Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z vodjo katedre za etnologijo Slovencev o vlogi pusta nekoč in danes, o tem, zakaj jo zanimajo prazniki in kaj lahko današnji družbi ponudi etnologija
V oddajo Razkošje v glavi smo, tudi zaradi pustnega časa, povabili dr. Matejo Habinc, vodjo katedre za etnologijo Slovencev na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot etnologinja veliko ve o pustu, veliko o praznikih, ki so bili tudi tema njene doktorske disertacije.
“Grobo rečeno: prazniki so mi šli bolj kot ne na živce. Ampak zakaj? Zaradi tega, ker so bile to priložnosti, in še vedno so, ki so bile tako simbolno nabite. (…) Tudi če se v vsakdanjikih ne družimo, ne razumemo, se je treba za praznike dobiti, vse je oproščeno, vse pozabljeno, vse bomo nadoknadili … Zanima me vsakdanjik, ampak prek teh simbolno izpostavljenih priložnostih ali zgoščenih tem. (…) To se mi je zelo dobro pokazalo v primeru Brežic in disertacije: da ne gre, kot je videti od zunaj, za priložnosti, ko smo spet vsi prijatelji in se krasno razumemo, ampak da so to še kako priložnosti, v katerih je ogromno napetosti, nesoglasij, neke tekmovalnosti. (…) Tudi to je kontinuiteta. Mene so te praznične napetosti vedno bolj zanimale kot pa vse te navidezno krasne teme v zvezi s prazniki.”
Mateja Habinc, ki je leta 2010 postala vodja katedre za etnologijo Slovencev, je hvaležna, da lahko raziskuje in daje odgovore na vsakdanje in navadne plati našega življenja. Te vedno vidi v širšem družbeno-političnem kontekstu, kot etnologinja vidi pred in potem, zakaj in kako, kje in kdo. Pri tem ne vrednoti, ne ocenjuje, temveč strokovno in brez dlake na jeziku govori o stvareh, o katerih mnogi niti ne razmišljamo. Zakaj se je odločila za študij etnologije, zakaj so ji šli prazniki na živce in kaj je danes naloga etnologije?
Najprej pa smo ji zastavili tudi nekaj vprašanj o pustu in nanj pogledali skozi čas in s širšega družbenega vidika. Habinčevo namreč zanimajo ne le pustne šege in maske, temveč predvsem vloga pusta in spremembe pustnega praznovanja skozi prostor in čas. Opozarja, da se vloga pusta ni tako zelo spremenila, kot radi mislimo. Poleg druženja, zabave, smešenja cerkve in oblasti, klicanja pomladi, kakor danes radi označimo pust, je poglavitna vloga ekonomska:
“Pust je danes predvsem biznis.”
Nekoč je bila ta vloga pusta izražena bolj na individualni ravni (posameznike ali skupine so hodile od hiše do hiše in prosile za pusta hrusta), danes na družbeni: ko mesta prirejajo karnevale in med seboj tekmujejo za skupine mask, ki se bodo udeležile sprevoda, obisk turistov in zaslužek. Več o tem, pa o razliki med korantom/kurentom/kurentovanjem in Kurentom ter o tem, kako se je pust standardiziral, izveste v oddaji.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Z vodjo katedre za etnologijo Slovencev o vlogi pusta nekoč in danes, o tem, zakaj jo zanimajo prazniki in kaj lahko današnji družbi ponudi etnologija
V oddajo Razkošje v glavi smo, tudi zaradi pustnega časa, povabili dr. Matejo Habinc, vodjo katedre za etnologijo Slovencev na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot etnologinja veliko ve o pustu, veliko o praznikih, ki so bili tudi tema njene doktorske disertacije.
“Grobo rečeno: prazniki so mi šli bolj kot ne na živce. Ampak zakaj? Zaradi tega, ker so bile to priložnosti, in še vedno so, ki so bile tako simbolno nabite. (…) Tudi če se v vsakdanjikih ne družimo, ne razumemo, se je treba za praznike dobiti, vse je oproščeno, vse pozabljeno, vse bomo nadoknadili … Zanima me vsakdanjik, ampak prek teh simbolno izpostavljenih priložnostih ali zgoščenih tem. (…) To se mi je zelo dobro pokazalo v primeru Brežic in disertacije: da ne gre, kot je videti od zunaj, za priložnosti, ko smo spet vsi prijatelji in se krasno razumemo, ampak da so to še kako priložnosti, v katerih je ogromno napetosti, nesoglasij, neke tekmovalnosti. (…) Tudi to je kontinuiteta. Mene so te praznične napetosti vedno bolj zanimale kot pa vse te navidezno krasne teme v zvezi s prazniki.”
Mateja Habinc, ki je leta 2010 postala vodja katedre za etnologijo Slovencev, je hvaležna, da lahko raziskuje in daje odgovore na vsakdanje in navadne plati našega življenja. Te vedno vidi v širšem družbeno-političnem kontekstu, kot etnologinja vidi pred in potem, zakaj in kako, kje in kdo. Pri tem ne vrednoti, ne ocenjuje, temveč strokovno in brez dlake na jeziku govori o stvareh, o katerih mnogi niti ne razmišljamo. Zakaj se je odločila za študij etnologije, zakaj so ji šli prazniki na živce in kaj je danes naloga etnologije?
Najprej pa smo ji zastavili tudi nekaj vprašanj o pustu in nanj pogledali skozi čas in s širšega družbenega vidika. Habinčevo namreč zanimajo ne le pustne šege in maske, temveč predvsem vloga pusta in spremembe pustnega praznovanja skozi prostor in čas. Opozarja, da se vloga pusta ni tako zelo spremenila, kot radi mislimo. Poleg druženja, zabave, smešenja cerkve in oblasti, klicanja pomladi, kakor danes radi označimo pust, je poglavitna vloga ekonomska:
“Pust je danes predvsem biznis.”
Nekoč je bila ta vloga pusta izražena bolj na individualni ravni (posameznike ali skupine so hodile od hiše do hiše in prosile za pusta hrusta), danes na družbeni: ko mesta prirejajo karnevale in med seboj tekmujejo za skupine mask, ki se bodo udeležile sprevoda, obisk turistov in zaslužek. Več o tem, pa o razliki med korantom/kurentom/kurentovanjem in Kurentom ter o tem, kako se je pust standardiziral, izveste v oddaji.
Ena najbolj priznanih slovenskih režiserk animiranega filma, tako doma kot v tujini, je Špela Čadež. Pod svoje prve kratke animirane filme se je podpisala v Nemčiji, kjer je po končani Akademiji za likovno umetnost nadaljevala študij na Akademiji medijskih umetnosti v Kölnu. Že njen prvi, Zasukanec, je pobral veliko nagrad, nič drugače ni bilo z drugimi njenimi odmevnimi filmi: Ljubezen je bolezen, Boles in Nočna ptica. Kljub njeni prepoznavnosti in uveljavljenosti ter položaju animiranih filmov v svetu se še vedno se zgodi, da jo ljudje vprašajo, ali ni animacija le za otroke in kdo sploh gleda animirane filme za odrasle. Prav zaradi tega meni, da je animirani film za odrasle najtrša filmska niša.
Prof. dr. Božidar Jezernik je priznani etnolog in antropolog. Že dobrih trideset let predava na Filozofski fakulteti. Zanimivo je, da se je najprej posvetil pravu, šele kasneje pa sta ga povsem prevzeli etnologija in antropologija. Doktoriral je na Univerzi v Ljubljani, na podoktorskem študiju pa se je izpopolnjeval v Londonu. Napisal je več kot dvajset knjig in številne strokovne članke, ki so zadevali življenje v ekstremnih razmerah v taboriščih, tudi naših, posebej pa se je lotil problematike Balkana. O delu, življenju in odnosu do etnologije govori v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Mileno Miklavčič krasijo številne odlike, na primer delavnost, ustvarjalnost, doslednost in značajske poteze, ki opozorijo, da gre za pošteno in pokončno žensko. V življenju je počela marsikaj, bila novinarka, svetovalka, strastna voditeljica literarnih ali kulturnih večerov, zvesta dolgoletna sodelavka številnih medijev. Seveda je tudi mama, babica in nekakšno svetlo vezivo med vsemi člani njene družine. Rada ima svoj vrt, še raje nedeljska kosila, ki jih pripravi za vse svoje bližnje, ljubi dolge sprehode in včasih samoto, da premisli, da se opredeli. Premišljuje in snuje pa veliko, saj med drugim ustvarja zgodbice in pravljice za otroke, že leta pa se poljudno, a sila resno ubada z odnosi med moškimi in ženskami na Slovenskem, zlasti s seksualnimi praksami. In prav o tem bo največ govorila v sobotni oddaji Razkošje v glavi.
Z radiofonskim portretom naše dolgoletne novinarske kolegice Darje Groznik nadaljujemo niz dokumentarnih oddaj posvečenih 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija. »Ko razmišljam o prehojeni službeni poti, najprej pomislim na to, da sem pravzaprav srečen človek, saj sem vedno delala to, kar me je zelo veselilo,« poudarja Darja Groznik. In prva postaja na tej poti je bil Val 202, kjer je začela honorarno delati že v času študija psihologije in se tam po diplomi tudi zaposlila. Nekaj televizijskih izkušenj je potem dobila v Uredništvu za kulturo ter s pripravo novinarskih prispevkov za oddajo Studio City, leta 1991 pa je postala prva redno zaposlena novinarka Slovenske tiskovne agencije. Čez približno dve leti se je vrnila na nacionalno televizijo in se gledalkam in gledalcem vtisnila v spomin tudi kot voditeljica TV Dnevnika.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Uroš Škerl Kramberger je pri časopisni hiši Dnevnik glas tistih, ki jih ne želimo slišati – tistih, katerih težke zgodbe mečejo senco na našo predstavo idealne državice na južni strani Alp. Njegovi članki iščejo zgodbe izbrisanih, drugačnih, nedobrodošlih, tistih na robu, necenjenih …. Njihove zgodbe poišče tako v Sloveniji, kot drugje, na primer v begunskem taborišču v Tuniziji. Na svoji novinarski poti je doživel dve pritožbi na Novinarsko častno razsodišče, poskuse vplivanja na njegovo pisanje, leta 2011 je prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče novinarske stvaritve. A če je kot novinar zadržan, v ozadju, če le opazuje, je nastopanje – v vlogi basista pri zasedbi Hamo & Tribute 2 love - popolnoma drugačna izkušnja. Z njim smo se pogovarjali o glasbi, poslanstvu in prihodnosti novinarstva, o zgodbah preslišanih, ki so se ga najbolj dotaknile …
Znameniti tenorist Branko Robinšak letos praznuje 35. obletnico svojega umetniškega ustvarjanja, vendar se je njegova pevska kariera začela domala deset let prej. Pel je že v gimnaziji in med študijem, zanimivo pa je, da se je pripravljal na operno kariero, a medtem imel zelo uspešno glasbeno skupino Pepel in kri. V ljubljanski operi je prvak in odpel je vse najpomembnejše vloge, tako kot jih je tudi na številnih mednarodnih odrih, predvsem v Avstriji, Nemčiji, Švici, na Portugalskem in drugod. V letih službovanja si je ustvaril mednarodno prepoznavnost in prejemal številna vabila za nastope v tujih opernih hišah. Leta 2000 se je kljub temu vrnil domov in od tedaj nastopa v ljubljanski Operi, v kateri je kot študent tudi začel svojo bogato kariero.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»V svojem sorodstvu imam najmanj dvajset tisoč evidentiranih ljudi,« pravi Peter Hawlina, soustanovitelj in dolgoletni predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. »Toda za takšno množico ljudi bi seveda težko rekli, da so moji sorodniki, kajti vsaj zame so sorodniki tisti, ki pridejo na pogreb, ne pa takšni, ki se srečujejo na raznih porokah ali ob obletnicah.« Prisluhnite radiofonskemu portretu Petra Hawline.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Literarni prvenec Gabriele Babnik Koža iz bombaža iz leta 2007 je bil na slovenskem knjižnem sejmu izbran za najboljši prvenec, ostali trije romani V visoki travi, Sušna doba in Intimno so bili nominirani za kresnika. Sušna doba je prejela nagrado Evropske unije za književnost, Intimno je uvrščeno v zbirko 100 slovanskih romanov. Zaradi teh in tudi drugih mednarodnih nagrad se njeni romani prevajajo v tuje jezike. Gabriela Babnik je prejela tudi Stritarjevo nagrado za svoje kritiško delo, poleg tega prevaja in vodi delavnice kreativnega pisanja. Pisanje je zanjo rešitev, njen odgovor na svet, v katerem živimo. Zakaj piše na roko, zakaj piše o Afriki? Koliko rasizma opazi v svojem lastnem življenju?
Gostimo baletno legendo Henrika Neubauerja, ki je odplesal več kot sedemdeset najpomembnejših vlog, hkrati pa tudi sam koreografiral kopico baletov. Bil je tudi operni režiser, direktor ljubljanskega festivala, profesor na Akademiji za glasbo ter pisec opusa 33 knjig in nad 500 strokovnih člankov. Zato je pionir predstavljanja plesne preteklosti pri nas. Henrik Neubauer je poleg plesne šole mimogrede končal še medicino in bil nekaj let zdravnik. Dolga desetletja pa je bil aktivni rekreativni športnik. Tudi danes, kmalu bo praznoval 89 let, še rad sede na kolo in ima poleg izjemne fizične kondicije tudi sijajen spomin. Prisluhnite legendi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Janez Pikon iz Bohinjske Bistrice je človek, ki te preseneti. Kleni upokojenec, ki bi s svojo življenjsko energijo ugnal marsikaterega mlajšega, je strasten planinec, pohodnik in gornik že odkar pomni. Pred dobrimi desetimi leti je to strast nadgradil še z opisi gorskih vzponov, potopisi in fotozgodbami. Pa ne samo to. Vse, kar je zapisal, je požlahtnil še z zgodbami iz bogatega ljudskega in zgodovinskega izročila bohinjskih krajev in ljudi. Odločilno za ta korak je bilo povabilo urednika spletne strani Gore in ljudje Francija Savenca leta 2007 in od takrat dalje je Janez Pikon pravi polihistor Bohinja in okolice. Domače mu je računalništvo, navdušuje ga šport in še tisoč drugih stvari. Janez Pikon bo gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov