Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jaz sem jo vprašala, ona mi je povedala VSE. O ljubezni, spolnosti, svobodi, žuranju na Metelkovi, butiku za nune, volitvah, študiju in, seveda, o Bogu. Brez dlake na jeziku s sestro Ano Šuštar iz reda Frančiškanke Marijine misijonarke, ki je svojo ljubezen pri dvajsetih zaprisegla Bogu.
Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.
35 epizod
O čem razmišljajo mladi? Kako živijo? Kako preživijo? Kdo jih nagovarja in kdo ignorira? S študenti in dijaki razpravljamo o življenju v rožnati dolini.
Jaz sem jo vprašala, ona mi je povedala VSE. O ljubezni, spolnosti, svobodi, žuranju na Metelkovi, butiku za nune, volitvah, študiju in, seveda, o Bogu. Brez dlake na jeziku s sestro Ano Šuštar iz reda Frančiškanke Marijine misijonarke, ki je svojo ljubezen pri dvajsetih zaprisegla Bogu.
Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.
Šla sem na obnovitveno kmetijo Zeleni pašnik na Grič pri Trebnjem. H Klari in Mihu. Dvema ljubljanskima srajcama, ki sta se odločila, da želita poskusiti vzpostaviti dober poslovni sistem in živeti srečno življenje na kmetiji. Poleg farme, dveh magisterijev, enega doktorata in dveh otrok, imata še tri hektarje pašnikov, šest zajcev, 22 ovc in 70 piščancev – pa niti 30 še nista! Z njima o tem, zakaj sploh imata živali, če jih je na Zemlji že preveč, o temni plati veganstva in pomembnosti lokalne hrane, tudi o osamljenosti na vasi, urah spanja, odločitvi, da tako hitro razširita družino in pa o vzgoji. Kako svoji štiriletni hčerki razložita, kaj se zgodi z živalmi, ki izginejo čez noč?
Banda! Evo me nazaj. Znašla sem se v poštudentskem bluesu. In, ja, bluzim. Naenkrat si 26 in vsi te nekaj sprašujejo. Doma, kdaj bom zaposlena. Nona, če znam kaj skuhati. Teta, kdaj ga bom pripeljala domov. Mentor, kaj bo v magistrski. Šef, kdaj bo nova epizoda. Zdi se mi, da vsi okoli mene sprejemajo odločitve. Ena frendica se seli s tipom, druga se je zaposlila, tretja dela doktorat, četrta mi je začela pripovedovati o otrocih, peta po novem hodi v fitnes, šesta vsak dan jemlje kolagen … pri petindvajsetih! Jaz? Še vedno z dvema cimrama. Brez tipa, brez bejbe, brez otrok, brez fleta, brez redne službe, brez zavarovanja, brez načrta. Samo jaz, Katja. Ampak v svoji Rožnati dolini! Zato sem se odpravila iskat nasvete za lajf! K nekomu, ki je to že dal skozi. K svoji familiji. V tej epizodi debatiram z nono, fotrom, mamo in sestro.
Masayah je karizmatična unikatna bomba, ki izstopa od uveljavljenih trendov glasbene industrije - besedila si piše sama, trendom se ne prilagaja, vsebine ne olepšuje in pravi, da je itak buraz! Svobodni duh izraža kot raperka, pevka, kitaristka, poetinja (pa še ful stvari). Pogovarjali sva se o razliki med Mio in Masayo, o tem, kako je bit ženska na slovenski hip hop sceni, kako je zašarmirala prvo bejbo in zbežala od doma, o izgubi očeta in o tem, kaj zanjo pomeni upor. Pa seveda o njenem prvem albumu in zbirki slovenske uporniške poezije - H2SO4.
Ali ga imamo, ali smo ga imeli, ali pa poznamo kakšno OMG zgodbo o njem. Tinder! Več kot polovica njegovih uporabnikov je stara med 18 in 25 let - torej je jasno, da to že dolgo niso več geeki in stari perverzneži v temnih sobicah. To smo mi! Glede na to, da je Tinder najuspešnejša aplikacija, ki na dan beleži tudi po 3 milijarde swajpov, me zanima, zakaj in kako ga sploh uporabljamo, kako se na aplikaciji obnašamo in zakaj je tako priljubljena. Nam pomaga in briše meje klasičnih binarnih odnosov ali hrani našo nesposobnost žive komunikacije? S kakimi fotkami se promoviramo, kaj to pove o nas? Kateri so najbolj cringe pick-up lajni? A sploh rabimo aplikacije za zmenke? Zakaj se nam tastari posmehujejo, ker se ne znamo zašarmirat v klubu? In seveda: zakaj nas je Tinderja sram? Po odgovore sem šla k Anamariji Šiši, doktorski študentki na Fakulteti za družbene vede, ki že tri leta preučuje aplikacije za zmenke.
600 evrov za garsonjero, 400 za sobo, ali pa 0 evrov pri sedemindvajsetih ki jih plačaš v drugih oblikah utesnjenosti, v hostlu Mama'n'papa. Ščurki in plesen, stanovanja brez tople vode, umivalnika, ploščic, oken, ali pa z nadzornimi kamerami in nenapovedanimi obiski lastnikov. Najemni trg v Sloveniji je majhen, nereguliran in prenasičen, cene so v višavah, bivanje je negotovo, doma se ne počutimo nikjer, ker vemo, da bo kmalu spet čas za selitev. Radi bi štartali ta lajf po svoje, se osamosvojili, vsaj imeli občutek, da si bomo lahko kaj, kdaj privoščili. Ideje imamo, rešitve obstajajo. V tej epizodi Rožnate jih delimo: Klemen Ploštajner (Zadrugator, Najemniški SOS), ulica, študentke in vi - poslušalci Rožnate.
Kaj sploh še povedati? Kako prepričati ignorante? Kako vedno znova dokazovati, da nimamo več časa? Ne da prihodnost ne bo slaba, ampak je ne bo? Težko. Ampak fajtali bomo do konca! Zato sem se v petek odpravila na Podnebni štrajk in poklepetala z mladimi, ki ne le jamrajo, ampak tudi spreminjajo. Od naključnih uličark do članov Mladih za podnebno pravičnost sem pustila mikrofonu, da ulovi tiste glasove, ki so premalokrat upoštevani. Hipi energija, motivirani vzkliki, jeza, obup, upanje in 29 zahtev. Ni planeta B!
Ta epizoda je odziv na aktualno družbeno stanje. Ali vsaj naše doživljanje razmer. Kako smo? Ne dobro. Zakaj smo anksiozni in depresivni, kako naj bomo optimistični glede prihodnosti, če se ruši pred našimi očmi? Kako se odzvati na vojno? A se imamo pravico "odklopit", ali smo zaradi tega egoisti? Včasih so rekli "na mladih svet stoji", danes pa med nekaterimi starci veljamo za tiste preobčutljive razvajence, ki pasivno skozi ekrane opazujejo, kaj se dogaja. A nismo nekoč študenti veljali za pionirje družbenih sprememb? Zakaj smo tako pesimistični, ujetniki občutka nemoči? V dolini sta na obisku Nika Pušlar, ki je brez dlake na jeziku govorila o svojih duševnih stiskah, in Petra Ofentavšek, skoraj magistrica psihologije, ki je opazovala, razlagala, svetovala in podelila ful fajn nasvete za vse nas, ki imamo težave s kakršnokoli obliko tesnobe.
Paula se je pri šestindvajsetih odločila, da bo pustila redno službo, dom, stare navade in se preselila na drugi konec Slovenije, v Sveto Ano. Pridružila se je duhovni druščini, da ne bi več živela sama, ampak obdana z ljudmi z enakim mišljenjem, usmerjenim k meditiranju, širjenju ljubezni, delu na sebi in pomoči drugim. Kaj so rekli frendi, starši? A so sekta? Kaj sploh počnejo tam, kakšna pravila imajo v skupnosti in kaj jo je pripeljalo do odločitve, ki jo po širše sprejetih merilih še vedno zlahka označimo za precej bizaren skok iz realnosti?
Klara je Kraljica. Njena zgodba se je začela v rejništvu, nadaljevala pa s preživljanjem časa z ekipo Kraljev ulice ob družbi alkohola in v bližini droge. Klara si nikoli ni želela življenja pod milim nebom in se zelo dobro zaveda, da je le ona odgovorna za svojo srečo. Po uspešno zaključeni maturi zdaj opravlja javna dela za Kralje ulice. Svojo zgodbo je zaupala Rožnati dolini.
Astrid jih je imela 23, ko je na testu nosečnosti zagledala dve črtici. Fant ji je rekel: ''Splav, kajne?'' Astrid je rekla: ''Ne!'' Čeprav ni imela pojma, kaj počne. In je postala mama. Mlada. Je tista mama, ki ima poleg previjanja plenic tudi kariero. Kot pevka, plesalka, performerka, harfistka, pa še učiteljica glasbenega pouka v srednji šoli je. In trdi, da imaš lahko oboje. Kljub osamljenosti, krikom in občutku, da je tvoje življenje kdaj excelova tabela.
Po zemlji je začel brskati, ko jih je dopolnil 22. Sedem let pozneje Luka na podlagi mešanice ekološkega kmetijstva in permakulture vodi manjšo kmetijo Freško v Babičih, vasici blizu Kopra. Poleg tega je še hud saksofonist pri triu Pantaloons. Ampak ni preprosto igrati do zore in nekaj ur pozneje zalivati solato. Ni preprosto, ko te tako mladega zagrabi v križu in ne moreš opravljati svojega dela, korenčki pa veselo gnijejo. Niti ni preprosto, ko ne veš, ali bo dobra letina, ali bodo cvetačo napadli škodljivci in ali boš sploh zvozil mesec. Ampak se da. Še posebno ko se začneš zavedati, da s tem, kar ustvarjaš, delaš boljši svet. In da je od nas odvisno, od tebe in od mene, da se pobrigamo za to, kaj dajemo v usta.
Boris je tisti model, ki piše ekstra čustvena besedila, inspiracije ne išče v svetu okoli sebe, ampak v svojih najbolj osebnih izkušnjah, ranljivost je zanj prednost. Z Borisom ugotavljava, da je tudi razhod nekaj, o čemer premalo govorimo, za kar nihče nima dobrih navodil za uporabo - ne vemo, kako ga izpeljati, preboleti, kako preživeti. Zato sva si rekla, da je najbolje, če se o vsem pogovoriva in deliva svoje izkušnje. Je ok, če pišeš svojemu bivšemu? Si lahko prijatelj s svojo bivšo? Je normalno, če si voščita rojstni dan? Pa novo leto? Kateri so najboljši breakup komadi in ali sploh zares kdaj prebolimo? Ali je to o prebolevanju pač še en nerealen, nedosegljiv mit? Kako zvoziti to ekstremno čudaško fazo, ko tvoja najljubša oseba čez noč postane tujec?
Eva je nomadinja. V fizičnem, mentalnem in duhovnem smislu. Na Dunaju je študirala kognitivno znanost, v Španiji elektrotehniko, zdaj znanje predaja mlajšim generacijam – včasih v živo, drugič prek Zooma, medtem ko odkriva nove dele sveta. Stalnica v njenem življenju so nove ideje, novi ljudje in novi odnosi. Debatirava o tem, ali so starši po novem naši prijatelji in cimri? Kako je monogamija izmišljen, nedosegljiv ideal, ki nas omejuje? Zakaj je prihodnost v tem, da za vedno živimo s frendi?
Anja/Angela/tvoja_frendica je zbrisala svoj profil na Instagramu. In si ga spet ustvarila. Pa spet razmišlja, da ga ne bi več imela. Ker ni realen. Ker je fejk. Ker postaneš odvisen. A imaš vseeno občutek, da ne boš del scene, če ga ne boš imel. Z Anjo o digitalni osebnosti, potrebi po pozornosti in potrditvi, živčnosti pred in po objavi fotke, stalkanju, iskanju identitete, duševnem zdravju in ranljivosti. In o tem, zakaj smo tako obsedeni z mislijo, kaj si drugi mislijo o nas. Ker - če ti je zares vseeno, zakaj potem sploh karkoli objaviš?
Jaz sem Katja, on je Vazz. Jaz ne razumem sveta, on ga še manj. Pa vseeno poskušava. Skupaj ugotavljava, kako ga rešiti, kako se sprostiti in ne kloniti pred težo občutka krivde. Kako gledati serijo in pri tem ne imeti slabe vesti, ker za hip osebnostno ne rasteš. Kako naj se usedem na letalo in se ne počutim krivo, ker pospešujem globalno segrevanje. Pametujeva tudi o tem, kako kovati srečo na svojem lastnem vrtičku, kako ne ustreči vsem in kako reči: Ne, dovolj je!!! Tudi, če ne zmorem, je ok.
Neveljaven email naslov