Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naravovarstvo je poslanstvo
Profesor Stanislav oziroma Stane Peterlin, biolog raziskovalec, sodi med slovenske strokovnjake za varstvo naravne dediščine, ki so pomembno zaznamovali to področje. Zato ni presenetljiv tale zapis:
»Stane Peterlin je doživljal varstvo narave v družbeno zelo vznemirljivem času, na prehodu iz državno urejevanega sistema v kapitalistični sistem. Prehod je z denacionalizacijo vnesel v prostor nove lastninske odnose, ki so vplivali na varstvo narave. Začela so se nesoglasja med varstvom narave in družbenogospodarskimi, pa tudi drobnimi egoističnimi interesi posameznikov. Številne neskladnosti je znal Stane Peterlin kot nesporna avtoriteta na področju varstva narave reševati z vzdržnimi kompromisi med ekološkimi načeli in potrebami družbe.«
Tako je lani ob njegovi 80-letnici med drugim zapisal prof. dr. Kazimir Tarman v reviji Proteus. Profesorja Stanislava Peterlina bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Profesor Stanislav Peterlin je človek, ki te že ob prvem stiku navduši s svojo iskrivostjo, pozitivnostjo in energijo, ki zaznamuje vsako izrečeno besedo. Ko začneš z njim pogovor in odpreš teme, v katerih ima glavno vlogo narava, začutiš njegovo prevzetost nad njeno enkratnostjo, božanskostjo, pa tudi krutostjo. Sogovorniku seveda niso tuje dandanašnje napetosti v odnosih med tistimi, ki želijo naravo ohranjati, in tistimi, ki vidijo v njej samo zaslužek. Ta pohlep ga skrbi, kritičen pa je tudi do številnih birokratskih ovir, ki mečejo temno senco na naravovarstvena prizadevanja za skupno bivanje v času in prostoru.
Po stroki je biolog, strokovnjak za varstvo naravne dediščine je postal po naključju, kot sam pravi. Bil je gimnazijec, potem je končal študij na biološkem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani in ko je iskal možnosti za zaposlitev, so mu svetovali, naj poskusi pri dr. Angeli Piskernik – naravovarstvenici, ki je iskala naslednika.
Dr. Angela Piskernik, 1966.
foto: Wikipedia.org
V letih 1981-1991 je bil svetovalec direktorja Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po letu 1963 je med drugim sodeloval pri pripravi prvega zakona o varstvu narave (1970), zakonov o Triglavskem narodnem parku in Spominskem parku Trebče (1981) ter zakona o naravni in kulturni dediščini (1981), zatem pa pri razvoju strokovne službe za varstvo naravne dediščine.
Organiziral, vodil delo ali sodeloval je pri nekaterih obsežnejših projektih in izvirnih strokovnih analizah kot so bili Naravovarstveno ovrednotenje soške doline v Bovški kotlini (1964) ter v soteski med Trnovim in Kobaridom (1970), ureditev Muzeja v naravi ob Divjem jezeru (1972).
Organiziral in vodil je ovrednotenje slovenskih rek, predvidenih za HE (1972), Avtocesta in živali (1974), Ovrednotenje območja predvidene HE Solkan (1976) in Inventariziranje soteske Zarica zaradi HE Mavčiče (1980), pri nastajanju Krajinskega parka Lahinja (1988) itd.
Zasnoval in uredil je prvi Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (1976), pri nadaljnjih izdajah (1988 in 1991) pa je bil soavtor.
Med leti 1963 do 1990 je uredil 16 zvezkov strokovnega zbornika Varstvo narave.
V času od 1983 do 1993 je predaval o varstvu naravne dediščine na Oddelku za krajinsko arhitekturo, od 1995 do 1999 pa tudi na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1991 je kot svetovalec ministra prešel na Ministrstvo za kulturo, kjer je ostal do leta 1994. Leto in pol je bil na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, leta 1996 pa je bil povabljen na Ministrstvo za okolje in prostor in tam opravljal naloge svetovalca vlade do upokojitve konec leta 2000.
