Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V etnologiji se je našel
" Pogovarjamo se z dediščino," je trditev, ki nekako najbolj označuje vsestranskega etnologa in umetnostnega zgodovinarja izrednega profesorja doktorja Vita Hazlerja. Pravi, da ko je delal popis svojega življenja, je ugotovil, da se je že sedemkrat preselil. Rodil se je v Mariboru, nato so živeli v Tepanjah, v Savinjski dolini, njegova mama je bila namreč učiteljica in včasih so učitelje večkrat prestavljali sem in tja po Sloveniji. Nato so se za nekaj let ustavili na Gomilskem, potem se je njegova pot nadaljevala v Celje, nato v Ljubljano in nazadnje v Horjul, kjer živi danes. Že od nekdaj ga je zanimala umetnost, zato se je najprej odločil za študij umetnostne zgodovine, ker pa se mu je to zdelo nekako preozko, se je na prigovarjanje prijatelja odločil še za študij etnologije. Sčasoma je postala etnologija njegov osrednji predmet, kjer "se je našel".
Vito Hazler je drugi z leve, v zadnji vrsti.
Študij etnologije in umetnostne zgodovine je dokončal leta 1979 (diplomsko delo o načinu življenja prebivalcev zaselka Hrastje v Latkovi vasi) na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Doktoriral leta 1998 s tezo Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. V naziv docenta je bil izvoljen leta 1999, v naziv izrednega profesorja leta 2005. Je član ICOMOS-a in The International Organization of Folk Art, član Slovenskega etnološkega društva, Slovenskega konservatorskega društva, Slovenskega arheološkega društva in Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva.
Predaval je Etnološko konservatorstvo, Kulturo bivanja in stavbarstva, Sodobno konservatorstvo in Razvoj podeželja. Pri predmetu Kultura stavbarstva in bivanja in vodil seminar.
Naš gost je objavil celo vrsto strokovnih in poljudnih člankov, in je avtor , kar nekaj za etnologijo zelo pomembnih knjig.
Izr. prof. dr. Vito Hazler je za svoje raziskovalno, pedagoško in znanstveno delo dobil tudi več priznanj, naštejmo jih nekaj:
-dvakrat, leta 1993 in 2000 je prejel Murkovo priznanje
-leta 1994 je prejel Steletovo priznanje za dosežke na področju varovanja in popularizacije ljudskega stavbarstva
-leta 2000 nagrado Občine Zreče, za prispevek pri obnovi kulturnih spomenikov v občini Zreče
-prejemnik skupinske nagrade za obnovo Skomarjeve domačije, Zreče
-je prejemnik častnega znaka ZOTKS za dolgoletno delo na področju mladinskega raziskovalnega dela
-leta 2007 je prejel Janežičevo priznanje, ki ga KZK podeljuje ljudem, ki so svoje sposobnosti in moči posvetili kulturnemu delu med slovenskim ljudstvom na Koroškem
-leta 2008 je prejel najvišjo Murkovo nagrado, ki jo je podelilo Slovensko etnološko društvo
Izr. prof. dr. Vito Hazler je mož, ki prepriča s svojo pozitivnostjo, širokim, toplim nasmehom in voljo, ki je nalezljiva. Seveda ni samo etnolog 24 ur na dan, ampak ima tudi svoje "konjičke" eden najpomembnejših je recimo skrb za urejanje vrta. Tu je tudi sodelovanje z lokalnim Turističnim društvom Horjul. Zelo veliko časa, pa zelo rad posveti tudi svojima vnukinjama.
SEMINARSKA-sokolski-dom-končna-verzija
zakljucki-posveta-ccc-10-05-12
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
V etnologiji se je našel
" Pogovarjamo se z dediščino," je trditev, ki nekako najbolj označuje vsestranskega etnologa in umetnostnega zgodovinarja izrednega profesorja doktorja Vita Hazlerja. Pravi, da ko je delal popis svojega življenja, je ugotovil, da se je že sedemkrat preselil. Rodil se je v Mariboru, nato so živeli v Tepanjah, v Savinjski dolini, njegova mama je bila namreč učiteljica in včasih so učitelje večkrat prestavljali sem in tja po Sloveniji. Nato so se za nekaj let ustavili na Gomilskem, potem se je njegova pot nadaljevala v Celje, nato v Ljubljano in nazadnje v Horjul, kjer živi danes. Že od nekdaj ga je zanimala umetnost, zato se je najprej odločil za študij umetnostne zgodovine, ker pa se mu je to zdelo nekako preozko, se je na prigovarjanje prijatelja odločil še za študij etnologije. Sčasoma je postala etnologija njegov osrednji predmet, kjer "se je našel".
Vito Hazler je drugi z leve, v zadnji vrsti.
Študij etnologije in umetnostne zgodovine je dokončal leta 1979 (diplomsko delo o načinu življenja prebivalcev zaselka Hrastje v Latkovi vasi) na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Doktoriral leta 1998 s tezo Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. V naziv docenta je bil izvoljen leta 1999, v naziv izrednega profesorja leta 2005. Je član ICOMOS-a in The International Organization of Folk Art, član Slovenskega etnološkega društva, Slovenskega konservatorskega društva, Slovenskega arheološkega društva in Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva.
Predaval je Etnološko konservatorstvo, Kulturo bivanja in stavbarstva, Sodobno konservatorstvo in Razvoj podeželja. Pri predmetu Kultura stavbarstva in bivanja in vodil seminar.
Naš gost je objavil celo vrsto strokovnih in poljudnih člankov, in je avtor , kar nekaj za etnologijo zelo pomembnih knjig.
Izr. prof. dr. Vito Hazler je za svoje raziskovalno, pedagoško in znanstveno delo dobil tudi več priznanj, naštejmo jih nekaj:
-dvakrat, leta 1993 in 2000 je prejel Murkovo priznanje
-leta 1994 je prejel Steletovo priznanje za dosežke na področju varovanja in popularizacije ljudskega stavbarstva
-leta 2000 nagrado Občine Zreče, za prispevek pri obnovi kulturnih spomenikov v občini Zreče
-prejemnik skupinske nagrade za obnovo Skomarjeve domačije, Zreče
-je prejemnik častnega znaka ZOTKS za dolgoletno delo na področju mladinskega raziskovalnega dela
-leta 2007 je prejel Janežičevo priznanje, ki ga KZK podeljuje ljudem, ki so svoje sposobnosti in moči posvetili kulturnemu delu med slovenskim ljudstvom na Koroškem
-leta 2008 je prejel najvišjo Murkovo nagrado, ki jo je podelilo Slovensko etnološko društvo
Izr. prof. dr. Vito Hazler je mož, ki prepriča s svojo pozitivnostjo, širokim, toplim nasmehom in voljo, ki je nalezljiva. Seveda ni samo etnolog 24 ur na dan, ampak ima tudi svoje "konjičke" eden najpomembnejših je recimo skrb za urejanje vrta. Tu je tudi sodelovanje z lokalnim Turističnim društvom Horjul. Zelo veliko časa, pa zelo rad posveti tudi svojima vnukinjama.
SEMINARSKA-sokolski-dom-končna-verzija
zakljucki-posveta-ccc-10-05-12
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Andrej Stermecki sam zase pravi, da je profesor, arhitekt, glasbenik, popotnik, ljubiteljski etnolog in animator. Pa ne vselej v tem vrstnem redu, še doda. Kot arhitekt in profesor umetnostne zgodovine je tako skušal dijakom vcepiti tudi zanimanje za nekatere manj znane kulture, ki jih je lahko sam spoznal med svojimi potepanji po vseh petih celinah sveta. Kot bobnar in glasbeni pedagog je v svoji glasbeni karieri uspešno sodeloval s skoraj dvema ducatoma domačih in tujih ansamblov. Kot svetovni popotnik, animator in ljubiteljski etnolog pa zdaj na svojh potopisnih predavanjih in učnih delavnicah predvsem osnovnošolcem rad pokaže, kako se recimo igra afriške bobne ali pa iz papirja izdela japonski origami. V oddajo Razkošje v glavi je Andreja Stermeckega povabil Dušan Berne.
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Pretepi v parlamentih so stalnica zadnjih 150 let," pravi dr. Jure Gašparič, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. "Kako naelektreno je bilo nekdaj ozračje v dunajskem parlamentu, nam ilustrira recimo podatek, da so tja hodili tudi poslanci, ki so bili oboroženi z noži. V vsem obdobju našega parlamentarizma pa se nam je doslej vtisnila v spomin samo epizoda, ko je Jelko Kacin oplazil poslanskega kolega Iva Hvalico s časopisom po glavi." Doktorja Jureta Gašpariča, ki se raziskovalno osredotoča na slovensko in jugoslovansko politično zgodovino in se pri tem še posebej posveča zgodovini parlamentarzima, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ciril Mlinar - Cic, potapljač, jamar, filmski ustvarjalec, fotograf in inovator, je zagotovo človek, prežet z neustavljivo energijo raziskovalca. Radovednost ga žene v vedno nove pustolovščine. Te potem z velikim občutkom ohrani v videu ali filmski obliki, kot so prepoznali tudi na številnih mednarodnih festivalih, posvečenih naravoslovnim filmom. Pri potapljanju ga je vedno spremljal fotoaparat, pozneje filmska kamera, in za svoje fotografije podzemnih vodnih skrivnosti je začel kmalu dobivati prve nagrade. Tako je na prvi jugoslovanski razstavi speleološke fotografije v Splitu prejel prvo nagrado za barvno fotografijo. Med potapljači tedanje skupne države je bil tudi prvi, ki je posnel človeško ribico v njenem naravnem okolju in za to dobil zlato priznanje na mednarodnem festivalu Medalja Hansa Hassa v Linzu. Med letoma 1987 in 1996 je bil reprezentant Slovenije za mednarodna prvenstva v podvodni fotografiji. Leta 1994/95 je predsedoval komisiji za podvodno fotografijo pri Slovenski potapljaški zvezi. Cic je tudi član mednarodnih fotografskih in videožirij in snema avtorske filme. Ni pa samo odličen potapljač, snemalec in fotograf, ampak tudi odličen pisec; o tem nazorno priča obsežna bibliografija z več kot 200 članki v najrazličnejših revijah, knjigah in časopisih. Napisal je tudi svojo knjigo z naslovom Podvodje.
Radoživost, radovednost,pravičnost,vedeti več in strast po dinamičnem življenju, so dr. Dominiko Švarc Pipan vodili doma in po svetu, da je postala prepoznavna pravnica, ki je med drugim delala tudi na haškem mednarodnem tribunalu,delovala v Nato v boju proti terorizmu in se vključevala v druge asociacije ter sodelovala na številnih med državnih konferencah.Pred tedni smo jo pred razglasitvijo meje med Slovenijo in Hrvaško pogosto videvali v medijih, ko je pojasnjevala, da je ta mednarodna pogodba zavezujoča za obe strani.
Široka razgledanost, strokovnost, znanstveni pristop in natančnost dokumentiranja najdb in skrb, da bi se izsledki dediščine ohranili in prenesli na mlajše rodove – tako bi lahko opisali arheologa in zgodovinarja ter kustosa v Dolenjskem muzeju Boruta Križa. Od začetka devetdesetih let 20. stoletja v Novem mestu, vodi vsakoletna zavarovalna arheološka izkopavanja arheološkega najdišča Kapiteljska njiva, pripravil je več strokovnih razstav doma in v tujini, stalno arheološko razstavo v Dolenjskem muzeju in razstavo Jantar – dragulji Baltika v Novem mestu. Napisal je skoraj dvesto strokovnih člankov in sedem razstavnih katalogov, monografijo o situlski umetnosti Novega mesta, poljudni publikaciji Dežela situl in Novo mesto-mesto situl, prezentacijo dela obzidja na Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah in Arheološko pot Cvinger ter prezentacijo talnih slojev v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju. Z arheologom in zgodovinarjem Borutom Križem se je v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Petra Medved.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Uroša Grilca bržčas najbolje poznamo kot nekdanjega ministra za kulturo in organizatorja odmevnega projekta Ljubljana, prestolnica knjige. Toda Grilc še zdaleč ni le suhoparni politični administrator slovenske kulture, ampak je vsaj še filozof - strokovnjak za misel Jacquesa Derridaja -, urednik in založnik, prav pred nedavnim pa je naša javnost presenečeno izvedela, da je bil v mladih letih tudi pevec v tujini zdaj že kultnega težko-metalskega benda Satanic Legion of Death. Kako Uroš Grilc lovi ravnotežje med temi nasprotji, med prizadevnim delom v državnih institucijah in brezkompromisnim proti-sistemskim anarhizmom, lastnim najtršemu izmed rockovskih žanrov, preverjamo v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Dr. Ljubo Bavcon, upokojeni zaslužni profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, je letos dopolnil 93 let, pa se prav nič ne pritožuje, ko gre za njegovo fizično kondicijo, ampak ga bolj skrbi, če se bo po tolikih desetletjih še spomnil vseh imen in drugih podrobnosti iz njegove bogate poklicne kariere. Znan je po tem, da se tudi po upokojitvi še vedno odziva na anomalije v družbi, saj se, kot pravi, spominja številnih napak različnih politikov v različnih političnih sistemih in svari pred tem, da bi jih sedanji politiki ponavljali. Mnogi njegovi študenti različnih generacij poudarjajo, da je bil zaradi svoje strokovnosti in tudi sicer bolj gospod kot pa tovariš že v socialističnih časih, poleg tega pa je znal vselej prisluhniti tudi mnenjem in stališčem tistih, ki jim je predaval. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.
"Na koncu ostaneš vedno sam. Tako ali drugače. Tek je vedno borba s samim seboj, ne glede na okoliščine, ki se pojavijo ali se ustvarijo okrog tebe. Obvladaš okoliščine - obvladaš misli - obvladaš telo - opraviš delo. Čisto preprosto je vse skupaj. No, ja, recimo ?" Tako svoja razmišljanja, spoznanja in prepričanja v besede preliva ekstremni rekreativni tekač Bogomir Dolenc, ki ga je takoj po letošnji dobrodelni akciji "10 krogov za 10 nasmehov" v studio povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
S široko paleto barv in tenkoćutnih miselnih odtenkov bo v oddaji Razkošje v glavi svoj radiofonski avtoportret z besedami narisala akademska slikarka Metka Krašovec, prejemnica letošnje Prešernove nagrade za življensko delo. V studio jo je povabil Dušan Berne.
Franci Rogač je začel svojo življenjsko pot kot uporniški najstnik, pustil je šolo, zabijal svoj čas v pankerskih in skinhedovskih skupinah, se opijal in se iz dneva v dan zabaval. Zato so ga starši postavili pred vrata in pogosto je prespal v parkih, pod mostovi, na železniški postaji. Toda tu se zgodba pravzaprav začne. Po vrsti čudežnih srečanj z neznanci, ki so mu namenili posebna sporočila za njegovo življenje, se je prelevil v pisatelja, v avtorja in pripovedovalca pravljic. V človeka, ki je končal srednjo šolo in nato še fakulteto. In presenetljivo, danes opravlja povsem navadno fizično delo, popisuje vodovodne števce. Prvo pravljico - Izgubljena slončica je napisal leta 2002. Skupaj pa je napisal in izdal 9 pravljic, 1 roman in imel 6 ponatisov. Glavna značilnost junakov njegovih pravljic je, da niso popolni, vsak ima kakšno telesno hibo.
Neveljaven email naslov