Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.
Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)
Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.
V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«
Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.
»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.
In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«
Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.
Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.
Andrej Lutman
968 epizod
Objavljamo recenzije leposlovnih in delno tudi neleposlovnih knjižnih novosti v slovenščini. Gre za eno najstarejših oddaj Radia Slovenija. V njej ocenimo oziroma podrobneje predstavimo manjši del produkcije slovenskih založb, a vendar izbor najboljšega in najzanimivejšega.
Oddajo začenjamo z zbirko kratke proze Igorja Likarja Sebi neznani, v nadaljevanju pa se bomo posvetili še prvemu zvezku Zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, romanu Eveline Umek Sidrišča spomina in zgodovinskemu delu Keitha Lowa Podivjana celina. Recenzije so napisali Andrej Lutman, Nives Kovač, Marica Škorjanec in Simon Popek.
Igor Likar: Sebi neznani (Franc-Franc, 2014)
Za Likarjevo prvo prozno knjigo Gora, čakajoča preroka je značilno nelinearno podajanje, pri čemer se naracija simbolno prepleta s postmodernističnimi postopki nizanja pripovednih niti. Prisotno je spogledovanje z absurdnimi percepcijami glavnih oseb, pa tudi navezovanje na nadrealistične prvine izpovedovanja. To daje Igorju Likarju posebno mesto v sodobni slovenski književnosti. Svoje like namreč sinhrono sooča tako s sabo kot z okoljem, v katero so umeščeni nekako umetno, pod prisilo, a brez poslanstva. Tako ti liki doživljajo nevsakdanje izkušnje, čeprav je njihovo življenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko služi mravljišče, katerega lega se spreminja, a organiziranost ostaja stalna in predvidljiva.
V novi knjigi z naslovom Sebi neznani je objavljenih pet kratkih proz. V primerjavi s prejšnjo knjigo je značilno, da prednjači izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak način, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namreč tako izdelani, da bralstvo liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoč v oči, skorajda sobiva z njim. Prva črtica ima naslov Obisk legende in je morda še v navezavi s tematiko prejšnje prozne knjige, saj opisuje vzpon na goro, v katerem glavni lik išče Zlatoroga. A že v tem prvem besedilu Igor Likar vpeljuje občutje, ki v naslednjih štirih besedilih povsem prevlada. To občutje je Vlado Žabot v spremni besedi z naslovom Iskanje identifikacijske zgodbe ali kod in kam s presežno zavestjo opisal z besedami: »V pričujočih Likarjevih novelah smo soočeni s subjektom, ki spričo svoje stiske, begavosti, obupa in vsemu temu navkljub neuklonljive presežne zavesti zaenkrat na najde ustreznega idejnega zavetja, ustrezno formalizirane gotovosti in z vsem tem dovolj trdne bivanjske iluzije.«
Prav zmuzljivost odnosa med subjektom in objektom, ki je v tem primeru osrednji lik v okolju, ki je zgolj posledica junakove percepcije in ne biva samo zase, je osrednje torišče pisateljevega zanimanja. Okolje oziroma kar življenje je potisnjeno na rob, ima celo šibkejši pomen kot ozadje ali podlaga za subjektiviziranje izkušenj, ki jih zapisuje. Za okus tega odlomek iz zadnjega besedila s pomenljivim naslovom Skozi labirint videza.
»Zunaj je bil siv, moker dan. Tak dan, v kakršnih ljudje v mestu, zaradi negotovih razpoloženj, izgubljamo občutek za svojo identiteto. Ko se nam zdi, da ima vse okoli nas že davno pred tem trenutkom določen potek in iztek, neki tok, ki drvi mimo nas in nas ne rabi. V nekakšen, nam iz neznanih razlogov namenjen, a vseeno še kako določen jutri, ki pride in se nam zgodi, kakršenkoli naj že je. Dan, ko se nam zdi, da se okoli nas dogaja nekakšen drug, vzporeden svet. In ki se dogaja tudi brez nas, čisto mimo nas.
In še zdaj premišljuje, kako se mu je tistega dne lahko vse to zgodilo.«
Nosilec sporočila, lik, ki vdano, skoraj nezavedno nosi tako naracijo kot tudi posledico, da narativnost zapada v pejorativnost oziroma margino, je lik, ki ne le da ne ve, kaj bi sam s seboj počel, ampak se tega niti ne sprašuje. Svoje bivanje percipira zgolj in samo v odnosu do naučenega, privzgojenega, navajenega, vcepljenega. Ta lik sicer ni nek mehanski konstrukt, ampak človek vsakdana, vendar tako zapleten v lasten monolog, da preprosto ne vidi možnosti, da obstaja izhod iz takšnega trpnega stanja. Pravzaprav tudi ne jadikuje, ne razglaša svojega položaja, niti čudi se mu ne, pač pa ga sprejema kot edino možnost. V nizanju teh opisov vedno istega lika se pokaže srhljivost, na katero silovito in prepričljivo kaže pisatelj. In lik, položen v zgodbe, ki to niti niso, je lik, s katerim se je težko identificirati, saj je razcefran na delčke sebe, na delčke, ki ga ne sestavljajo, na delčke, ki se med sabo ne privlačijo, ampak bivajo sami zase; tudi oddaljujejo se ne. Prispodoba na silo bi bila: plankton.
Igor Likar je pretanjen opisovalec naplavine, ki se ji reče človeškost. V njej se najde tudi nekaj človečnosti, a predvsem je sestavljena iz pokošenih in posušenih literarnih likov, ki jih je v slovenski in seveda svetovni književnosti na pretek. Tako izpostavljena lastnost pa en in isti lik naredi za sintagmo, ki zavezuje k temeljitemu razmisleku o smislu, o vzrokih in namenu življenja.
Andrej Lutman
Drago Jančar: Ob nastanku sveta Jure Jakob: Učitej gluhih, učenec nemih Nataša Skušek: Pasja sreča Janko Messner - Solidarnost ob meji Recenzije so napisali Ana Geršak, Marko Elsner Grošelj, Miša Gams in Milan Vogel.
Dušan Šarotar: Zvezdna karta Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul Irena Štaudohar: Fižolozofija Recenzije so napisali Matej Bogataj, Petra Koršič, Miša Gams in Iztok Ilich.
Tomaž Šalamun: In povsod je bil sneg Marina Bahovec: Življenje je mačka, ki stoji na glavi Dijana Matković: Zakaj ne pišem Ur. Danila Zuljan Kumar in Petra Kolenc: Simon Rutar in Beneška Slovenija Recenzije so napisali Veronika Šoster, Andrej Lutman, Anja Radaljac in Iztok Ilich.
Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec Jasna Blažič: Izvir Didier Eribon: Vrnitev v Reims Peter Verč: Za vse, ne zase Recenzije so napisali Nada Breznik, Marica Škorjanec, Silvija Žnidar in Iztok Ilich.
Valentin Brun: Pogozdovanje Fernando Pessoa: Sporočilo Charles Dickens: Naš skupni prijatelj Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti Recenzije so napisali Tonja Jelen, Peter Semolič, Marica Škorjanec Kosterca in Marjan Kovačevič Beltram.
Roman Rozina: Sto let slepote Mieko Kawakami: Vsa moja poletja Davorin Lenko: Triger Dmitrij Gluhovski: Tekst Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Ana Lorger, Ana Hancock in Matej Bogataj.
Blaž Lukan: Pes v meni Ivana Šojat: Ezan Marieke Lucas Rijneveld: Nelagodje večera Tone Hočevar: Kosmata druščina Recenzije so napisali Silvija Žnidar, Anja Radaljac, Ana Geršak in Katarina Mahnič.
Sam Kreutz: Da te imenujem morje Tomaž Kosmač: Ko jebe Markus Werner: Kmalu nasvidenje Lidija Mathews Zwitter: Pisma iz Londona (1939-1946) Recenzije so napisali Marija Švajncer, Miša Gams, Mare Cestnik in Iztok Ilich.
Janez Ramoveš: Skupinska slika Josip Osti: Panova piščal Rok Komel: Na Mirojevi razstavi Meta Hočevar: Drobnarije Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Nada Breznik, Marko Elsner Grošelj in Tadeja Krečič.
Ivo Svetina: Hvalnica vzgoji Miha Mazzini: Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje Zora del Buono Maršalinja ur. Milček Komelj: Emilijan Cevc, umetnostni zgodovinar in pisatelj Recenzije so napisali Nada Breznik, Miša Gams, Robert Šabec in Alenka Juvan.
Renato Quaglia: Zelene krošnje Franci Novak: Obvoz Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke ur. Andrej Koritnik: Ahac : knjiga o Dušanu Pirjevcu Recenzije so napisali Marija Švajncer, Tonja Jelen, Anja Radaljac in Marjan Kovačevič Beltram.
Renato Quaglia: Zelene krošnje Franci Novak: Obvoz Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke ur. Andrej Koritnik: Ahac : knjiga o Dušanu Pirjevcu Recenzije so napisali Marija Švajncer, Tonja Jelen, Anja Radaljac in Marjan Kovačevič Beltram.
Kaje Teržan: Nekoč bom imela čas Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta Andrej Blatnik: Trg osvoboditve Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano Recenzije so napisali Tonja Jelen, Veronika Šoster, Matej Bogataj in Marija Švajncer.
Kajetan Gantar: Penelopin prt Milan Jesih: Namreč Florjan Lipuš: Zgode in nezgode Recenzije so napisali Staša Grahek, Goran Dekleva in Matej Bogataj
Nataša Velikonja: Prostor sred križišč Željko Kozinc: Ledina neba Dževad Karahasan: Vonj po strahu Andrzej Stasiuk: Fado Recenzije so napisali Miša Gams, Marica Škorjanec, Simon Popek in Mare Cestnik.
Kristina Kočan: Selišča Boris Kolar: Potopimo Islandijo! Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava Recenzije so napisali Petra Koršič, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Veronika Razpotnik: Krekspot na požarnih štengah Goran Gluvić: Požri se, Robi Svetlana Velmar Jankovič: Lagum Katarina Šrimpf Vendramin: Zgodbe in prostor Recenzije so napisali Silvija Žnidar, Andrej Lutman, Ana Hancock in Milan Vogel.
Miklavž Komelj: Goreča knjiga Breda Jelen Sobočan: Skicirka Tone Peršak: Avtoštop Giorgio Agamben: Moč misli Recenzije so napisali Cvetka Bevc, Andrej Lutman, Miša Gams in Marija Švajncer.
Barbara Korun: Idioritmija Klemen Pisk: Mamutova oporoka Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla Recenzije so napisali Petra Koršič, Matej Bogataj in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov