s stališčem, da bi gradnja pastirskih hišk za potrebe turističnih nočitvenih kapacitet predstavljala nedopustno potvorbo osnovnega koncepta, kaj to dediščina je.

Meni je jasno, da postavljam v prostor (ki pozor, ni viden iz nobene od dveh asfaltiranih in iz nobene od dveh makadamskih dostopnih poti do vasi) tujek, kot ga na Krasu še ni bilo. Po mojem mnenju je strokovno bolj prav, da se jasno vidi, kaj je tujek, in kaj dediščina, kot da bi postavil ene maškare. In to počnem tudi z namenom, da enkrat prebijemo to splošno prepričanje, da se nič ne da. Vse pa ob maksimalni možni skrbi, da zaščitimo in ustrezno predstavimo to, ker je resnično dediščina!

Še enkrat hvala za podporo, in vljudno vabljeni na obisk Volčjega Grada, kjer vam bom z veseljem razkazal gradišče in povedal o tem, kar počnemo, in kaj še bomo.

Goran

 

P.S.o besedah g.Štolfe, da naj bi montažne pastirske hiške pripeljali s kamionskim dvigalom pa ne rabite izgubljati besed, vzemite (vzemimo) jih kot spodbudo, da je potrebno še veliko truda vložiti v ozaveščanje širše populacije o tem, kaj suhozidi in pastirske hiške sploh so.

 

Dodatek

 

Valvasorjeve-nagrade_priznanja_in_diplome_2016_SMD

Zavod Krasen Kras organizira tudi strokovne posvete.

Vabilo-Posvet_o_gradiscih-v-zahodni-Sloveniji-24.-maja-2017


Razkošje v glavi

912 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Razkošje v glavi

17.06.2017


Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu, tudi Metullum? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.

Goran Živec izhaja iz podjetniške družine; že njegova mama je bila podjetnica od svojega prvega do zadnjega delovnega dne. V Italiji je študiral ekonomijo in potem dokončal podiplomski študij in mednarodne trgovine. Potem se je vrnil domov, nekaj let delal kot vodja komerciale oziroma direktor v različnih slovenskih podjetjih, nato pa ustanovil svoje podjetje Vahta. Na spletni strani eudace.eu so  zapisali:

"Po študijo ekonomije in MBA študiju v Italiji, smeri Mednarodno poslovanje, je Goran Živec začel leta 2001 svojo kariero kot Facility manager in predavatelj kontrolinga na MIB School of Management v Trstu. Leta 2004 je prevzel mesto predsednika uprave v podjetju Alukomen Oprema d.d. in nadaljeval v različnih slovenskih podjetjih na vodilnih položajih. V svojem delu je spoznal različne sektorje, od čiste storitve, do kovinskopredelovalne, prehrambne, kemične, proizvodnje gradbenih materialov, do visokotehnoloških iniciativ gradnje optičnih in drugih telekomunikacijskih infrastruktur. Vseskozi svoje poslovne obveznosti dopolnjuje z izobraževalnimi in svetovalnimi nalogami na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež, v Sloveniji in tujini. Svojo prakso iz poslovnega sveta v zadnjih nekaj letih izrablja tudi za svetovanje lokalnim skupnostim na področjih infrastrukturnih projektov in z njimi povezano problematiko."

Začetek

V obdobju njegovega bivanja v Trstu, ko je bil tudi predavatelj, je živel v stanovanju na ulici Carla Marchesettija in radovednost ga je  gnala, da  je začel iskati podatke o tem, kaj  je ta znameniti arheolog raziskoval na območju slovenskega Krasa. Izkazalo se je, da je Carlo Marchesetti odkril in označil 118 gradišč na razmeroma majhnem področju; to je veliko več, kot je danes naselij na Krasu. Gradišča segajo v bronasto in železno dobo.  Vse skupaj se je začelo kot konjiček, saj je presenečen ugotovil, da že dolgo živi na območju, na katerem so prazgodovinska gradišča, pa jih do tedaj ni poznal. Bil je zelo radoveden otrok, odličnjak. Živel je dober kilometer stran od gradišča Debela Griža, pa ni vedel ničesar o njem. Ko je odkril Marchesettijevo knjigo o gradiščih, se je vse skupaj začelo. Po korakih.

Debela Griža

 

Debela griža pri vasi Volčji Grad je ostanek mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe. Postavljena na le nekoliko privzdignjen teren, severozahodno od današnjega Volčjega Grada. Njena skrajna dolžina je 290 m, širina 180 m. Z obsegom 770 m zavzema površino 4,2 ha. To jo uvršča med srednje velika gradišča. Že Marchesettiju je padla v oči „nižinska“ lega, ki je med gradišči, za katera je utrjenost in sposobnost učinkovite obrambe ena ključnih lastnosti, redkost. Debela griža si jo je lahko „privoščila“, ker so jo njeni načrtovalci premišljeno umestili med vrtače, ki so uspešno prevzele vlogo strmih pobočij. Skupno je obzidja 1100 metrov. Glede na naravne danosti ter oblikovanost terena je zid visok od 2 do 7 m, predvideva se, da je bil v času naselitve še višji. Današnje ruševine segajo od 5 do 15 m v širino in po celotni dolžini kažejo ostanke prvotne stopničaste gradnje. Obzidje je z dvojno utrditvijo še posebej izrazito na južni in severni strani; dvojno obzidje je povezano z nadzorom nad vhodoma, ki sta postavljena na mestih, koder skozi gradišče vodi stara pot iz Volčjega Grada v Komen. Skupna količina vgrajenega kamenja presega 60.000 kubičnih metrov.

Debela griža pri Volčjem gradu je eno najslikovitejših in najbolje ohranjenih nižinskih prazgodovinskih gradišč na Krasu. Njegova slava sicer temelji zaenkrat bolj na videzu kot na raziskanosti. Od drugih gradišč izstopa zaradi nižinske lokacije, vključenosti vrtač v obrambni sistem, simetrične oblike in dobre ohranjenosti. Zato ni čudno, da je že od nekdaj burilo domišljijo in spodbujalo željo, da se ga prouči in predstavi širši javnosti. Lep primer je zgovoren zapis iz časopisa Soča 9. junija 1906:

»Pri nas v Volčjem gradu se nahaja neka stara razvalina, katero mi vaščani imenujemo debela griža. Ta razvalina je na okroglo kakor kakšna grajščina. Tam se je že našlo vsakovrstne predmete:nože, vilice, sable, žlice, kosti in še celo nekak zlat voziček i. t. d. Veliko gospodov si je že ogledalo to razvalino in sploh vsaki je sodil o starih skritih rečeh. Stari ljudje pripovedujejo, da je bil tam grad, obzidan z visokim zidom, brez strehe in da notri so rastla vsakovrstna drevesa, in po teh drevih da so nastavili vsakovrstne kože za svoje šotore. Ti da so bili stari ajdje, pod oblastjo neke mogočne žene, ki se je imenovala Volčja, in potemtakem se imenuje naša vas Volčji grad. Dandanes še se vidi staro ploščo na steni od cerkve, rezane številke in stare črke, katere si je že mnogo ljudij ogledalo. Prav bi bilo, da bi si jo ogledali in preštudirali učenjaki.« ( vir: Zavod KrasenKras).

 

Razstava Gradišča – neme priče zgodovine

Goran Živec je kot rečeno ustanovil neprofitni Zavod Krasen Kras, in ena od dejavnosti te ustanove je tudi promocija in priprava razstav.  Tako je bila v petek, 9. septembra 2016,  v okviru X. Festivala vojaške zgodovine v Parku vojaške zgodovine Pivka odprta gostujoča razstava Gradišča – neme priče zgodovine, ki jo je pripravil Zavod Krasen Kras z zunanjimi sodelavci. Razstavo je odprla državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik. Odprtje je moderiral direktor Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič, obiskovalce je nagovoril župan Občine Pivka Robert Smrdelj, o razstavi pa sta spregovorila Damjana Pečnik in direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec. Odprtje razstave je z glasbenim programom obogatila Glasbena šola Postojna.
Državna sekretarka je pohvalila prizadevanja Zavoda Krasen Kras, ki z razstavo in svojim delovanjem opozarja na pomembnost gradišč s poudarkom na Debeli griži pri Volčjem Gradu. Ministrstvo za kulturo podpira prizadevanja zavoda za proglasitev gradišča Debela griža za spomenik državnega pomena. Direktor Zavoda Krasen Kras Goran Živec pa je na plastičen način poudaril pomen in naloge neprofitnega Zavoda Krasen Kras pri postopni zaščiti,  proučevanju in prezentaciji prazgodovinskega gradišča Debela griža širši javnosti.
Temeljni namen razstave je ozavestiti širšo javnost o pomembnosti in zaščiti gradišč na matičnem krasu, ki obsega Tržaški in Komensko-Divaški Kras. Razstava je bila prvič postavljena od februarja do septembra 2016 na Gradu v Štanjelu in na razumljiv ter poljuden način prikazuje teme s strokovnih področij arheologije, etnologije in geologije, kulturne krajine, načina življenja, zbiranja vode, prehodnosti prostora in prometnih povezav ter razširjenosti gradišč. Zastavljena je interdisciplinarno in obsega pestro paleto od snovnih do nesnovnih spoznanj. Slikovno-opisni del je na panojih, dopolnjujejo ga vizualni filmski prikaz Debele griže, maketa, ki prikazuje gradišče in njegove dele, vpete v značilen relief krajine,  šumsko-zvočna podoba prazgodovinske bitke med Rimljani in Japodi ter scenska osvetlitev razstavnega prostora. Obogatena je z izbranimi kamninami in lončenimi najdbami z Debele griže.
Razstava bo na ogled do septembra 2017.

Organizator: Zavod Krasen Kras; Avtor: Dejan Vončina (Zavod Krasen Kras); Sodelavka: Nadja Adam; Strokovno svetovanje: dr. Josip Korošec; Restavratorski center, ZVKDS; Celostno oblikovanje, izdelava makete: akad. kiparka Paola Korošec; Zvočna podoba: Boštjan Perovšek (Saeta); Scenska osvetlitev in postavitev: Fluks in decibel; Jezikovni pregled: Božidar Premrl; Prevod: Žandi Dežman.
Zunanji pisci besedil: dr. Bogdan Jurkovšek, dr. Tea Kolar-Jurkovšek (Geološki zavod Slovenije), Goran Živec (Zavod Krasen Kras), Patricija Bratina, univ. dipl. arheologinja (ZVKDS, Območna enota Nova Gorica), dr. Franc Pohleven ( Biotehniška fakulteta, Ljubljana), Lovro Novinšek, upokojeni polkovnik Slovenske vojske.

Del omenjene razstave so postavili tudi v preddverju Ministrstva za kulturo v Ljubljani.

Fotozgodba

Posel

EU projekti

 

 

 

 

 

Družina

 

Rotary Klub Nova Gorica

Predsednik Rotary kluba Nova Gorica, 2013 .

foto: Rotary Klub Nova Gorica.

 

 

Nagrada

Malo za šalo..

Problemi?

Goran Živec svoj projekt arheološki park, muzej na prostem Debela Griža, pelje v soglasju z občino Komen in državnimi ustanovami in zavodi, temu tudi ne nasprotujejo domačini. Vendar pa zadeve niso tako idilične v drugem primeru, Goran Živec je namreč na robu vasi Volčji grad, v bližini gradišča Debela Griža, postavil na kmetijskem zemljišču tako imenovane glamping lesene hiške, kjer naj bi šlo za visoko kakovostno kampiranje. Domačini so do lesenih gradenj kritični, občina projekt podpira, kakšen bo razplet pa je vprašanje.

Na spletni strani : www.rtvslo.si,  so objavili prispevek novinarke Irene Cunja: Ali leseni montažni šotori sodijo tudi na Kras ali so tujek v okolju?

Domačini na Krasu menijo, da je tam primerno graditi le kamnite hiše, komenski župan pa je prepričan, da so lesene hišice odlična dopolnitev turizma na kmetijah.

Vas Volčji Grad se ponaša z najlepšimi portali na Krasu. Na vzhodnem robu vasi pa že nekaj tednov stojijo leseni montažni šotori.

"Nihče nas ni vprašal za nobeno naselje, nihče se ni posvetoval z domačini. Menimo, da te hiške v vas ne sodijo, tega na Krasu ni nikoli bilo, to sodi na Veliko planino," se je pridušal Aleš Štolfa, predsednik vaške skupnosti Volčji Grad.

Te t. i. glamping hiške je postavil Kraševec Goran Živec. Pravi, da želi Kras prodajati, ne pa kvariti kraške kulturne krajine. "Kot je Prešeren rekel pred več kot sto leti - le čevlje sodi naj kopitar. Tistemu, ki ni všeč, ni všeč. Meni se z estetskega vidika ne zdijo sporne," odgovarja.

Hiške stojijo na kmetijski parceli. A v občini Komen je nameščanje nastanitvenih objektov, čeprav montažnih, na kmetijsko zemljo prepovedano. Živec pa je do parcele že napeljal tudi vodo in elektriko; zadevo preverjata gradbena in kmetijska inšpekcija.

"Seveda moramo upoštevati želje vasi, ne izključujem pa možnosti, da zadeve ne bomo v kratkem popravili oziroma spremenili v tem odloku," pravi župan Komna Marko Bandelli, ki dodaja, da je temeljna usmeritev občine turizem.

"Hiške" ki so razburkale javno mnenje, 2017.

foto: MMC-RTV

Odmev

Ob "hiškah", ki burijo javnost smo dobili odzive Gorana Živca, ki jih je ta sicer napisal članom Partnerstva za suhozidno gradnjo, ker v njem daje svoje pogled na javne polemike ga objavljamo v celoti

"Pozdravljeni.

Po družabnih medijih se ne oglašam, tukaj vam bom kot član Partnerstva za kraško suhozidno gradnjo, ker vem, da boste razumeli vsebino, ki je široka publika preko javnih medijev ne more, napisal par stvari.

Najprej naj se vam zahvalim za razumevanje, ki ste ga že v spodnjem pisanju pokazali.

Tisti, ki me poznate osebno, veste, da sem vedno, ko sem lahko, prvi v vrsti pri zaščiti naše kulturne dediščine.

Kot veste še v sklopu Zavoda Krasen Kras že vrsto let trudim, z vlaganjem izključno mojih osebnih prihrankov in časa, za boljšo zaščito gradišča Debela griža na Volčjem Gradu. Jaz sem zadnji, ki bi storil karkoli zoper kulturno dediščino.

Zato, da bi del sredstev za bodoče delo na zaščiti dediščine lahko dobil iz komercialne dejavnosti, sem se odločil, da postavim 7 glampov, ki niso objekti po zakonodaji o graditvi objektov, nimajo samostojnih priključkov na infrastrukturo, niso postavljeni niti v področju naselbinske dediščine, se manj pa na področju kulturnega spomenika, in so v celoti narejeni iz naravnih materialov (niso niti pobarvani, da so čimbolj naravni). V kratkem bomo uredili tudi akte na nivoju občine Komen, ki trenutno prepoveduje nastanitvene kapacitete te vrste (do takrat nastanitev ne bomo izvajali).

Ampak, kot ste kot strokovnjaki že razumeli, cel ta vihar nima nobene veze s strokovnimi izhodišči, ampak z ihto majhnega dela populacije (predvsem tiste, ki prihaja od zunaj), ki ne želi, da se na Krasu karkoli dogaja.

In jaz na to, kot Kraševec, ne bom več pristajal! In peče, veste, ko po televiziji rečejo, da so domačini proti! Jaz sem namreč na Volčjem Gradu domačin bolj kot večina drugih.

Kot sem rekel novinarki, čeprav tega ni povzela v prispevku, "so že bolj trdi škornji kraševce trli, ampak nas niso mogli!".

Če pustim ob strani dejstvo, da so po trenutni zakonodaji pastirske hiške objekti, ki rabijo "ta malo" gradbeno dovoljenje, in se formalno pravilno nove pastirske hiške na gmajni danes ne da postavititi, se popolnoma strinjam s stališčem, da bi gradnja pastirskih hišk za potrebe turističnih nočitvenih kapacitet predstavljala nedopustno potvorbo osnovnega koncepta, kaj to dediščina je.

Meni je jasno, da postavljam v prostor (ki pozor, ni viden iz nobene od dveh asfaltiranih in iz nobene od dveh makadamskih dostopnih poti do vasi) tujek, kot ga na Krasu še ni bilo. Po mojem mnenju je strokovno bolj prav, da se jasno vidi, kaj je tujek, in kaj dediščina, kot da bi postavil ene maškare. In to počnem tudi z namenom, da enkrat prebijemo to splošno prepričanje, da se nič ne da. Vse pa ob maksimalni možni skrbi, da zaščitimo in ustrezno predstavimo to, ker je resnično dediščina!

Še enkrat hvala za podporo, in vljudno vabljeni na obisk Volčjega Grada, kjer vam bom z veseljem razkazal gradišče in povedal o tem, kar počnemo, in kaj še bomo.

Goran

 

P.S.o besedah g.Štolfe, da naj bi montažne pastirske hiške pripeljali s kamionskim dvigalom pa ne rabite izgubljati besed, vzemite (vzemimo) jih kot spodbudo, da je potrebno še veliko truda vložiti v ozaveščanje širše populacije o tem, kaj suhozidi in pastirske hiške sploh so.

 

Dodatek

 

Valvasorjeve-nagrade_priznanja_in_diplome_2016_SMD

Zavod Krasen Kras organizira tudi strokovne posvete.

Vabilo-Posvet_o_gradiscih-v-zahodni-Sloveniji-24.-maja-2017


21.11.2020

Milan Šelj

Preveč, vse preveč poezije, pesnikov, pesnic se skriva v mrtvem, pustem, zaprtem jeziku, da jim le ne bi bilo treba napadati, ljubiti, obsojati, pripadati, biti slab, biti dober, biti živ. Milan Šelj ni eden takih. Rojen je leta 1960 in sodi v srednjo generacijo slovenskih pesnikov. Njegov pesniški svet je včasih bolj prozen, dogodkoven, včasih bolj poetski, lirski, a njegove pesmi so vedno intenzivne, čustvene, odkrite. Napisal je štiri pesniške zbirke za odrasle, njegov pesniški prvenec Darilo je bil deležen precejšnje pozornosti in sodi med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas. O pisanju, življenjskih preizkušnjah, izzivih in življenju na dveh koncih sveta Milan Šelj več v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.


14.11.2020

Dušanka Zabukovec

Dušanka Zabukovec je avtorica naravnost orjaškega prevodnega opusa. Doslej se je, na primer, podpisala pod več kot 150 knjižnih prevodov, s katerimi nam je približala najrazličnejše svetove – od Indije, kakršno je pred stoletjem, še v obdobju britanske kolonialne oblasti, upodobil nobelovec Tagore, do travmatično segregiranega ameriškega Juga v sodobni uspešnici Služkinje. Poleg tega je s podnaslovi opremila prek dva tisoč televizijskih serij in filmov, med katerimi so tudi take klasike, kakršne so Wilderjev Nekateri so za vroče, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Kleiserjeva Briljantina. Za ta napor ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev pred petimi leti tudi podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. No, prevajalski dosežek Dušanke Zabukovec, po katerem jo generacije Slovenk in Slovencev najbolje poznajo, pa so skoraj zagotovo legendarni Smrkci, ljubki modri palčki, ki jih bo zlobni čarovnik Gargamel nekega dne vse ujel. Pa četudi – kakor gre prevod, ki je malodane ponarodel – potem takoj umre … Toda: kaj je pravzaprav potrebno, da se določena prevodna rešitev tako zelo prime? Katere odlike in veščine morajo krasiti prevajalca oziroma prevajalko? Kako natanko poteka proces iskanja tiste najbolj pravšnje besede? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.


07.11.2020

Barbara Juršič – literarna prevajalka, ki vodi Tehniški muzej Slovenije

Doktorica Barbara Juršič že več kot dvajset let prevaja in tolmači iz portugalščine, španščine in francoščine v slovenščino in obratno. Na področju leposlovja je doslej prevedla že 25 književnih del zlasti iz portugalske književnosti, pri čemer skuša, kot sama pravi, »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«. Zato, še preden se loti prevajanja, vselej prebere vse, kar je bilo do takrat o avtorju napisanega, poleg tega pa se, če je to le mogoče, sprehodi tudi po »kulisi« dogajanja v romanu, ki ga namerava prevesti. »Pri meni torej velja, da se moram poistovetiti s književnim delom, ki ga prevajam, in od tega, koliko se vanj vživim, je odvisno, kako bom lovila avtorjevega duha in kako se bodo v meni porajale besede.« Doktorico Barbaro Juršič, ki je letos na svoji poklicni poti sprejela nov delovni izziv, ko je bila imenovana za direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, je za oddajo Razkošje v glavi v studio povabil Dušan Berne.


31.10.2020

Sašo Jerše

Dr. Sašo Jerše je zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z obdobjem predmoderne, torej s časom od zgodnjega 14. stoletja do razsvetljenstva, prav posebej pa z vprašanji zgodovinskega spomina. Po končani diplomi je magistriral na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, nato pa doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prav tam po raziskovalnih in zasebnih prebivanjih v Bonnu, Gradcu, na Dunaju in v Berlinu pretekla leta predava zgodovino zgodnjega novega veka. Kot strasten preučevalec tega obdobja nam je ob dnevu reformacije ponudil nekoliko drugačen pogled na to poglavje naše zgodovine. Dotaknili smo se tudi kmečkih uporov, njegovega pogleda na današnji čas in pa nekaterih drugih dogodkov in razmišljanj, ki so ukrojili življenje tega nadvse zanimivega človeka, ki ga, poleg resnega preučevanja zgodovine in zavzetega razmišljanja o naravi človeka in sveta, zaznamuje tudi izrazit smisel za humor. Sašo Jeršeta je oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.


24.10.2020

Rudi Pančur

V družini magistra Rudija Pančurja je glasba nepogrešljiv sestavni del vsakdanjika. Oba z ženo Tino sta namreč akademsko izobražena glasbenika, ki sta se na ljubljanski akademiji za glasbo tudi spoznala. Njuna sinova sta si resda našla druge načine preživljanja prostega časa, vendar ju glasba spremlja že od malih nog. In ker lahko ustvarjalni navdih včasih potrka na vrata tudi sredi noči, je v prav vseh sobah njihovega stanovanja gneča inštrumentov, predvsem s klaviaturami. Sedanjega režiserja zvoka, magistra Rudija Pančurja, ki je v vlogi urednika uredništva glasbenega in razvedrilnega programa vrsto let sooblikoval glasbeno podobo prvega programa Radia Slovenija, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.


17.10.2020

Jakob J. Kenda

Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čem pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«. Rad se namreč podaja na dolge poti, naj si gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, peš prehojeno krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951, vendar … Po potopisnem romanu Apalaška pot je tako luč sveta ugledal že drugi. Tudi ta ima preprost naslov: Transverzala.


17.10.2020

Jakob J. Kenda

Z imenom Jakob J. Kenda najpogosteje povezujemo naslovno ime iz nedavno zelo priljubljene literarne žanrske serije za mladino Harry Potter, ki jo je Kenda poslovenil. Z jezikom, kulturo, povezanostjo in še čem pa ima opraviti tudi njegovo »potovstvo«, rad se namreč podaja na dolge poti, naj si gre za mater vseh poti ali lani rojenega otroka, peš prehojeno krožno speljano transverzalo po Sloveniji, ki je bila načrtovana že leta 1951. Po potopisnem romanu Apalaška pot, nas zdaj čaka še Transverzala.


10.10.2020

Andrej Vombergar

Andres, za prijatelje in domače Andrej Vombergar, je Slovenijo prvič obiskal, ko je imel štiri leta. Potem se je leta 2017 zgodila prelomnica, ki ga je iz rojstne Argentine pripeljala nazaj, v domovino njegovih prednikov. Zaigral je za ljubljanski nogometni klub Olimpija in v hipu osvojil srca navijačev. Pri 26 letih je doživel in videl veliko. Zato govori premišljeno, z nalezljivim nasmehom, ki razkriva vedrino in optimizem, ki sta ga popeljala daleč. Kaj se skriva za zeleno številko 18, ki jo nosi zdaj, je skušal razkriti Jure K. Čokl.


03.10.2020

Gospodična medična Nika Pengal

A še veste, kako je biti navzoč? V trenutku? Ga sprejemati in použivati? Gospodična medična to ve. In zna. Gospodična medična je Nika Pengal. Deluje pod to pomensko domiselno blagovno znamko. In je ena naših najmlajših in najbolj strokovno podkovanih ter mednarodno priznanih čebelark in apiterapevtk. Čebele so njene učiteljice, navdihovalke in zdravilke. Brez pretiravanja - one so njeno življenje. Tako posvečena je čebelarskemu klicu oziroma poklicu. V tokratno Razkošje v glavi jo je povabila Liana Buršič.


26.09.2020

Glasbeno vesolje Boštjana Gombača

»Pri mojem ustvarjanju je zvok navdih in hkrati tudi vodilo. Bolj je nenavaden, večji izziv je zame in tudi več možnosti izražanja mi ponuja,« pravi multiinštrumentalist Boštjan Gombač. »In ta moja želja po spoprijemanju z različnimi glasbenimi poetikami sega že v obdobje študija klarineta na ljubljanski akademiji za glasbo, v katerem sem imel to srečo, da je bil moj mentor izjemni pedagog in vrhunski klarinetist prof. Jože Kotar. Kljub nekajletni prekinitvi študija sem se že takrat intenzivno ukvarjal z različnimi glasbami sveta in z različnimi glasbili, posledica tega pa je bila, da sem začel raziskovati kopico zame takrat novih, navdihujočih in nenavadnih zvokov. Vsak zvok oziroma glasbilo nosi v sebi zgodbo, ki me vodi pri ustvarjanju.« V oddajo Razkošje v glavi je Boštjana Gombača povabil Dušan Berne.


19.09.2020

Viki Grošelj

Nekateri ljudje so v kolektivni zavesti Slovenk in Slovencev sinonim za dejavnost, ki jo predstavljajo in s katero živijo. Viki Grošelj pomeni za nas plezanje, Himalajo, alpinizem in odprave. Kaj pa plezanje, alpinizem, Himalaja in odprave pomenijo njemu? Kako se spoprijema z izzivi, ki mu jih njemu tako ljube gore vedno postavljajo na pot? Bo sploh kdaj nehal biti alpinist? Viki Grošelj, kakršnega morda še ne poznate. Z njim se je pogovarjal Jure K. Čokl.


12.09.2020

Gregor Jazbec

Gregor Jazbec je vojaški psiholog, ki že več kot 20 let dela v Slovenski vojski. Prvo polovico tega obdobja je pomagal pri razvoju ekip in skrbel za psihično pripravljenost pripadnikov v dvajsetem motoriziranem bataljonu, pozneje pa se je zaposlil kot predavatelj vojaške psihologije na Centru vojaških šol Slovenske vojske, kjer vojaške voditelje še danes pripravlja na učinkovito vodenje enot tako v mirnih kot v vojnih razmerah. Ukvarja se s psihologijo vodenja, bojnim stresom ter delovanjem posameznikov in enot v izrednih razmerah, psihologijo ekstremnega nasilja, pa tudi s propagando in odporniškimi gibanji. Napisal je več knjig; poleg vojaških učbenikov še zbirko satir Takle mamo ..., monografijo z naslovom Vojna, eseje Zakulisje, ravnokar pa je izdal delo z naslovom Bitka na Sutjeski. Po študiju psihologije je končal šolo za častnike vojnih enot, pozneje je magistriral na področju upravljanja kadrov. Če je njegovo razmišljanje nedvomno oblikovalo poglobljeno teoretično raziskovanje, pa so verjetno še večji vtis na njem pustili neposredni stiki z vojaki in veterani, s katerimi je delal v vseh teh letih ali pa so mu bili pripravljeni zaupati svoje zgodbe. Gregor Jazbec je v našem studiu gostoval v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabila Alja Zore.


05.09.2020

Jože Čakš

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.


29.08.2020

Pavel Tanko

Pavel Tanko je v bistvu uganka. Vsestranski umetnik, ki sebi ne bi nikoli rekel, da je umetnik. Bolj mu dišijo satira, humor in provokacija, ne nujno v tem vrstnem redu. Pivčan, torej Primorec, ki je pol Dolenjec in pol Notranjčan. Avtor nesojene vojaške himne, ki ni bil nikoli pri vojakih. In pripovedovalec zgodb, ki nimajo konca, saj mu je osebno ljubše potovanje, kot pa cilj. Vse to je Pavel Tanko. Pred mikrofon ga je povabil Jure K. Čokl.


22.08.2020

Stojan Kerbler

»Čeprav letos mineva že 60 let od moje prve razstave, pa se v vsem tem času nisem še nikomur predstavil kot 'mojster fotografije' Stojan Kerbler, ampak sem ob prvem stisku rok vselej rekel, da sem samo 'fotograf'. Se pa zdaj, ko sem dobil Prešernovo nagrado za življensko delo, počasi privajam tudi na tega 'mojstra' v nekaterih novinarskih zapisih, po drugi strani pa razmišljam o tem, da mi je nekdaj pot na kmečka dvorišča mojih Haložanov utiral predvsem moj priimek, ki je praviloma takoj dobil odmev: 'So vaši starši učili na naši osnovni šoli?' In potem smo najprej kramljali o njihovemu življenju in delu, šele proti koncu našega druženja pa sem prvič pritisnil na sprožilec fotografskega aparata.« V oddajo Razkošje v glavi je fotografa Stojana Kerblerja povabil Dušan Berne.


15.08.2020

Miran Erič

Miran Erič je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji, in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja ZSMS. V teh letih se je pridružil Društvu za raziskovanje jam Ribnica. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v Jamarski reševalni službi. Po študiju na Pedagoški akademiji se je leta 1984 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


08.08.2020

Razkošje v glavi

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.


01.08.2020

Dr. Franci Lazarini

Franci Lazarini je doktor umetnostne zgodovine in raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU in predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru. Pretežno se ukvarja z zgodovino arhitekture. Ta ga je tudi med študijem najbolj navduševala. Ob diplomi in tudi pozneje se je posvetil predvsem arhitekturi 19. stoletja, ki je pri nas dolgo časa veljala za nekakšno neraziskano »belo liso«. Arhitektura historizma je namreč dolgo bila nekaj povsem drugorazrednega, predvsem obdobje, ki je bolj ali manj uspešno posnemalo sloge prejšnjih zgodovinskih obdobij. Vrednosti te arhitekture so začeli spoznavati in ceniti šele v 70. letih prejšnjega stoletja v tujini. Pri nas pa je pionirske članke o tem napisal v istem obdobju dr. Damjan Prelovšek. Sicer pa dr. Francija Lazarinija zanimajo tudi arhitektura 20. stoletja, začetek moderne in kot nekak osrednji lik tega časa Maks Fabiani. O tem znamenitem arhitektu še zbira podatke in načrtuje tudi obsežnejšo objavo svojih ugotovitev v prihodnje. Zanima ga tudi arhitekt Plečnik, ki ga, kot prizna, kot študent ni povsem razumel, to se je zgodilo šele, ko je študiral celotno 19. stoletje. Posebno ga zanimajo Plečnikovi neuresničeni načrti. Pred leti se je dr. Franci Lazarini ukvarjal na splošno tudi s cerkveno umetnostjo 19. stoletja v povezavi s cerkvenimi redovi. Dr. Franci Lazarini je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


25.07.2020

Dr. Petja Grafenauer

Razkošje v glavi Dr. Petja Grafenauer je umetnostna zgodovinarka, ki deluje na Katedri za teorijo ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, poznamo pa jo tudi kot urednico, kritičarko, kuratorko in ne nazadnje kot dobro poznavalko kulturne politike. Objavlja tako v strokovnih publikacijah kot v medijih s poljudnejšim pristopom do obravnave likovnih tem. Tako je sourejala slovensko revijo za vizualno umetnost Likovne besede, sodelovala je z Radiem Študent, vodila je Galerijo Vodnikove domačije Šiška … Na področju likovnega in vizualnega jo od nekdaj zanimajo tokovi umetnosti, ki se ne uvrščajo med glavne smeri in v prepoznaven kanon. Petja Grafenauer se pozorno ukvarja z nekoliko spregledano umetnostjo, recimo s popartom in z zgodovino vključevanja fotografije na področje likovnega … Je namreč specialistka za lokalno in regijsko umetnost po drugi svetovni vojni, predvsem slikarstvo. Vsekakor pa jo v javnosti poznamo tudi kot zelo angažirano intelektualko civilne sfere.


18.07.2020

Dr. Tomaž Lazar

Dr. Tomaž Lazar, višji kustos, znanstveni sodelavec v Narodnem muzeju Slovenije, je poznavalec srednjega veka in predvsem velik strokovnjak za srednjeveško orožje, obrambne sisteme in vojskovanje tistega časa. Njegovo strokovno področje je predvsem zgodovina do 18. stoletja, med zbirke, ki so ali pa so bile njegovo področje dejavnosti, pa spadajo tudi merila, igrače, nakit, pečati in lapidarij. Rojen je v Ljubljani, kjer tudi živi, zato je tudi njegova celotna študijska pot vezana na to mesto. Kot nam je povedal, je z zgodovino povezan že zelo dolgo, najbolj pa se je to pokazalo v osnovni šoli, ko se je v naši državi zgodila osamosvojitev. Takratno dogajanje se mu je močno zarezalo v spomin. Čas osamosvojitve je bil prelomen. Med ljudmi je bilo takrat čutiti močan čustven naboj, povezanost in občutek pripadnosti skupnosti. Tako dojemanje časa pa je po mnenju Tomaža Lazarja tesno povezano s samo zgodovino. Ta zgodnja leta, ko se človek počasi usmeri v neko dejavnost, študij in podobno, so bila zaznamovana tudi s serijo oddaj na TV Slovenija o srednjeveških gradovih na Slovenskem, ki jih je vodil naš priznani kastelolog dr. Ivan Stopar. On je odprl zelo zanimivo tematiko arhitekture srednjeveških gradov, to pa je mladega nadobudneža Tomaža Lazarja še dodatno navdušilo za pot v zgodovinske vode. Tomaž Lazar je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


Stran 11 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov