Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strasten planinec, pohodnik in gornik ter pravi polihistor Bohinja in okolice
Janez Pikon iz Bohinjske Bistrice je človek, ki te preseneti. Kleni upokojenec, ki bi s svojo življenjsko energijo ugnal marsikaterega mlajšega, je strasten planinec, pohodnik in gornik že odkar pomni. Pred dobrimi desetimi leti je to strast nadgradil še z opisi gorskih vzponov, potopisi in fotozgodbami. Pa ne samo to. Vse, kar je zapisal, je požlahtnil še z zgodbami iz bogatega ljudskega in zgodovinskega izročila bohinjskih krajev in ljudi. Odločilno za ta korak je bilo povabilo urednika spletne strani Gore in ljudje Francija Savenca leta 2007 in od takrat dalje je pravi polihistor Bohinja in okolice. Domače mu je računalništvo, navdušuje ga šport in še tisoč drugih stvari. Janez Pikon je gost oddaje Razkošje v glavi.
Janez Pikon je doma v Bohinjski Bistrici in kot so zapisali leta 2013, ko je prejel županov znak: "Janez Pikon je človek poln entuziazma in volje pomagati sočloveku. Med sokrajani je priznan kot skromen, ustvarjalen, duhovit in pošten mož."
V oddaji lahko slišite pogovor z Janezom Pikonom, ki nam je povedal kar nekaj zelo zanimivh zgodb: o skrivnostni sledi, o poganskem kultu, o starodavnih fužinah, o smučarskih tekih, o zimski olimpijadi v Bohinju leta 1931 pod pokroviteljstvom kralja Aleksandra...
Ko se začneš z Janezom Pikonom pogovarjati, iz njega kar privrejo podatki o bogati zgodovini Bohinja in Bohinjske Bistrice. Ta konec naše dežele je na marsikaterem področju bil nekoč v ospredju, tako je bila tu recimo ustanovljena prva požarna bramba na Kranjskem. Tu je bila 1875 leta ustanovljena prva kovinarska godba, tu je bila bohinjska zimska olimpijada, pa sankaške tekme, smučarski skoki, za vse to pa imata zasluge predvsem prihod železnice in graditev bohinjskega tunela leta 1906.
Gradnja te železniške proge je korenito posegla v življenje in prinesla nov veter na bohinjske konce (vir: Vrtalnik Bohinjskega predora http://www.gore-ljudje.net/informacije/86069/ . Bohinjski predor - kronika http://www.gore-ljudje.net/objava/50159/).
Leta 1882 je bila v takratnih železarskih obratih ustanovljena "Požarna bramba", neposrednemu povodu je botroval velik požar lesene lope za oglje v Stari Fužini. Pobudniki Požarne brambe so bili Leopold Böckel, Matevž Bevc in Nikolaj Bernard. Dve leti kasneje, dne 12. marca leta 1884 so na prvi seji občinskega odbora sklepali o ustanovitvi takrat že imenovane "Požarne brambe" v Bohinjski Bistrici ( vir: Požarna bramba http://www.gore-ljudje.net/objava/72444/).
Zgodovinska dejstva pričajo, da je Bohinj zibelka glasbene, natančneje godbene dejavnosti na Gorenjskem. Prvo KID-ovo fužinarsko godbo so ustanovili že leta 1875. Ob ustanovitvi je štela dvanajst mož. Med njimi so bili Nikolaj Bernard, ter njegova brata Paul in Rudolf, Jože Ravnik, Jakob Slamnik, Nikolaj Prezelj, Matevž Žnidar, Matjaž iz Bitenj in Švigljč iz Kamenj. Učil jih je takratni učitelj v kraju. Godba je prenehala delovati že po nekaj letih ( vir: Kovinarska godba v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/54109/b).
Med prvimi kranjskimi fužinarji, ki so uvideli gospodarsko prednost moderniziranega fužinskega obrata, je bil baron Žiga Zois, lastnik fužinskih podjetij na Javorniku, na Bohinjski Bistrici in v Stari Fužini. Leta 1789 je dal podreti stare peči v obeh navedenih bohinjskih obratih in namesto njih zgraditi visoko peč v Bistrici (vir: Zoisove fužine v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/82899/).
Janez Pikon je poln ustvarjalnega in tudi pustolovskega nemira, in ta želja po odkrivanju ga je pripeljala v skrita, pozabljena korita Bistrice. Njegove podvige si lahko ogledate na kanalu Youtube.
Prvo smučarsko skakalnico je zgradil takratni zanesenjak Ciril Žižek že v letu 1920 s pomočjo vojakov, udeleženih v 1. svetovni vojni. Na naravnem terenu in oblikovano s snegom ob predelu "pr' treh hruškah", južno nad Bohinjsko Bistrico.
( vir: Žižkova skakalnica http://www.goreljudje.net/informacije/123864/).
V bohinjskem kotu se je pred sto desetimi leti rodil slikar Valentin Hodnik, ki pa sveta ni upodabljal samo realistično, temveč ga je znal ujeti tudi šaljivo. Ob obletnici so Žičnice Vogel izdale Bohinjske šaljive razglednice, ki dokazujejo njegov smisel za humor, čeprav je bilo njegovo življenje pravo nasprotje temu. Hodnik je narisal tudi prvi "ženski skok". ( vir: Avtor freske Sveti Florijan http://www.gore-ljudje.net/informacije/89067/).
Leta 1931 se je zbralo nekaj tisoč gledalcev iz krajev po Kranjskem in tujine. Prvi se je spustil po naletu inž. Hanssen. Zavlada popolna tišina. Gledalci se niso mogli načuditi, kaj zmore človek na smučeh, ob doskočišču je bilo tako veselo, kot pozneje pod skakalnico na Poljah nikdar več (vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53559/).
Sankališče Belvedere
Deželna zveza je veliko vlagala v zimski turizem. Ocenila je, da so zanj najprikladnejše razmere v Bohinju, kjer so pričakovali zlasti dosti Tržačanov. Dunajska deželna zveza je posredovala pri obisku znanega sankaškega strokovnjaka dr. Rzihe, ki je pomagal poiskati primerno traso, kjer so do sezone leta 1908 - 1909 zgradili sankališče Belvedere, ki ga je trasiral inž. Maks Prelovšek iz Ljubljane. Slovesno so ga odprli v začetku januarja leta 1909 ( vir: Sankališče Belvedere http://www.gore-ljudje.net/novosti/51847/).
Gradnja umetnega sankališča v Bohinju se je začela v letu 1958. Že ustanovljeni sankaški klub si je zadal nalogo, da zgradi novo umetno sankaško progo. Takratni člani upravnega odbora Sankaškega kluba Bohinj so bili Franc Bajt, Stanko Hodnik, Ludvik Šuligoj, Peter Jensterle, Milan Pivk in Ivan Robič ( vir: Umetno Sankališče Bohinj http://www.gore-ljudje.net/novosti/53179/).
Pozimi so vozili smučarje pod Vogel z vprežnimi sanmi. Tam jih je vedno čakala skupina fantov iz Stare Fužine in bukovskih vasi, ki so si iskali skromen zaslužek s prenašanjem nahrbtnikov in smuči na gorska smučišča. Tri ure daleč so nosili težke tovore. Po dolinskih poteh in smučiščih so izvoščki vozili "Skiring" (vožnja s sanmi ali smučmi s pomočjo konjske vprege)
( vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53460/).
V začetku leta 1985 smo v okviru sveta za šport in rekreacijo ustanovili planinsko sekcijo LIP Bled-Bohinj, v katero se nas je včlanilo 82 planincev, pove Janez Pikon. Postavili smo plan, ki je obsegal 10 pohodov (zadnja leta do 15) (vir: 30 let Planinske sekcije http://www.gore-ljudje.net/novosti/121452/).
Janez Pikon je objavil celo vrsto posnetkov, ki vas bodo navdušili. Kot primer dodajam posnetek mlina na veter na Koprivniku.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Strasten planinec, pohodnik in gornik ter pravi polihistor Bohinja in okolice
Janez Pikon iz Bohinjske Bistrice je človek, ki te preseneti. Kleni upokojenec, ki bi s svojo življenjsko energijo ugnal marsikaterega mlajšega, je strasten planinec, pohodnik in gornik že odkar pomni. Pred dobrimi desetimi leti je to strast nadgradil še z opisi gorskih vzponov, potopisi in fotozgodbami. Pa ne samo to. Vse, kar je zapisal, je požlahtnil še z zgodbami iz bogatega ljudskega in zgodovinskega izročila bohinjskih krajev in ljudi. Odločilno za ta korak je bilo povabilo urednika spletne strani Gore in ljudje Francija Savenca leta 2007 in od takrat dalje je pravi polihistor Bohinja in okolice. Domače mu je računalništvo, navdušuje ga šport in še tisoč drugih stvari. Janez Pikon je gost oddaje Razkošje v glavi.
Janez Pikon je doma v Bohinjski Bistrici in kot so zapisali leta 2013, ko je prejel županov znak: "Janez Pikon je človek poln entuziazma in volje pomagati sočloveku. Med sokrajani je priznan kot skromen, ustvarjalen, duhovit in pošten mož."
V oddaji lahko slišite pogovor z Janezom Pikonom, ki nam je povedal kar nekaj zelo zanimivh zgodb: o skrivnostni sledi, o poganskem kultu, o starodavnih fužinah, o smučarskih tekih, o zimski olimpijadi v Bohinju leta 1931 pod pokroviteljstvom kralja Aleksandra...
Ko se začneš z Janezom Pikonom pogovarjati, iz njega kar privrejo podatki o bogati zgodovini Bohinja in Bohinjske Bistrice. Ta konec naše dežele je na marsikaterem področju bil nekoč v ospredju, tako je bila tu recimo ustanovljena prva požarna bramba na Kranjskem. Tu je bila 1875 leta ustanovljena prva kovinarska godba, tu je bila bohinjska zimska olimpijada, pa sankaške tekme, smučarski skoki, za vse to pa imata zasluge predvsem prihod železnice in graditev bohinjskega tunela leta 1906.
Gradnja te železniške proge je korenito posegla v življenje in prinesla nov veter na bohinjske konce (vir: Vrtalnik Bohinjskega predora http://www.gore-ljudje.net/informacije/86069/ . Bohinjski predor - kronika http://www.gore-ljudje.net/objava/50159/).
Leta 1882 je bila v takratnih železarskih obratih ustanovljena "Požarna bramba", neposrednemu povodu je botroval velik požar lesene lope za oglje v Stari Fužini. Pobudniki Požarne brambe so bili Leopold Böckel, Matevž Bevc in Nikolaj Bernard. Dve leti kasneje, dne 12. marca leta 1884 so na prvi seji občinskega odbora sklepali o ustanovitvi takrat že imenovane "Požarne brambe" v Bohinjski Bistrici ( vir: Požarna bramba http://www.gore-ljudje.net/objava/72444/).
Zgodovinska dejstva pričajo, da je Bohinj zibelka glasbene, natančneje godbene dejavnosti na Gorenjskem. Prvo KID-ovo fužinarsko godbo so ustanovili že leta 1875. Ob ustanovitvi je štela dvanajst mož. Med njimi so bili Nikolaj Bernard, ter njegova brata Paul in Rudolf, Jože Ravnik, Jakob Slamnik, Nikolaj Prezelj, Matevž Žnidar, Matjaž iz Bitenj in Švigljč iz Kamenj. Učil jih je takratni učitelj v kraju. Godba je prenehala delovati že po nekaj letih ( vir: Kovinarska godba v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/54109/b).
Med prvimi kranjskimi fužinarji, ki so uvideli gospodarsko prednost moderniziranega fužinskega obrata, je bil baron Žiga Zois, lastnik fužinskih podjetij na Javorniku, na Bohinjski Bistrici in v Stari Fužini. Leta 1789 je dal podreti stare peči v obeh navedenih bohinjskih obratih in namesto njih zgraditi visoko peč v Bistrici (vir: Zoisove fužine v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/82899/).
Janez Pikon je poln ustvarjalnega in tudi pustolovskega nemira, in ta želja po odkrivanju ga je pripeljala v skrita, pozabljena korita Bistrice. Njegove podvige si lahko ogledate na kanalu Youtube.
Prvo smučarsko skakalnico je zgradil takratni zanesenjak Ciril Žižek že v letu 1920 s pomočjo vojakov, udeleženih v 1. svetovni vojni. Na naravnem terenu in oblikovano s snegom ob predelu "pr' treh hruškah", južno nad Bohinjsko Bistrico.
( vir: Žižkova skakalnica http://www.goreljudje.net/informacije/123864/).
V bohinjskem kotu se je pred sto desetimi leti rodil slikar Valentin Hodnik, ki pa sveta ni upodabljal samo realistično, temveč ga je znal ujeti tudi šaljivo. Ob obletnici so Žičnice Vogel izdale Bohinjske šaljive razglednice, ki dokazujejo njegov smisel za humor, čeprav je bilo njegovo življenje pravo nasprotje temu. Hodnik je narisal tudi prvi "ženski skok". ( vir: Avtor freske Sveti Florijan http://www.gore-ljudje.net/informacije/89067/).
Leta 1931 se je zbralo nekaj tisoč gledalcev iz krajev po Kranjskem in tujine. Prvi se je spustil po naletu inž. Hanssen. Zavlada popolna tišina. Gledalci se niso mogli načuditi, kaj zmore človek na smučeh, ob doskočišču je bilo tako veselo, kot pozneje pod skakalnico na Poljah nikdar več (vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53559/).
Sankališče Belvedere
Deželna zveza je veliko vlagala v zimski turizem. Ocenila je, da so zanj najprikladnejše razmere v Bohinju, kjer so pričakovali zlasti dosti Tržačanov. Dunajska deželna zveza je posredovala pri obisku znanega sankaškega strokovnjaka dr. Rzihe, ki je pomagal poiskati primerno traso, kjer so do sezone leta 1908 - 1909 zgradili sankališče Belvedere, ki ga je trasiral inž. Maks Prelovšek iz Ljubljane. Slovesno so ga odprli v začetku januarja leta 1909 ( vir: Sankališče Belvedere http://www.gore-ljudje.net/novosti/51847/).
Gradnja umetnega sankališča v Bohinju se je začela v letu 1958. Že ustanovljeni sankaški klub si je zadal nalogo, da zgradi novo umetno sankaško progo. Takratni člani upravnega odbora Sankaškega kluba Bohinj so bili Franc Bajt, Stanko Hodnik, Ludvik Šuligoj, Peter Jensterle, Milan Pivk in Ivan Robič ( vir: Umetno Sankališče Bohinj http://www.gore-ljudje.net/novosti/53179/).
Pozimi so vozili smučarje pod Vogel z vprežnimi sanmi. Tam jih je vedno čakala skupina fantov iz Stare Fužine in bukovskih vasi, ki so si iskali skromen zaslužek s prenašanjem nahrbtnikov in smuči na gorska smučišča. Tri ure daleč so nosili težke tovore. Po dolinskih poteh in smučiščih so izvoščki vozili "Skiring" (vožnja s sanmi ali smučmi s pomočjo konjske vprege)
( vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53460/).
V začetku leta 1985 smo v okviru sveta za šport in rekreacijo ustanovili planinsko sekcijo LIP Bled-Bohinj, v katero se nas je včlanilo 82 planincev, pove Janez Pikon. Postavili smo plan, ki je obsegal 10 pohodov (zadnja leta do 15) (vir: 30 let Planinske sekcije http://www.gore-ljudje.net/novosti/121452/).
Janez Pikon je objavil celo vrsto posnetkov, ki vas bodo navdušili. Kot primer dodajam posnetek mlina na veter na Koprivniku.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Andrej Stermecki sam zase pravi, da je profesor, arhitekt, glasbenik, popotnik, ljubiteljski etnolog in animator. Pa ne vselej v tem vrstnem redu, še doda. Kot arhitekt in profesor umetnostne zgodovine je tako skušal dijakom vcepiti tudi zanimanje za nekatere manj znane kulture, ki jih je lahko sam spoznal med svojimi potepanji po vseh petih celinah sveta. Kot bobnar in glasbeni pedagog je v svoji glasbeni karieri uspešno sodeloval s skoraj dvema ducatoma domačih in tujih ansamblov. Kot svetovni popotnik, animator in ljubiteljski etnolog pa zdaj na svojh potopisnih predavanjih in učnih delavnicah predvsem osnovnošolcem rad pokaže, kako se recimo igra afriške bobne ali pa iz papirja izdela japonski origami. V oddajo Razkošje v glavi je Andreja Stermeckega povabil Dušan Berne.
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Pretepi v parlamentih so stalnica zadnjih 150 let," pravi dr. Jure Gašparič, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. "Kako naelektreno je bilo nekdaj ozračje v dunajskem parlamentu, nam ilustrira recimo podatek, da so tja hodili tudi poslanci, ki so bili oboroženi z noži. V vsem obdobju našega parlamentarizma pa se nam je doslej vtisnila v spomin samo epizoda, ko je Jelko Kacin oplazil poslanskega kolega Iva Hvalico s časopisom po glavi." Doktorja Jureta Gašpariča, ki se raziskovalno osredotoča na slovensko in jugoslovansko politično zgodovino in se pri tem še posebej posveča zgodovini parlamentarzima, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ciril Mlinar - Cic, potapljač, jamar, filmski ustvarjalec, fotograf in inovator, je zagotovo človek, prežet z neustavljivo energijo raziskovalca. Radovednost ga žene v vedno nove pustolovščine. Te potem z velikim občutkom ohrani v videu ali filmski obliki, kot so prepoznali tudi na številnih mednarodnih festivalih, posvečenih naravoslovnim filmom. Pri potapljanju ga je vedno spremljal fotoaparat, pozneje filmska kamera, in za svoje fotografije podzemnih vodnih skrivnosti je začel kmalu dobivati prve nagrade. Tako je na prvi jugoslovanski razstavi speleološke fotografije v Splitu prejel prvo nagrado za barvno fotografijo. Med potapljači tedanje skupne države je bil tudi prvi, ki je posnel človeško ribico v njenem naravnem okolju in za to dobil zlato priznanje na mednarodnem festivalu Medalja Hansa Hassa v Linzu. Med letoma 1987 in 1996 je bil reprezentant Slovenije za mednarodna prvenstva v podvodni fotografiji. Leta 1994/95 je predsedoval komisiji za podvodno fotografijo pri Slovenski potapljaški zvezi. Cic je tudi član mednarodnih fotografskih in videožirij in snema avtorske filme. Ni pa samo odličen potapljač, snemalec in fotograf, ampak tudi odličen pisec; o tem nazorno priča obsežna bibliografija z več kot 200 članki v najrazličnejših revijah, knjigah in časopisih. Napisal je tudi svojo knjigo z naslovom Podvodje.
Radoživost, radovednost,pravičnost,vedeti več in strast po dinamičnem življenju, so dr. Dominiko Švarc Pipan vodili doma in po svetu, da je postala prepoznavna pravnica, ki je med drugim delala tudi na haškem mednarodnem tribunalu,delovala v Nato v boju proti terorizmu in se vključevala v druge asociacije ter sodelovala na številnih med državnih konferencah.Pred tedni smo jo pred razglasitvijo meje med Slovenijo in Hrvaško pogosto videvali v medijih, ko je pojasnjevala, da je ta mednarodna pogodba zavezujoča za obe strani.
Široka razgledanost, strokovnost, znanstveni pristop in natančnost dokumentiranja najdb in skrb, da bi se izsledki dediščine ohranili in prenesli na mlajše rodove – tako bi lahko opisali arheologa in zgodovinarja ter kustosa v Dolenjskem muzeju Boruta Križa. Od začetka devetdesetih let 20. stoletja v Novem mestu, vodi vsakoletna zavarovalna arheološka izkopavanja arheološkega najdišča Kapiteljska njiva, pripravil je več strokovnih razstav doma in v tujini, stalno arheološko razstavo v Dolenjskem muzeju in razstavo Jantar – dragulji Baltika v Novem mestu. Napisal je skoraj dvesto strokovnih člankov in sedem razstavnih katalogov, monografijo o situlski umetnosti Novega mesta, poljudni publikaciji Dežela situl in Novo mesto-mesto situl, prezentacijo dela obzidja na Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah in Arheološko pot Cvinger ter prezentacijo talnih slojev v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju. Z arheologom in zgodovinarjem Borutom Križem se je v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Petra Medved.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Uroša Grilca bržčas najbolje poznamo kot nekdanjega ministra za kulturo in organizatorja odmevnega projekta Ljubljana, prestolnica knjige. Toda Grilc še zdaleč ni le suhoparni politični administrator slovenske kulture, ampak je vsaj še filozof - strokovnjak za misel Jacquesa Derridaja -, urednik in založnik, prav pred nedavnim pa je naša javnost presenečeno izvedela, da je bil v mladih letih tudi pevec v tujini zdaj že kultnega težko-metalskega benda Satanic Legion of Death. Kako Uroš Grilc lovi ravnotežje med temi nasprotji, med prizadevnim delom v državnih institucijah in brezkompromisnim proti-sistemskim anarhizmom, lastnim najtršemu izmed rockovskih žanrov, preverjamo v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Dr. Ljubo Bavcon, upokojeni zaslužni profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, je letos dopolnil 93 let, pa se prav nič ne pritožuje, ko gre za njegovo fizično kondicijo, ampak ga bolj skrbi, če se bo po tolikih desetletjih še spomnil vseh imen in drugih podrobnosti iz njegove bogate poklicne kariere. Znan je po tem, da se tudi po upokojitvi še vedno odziva na anomalije v družbi, saj se, kot pravi, spominja številnih napak različnih politikov v različnih političnih sistemih in svari pred tem, da bi jih sedanji politiki ponavljali. Mnogi njegovi študenti različnih generacij poudarjajo, da je bil zaradi svoje strokovnosti in tudi sicer bolj gospod kot pa tovariš že v socialističnih časih, poleg tega pa je znal vselej prisluhniti tudi mnenjem in stališčem tistih, ki jim je predaval. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.
"Na koncu ostaneš vedno sam. Tako ali drugače. Tek je vedno borba s samim seboj, ne glede na okoliščine, ki se pojavijo ali se ustvarijo okrog tebe. Obvladaš okoliščine - obvladaš misli - obvladaš telo - opraviš delo. Čisto preprosto je vse skupaj. No, ja, recimo ?" Tako svoja razmišljanja, spoznanja in prepričanja v besede preliva ekstremni rekreativni tekač Bogomir Dolenc, ki ga je takoj po letošnji dobrodelni akciji "10 krogov za 10 nasmehov" v studio povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
S široko paleto barv in tenkoćutnih miselnih odtenkov bo v oddaji Razkošje v glavi svoj radiofonski avtoportret z besedami narisala akademska slikarka Metka Krašovec, prejemnica letošnje Prešernove nagrade za življensko delo. V studio jo je povabil Dušan Berne.
Franci Rogač je začel svojo življenjsko pot kot uporniški najstnik, pustil je šolo, zabijal svoj čas v pankerskih in skinhedovskih skupinah, se opijal in se iz dneva v dan zabaval. Zato so ga starši postavili pred vrata in pogosto je prespal v parkih, pod mostovi, na železniški postaji. Toda tu se zgodba pravzaprav začne. Po vrsti čudežnih srečanj z neznanci, ki so mu namenili posebna sporočila za njegovo življenje, se je prelevil v pisatelja, v avtorja in pripovedovalca pravljic. V človeka, ki je končal srednjo šolo in nato še fakulteto. In presenetljivo, danes opravlja povsem navadno fizično delo, popisuje vodovodne števce. Prvo pravljico - Izgubljena slončica je napisal leta 2002. Skupaj pa je napisal in izdal 9 pravljic, 1 roman in imel 6 ponatisov. Glavna značilnost junakov njegovih pravljic je, da niso popolni, vsak ima kakšno telesno hibo.
Neveljaven email naslov