V Prirodoslovnem društvu Slovenije je dejaven od leta 1963. V tem okviru je dal pobudo in vodil Teden varstva narave na Slovenskem (1967), pripravljal je republiške in državne projekte prvega Evropskega leta varstva narave 1970, bil glavni urednik Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji (1972) in vodil več društvenih projektov s področja varstva narave, zlasti v sodelovanju s šolami.
Z njegovim malim vodnikom Triglavski narodni park (1965) je urednica Helena Menaše začela zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Bil je pobudnik in glavni avtor brošure Triglavski narodni park (1983) in sourednik velikega vodnika Triglavski narodni park (1985). Pri velikem Atlas Slovenije (1985, več izdaj) je bil glavni pisec spremnega besedila, ki je leta 1992 izšlo kot samostojna knjiga Pozdravljena Slovenija (več izdaj).
V strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah (Proteus, Pionir, Pionirski list, Moj mali svet idr.) je objavil okrog 200 člankov in krajših prispevkov. Od leta 1995 do 1999 je bil glavni in odgovorni urednik naravoslovnega mesečnika Proteus, zatem pa do leta 2002 še odgovorni urednik glasila.
Sodeloval je aktivnostih za vpis Škocjanskih jam na seznam UNESCO-ve dediščine.
Stane Peterlin je ob spodnji sliki zapisal: "Oktobra 1993 je naš bavarski prijatelj dr. Adolf Eichenseer (drugi z leve) omogočil desetdnevno promocijsko kulturno in gospodarsko predstavitev naše mlade države Slovenije "Slovenija danes - Slowenien heute" v novem nakupovalnem centru DEZ v Regensburgu . V ospredju slike so še (od leve): Marjana Peterlin, dr. Adolf Eichenseer, Stane Peterlin, Erika Eichenseer in Franci Zidar (tedanji direktor Kozjanskega parka)."
Stane Peterlin: "Dr. Robert Schloeth, direktor Švicarskega narodnega parka ( in midva z Marjano) na zasedanju CIPRA (Mednarodna alpska komisija) leta 1969 v Innsbrucku."
Za delo v Prirodoslovnem društvu Slovenije je bil leta 1974 odlikovan z redom dela s srebrnim vencem, za strokovno in organizacijsko naravovarstveno delo je leta 1992 prejel Steletovo nagrado, za življenjsko delo na področju varstva narave pa je bil leta 2001 odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Po upokojitvi je bil vrsto let dejaven pri nastajanju Krajinskega parka Radensko polje in leta 2007 zanj napisal naravoslovni in domoznanski vodnik Radensko polje (izdala Občina Grosuplje leta 2008).
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Naravovarstvo je poslanstvo
Profesor Stanislav oziroma Stane Peterlin, biolog raziskovalec, sodi med slovenske strokovnjake za varstvo naravne dediščine, ki so pomembno zaznamovali to področje. Zato ni presenetljiv tale zapis:
»Stane Peterlin je doživljal varstvo narave v družbeno zelo vznemirljivem času, na prehodu iz državno urejevanega sistema v kapitalistični sistem. Prehod je z denacionalizacijo vnesel v prostor nove lastninske odnose, ki so vplivali na varstvo narave. Začela so se nesoglasja med varstvom narave in družbenogospodarskimi, pa tudi drobnimi egoističnimi interesi posameznikov. Številne neskladnosti je znal Stane Peterlin kot nesporna avtoriteta na področju varstva narave reševati z vzdržnimi kompromisi med ekološkimi načeli in potrebami družbe.«
Tako je lani ob njegovi 80-letnici med drugim zapisal prof. dr. Kazimir Tarman v reviji Proteus. Profesorja Stanislava Peterlina bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Profesor Stanislav Peterlin je človek, ki te že ob prvem stiku navduši s svojo iskrivostjo, pozitivnostjo in energijo, ki zaznamuje vsako izrečeno besedo. Ko začneš z njim pogovor in odpreš teme, v katerih ima glavno vlogo narava, začutiš njegovo prevzetost nad njeno enkratnostjo, božanskostjo, pa tudi krutostjo. Sogovorniku seveda niso tuje dandanašnje napetosti v odnosih med tistimi, ki želijo naravo ohranjati, in tistimi, ki vidijo v njej samo zaslužek. Ta pohlep ga skrbi, kritičen pa je tudi do številnih birokratskih ovir, ki mečejo temno senco na naravovarstvena prizadevanja za skupno bivanje v času in prostoru.
Po stroki je biolog, strokovnjak za varstvo naravne dediščine je postal po naključju, kot sam pravi. Bil je gimnazijec, potem je končal študij na biološkem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani in ko je iskal možnosti za zaposlitev, so mu svetovali, naj poskusi pri dr. Angeli Piskernik – naravovarstvenici, ki je iskala naslednika.
Dr. Angela Piskernik, 1966.
foto: Wikipedia.org
V letih 1981-1991 je bil svetovalec direktorja Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po letu 1963 je med drugim sodeloval pri pripravi prvega zakona o varstvu narave (1970), zakonov o Triglavskem narodnem parku in Spominskem parku Trebče (1981) ter zakona o naravni in kulturni dediščini (1981), zatem pa pri razvoju strokovne službe za varstvo naravne dediščine.
Organiziral, vodil delo ali sodeloval je pri nekaterih obsežnejših projektih in izvirnih strokovnih analizah kot so bili Naravovarstveno ovrednotenje soške doline v Bovški kotlini (1964) ter v soteski med Trnovim in Kobaridom (1970), ureditev Muzeja v naravi ob Divjem jezeru (1972).
Organiziral in vodil je ovrednotenje slovenskih rek, predvidenih za HE (1972), Avtocesta in živali (1974), Ovrednotenje območja predvidene HE Solkan (1976) in Inventariziranje soteske Zarica zaradi HE Mavčiče (1980), pri nastajanju Krajinskega parka Lahinja (1988) itd.
Zasnoval in uredil je prvi Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (1976), pri nadaljnjih izdajah (1988 in 1991) pa je bil soavtor.
Med leti 1963 do 1990 je uredil 16 zvezkov strokovnega zbornika Varstvo narave.
V času od 1983 do 1993 je predaval o varstvu naravne dediščine na Oddelku za krajinsko arhitekturo, od 1995 do 1999 pa tudi na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1991 je kot svetovalec ministra prešel na Ministrstvo za kulturo, kjer je ostal do leta 1994. Leto in pol je bil na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, leta 1996 pa je bil povabljen na Ministrstvo za okolje in prostor in tam opravljal naloge svetovalca vlade do upokojitve konec leta 2000.
V Prirodoslovnem društvu Slovenije je dejaven od leta 1963. V tem okviru je dal pobudo in vodil Teden varstva narave na Slovenskem (1967), pripravljal je republiške in državne projekte prvega Evropskega leta varstva narave 1970, bil glavni urednik Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji (1972) in vodil več društvenih projektov s področja varstva narave, zlasti v sodelovanju s šolami.
Z njegovim malim vodnikom Triglavski narodni park (1965) je urednica Helena Menaše začela zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Bil je pobudnik in glavni avtor brošure Triglavski narodni park (1983) in sourednik velikega vodnika Triglavski narodni park (1985). Pri velikem Atlas Slovenije (1985, več izdaj) je bil glavni pisec spremnega besedila, ki je leta 1992 izšlo kot samostojna knjiga Pozdravljena Slovenija (več izdaj).
V strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah (Proteus, Pionir, Pionirski list, Moj mali svet idr.) je objavil okrog 200 člankov in krajših prispevkov. Od leta 1995 do 1999 je bil glavni in odgovorni urednik naravoslovnega mesečnika Proteus, zatem pa do leta 2002 še odgovorni urednik glasila.
Sodeloval je aktivnostih za vpis Škocjanskih jam na seznam UNESCO-ve dediščine.
Stane Peterlin je ob spodnji sliki zapisal: "Oktobra 1993 je naš bavarski prijatelj dr. Adolf Eichenseer (drugi z leve) omogočil desetdnevno promocijsko kulturno in gospodarsko predstavitev naše mlade države Slovenije "Slovenija danes - Slowenien heute" v novem nakupovalnem centru DEZ v Regensburgu . V ospredju slike so še (od leve): Marjana Peterlin, dr. Adolf Eichenseer, Stane Peterlin, Erika Eichenseer in Franci Zidar (tedanji direktor Kozjanskega parka)."
Stane Peterlin: "Dr. Robert Schloeth, direktor Švicarskega narodnega parka ( in midva z Marjano) na zasedanju CIPRA (Mednarodna alpska komisija) leta 1969 v Innsbrucku."
Za delo v Prirodoslovnem društvu Slovenije je bil leta 1974 odlikovan z redom dela s srebrnim vencem, za strokovno in organizacijsko naravovarstveno delo je leta 1992 prejel Steletovo nagrado, za življenjsko delo na področju varstva narave pa je bil leta 2001 odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Po upokojitvi je bil vrsto let dejaven pri nastajanju Krajinskega parka Radensko polje in leta 2007 zanj napisal naravoslovni in domoznanski vodnik Radensko polje (izdala Občina Grosuplje leta 2008).
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Eno najvitalnejših, najizzivalnejših pa tudi mednarodno najbolj odmevnih oziroma uspešnih imen na slovenski vizualni sceni danes je gotovo Jaša. To je umetniško ime Jaše Mrevljeta–Pollaka, ki spaja elemente videa, performativne in konceptualne umetnosti, glasbe ter slikarstva, da bi navsezadnje ustvarjal tako imenovano site-specific art, se pravi: s prostorom določene instalacije, pogosto z omejenim časom trajanja. Slišati je zapleteno, toda Jaša je prepričan, da lahko šele s takim, večmedijskim pristopom med gledalci zbudi občutek, da pri umetnosti ne gre le za nekakšno neobvezno igračkanje v neki vzporedni, avtonomni ali zgolj navidezni realnosti, ampak da gre za resnično izkušnjo, ki terja njihov poln emocionalen in intelektualen angažma, ki mora nato odmevati tudi v ekonomski, družbeni in politični stvarnosti, ki jo živimo. In zdi se, da mu to tudi uspeva. Leta 2015 je, na primer, predstavljal Slovenijo na znamenitem beneškem likovnem bienalu; leto pozneje je v New Yorku sodeloval z Ulayem, legendarnim nemškim začetnikom tako imenovane performativne umetnosti; ameriški umetnostni zgodovinar Noah Charney pa ga je pred nekaj meseci v intervjuju za internetni portal MMC postavil ob bok impresionistom, Zoranu Mušiču in skupini Irwin kot tistim presežkom slovenske likovne ustvarjalnosti, ki utegnejo v prihodnje najbolj zanimati mednarodni umetnostni trg. Kako torej Jaša razmišlja o svojem ustvarjanju? Kaj hoče z njim doseči? – Na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali odgovore v prvem Razkošju v glavi v letu 2018. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Jaša (Goran Dekleva)
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»Moj oče in rodovi očetov pred njim so mi predali ne le modrost o vinu in marljivem delu, pač pa tudi ljubezen do tega koščka zemlje in hvaležnost za vse, kar nam ponuja – in kar lahko sama ponudim drugim. Vsem, ki cenijo pristno, z osebno noto pridelano vino. Vino zame ni poklic, je način življenja.« Tako je na svoji spletni strani Vinarstvo Šibav zapisala Dušica Šibav, ki je končala univerzitetni študij agronomije in diplomirala iz vinarstva – to pomeni, da je vinogradnica, vinarka, ki se z vinom ukvarja že od leta 1990, od leta 2003 pa zagovarja in uresničuje do narave prijazno pridelavo grozdja in kakovostnega, vrhunskega vina. Tega pridela v svojih vinogradih tik pod domačijo v Fojani, v srcu Goriških Brd. Dušica Šibav je gostja v oddaji Razkošje v glavi.
Ilustratorka ter otroška in mladinska pisateljica Jelka Godec Schmid je bila, kot sama poudarja, »z užitkom nagajiva učenka«, ki je rada na skrivaj spotikala sošolke, ko jih je učiteljica poklicala pred tablo. Sicer pa je bila odličnjakinja, ki je svoj prosti čas zapolnila z likovnim krožkom v Pionirskem domu ter z ritmiko in s pevskim zborom, za nameček pa je hodila tudi v glasbeno šolo, kjer se je učila igrati na flavto. Njena mama, Ančka Gošnik Godec, ki je prav tako ilustratorka, jo je poleg tega spodbujala tudi k branju in k risanju, pri čemer seveda Jelki ni bilo treba skrbeti za papir in barvice, pa tudi otroških knjig je bilo na domačih knjižnih policah vselej veliko. »Po končani gimnaziji je bil tako študij na likovni akademiji v Ljubljani pravzaprav samo nekakšno logično nadaljevanje poti, na katero sem stopila že v rani mladosti, na tej poti pa je zdaj za mano že več kot sto knjig, ki sem jih ilustrirala, ter tudi nekaj takšnih, ki sem jih sama napisala,« pravi Jelka Godec Schmidt.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Novinarsko pero Branka Sobana je že dolgo eno najbolj prepoznavnih in verodostojnih v slovenski medijski krajini. Kot zunanje-politični dopisnik časopisne hiše Delo je poročal z Bližnjega vzhoda, poročal je iz Rusije ter drugih bivših sovjetskih republik, dandanes se pogosto javlja iz Strasbourga, z zasedanj Sveta Evrope. Je tudi avtor dveh knjig intervjujev, s pomočjo katerih osvetljuje občutljive odnose med Zahodom, Rusijo in islamom, vendar pred svoj mikrofon še zdaleč ne vabi le ministrov ali diplomatov. Soban je namreč prepričan, da visoki vladni uradniki vsega sveta praviloma lažejo. Zato se redno pogovarja s pisatelji in znanstveniki, inženirji, zdravniki, pravniki in humanitarnimi delavci, z vsemi tistimi, skratka, ki lahko zares razkrijejo, kakšno je dejansko stanje v državah, o katerih poroča. To pa tudi kaže, da Sobanu ne gre samo za suho obveščanje, ampak verjame, da je novinarjeva ključna dolžnost, da zastavi svojo besedo za vse tiste, ki v kaosu pogosto krvave sodobne zgodovine, polne vojn, terorja, zatiranj in uporov, sistematično ostajajo brez lastnega glasu. Nekaj zgodb iz svoje bogate novinarske kariere je Branko Soban za tokratno Razkošje v glavi delil z Goranom Deklevom. Na tem mestu objavljamo razširjeno različico oddaje. foto: Goran Dekleva
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Peter Fister, doktor arhitekturnih znanosti, se je rodil leta 1940 v Celju. Njegova znanstvenoraziskovalna pot je izjemno zanimiva in bogata. V Sloveniji je uvedel metodologijo interdisciplinarnega načrtovanja revitalizacije arhitekturne dediščine, razvil je mednarodno primerljivo metodo dokumentiranja arhitekturnih spomenikov, ki so jo sprejeli tudi kot posebno dokumentacijo za potrebe Unescovega seznama svetovne kulturne dediščine. Vodil je izdelavo načrtov varstva in prenove več kot 40-ih spomeniško zaščitenih mestnih in vaških jeder v Sloveniji in po Evropi. Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije, ki zajema 4.500 naselij in 35.000 stavb v Sloveniji in je zdaj v celoti prenesen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture. Veliko zanimanje pa je vzbudila ena izmed njegovih knjig: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Dr. Peter Fister je gost oddaje Razkošje v glavi.
»Kakšna je razlika med Slovenci in Američani? Tudi če se v naših spletnih medijih pojavi na primer poročilo o skakalni tekmi v Planici, se na forumu že na prvi strani pojavi razprava med ta belimi in ta rdečimi, v Ameriki pa se razprava med severom in jugom razvname šele na tretji strani.« Tako razmišlja dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in k temu doda še misel: »Ene same resnice ni in jaz bežim pred tistimi, ki pravijo, da jo poznajo.«
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Matjaž Šmalc je režiser, ki je že pred dobrim desetletjem obrnil hrbet bleščavi žarometov, ki osvetljujejo odrske deske po naših institucionalnih gledališčih, in se zapisal skrbi za razvoj ljubiteljskega teatra na Slovenskem. Tako danes pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti bdi nad organizacijo ljubiteljskih gledaliških festivalov, srečanj in izobraževalnih delavnic. V tem smislu sicer mora precej energije vložiti v suhoparno administrativno delo, a pravi, da ta napor še zdaleč ni zaman. Ljubiteljsko gledališče po Šmalčevem prepričanju namreč skrbi za intelektualno rast in poglabljanje ustvarjalnih talentov mladih in starih na način, ki po svoje pravzaprav presega domet in moč profesionalnega gledališča. Pa tudi lokalne skupnosti, sredi katerih delujejo ljubiteljske gledališke skupine, so menda notranje trdneje povezane, kakor tiste, kjer takih skupin ni. Kakšna je torej skrivnostna moč sicer pogosto podcenjevanega ljubiteljskega gledališča in kako jo pomaga krepiti Matjaž Šmalc, smo preverjali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Matjaža Šmalca
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Danes 85 – letni Drago Šauperl je pri 15 letih že statiral v Operi SNG Maribor, nato se mu je odprla pot med zboriste in žametni bariton v navezi z osebnostno radoživostjo mu je omogočil nastopanje po domačih in tujih odrih. Ljubezen ga je odpeljala v nemški Köln, kjer je še danes solist tamkajšnjega moškega pevskega zbora, ki goji tradicijo od leta 1842. Ves čas – dobrih 55 let – pa vsako leto prihaja na daljše počitnice v rojstno mesto in pravi, da ni boljšega kot v sončnem jutru ob Dravi med srkanjem kave prebrati časopis in opazovati ljudi. Njegovo življenje je polno in pestro, kot je pač lahko življenje nekoga, ki mu je med drugim uspelo s solističnim nastopom s pesmijo v kölnskem narečju v Pekingu navdušiti kitajsko občinstvo. Mariborčan Drago Šauperl – Šaupi bo gost tokratnega Razkošja v glavi. Z njim se bo pogovarjal Stane Kocutar.
"Z dediščino se je treba pogovarjati," je trditev, ki nekako najbolj označuje vsestranskega etnologa in umetnostnega zgodovinarja prof. dr. Vita Hazlerja. Pravi, da ko je delal inventuro svojega življenja, je ugotovil, da se je že sedemkrat preselil. Rodil se je v Mariboru, nato so živeli v Tepanjah, v Savinjski dolini, njegova mama je bila namreč učiteljica in včasih so učitelje večkrat prestavljali sem in tja po Sloveniji. Nato so se za nekaj let ustavili na Gomilskem, potem se je njegova pot nadaljevala v Celje, nato v Ljubljano in nazadnje v Horjul, kjer živi danes. Že od nekdaj ga je zanimala umetnost, zato se je najprej odločil za študij umetnostne zgodovine, ker pa se mu je to zdelo nekako preozko, se je na prigovarjanje prijatelja odločil še za študij etnologije. Sčasoma je postala etnologija njegov osrednji predmet, kjer "se je našel". Prof. dr. Vito Hazler je mož, ki prepriča s svojo pozitivnostjo, širokim, toplim nasmehom in voljo, ki je nalezljiva. To bomo spoznali tudi v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kot režiserka se je podpisala pod več kot 15 gledaliških, opernih in lutkovnih predstav ter avtorskih projektov. Nekajkrat je bila tudi asistentka režije, vodila je gledališke delavnice, se sprehodila v filmski svet. 35-letna Yulia Roschina je vsestranska režiserka, ki svoje gledališke vizije za otroke in odrasle postavlja na različne odre od Kopra in Nove Gorice prek Ljubljane do Maribora, za zgled pa ima ruska gledališča. Odraščala je namreč v Moskvi, kjer je obiskovala baletne, operne in gledališke predstave.
Neveljaven email naslov