Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinar, ki preučuje starejše pravosodno arhivsko gradivo, kjer odkriva zgodbe o rokovnjačih, detomorilkah, sirotah, otroškem delu in mnoge druge.
Dr. Gorazd Stariha je arhivski svetnik, zaposlen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Gorenjsko v Kranju, kjer se pri delu s starejšim in pravosodnim arhivskim gradivom srečuje z raznovrstnimi zgodbami in usodami ljudi iz preteklosti. Po osnovni šoli najprej ni vedel kaj bi študiral in se je vpisal na gimnazijo. Po končani gimnaziji ga je študijska pot najprej zanesla na FSPN- Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer si je obetal lahek študij brez zoprne matematike. Še preden pa je začel študirati, je moral na služenje vojaškega roka. In tudi njega je zaznamovala vojaška izkušnja, po kateri so se bodoči študenti navajali živeti po liniji najmanjšega odpora, kjer je bil edini cilj, da so bili vsak dan siti, medtem ko so čakali, da bodo slekli "vojaške cunje" in znova postali ljudje. S takšno popotnico, to je z izbiro študija, ki naj bi bil najlažji in z navadami iz vojske, ki so predvidevale zadovoljevanje zgolj fizičnih potreb, je bila seveda tudi FSPN prevelik zalogaj. In sledila je pomorska avantura pri piranski Splošni plovbi, ki se je prav tako hitro končala in dr. Gorazd Stariha je zaplul v zgodovinske, oziroma arhivske vode. Dr. Gorazd Stariha bo gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. Gorazd Starih je kmalu spoznal, da morjeplovstvo ni zaposlitev za vse življenje. Znova je pregledal sporede fakultet in tokrat se je kot najperspektivnejša smer brez matematike izkazala zgodovina na filozofski fakulteti v Ljubljani. Zanimivo je, da se je tu našel in da je potem izbral pot arhivista, ki traja še danes.
Glavna tema, ki ga je vseskozi zanimala pa so bili rokovnjači.
Dr. Gorazd Stariha:
"Preučevanja kazenskih spisov sem se lotil v želji, da bi zvedel kaj več o rokovnjačih, ki so po slovenski osamosvojitvi doživeli ponovno odkritje, ponovno so jih začeli slaviti kot slovenske Robine Hoode, ki so ropali bogate in dajali revnim in za katerimi so zavzdihovala dekleta. Pričakovano so arhivski viri ta mit popolnoma razbili. Že res, da so rokovnjači kdaj pa kdaj oropali tudi kakšnega bogataša, sicer pa je bil za sodobnike že vsak trden kmet bogataš. Vendar je bilo to samo nekako za priboljšek. Za vsakodnevno preživljanje so kradli in izsiljevali sebi enake reveže, ki se niso mogli braniti pred njimi. Na prav mafijski način so terjali svoj davek, če se jim je kdo upiral pa so mu zagrozili, da mu bodo razparali vamp in poslali rdečega petelina na streho, in to so bili pripravljeni tudi uresničiti. Še bolj pogosti kot ropi, to se pravi nasilne kraje, pa so bile "navadne" tatvine."
Kazensko področje ne zajema samo roparjev in tatov, ampak se tu pojavlja že od nekdaj nasilje med spoloma, nasilje nad otroki.
Dr. Gorazd Stariha:
"Tako se je nabralo veliko gradiva tudi za članek zakonskih umorov. V času od srede 18. do srede 19. st. so se žene mož največkrat hotele znebiti s strupom, moški pa so se na žene spravljali s fizičnim nasiljem, kar ustreza stereotipu o ženskih zastrupljevalkah in moških nasilnežih. Zanimiv stranski produkt zasledovanja razbojniškega delovanja je tudi delo, ki še čaka na objavo, o nasilni in nedovoljeni spolnosti v času po napoleonskih vojnah pa do šestdesetih let 19. st. To je bil čas, ko so bile homoseksualnost, sodomija, krvoskrunstvo še kaznive spolne prakse. Potem pa se je to začelo spreminjati, vedno več je bilo dopustnega in danes recimo prepovedanih spolnih praks pravzaprav ni več. Razen zaščite mladoletnih oseb je v bistvu prepovedano le spolno nasilje. Nasilje je tisto, ki je v samem temelju nesprejemljivo. Vse manj pa je prepovedi kdo s kom kaj počne, ovire so samo še kje to počnemo. Še vedno je na primer popolnoma nesprejemljiv seks v javnosti."
Posebno žalostne so zgodbe o nezakonskih otrocih, ki so jih njihove matere rojevale v Trstu in jih tam prepuščale v oskrbo sirotišnicam.
Dr. Gorazd Stariha:
"Svojo žalostno zgodbo so predstavljali tržaški najdenci, to so nesrečni otroci, ki so jih večinoma Kranjice kot nezakonske matere hodile rojevat v Trst in so nato prihajali nazaj v kranjsko zaledje v plačano rejo. Na podeželju so šle te sirote dobro v promet, saj so predstavljale redni letni vir denarnega prihodka. Kjer se deli državni denar, pa se prej ali slej pojavijo domislice, kako neupravičeno pristaviti svoj piskrček. V primeru najdencev so bile to umazane babe, ki so hodile v tržaško najdenišnico po novorojence, jih nalašč zanemarjale, da so jim že na poti iz Trsta pomrli, potem pa vsako leto kazale "nadomestne" otroke, da so potegnile rejnino."
Dr. Gorazd Stariha je začel sestavljati tudi knjigo o razbojništvu, kjer bo opisal tudi razbojnika Dimeža.
Razbojnik Dimež, iz knjige Danila Cerarja, Dimež.
foto: Danilo Cerar.
Veseli in razbremeni ga tek. S tem se ukvarja od srednje šole, in ko ne bo mogel teči bo dobro tudi kolo. Rad drvari, dela na vrtu, rad dela nekaj konkretnega. Je zelo navdušen planinec, hribolazec, in pogosto se udeleži tudi različnih pohodov.
Nekoč je njegova hči na vprašanje kaj počne njen oče odgovorila, da očka preklada stare papirje brska po smeteh in potem piše pravljice.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Zgodovinar, ki preučuje starejše pravosodno arhivsko gradivo, kjer odkriva zgodbe o rokovnjačih, detomorilkah, sirotah, otroškem delu in mnoge druge.
Dr. Gorazd Stariha je arhivski svetnik, zaposlen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Gorenjsko v Kranju, kjer se pri delu s starejšim in pravosodnim arhivskim gradivom srečuje z raznovrstnimi zgodbami in usodami ljudi iz preteklosti. Po osnovni šoli najprej ni vedel kaj bi študiral in se je vpisal na gimnazijo. Po končani gimnaziji ga je študijska pot najprej zanesla na FSPN- Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer si je obetal lahek študij brez zoprne matematike. Še preden pa je začel študirati, je moral na služenje vojaškega roka. In tudi njega je zaznamovala vojaška izkušnja, po kateri so se bodoči študenti navajali živeti po liniji najmanjšega odpora, kjer je bil edini cilj, da so bili vsak dan siti, medtem ko so čakali, da bodo slekli "vojaške cunje" in znova postali ljudje. S takšno popotnico, to je z izbiro študija, ki naj bi bil najlažji in z navadami iz vojske, ki so predvidevale zadovoljevanje zgolj fizičnih potreb, je bila seveda tudi FSPN prevelik zalogaj. In sledila je pomorska avantura pri piranski Splošni plovbi, ki se je prav tako hitro končala in dr. Gorazd Stariha je zaplul v zgodovinske, oziroma arhivske vode. Dr. Gorazd Stariha bo gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. Gorazd Starih je kmalu spoznal, da morjeplovstvo ni zaposlitev za vse življenje. Znova je pregledal sporede fakultet in tokrat se je kot najperspektivnejša smer brez matematike izkazala zgodovina na filozofski fakulteti v Ljubljani. Zanimivo je, da se je tu našel in da je potem izbral pot arhivista, ki traja še danes.
Glavna tema, ki ga je vseskozi zanimala pa so bili rokovnjači.
Dr. Gorazd Stariha:
"Preučevanja kazenskih spisov sem se lotil v želji, da bi zvedel kaj več o rokovnjačih, ki so po slovenski osamosvojitvi doživeli ponovno odkritje, ponovno so jih začeli slaviti kot slovenske Robine Hoode, ki so ropali bogate in dajali revnim in za katerimi so zavzdihovala dekleta. Pričakovano so arhivski viri ta mit popolnoma razbili. Že res, da so rokovnjači kdaj pa kdaj oropali tudi kakšnega bogataša, sicer pa je bil za sodobnike že vsak trden kmet bogataš. Vendar je bilo to samo nekako za priboljšek. Za vsakodnevno preživljanje so kradli in izsiljevali sebi enake reveže, ki se niso mogli braniti pred njimi. Na prav mafijski način so terjali svoj davek, če se jim je kdo upiral pa so mu zagrozili, da mu bodo razparali vamp in poslali rdečega petelina na streho, in to so bili pripravljeni tudi uresničiti. Še bolj pogosti kot ropi, to se pravi nasilne kraje, pa so bile "navadne" tatvine."
Kazensko področje ne zajema samo roparjev in tatov, ampak se tu pojavlja že od nekdaj nasilje med spoloma, nasilje nad otroki.
Dr. Gorazd Stariha:
"Tako se je nabralo veliko gradiva tudi za članek zakonskih umorov. V času od srede 18. do srede 19. st. so se žene mož največkrat hotele znebiti s strupom, moški pa so se na žene spravljali s fizičnim nasiljem, kar ustreza stereotipu o ženskih zastrupljevalkah in moških nasilnežih. Zanimiv stranski produkt zasledovanja razbojniškega delovanja je tudi delo, ki še čaka na objavo, o nasilni in nedovoljeni spolnosti v času po napoleonskih vojnah pa do šestdesetih let 19. st. To je bil čas, ko so bile homoseksualnost, sodomija, krvoskrunstvo še kaznive spolne prakse. Potem pa se je to začelo spreminjati, vedno več je bilo dopustnega in danes recimo prepovedanih spolnih praks pravzaprav ni več. Razen zaščite mladoletnih oseb je v bistvu prepovedano le spolno nasilje. Nasilje je tisto, ki je v samem temelju nesprejemljivo. Vse manj pa je prepovedi kdo s kom kaj počne, ovire so samo še kje to počnemo. Še vedno je na primer popolnoma nesprejemljiv seks v javnosti."
Posebno žalostne so zgodbe o nezakonskih otrocih, ki so jih njihove matere rojevale v Trstu in jih tam prepuščale v oskrbo sirotišnicam.
Dr. Gorazd Stariha:
"Svojo žalostno zgodbo so predstavljali tržaški najdenci, to so nesrečni otroci, ki so jih večinoma Kranjice kot nezakonske matere hodile rojevat v Trst in so nato prihajali nazaj v kranjsko zaledje v plačano rejo. Na podeželju so šle te sirote dobro v promet, saj so predstavljale redni letni vir denarnega prihodka. Kjer se deli državni denar, pa se prej ali slej pojavijo domislice, kako neupravičeno pristaviti svoj piskrček. V primeru najdencev so bile to umazane babe, ki so hodile v tržaško najdenišnico po novorojence, jih nalašč zanemarjale, da so jim že na poti iz Trsta pomrli, potem pa vsako leto kazale "nadomestne" otroke, da so potegnile rejnino."
Dr. Gorazd Stariha je začel sestavljati tudi knjigo o razbojništvu, kjer bo opisal tudi razbojnika Dimeža.
Razbojnik Dimež, iz knjige Danila Cerarja, Dimež.
foto: Danilo Cerar.
Veseli in razbremeni ga tek. S tem se ukvarja od srednje šole, in ko ne bo mogel teči bo dobro tudi kolo. Rad drvari, dela na vrtu, rad dela nekaj konkretnega. Je zelo navdušen planinec, hribolazec, in pogosto se udeleži tudi različnih pohodov.
Nekoč je njegova hči na vprašanje kaj počne njen oče odgovorila, da očka preklada stare papirje brska po smeteh in potem piše pravljice.
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je človek idej, ki jih tudi uresničuje. Rad pomaga in poudarja, da se za vse najde rešitev. Je uspešen organizator in izzive, ki si jih postavlja, tudi uspešno premaguje. Pove, da težava ni v invalidnosti, marsikdaj je težava v naših glavah, zato je pomembno zaupanje. O njegovem življenju in o tem, kako uresničuje svoje delo, za katero pravi, da je zanj poslanstvo, boste slišali v današnji oddaji Razkošje v glavi. Igorja Miljavca je pred mikrofon povabila novinarka Petra Medved.
»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).
Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti
Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.
Nagrajena scenaristka, režiserka dokumentarnih filmov, esejistka in dobra bralka z nami deli svoje poglede na umetnost, na razsežnosti jezika, na podobe sodobne družbe in na medčloveške odnose.
»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.
Kraški svet je zanimiv preplet naravoslovnih in družboslovnih pojavov. Če začnemo z geologijo, je tu apnenec, ki je razpokan in prepusten ‒ omogoča odtekanje vode. Na to se navezujeta rast na površju in prilagoditev živalstva. Tu nastajajo kraške jame in drugi pojavi in tako dobimo preplet dogajanja in bivanja nad površjem in pod njim. Vse to je svet, v katerem skoraj ni vode ali pa je je zelo malo; svet, v katerem je bolj malo prsti. Zato so ta območja revnejša, saj večje industrializacije ni, to pa pomeni, da so v naravoslovnem pomenu besede bolje ohranjena. S takim opisom začenja svoj pogled na svoje osrednje področje študijskega in raziskovalnega dela dr. Mitja Prelovšek, strokovni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
"Presihajoče Cerkniško jezero je zame zibelka življenja,« pravi Zoran Vidrih, naravoslovni fotograf, ki je tudi navdušen gornik, kolesar, kajakaš, turni deskar in ljubitelj nočnega neba. Na omenjenem jezeru so opazili že več kot 300 vrst ptic od stalnih do selivk in preletnikov. Tu je tudi cela vrsta drugih živali, od divjadi, zveri do glodalcev. Biotska raznovrstnost tega okolja je tako pestra, da tega ne moremo primerjati z nobenim podobnim območjem tako v Sloveniji kot drugje. Zorana Vidriha pa vse bolj privlačijo tudi zanimive in redke rastline ter nočno nebo, kot je zapisal: »V Cerknici in okolici imamo precej svetlobno neonesnaženo nočno nebo in dolga leta sem delal bolj ali manj uspešne širokokotne nočne posnetke neba kar z domačega hriba. Tako sem na Slivnici z daljnogledom prvič v življenju opazoval Orionovo meglico in bledi obris Andromede ..." Konec navedka. Zoran Vidrih je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Lahko rečemo, da je Andrej Šifrer vsem znano ime. Pevec in skladatelj zabavne glasbe je na slovenski glasbeni sceni prisoten od 70-ih let prejšnjega stoletja naprej. Je prejemnik velikega števila nagrad in priznanj, lastnik zlatih, srebrnih in platinastih LP plošč in avtor številnih glasbenih uspešnic, od katerih je veliko ponarodelih. V svoji bogati karieri je sodeloval s številnimi domačimi in tujimi glasbenimi imeni. Tudi danes ne počiva. Konec prejšnjega leta je objavil tudi knjigo, pop rock glasbeno kriminalko Volkovi. Andreja Šifrerja je pred mikrofon povabila Darja Groznik.
»Še vedno najbolj uživam v naravi,« pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi, dr. Blanka Ravnjak. Ko je končala študij biologije in dobila službo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, se ji je izpolnila želja, da bi narava postala tudi njeno službeno okolje. Ponosna je na svoje delo v botaničnem vrtu in različne projekte, v katere je vključena. Med njimi je tudi veliko dejavnosti pri tako imenovani zeleni infrastrukturi in ozelenjevanju mest, redno sodeluje pri pisanju knjig, ob vsem naštetem pa še vedno najde čas za nabiranje rastlin za zbirko in semensko banko. V tem res uživa. Vse svoje delo in dogodke v življenju vidi kot izziv, nikoli kot problem. Njeno vodilo je, da je s pozitivnim pristopom vse lažje in da je v vsaki stvari treba poiskati nekaj dobrega. Še več pa v današnjem pogovoru – z dr. Blanko Ravnjak se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Dr. Irene Mislej se je malo po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, ki so tja pobegnili pred fašizmom. V obratu zgodovine se je sama čez trideset let od tam zaradi vojaške diktature izselila v takrat še jugoslovansko republiko Slovenijo, kjer je večino svojega življenja posvetila raziskovanju in razstavam naših izseljenskih umetnikov ter zgodovini izseljenstva, skoraj 18 let pa je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je postala znana ne le po svojih razstavah, ampak tudi po družabnih dogodkih, polnih dobrega vina in hrane. O svojem življenju - ki ga verjetno najbolj zaznamuje neuničljiva radovednost - Irene Mislej pripoveduje skoraj tako poglobljeno in napeto, kot pripoveduje mnogokrat izredno nenavadne zgodbe slovenskih izseljenih umetnikov in piscev, ki jih je tako vneto preučevala in ji ne dajo miru niti po upokojitvi. Razkošje v glavi je pripravila Alja Zore.
V teh dneh se z več oddajami na radiu spominjamo 40. obletnice zimskih olimpijskih iger, ki so od 8. do 19. februarja leta 1984 potekale v Sarajevu. Te olimpijske igre so za vedno zapisane tudi v spominu Iva Čarmana, tekača na smučeh z bogato športno kariero. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najboljši smučarski tekač takratne Jugoslavije. Pripadla mu je čast, da je na stadion Koševo na odprtje iger prinesel, bolje rečeno, prismučal olimpijsko baklo.
Od preučevanja konkretnih poslov jugoslovanskih podjetij v deželah v razvoju do raziskav delovanja trancnacionalnih podjetij in mednarodne ekonomije nasploh
Aleš Lajovic se je rodil 1. aprila 1951 v Ljubljani. Kot pravi, je bilo menda nedeljsko dopoldne deževno, ob njegovem rojstvu pa je baje posijalo sonce. V družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa je imela veliko dela z otroki in gospodinjstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani za Bežigradom, nadaljeval pa v klasičnem razredu na osnovni šoli Prežihovega Voranca. Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot so jo imenovali. Poleg splošnih predmetov so imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Na gimnaziji je sodeloval tudi v pevskem zboru in francoskem dramskem krožku. Ob gimnaziji je obiskoval glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom, teorijo in klavir, ter likovni krožek v Pionirskem domu. Njegova maturitetna naloga je imela naslov: Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini. Aleš Lajovic je strojnik, livar, bil je jamski potapljač, je jamar, z enim od pevskih zborov je pel v Tibetu, pred pozabo je rešil idrijsko železnico iz prve svetovne vojne, se poglobil v iskanje podatkov o avstro-ogrskem admiralu Antonu Hausu in še marsikaj drugega. Spoznali ga bomo v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Amelia Kraigher je predana umetnosti in humanizmu. Je izjemna poznavalka scenskih umetnosti, trenutno pa vse svoje moči usmerja v izdajanje vrhunskih knjig. Je odgovorna urednica mikro založbe /*cf, ki se posveča izdajanju humanistike in družboslovja, dve zbirki pa sta namenjeni tudi leposlovju. Amelia Kraihger pravi, da izdajajo knjige, ki so za ljudi pomembne. In čeprav so na knjižnih policah v knjigarnah pogosto izpostavljene slabe knjige, med katere sodijo tudi priročniki za osebno rast, Amelia Kraigher pove, da je najboljši priročnik za osebno rast dobra teoretska knjiga.
O Viki Potočnik vemo veliko. Nekdanja političarka, ki je bila v času demokratičnih sprememb gotovo eden najopaznejših obrazov, poslanka zvezne jugoslovanske skupščine, poslanka slovenskega parlamenta, županja Ljubljane, dolgoletna direktorica ljubljanskega Pionirskega doma v Ljubljani, ki je hiša ustvarjalnosti otrok in mladih, tudi v tretjem življenjskem obdobju ne počiva. Kdor jo bolje pozna, ni presenečen nad njenim likovnim in kiparskim ustvarjanjem. Pred nekaj dnevi so v Galeriji Lovrenčič v Ljubljani odprli razstavo njenih del z naslovom Izzivalke.
Marija Kos iz Ruperč pri Mariboru se je po diplomi iz agronomije zaposlila v vinarskem podjetju, ki pa je kmalu tranzicijsko ugasnilo. Danes jo redno srečujemo na osrednji mariborski tržnici, kjer prodaja svoje pridelke, nemalokrat pa tudi v pismih bralcev in na družbenih omrežjih, kjer kot aktivna državljanka opozarja na nepravilnosti, krivice in zgrešene poteze, ki praviloma zadenejo nemočne z obrobja. Z Marijo Kos se je pogovarjal Stane Kocutar.
Včasih je sanjala o arhaičnih staroselskih ljudstvih, oddaljenih in že izginulih kulturah, danes, ko jo še vedno vodi želja po reševanju ugank, se sprašuje, zakaj nismo ostali lovci in nabiralci.
Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je doslej najobsežnejše delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in zadnji med njimi: Karel Destovnik - Kajuh. Ob koncu leta, ki je bilo tudi Kajuhovo leto, v oddaji Razkošje v glavi predstavljamo Zorana Smiljanića – ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja.
Neveljaven email naslov