Direktor Slovenskega mladinskega gledališča Tibor Mihelič Syed o slovenskem kulturnem prostoru, gledališču in Kataleni

Po izobrazbi kulturolog, po duši sociolog in filozof, ki vodi Slovensko mladinsko gledališče. Glasbeni samouk, že slabih 18 let član zasedbe Katalena, ki kdaj pa kdaj najde čas tudi za druge glasbene avtorske projekte. Družinski oče, ki bi, če bi na račun službe trpela njegova družina, takoj dal odpoved. Gost oddaje Razkošje v glavi je bil dan po slovenskem kulturnem prazniku Tibor Mihelič Syed, ki je razkril svoja razmišljanja o položaju kulture v naši družbi, ki se je v zadnjih 20 letih poslabšal, o poslanstvu gledališča, ki ima v Sloveniji to prednost, da je raznovrstno in pluralno. Spregovoril je o svojem glasbenem ustvarjanju v avtorskih projektih in pri zasedbi Katalena, in o tem, zakaj ima dva priimka.

Pravi, da je to, da je glasbenik, pri vodenju kulturne ustanove, kot je Slovensko mladinsko gledališče tako ovira kot prednost. Medtem, ko mu eni očitajo preveliko popustljivost, ker razume umetnike in ve čez kakšne ustvarjalne procese grejo, pa ustvarjalci prav tak odnos cenijo: “Za človeka, ki želi nekoga razumeti, je to prednost, za direktorja pa včasih tudi ovira.” A kljub svoji glasbeni karieri, je Tibor Mihelič Syed zelo razumen človek in v pogovoru ceni racionalne argumente, kar ga večkrat (ponovno) pripelje v ambivalentni položaj.

“Mogoče je to tudi dediščina tega, kar sem študiral – kulturologija je veda, ki je seveda humanistična, ampak se s humanizmom ukvarja na zelo analitičen način. Skratka, struktura argumenta je zelo pomembna. Ta moja težnja je v gledališču pogosto moteča. Ker gledališče je vendar prostor afektov, strasti, iracionalnih stanj, če pretiravava, lahko rečeva celo blaznosti. In ta stanja je izredno težko pojasniti racionalno. Zdi se mi, da je tudi eden izmed ciljev umetnosti prav ukvarjati se s temi stanji in jih ne pojasnjevati z nekim racionalnim vokabularjem. Včasih mi ta težnja škodi, onemogoča, da bi razumel problem, se mi pa zdi, da je ta težnja ustrezna, ko smo včasih v kakšnih konfliktih z odločevalci ali pa uradniškim aparatom.” 

Če smo prav razumeli njegove besede, ga v gledališču, ki je po njegovem najbolj živa in kompleksna umetnostna zvrst, saj gre za preplet številnih umetniških oblik izražanja, motita dve stvari. Če predstava nima dobre osnove, dobrega koncepta že na začetku. In druga?

“Ne maram, da se predstavi vidi, da je bila narejena z levo roko. Da je bila narejana v smislu: ah, to je naša služba. Da se igralcu vidi, da je vidno naveličan.” 

Sam ima poleg službe še druge stvari, ki bistrijo njegovo glavo in ga sproščajo: glasbo, balvansko plezanje in družino. Bas kitaro je sicer v roke prijel konec osnovne šole, pred tem se je ukvarjal s športom.

“Na neki točki se oportunistično odločiš, ali boš bolj zabaven kot glasbenik ali kot športnik. Jaz sem očitno presodil, da bom bolj zanimiv – pa ne bom povedal za koga – kot glasbenik. ” 

Tibor Mihelič Syed si svojega življenja ne predstavlja brez Katalene, kjer se vsakega projekta lotijo premišljeno, z razmislekom o tem, zakaj se ga bodo lotili. Na argument, da je treba pač izdati ploščo, ne pristajajo.

“Zdi se mi, da bi bilo moje življenje brez glasbe prazno. Ustvarjanje glasbe, zlasti pri Kataleni, spreminja tudi moj pogled na svet. Pa bi rekel, da na dobro. Me umirja. Glasba je lepo sredstvo, kako se človek pomiri pa hkrati osredotoči.”