Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Režiser, scenarist, kolumnist in pisatelj s tremi kresniki, ki sam zase pravi, da le pripoveduje zgodbe na različne načine
"Moje knjige so poskus iskanja odgovorov, poskušam se prebiti do nečesa. Ne do neke temeljne resnice, do končnega odgovora – to ni cilj mojih knjig. Ampak vsaj nekako približati se nekemu odgovoru," pravi Goran Vojnović, ki sta ga močno zaznamovala razpad Jugoslavije in vojna na Balkanu. In prav z njima so povezane teme, s katerimi se v svojih delih ukvarja: občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, zmožnost izvršiti vojne in druge zločine, iskanje lastne identitete, pripadnosti, ljubezni, teža bremena podedovanih družinskih zgodb in bolečin.
Čeprav nobeno njegovo delo ni avtobiografsko, se njegova lastna zgodba in izkušnje zrcalijo v zgodbah njegovih likov in del, prav tako v njih odseva temeljna srž Gorana Vojnovića kot avtorja in človeka: razumeti človeka. In skupaj z njim svet okoli sebe. Prek stanovanja družine Vojnović v Fužinah je pred vojno in v boljši svet prebežalo veliko njihovih sorodnikov in prijateljev, vojno na Balkanu je zato avtor doživljal skozi intimne in tragične zgodbe ljudi, ki so bežali, ki so izgubili vse, ki so iskali svoje sorodnike ...
"Zato me je povleklo v to družinsko sfero. Prek nje razumevam svet. Je pa tudi res, da je družina nekaj, kar mi je znano, ker pri marsičem drugem sem izgubljen. Že zdavnaj sem si rekel, da želim pisati o tem, kar poznam. Zaradi fužinskega ozadja, kjer si imel vstop v številna različna stanovanja in si lahko opazoval, kako različne družine delujejo in kaj se z njimi dogaja, si mogoče nekje domišljam, da družino vsaj približno razumem: kako deluje, kako razpade, kako se obdrži."
Goran Vojnović je avtor štirih romanov, ki jih prevajajo v številne tuje jezike in postavljajo na gledališke odre, režiser treh celovečernih filmov in enega, še ne predvajanega dokumentarnega filma o prvakih Slovencih na evropskem košarkarskem prvenstvu. Je tudi scenarist, kolumnist pri časopisu Dnevnik, prejemnik treh kresnikov za najboljši roman leta (za romane Čefurji raus, Jugoslavija, moja dežela in Figa) in številnih drugih domačih in tujih nagrad.
Med znane in brane ga je izstrelil že njegov prvenec Čefurji raus, ki je izšel leta 2008 in kmalu postal ena najbolj branih knjig v Sloveniji. Takrat so širni Sloveniji – ne le tistim, ki so tam živeli ali imeli od tam prijatelje in znance, postale znane tudi Fužine. Fužine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerih je odraščal Goran Vojnović. Rodil se je torej v Ljubljani, v takratni Jugoslaviji, mesec dni po Titovi smrti, staršem, ki so prišli iz drugih republik takratne države – mama iz Hrvaške, oče iz Bosne. Motivi, ki jih zasledimo v njegovih literarnih delih – iskanje lastne identitete, občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, ujetost v lastne družinske odnose – torej v določeni meri odslikavajo njegova lastna občutja in izpraševanja narodnostne identitete v obdobju najstništva. A če sta njegova romana Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela romana, ki sta morala nastati, ker je stvari, ki so ga težile, moral dati iz sebe, pa je Figa roman, ki najbolj odslikava njegov svet.
"Ne glede na to, da je Figa zelo fiktivna, pa vseeno najbolj ujame moj svet – ki niso samo Fužine in čefurji, čeprav sem odraščal tam; ki ni samo razpad Jugoslavije; in daleč od tega, da bi bil moj svet svet vojnih zločinov. Tu se mi je zdelo, da sem poskusil ustvariti neko ogrodje svojega sveta."
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Režiser, scenarist, kolumnist in pisatelj s tremi kresniki, ki sam zase pravi, da le pripoveduje zgodbe na različne načine
"Moje knjige so poskus iskanja odgovorov, poskušam se prebiti do nečesa. Ne do neke temeljne resnice, do končnega odgovora – to ni cilj mojih knjig. Ampak vsaj nekako približati se nekemu odgovoru," pravi Goran Vojnović, ki sta ga močno zaznamovala razpad Jugoslavije in vojna na Balkanu. In prav z njima so povezane teme, s katerimi se v svojih delih ukvarja: občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, zmožnost izvršiti vojne in druge zločine, iskanje lastne identitete, pripadnosti, ljubezni, teža bremena podedovanih družinskih zgodb in bolečin.
Čeprav nobeno njegovo delo ni avtobiografsko, se njegova lastna zgodba in izkušnje zrcalijo v zgodbah njegovih likov in del, prav tako v njih odseva temeljna srž Gorana Vojnovića kot avtorja in človeka: razumeti človeka. In skupaj z njim svet okoli sebe. Prek stanovanja družine Vojnović v Fužinah je pred vojno in v boljši svet prebežalo veliko njihovih sorodnikov in prijateljev, vojno na Balkanu je zato avtor doživljal skozi intimne in tragične zgodbe ljudi, ki so bežali, ki so izgubili vse, ki so iskali svoje sorodnike ...
"Zato me je povleklo v to družinsko sfero. Prek nje razumevam svet. Je pa tudi res, da je družina nekaj, kar mi je znano, ker pri marsičem drugem sem izgubljen. Že zdavnaj sem si rekel, da želim pisati o tem, kar poznam. Zaradi fužinskega ozadja, kjer si imel vstop v številna različna stanovanja in si lahko opazoval, kako različne družine delujejo in kaj se z njimi dogaja, si mogoče nekje domišljam, da družino vsaj približno razumem: kako deluje, kako razpade, kako se obdrži."
Goran Vojnović je avtor štirih romanov, ki jih prevajajo v številne tuje jezike in postavljajo na gledališke odre, režiser treh celovečernih filmov in enega, še ne predvajanega dokumentarnega filma o prvakih Slovencih na evropskem košarkarskem prvenstvu. Je tudi scenarist, kolumnist pri časopisu Dnevnik, prejemnik treh kresnikov za najboljši roman leta (za romane Čefurji raus, Jugoslavija, moja dežela in Figa) in številnih drugih domačih in tujih nagrad.
Med znane in brane ga je izstrelil že njegov prvenec Čefurji raus, ki je izšel leta 2008 in kmalu postal ena najbolj branih knjig v Sloveniji. Takrat so širni Sloveniji – ne le tistim, ki so tam živeli ali imeli od tam prijatelje in znance, postale znane tudi Fužine. Fužine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerih je odraščal Goran Vojnović. Rodil se je torej v Ljubljani, v takratni Jugoslaviji, mesec dni po Titovi smrti, staršem, ki so prišli iz drugih republik takratne države – mama iz Hrvaške, oče iz Bosne. Motivi, ki jih zasledimo v njegovih literarnih delih – iskanje lastne identitete, občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, ujetost v lastne družinske odnose – torej v določeni meri odslikavajo njegova lastna občutja in izpraševanja narodnostne identitete v obdobju najstništva. A če sta njegova romana Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela romana, ki sta morala nastati, ker je stvari, ki so ga težile, moral dati iz sebe, pa je Figa roman, ki najbolj odslikava njegov svet.
"Ne glede na to, da je Figa zelo fiktivna, pa vseeno najbolj ujame moj svet – ki niso samo Fužine in čefurji, čeprav sem odraščal tam; ki ni samo razpad Jugoslavije; in daleč od tega, da bi bil moj svet svet vojnih zločinov. Tu se mi je zdelo, da sem poskusil ustvariti neko ogrodje svojega sveta."
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Nekdanji maneken, ki mu je izguba vida spremenila življenje, ne pa tudi njega samega; vrhunski paratriatlonec, ki cilja na olimpijske igre; podjetnik, ki na dan poje 2 svoja sladoleda
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.
Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.
Ko je Matevž Lenarčič 22. aprila leta 2016 pristal na letališču v Portorožu in je bila za njim približno 42 tisoč kilometrov dolga pot z ultralahkim letalom okoli sveta, so mu v tako imenovanih rumenih medijih med drugim dodali oznako avanturist. Toda v Trbovljah rojeni diplomirani biolog, alpinist, fotograf, letalec in publicist je predvsem človek, ki svoje naravovarstveno poslanstvo uresničuje s fotografijo in s pisano besedo ter tudi z zbiranjem znanstveno preverljivih podatkov o globalnem onesnaženju okolja. Matevža Lenarčiča, ki je nekoč dejal, da je lepo imeti hobije, ki so hkrati tudi tvoj poklic, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Ciril Zlobec se je rodil julija 1925 na Ponikvah na Krasu. Gimnazijo je obiskoval pod italijanskim fašizmom, v Gorici in Kopru, od koder so ga navsezadnje izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenskem jeziku. Sedemnajstleten je postal aktivist Osvobodilne fronte, nato je stopil v partizane. Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na ljubljanski slavistiki, pozneje pa je delal kot novinar in urednik – med drugim tudi na našem radiu. Dejaven je bil tudi v politiki in bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen za člana osamosvojitvenega predsedstva. Ključen je seveda Zlobčev literarni opus. Ko je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, je slovenski literaturi odločilno pomagal otresti se ideoloških in estetskih spon, ki jih je naši književnosti nalagala komunistična oblast. Bralke in bralci so ta obrat stran od politične propagande v polje občutenega ljubezenskega intimizma znali ceniti in Zlobec je hitro postal eden naših najvplivnejših, najbolj branih pesnikov. Navsezadnje je objavil kakih 30 zbirk, tem pa je dodal še več esejističnih knjig in dva romana. Obilo je tudi prevajal, predvsem iz italijanščine, in nas med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Danteja, Leopardija in Quasimoda. Za svoje književno delo je leta 1982 prejel Prešernovo nagrado; izvoljen je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V spomin na velikana slovenskega dvajsetega stoletja, pesnika, prevajalca, urednika, partizana in politika lahko v tokratnem Razkošju v glavi prisluhnemo Zlobčevemu razmišljanju, ki ga je z nami delil na predvečer svojega devetdesetega rojstnega dne. foto: Aleš Ogrin
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Maja Weiss je slovenska režiserka in scenaristka, ki v svojih filmih razkriva krivice, tragične usode ljudi in zgodbe, ki jih ne smemo pozabiti. Je prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec – Varuh meje (2002). Podpisala se je pod več kot 40 dokumentarnih in igranih filmov, zanje prejela številne nagrade, pa vseeno živi v negotovosti jutrišnjega dne. Umetnica, ki je na lastni koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica, ženska, ki so jo zaznamovali Metlika, Ljubljana in Berlin. To filmsko režiserko in scenaristko, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ilustratorka in oblikovalka Hana Stupica je predstavnica že tretje generacije ilustratork v družini Stupica. Seveda so vse tri umetnice izoblikovale različne in prepoznavne stile svoje izpovednosti, zanimivo pa je, da tako Hano, kot tudi njeno mamo Marijo Lucijo in babico Marlenko, povezujejo motivi zajčkov, ki se očitno selijo iz roda v rod. Vse tri ilustratorke, kot tudi Hanin dedek Gabrijel, so bili za svojo ustvarjalnost nagrajeni s številnimi priznanji, samo Hana pa se lahko ob tem pohvali, da je bila doslej najmlajša umetnica, ki je prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov