Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobrodošli v oddaji Second Hand.
Danes se bomo osredotočili na svežo uspešnico z grammyjem nagrajenega producenta in multiplatinastega umetnika Purple Disco Machine, »Heartbreaker«, v sodelovanju s funk duom Chromeo.
Izdaja pesmi označuje napoved prihajajočega albuma Paradise zasedbe, ki bo izšel 20. septembra in vključuje sodelovanja z izvajalci, kot so Metronomy, Nile Rodgers, Tobi, Duke Dumont, Sophie and The Giants, Nothing but Thieves, The Magician in še veliko več.
Purple Disco Machine še naprej prevladuje na svetovni plesni glasbeni sceni z vsako novo izdajo in tudi "Heartbreaker" predstavlja značilno mešanico nalezljivih disko groovov in plesnih ritmov Purple Disco Machine. Chromeo singlu doda prefinjeno plast elektro-funk groova.
Zdi pa se, da je za formulo Purple Disco Machine uporabil vzorec iz zgodnjih 80-ih, Hypnotic Tango od My Mine, italo disko skupine, ustanovljene v Terniju v Italiji leta 1983.
"Hypnotic Tango", prvi singel My Mine, je postal mednarodna uspešnica po vsej Evropi. V želji po bolj inovativnem zvoku za drugi singel "Zorro" je skupina porabila približno mesec dni za delo, vendar je bil komercialni neuspeh.
Namen skupine je bil osredotočen na povrnitev popularnosti in slave kot ob njihovem prvem singlu. Njihov zadnji poskus pri tem je bil s "Can Delight", a se ni izkazal za dovolj in leta 1986 je skupina razpadla.
Leta 2016 sta izvirna člana Carlo Malatesta in Danilo Rosati zagnala My Mine z Ilario Melis kot vokalistko in izdala dva singla, "Like a Fool" in "Love Is in the Sky".
Septembra 2023 za praznovanje 40. obletnice "Hypnotic Tango" sta Benny Benassi in Albertino izdala nov remiks pesmi, ki je po prvem mesecu izdaje dosegel več kot 400.000 predvajanj, skupina pa načrtuje, da bo letos izdala nov EP.
No, zdi pa se, da je ponovni pojav Hypnotic Tango od My Mine pritegnil pozornost Purple Disco Machine, ki ga je uporabil pri ustvarjanju sveže uspešnice Heartbreaker v sodelovanju s Chromeom.
390 epizod
Second hand looks at the trend of recycling existing music in the form of samples, remixes and covers - although sometimes these modifications are actually flagrant violations of copyright laws... Some artists use without acknowledging where they got it, so we decided to take a closer look. The result: a huge number of hits are credited to the wrong musician, while the people who really wrote it remain ignored. Listen to the original and the adaptation and familiarize yourself with what's going on in the music industry - you'll be surprised by how many of your idols have built their reputation on the shoulders of others.
Dobrodošli v oddaji Second Hand.
Danes se bomo osredotočili na svežo uspešnico z grammyjem nagrajenega producenta in multiplatinastega umetnika Purple Disco Machine, »Heartbreaker«, v sodelovanju s funk duom Chromeo.
Izdaja pesmi označuje napoved prihajajočega albuma Paradise zasedbe, ki bo izšel 20. septembra in vključuje sodelovanja z izvajalci, kot so Metronomy, Nile Rodgers, Tobi, Duke Dumont, Sophie and The Giants, Nothing but Thieves, The Magician in še veliko več.
Purple Disco Machine še naprej prevladuje na svetovni plesni glasbeni sceni z vsako novo izdajo in tudi "Heartbreaker" predstavlja značilno mešanico nalezljivih disko groovov in plesnih ritmov Purple Disco Machine. Chromeo singlu doda prefinjeno plast elektro-funk groova.
Zdi pa se, da je za formulo Purple Disco Machine uporabil vzorec iz zgodnjih 80-ih, Hypnotic Tango od My Mine, italo disko skupine, ustanovljene v Terniju v Italiji leta 1983.
"Hypnotic Tango", prvi singel My Mine, je postal mednarodna uspešnica po vsej Evropi. V želji po bolj inovativnem zvoku za drugi singel "Zorro" je skupina porabila približno mesec dni za delo, vendar je bil komercialni neuspeh.
Namen skupine je bil osredotočen na povrnitev popularnosti in slave kot ob njihovem prvem singlu. Njihov zadnji poskus pri tem je bil s "Can Delight", a se ni izkazal za dovolj in leta 1986 je skupina razpadla.
Leta 2016 sta izvirna člana Carlo Malatesta in Danilo Rosati zagnala My Mine z Ilario Melis kot vokalistko in izdala dva singla, "Like a Fool" in "Love Is in the Sky".
Septembra 2023 za praznovanje 40. obletnice "Hypnotic Tango" sta Benny Benassi in Albertino izdala nov remiks pesmi, ki je po prvem mesecu izdaje dosegel več kot 400.000 predvajanj, skupina pa načrtuje, da bo letos izdala nov EP.
No, zdi pa se, da je ponovni pojav Hypnotic Tango od My Mine pritegnil pozornost Purple Disco Machine, ki ga je uporabil pri ustvarjanju sveže uspešnice Heartbreaker v sodelovanju s Chromeom.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvečamo še eni obletnici, okroglih 50 je namreč pred kratkim praznoval Sean Combs. Sean John Combs nam je bolj znan pod imeni, ki jih uporablja na odru oziroma studiu: Puff Daddy, P. Diddy, Puffy oziroma Diddy. Ja ameriški raper, pevec, producent, podjetnik in igralec, ki je deloval v New Yorku ves čas trajanje kariere. In ta je zelo uspešna, lani je Forbes njegovo vrednost ocenil na $825 milijonov, s čimer je postal drugi najbogatejši hip-hop glasbenik, več je vreden le Jay-Z. Njegova glasbena kariera se je pričela leta 97 z debitantskim albumom No Way Out. Ta je tudi njegov najuspešnejši in je dosegel sedemkratno platinasto prodajo. Njegov največji hit, I'll be missing you, seveda prihaja s tega albuma. "I'll Be Missing You" je posnel skupaj s pevko Faith Evans in R&B skupino 112. Napisana je v spomin kolega umetnika z Bad Boy Records, Christopher-ja "The Notorious B.I.G." Wallace-a, ki je bil umorjen marca leta 97. Pesem močno sempla pesem "Every Breath You Take" skupine The Police iz leta 83 in tudi refren je v bistvu inetrpolacija te pesmi. Pesem je osvojila Grammy Award v kategoriji Best Rap Performance by a Duo or Group in je s prodanimi več kot osmimi milijoni izvodov ena najbolj prodajanih pesmi vseh časov. Njegov drug pomemben hit, "Can't Nobody Hold Me Down", ki je dejansko njegov debitantski singl, prav tako prihaja s tega albuma. Tudi ta uporablja semple, najbolj očiten pa je upočasnjen ritem iz pesmi "The Message" skupine Grandmaster Flash and the Furious Five. Tudi refren je interpolacija, in sicer pesmi "Break My Stride" od Matthew Wilder-ja, dodatno pa pesem sempla še otvoritven ritem iz pesmi "Rock with You", od Michael Jackson-a. Albumu No Way Out so sledili še drugi dokaj uspešni produkti, Forever iz leta 1999, The Saga Continues... iz leta 2001 in album Press Play iz leta 2006. Iz tega obdobja velja izpostaviti singl "Satisfy You", ki je požel nemalo uspeha. Pesem je izdana oktobra 1999 in je zasedla same vrhove lestvic. Na njej sodeluje še ameriški R&B pevec R. Kelly . Tudi tu najdemo semple, predvsem iz pesmi "I Got 5 on It" od Luniz, ki pa seveda tudi sam vsebuje starejše elemente za izgradnjo svojega materiala, predvsem elemente iz pesmi "Why You Treat Me So Bad" skupine Club Nouveau. I need a girl iz leta 2002 je bila prav tako popularna, za njeno instrumentalno ozadje pa je Sean uporabil sempl iz pesmi "Count It All Joy" legendarnih gospel umetnikov The Winans. Leta 2009 je Combs ustanovil skupino Dirty Money in izdal zelo dobro ocenjen album Last Train to Paris, ki se je tudi dobro prodajal. Temu so sledili še mnogi albumi, a noben od njih ni dosegel vidnejšega uspeha, zato bomo oddajo zaključi s pesmijo z albuma Last Train to Paris, "Coming Home". Začuda v njej ne najdemo semplov, z izjemo interpolacije vokalov pesmi Only You v izvedbi 112 v sodelovanju z Mase in The Notorious B.I.G.. Interpolacija vokalov iz pesmi, v kateri nastopa B.I.G. tukaj ne preseneča, saj je tudi ta hip hop balada dejansko biografske narave o trenutkih iz Comb-sovega življenja, ko se je spopadal s smrtjo prijatelja The Notorious B.I.G.-a. Tako s pesmijo Coming home čestitajmo Combs-u za 50. rojstni dan in izjemno uspešno kariero, v kateri je med drugim osvojil tudi tri Grammy-je in dve nagradi MTV Video Music Awards.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Tudi danes se posvečamo svežem hitu, tokrat pesmi All the time od Zare Larsson. Kot Zarin priimek nakazuje, je le-ta Švedska pevka in pisateljica pesmi. S kariero v glasbi je začela izjemno hitro, saj je že pri 10tih letih v Švedski postala zelo popularna na podlagi zmage na švedski verziji TV oddaje Talenti leta 2008. Štiri leta kasneje je že podpisala pogodbo z založbo in januarja leta 2013 izdala debitantski EP Introducing. Pesem z EP-ja, "Uncover", je zasedla same vrhove lestvic v skandinavskih državah, Švedski, Norveški in Danski ter je bila komercialno zelo uspešna. Izjemen uspeh za samo 14 let mlado dekle. Larssonin debutantski album So Good je izšel marca 2017 in ji slavo zagotovil še drugje po svetu. Prav vsi od osmih izdanih singlov z albuma: "Lush Life", "Never Forget You", "Ain't My Fault", "I Would Like", "So Good", "Don't Let Me Be Yours", "Only You" in "Symphony" so se uvrstili med top 15 v Veliki Britaniji in so se dobro prodajali. Lani je Zara pričela z izdajami singlov s prihajajočega tretjega albuma, pričela je s pesmijo "Ruin My Life", pesem v ozadju, All the time, pa je že četrti. Izdani singli nadaljujejo uspešno zgodbo preteklih izdanih materialov in tudi pesem All the time se vztrajno vzpenja po lestvicah. Zara po navadi ne uporablja tujih materialov za kompozicijo svojih pesmi, a v pesmi All the time najdemo elemente, ki so izjemno podobni elementom iz določene starejše pesmi, avtorskih pravic pa izvajalcu te ni pripisanih s strani Zare. Prisluhnite in presodite sami. Verjeten vir sempla prihaja iz pesmi "Hold On, We're Going Home" Kanadskega raperja Drake-a, ki jo je posnel skupaj z R&B duom Majid Jordan. "Hold On, We're Going Home" je drugi singl z njegovega tretjega studijskega albuma Nothing Was the Same, izdan pa je avgusta 2013. Pesem je dosegla četrto mesto na US Billboard Hot 100 in UK Singles Chart, v rodni Kanadi pa zgolj peto. Kritiki so jo ocenili z zelo dobrimi ocenami in pri Pitchfork Media so jo razglasili za najboljšo pesem leta 2013 ter kasneje vključili na lestvico "Best Tracks of the Decade", in sicer na 21to mesto. Drake je pevec, pisec, producent igralec in poslovnež, ki se je med slavne zavihtel na podlagi igranja v mladinski TV seriji Degrassi: The Next Generation v ranih 2000-ih. Za prestop v svet glasbe se je odločil leta 2007, ko je sodelovanje pri seriji tudi prekinil. Riskantna poteza se je izkazala za dobro odločitev. Debitantski album Thank Me Later je izdal leta 2010, album pa je takoj zasedel vrh US Billboard 200 lestvice in kmalu dosegel platinasto prodajo. Prav vsak album, ki ga je izdal, je bil izjemno uspešen, še posebej četrti, Views, iz leta 2016, ki je zrušil mnoge rekorde lestvic. Drake je tako eden najbolje prodajanih glasbenikov vseh časov, s prodanih preko 170 milijonov albumov ter je najbolje prodajani glasbenik v kategoriji digitalnih prenosov singlov. Je pa njegova slava v veliki meri povezana z ZDA, tako da pri nas njegov status in uspeh morda nista tako očitna. Drake je s svojimi deli osvojil štiri Grammy Awards, šest American Music Awards, 27 Billboard Music Awards in tri Juno Awards. Leta 2019 ga je Billboard razglasil za 16. najbolj uspešnega glasbenika vseh časov. Torej, Zara Larsson si je za vir sempla, katerega je verjetno uporabila pri novem hitu, izbrala preverjen vir, "Hold On, We're Going Home" od Drake-a.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo sveži pesmi z naslovom Neon moon, ki se v tem času vrti na radijskih postajah. Izvajalec pesmi je Ameriška ambientalna pop skupina Cigarettes After Sex, ustanovljena leta 2008 v El Pasu, Texas, ustanovil pa jo je Greg Gonzalez. Skupina je znana predvsem po eteričnem in pogosto zasanjanem glasbenem stilu, z besedili, ki se načeloma vrtijo okoli tematike romance in ljubezni, znani pa so tudi po posebni barvi vokalna Gonzalez-a, ki ga opisujejo kot "androgenega". Gonzalez kot vpliv navaja Miles Davis-a ter Françoise Hardy-ja kot najljubšega pevca. Kot druge vplivne glasbenike skupina navaja The Cowboy Junkies, Julee Cruise ter Cocteau Twins. Gonzalez-ov prvi skok v glasbene vode je bil, kot pravi, ''v bistvu nehoten, neke vrste eksperiment'', saj je EP z naslovom 'I' posnel kar na stopnišču univerze v Texasu, bolj ali manj za zabavo. EP je nato izdan leta 2012, pesem z njega, "Nothing's Gonna Hurt You Baby" pa se je kasneje izkazala za počasi rastoči hit. Gonzalez se je preselil v Brooklyn, New York, kjer so s skupino posneli singl "Affection" in ga skupaj s priredbo pesmi "Keep On Loving You" skupine REO Speedwagon leta 2015 tudi izdali. Na podlagi priporočil na Youtube kanalu so Cigarettes After Sex postali na tej platformi tako popularni, da so izvedli turnejo po Evropi, Aziji in ZDA. Junija 2017 je sledil še debitantski album, ki je dobil zelo dobre ocene, letos oktobra pa so izdali še drug album z naslovom Cry, skupaj s singlom "Heavenly". Pesem v ozadju sicer ne prihaja z albuma, temveč je izdana tik pred izdajo tega, ter je priredba, kar za skupino ni tako nenavadno. Originalno pesem "Neon Moon" je leta 92 napisal Ronnie Dunn, posnel in izdal pa jo je Ameriški country duo Brooks & Dunn. Pesem je izdana kot tretji singl z debitantskega albuma dua z naslovom Brand New Man in je bila tretji zaporedni hit dua, ki je zasedel sam vrh country lestvic. Duo Brooks & Dunn sestavljata Kix Brooks in Ronnie Dunn, oba pa sta pevca in pisca pesmi. Združila sta se po priporočilu Tim-a DuBois-a, založniškega producenta, ki je med drugim vodil tako Arista Records kot Universal South Records. Pred združitvijo sta oba imela dokaj uspešne solo kariere, oba sta med drugim v 80-tih sproducirala po dva hita, Brooks pa je spisal še nekaj hitov za druge glasbenike. Od leta 90 sta kot duo posnela 11 studijskih in 5 kompilacijskih albumov na Arista Records. Izdala sta 50 singlov, od katerih se je kar 20 uvrstilo na sam vrh lestvice Hot Country Songs charts. Pesmi "My Maria" in "Hard Workin' Man" sta bili še posebno uspešni in sta duu prislužili tudi Grammy-ja. Brooks & Dunn sta prav vsako leto med 1992 in 2006, z izjemo leta 2000, osvojila Country Music Association Vocal Duo of the Year nagrado. Njun material je znan po združevanju elementov honky-tonk, country in rock stila, posebna pa sta tudi po kontrastnosti Brooksovega in Dunnovega vokala ter odrske pojavnosti. Leta 2019 sta sprejeta tudi v Country Music Hall of Fame. Potem ko sta leta 2009 napovedala upokojitev sta zadnji koncert odigrala drugega septembra 2010 v Bridgestone Arena v Nashville, Tennessee-ju. Sicer sta se po tem še enkrat združila v čast skupni turneji z Reba McEntire v Las Vegasu, Nevadi leta 2015. Oba sta po zaključku kariere dua nadaljevala s solo kariero pri Arista Nashville. Prisluhnimo še malo originalni skladbi Neon moon v izvedbi zelo uspešnega country dua Brooks & Dunn, ki jo je pred kratkim v iskanju mainstram uspeha priredila Ameriška ambientalna pop skupina Cigarettes After Sex.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo legendi moderne glasbene scene, Wyclef Jean-u, ki je oktobra dopolnil 50 let. V ozadju že poslušamo enega hitov izjemno uspešnega kolektiva Fugees, s pomočjo katerega se je tudi sam prebil med glasbene zvezde. Za enormen uspeh skupine je bil zaslužen distinktiven glasbeni stil, v katerega so bili vključeni elementi Karibske glasbe, soula in reaageja. Socialno ozaveščena besedila in glasbena kompozicija pesmi, k kateri je Wyclef bistveno prispeval, pa so postavila temelje za prihajajočo hip hop sceno 90-tih. Nase so resno opozorili s pesmijo Fu-gee-la, ki je bila prvi singl z albuma The score iz leta 96, ki jim je prislužil Grammy-ja in je s prodajo preko 20 milijonov izvodov ter izjemnimi kritikami razglašen za enega najbolj prodajanih in vplivnih hip hop album vseh časov. Kot se za hip hop kolektiv spodobi, so radi posegali po semplih, za Fu-gee-la sta pomembna dva: besedilo je interpolacija Teena Maria-ine pesmi Ooh la la la, glasbena produkcija pa vsebuje sempl Ramsey Lewis-ove pesmi If loving you is wrong. Skupina ni dolgo delovala, Wyclef pa je po razpadu skupine do leta 2009 izdal nov album približno vsako drugo leto, skupaj 7 teh od leta 1997. Po osemletnem premoru je predlani izdal še osmega. Eden prvih velikih hitov njegove solo poti je zagotovo "Gone till November", ki, zanimivo, ne uporablja semplov, razen manjše interpolacije besedila, sledil pa je dvema priredbama, pesmima "We Trying to Stay Alive" in "Guantanamera". Podobno velja tudi za ostale njegove prepoznavnejše solo hite, 911, Perfect Gentleman in Sweetest girl, pod katerimi je podpisan kot nosilec pesmi on. Wyclefa pa pogosto najdemo kot sodelujočega glasbenika na še večjih hitih, kot so zgoraj navedene pesmi. Ena takšnih prihaja iz leta 1999 in je nastala v sodelovanju s Carlos-om Santano, ki je nosilec pesmi. Pesem je bila izjemno uspešna, leta 2000 je osvojila Grammy Award, zasedla vrhove lestvic v skoraj vseh državah na svetu in se prodala v preko 3 milijonski nakladi. Ta pesem je tudi za našo oddajo izjemno zanimiva, saj sama uporablja semple, prav tako pa so jo uporabljali kot vir semplov kasnejši glasbeniki. Pesem uporablja sempl iz pesmi The Headhunters feat. Pointer Sisters God Make Me Funky za svoj ritem. A uporablja še nekaj drugega, kar do pred kratkim še ni bilo tako očitno, vsaj dokler se Wyclef ni pojavil na intervjuju v Drink Champs podcast. Kot je bilo tam povedano, je Maria Maria nastala na podlagi melodije besedila, ki ga je ustvaril RZA za pesem “Wu-Tang Clan Ain’t Nuthing ta Fuck Wit”. Če pogledamo še kdo vse je pa pesem uporabil kot vir semplov, pa je seveda prva asociacija megahit DJ Khaleda z naslovom "Wild Thoughts" iz leta 2017, na katerem sodelujeta še Rihanna in Bryson Tiller. Še eno sodelovanje je potrebno izpostaviti, če govorimo o Wyclefu, in sicer pesem Hips don't lie, posneto s Shakiro leta 2006. Pesem je dejansko predelava Wyclef-ovega hita iz leta 2004 z naslovom 'Dance like this' z nekaj spremembami. Očitna je seveda sprememba pevke, kar se pozna tudi na uspehu obeh pesmi. Shakirina verzija je ena najbolje prodajanih pesmi 21-tega stoletja, prav tako pa je zasedla prvo mesto lestvic v vsaj 55-tih državah. V Shakirini verziji pa najdemo še dve novosti, ki sta povezani s sposojanjem. Besedilo v pesmi delno uporablja besedilo pesmi Carnaval dominikanskega pisca Luis Dias-a, katero je populariziral Fernando Villalona. Drug prispevek se nanaša na glasbeno podlago Shakirine Hips dont lie in sicer predvsem na trobentaški uvod pesmi, ki je delo Jerry-ja River-e. Ta je duo tudi javno obtožil plagiatorstva, čeprav ob tem ni podal uradne tožbe, kmalu za tem pa so pravice za pesem uradno odkupljene. S Hips don't lie tudi zaključimo oddajo in čestitajmo Wyclef Jeanu za dopolnjenih 50 let.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo s svežimi hiti, ki uporabljajo tuje materiale. Danes se posvečamo Madonninem novem hitu, I Rise, ki uporablja nenavaden sempl, govorjeno besedo. "I Rise" je prvi promocijski singl njenega novega albuma Madame X, pesem pa opisujejo kot ''močno in poživljajočo himno''. Madame X je že štirinajsti Madonnin album, izdan pa je junija letos na Interscope Records. Madonna ga je spisala in sproducirala s pomočjo množice glasbenikov, kot so med drugimi tudi: Mirwais, Mike Dean in Jason Evigan, gostujejo pa še Maluma, Quavo, Swae Lee in Anitta. Kritiki so album načeloma ocenili kot zelo dobrega, predvsem zaradi njegove eksperimentalne kompozicije. Madame X je debitiral kar na vrhu Billboard lestvice, in je tako njen že deveti album, ki se je tam znašel. Madame X je eden tistih redkih albumov veteranov glasbe, ki njihovo preteklo delo postavlja v novo luč. Vse od 80-tih, je percepcija Madonninega dela zajemala predvsem sposobnost prenašanja kreative glasbenega podzemlja v pop hite, a Madame X ima zelo malo opraviti z pop glasbo in predvsem sloni na čistem umetniškem instinktu. Sprememba v stilu in Madonninem dojemanju sveta v širšem kontekstu kot zgolj iz vidika ZDA in popa, je primarno povezana z njeno selitvijo v Portugalsko, Lizbono, leta 2017. Album se dvigne nad njeno preteklost in se postavi na temeljih Latino glasbe, trap in art-popa, glasbe, ki ne le da se ne slišijo ameriško v letu 2019, temveč tudi zahtevajo obilico koncentracije pri poslušanju. Glasba albuma je dokaj neugodna za kombiniranje z drugimi glasbenimi materiali in na trenutke zelo temačna. Tudi v pesmi I Rise je to prisotno, pesem pa govori o preživetju in dvigovanju nad stiske socialnega okolja in modernega sveta in kot pravi sama: ''omogoča glas vsem ljudem, ki so potisnjeni v ozadje in čutijo, da nimajo možnosti izraziti svojega mnenja''. Pesem vključuje del govora socialne aktivistke in zagovornice omejitve orožja, Emme González, ene preživelih iz Stoneman Douglas High School streljanja ter so-ustanoviteljice komiteja Never Again MSD, govor pa je del protestnega shoda iz februarja 2018. Preden pa prisluhnemo delu omenjenega govora, ki ga je Madonna uporabila, da ojača sporočilnost pesmi I Rise, omenimo še, da je Madonna pričela s turnejo Madame X Tour. Turneja se je pričela septembra v ZDA, nato pa se januarja seli v Evropo, v mesta Lizbona, London in Pariz. Ker je Madonna seveda najbolje prodajana solo glasbenica na turnejah sploh, z preko US$1.4 bilijon-skim zaslužkom s turnej, je pričakovati, da bo tudi ta turneja hitro razprodana, tako da si karte v primeru interesa nabavite čim prej. Prisluhnili bomo delu govora Emme González, aktivistke za zmanjšanje uporabe orožja, ki je hvaležna, da je prejšnji teden lahko praznovala svoj 20seti rojstni dan, saj je ena preživelih iz streljanja na Stoneman Douglas High School v Parklandu, Floridi, februarja lani.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo s svežimi hiti, ki uporabljajo semple in eden takšnih je pesem Lil Nas X z naslovom Old town road. Zgolj 20-letni Lil Nas X, je ameriški raper in pisec pesmi, kateri je nase opozoril z uspehom pesmi country rap stvaritve "Old Town Road". Pesem se je na plano prebila po zaslugi viralne popularnosti na video sharing aplikaciji TikTok na začetku leta. Kot vidimo, niso samo Sonudcloud, Youtube in Spotify moderni kanali do slave, temveč so za to uporabne vse možne aplikacije, da te opazijo 'veliki igralci' na glasbeni sceni. Njegov uspeh po tem kanalu pa ni naključje. Pri šestih letih so se njegovi starši ločili in z mamo in babico se je preselil v dom. Kmalu se je odselil k očetu, ki je bil gospel pevec. Kljub prvotni stiski, je bila to zanj pomembna odločitev, kot pravi: ''Toliko sranja se je dogajalo v Atlanti, da če bi ostal, bi zagotovo zapadel v slabo družbo." Večino najstniških let je preživel v osami in se usmeril na internet. Tega je uporabljal ves čas, predvsem je bil aktiven na Twitter-ju, in kmalu postal mojster socialnih omrežij. Gradil je internetno osebnost, preko katere je promoviral svoje delo. Avgusta 2019 so številke pokazale sledeče: 2.3 milijona sledilcev na Twitterju, 4 na Instagramu, 5.2 na YouTube in preko 44 milijonov poslušalcev na Spotify. Tretjega decembra je Nas X izdal pesem "Old Town Road". Ritem je kupil preko spletne trgovine za $30. pesem je posnel v skromnem studio v Atlanti, CinCoYo, v njihovem akcijskem terminu "$20 četrtki", za kar je porabil manj kot uro. Nas X je pričel z ustvarjanjem meme-ov za promocijo pesmi še pred izdajo te in za ta namen jih je ustvaril preko 100. Pesem je postala viralna po zaslugi #Yeehaw Challenge meme aplikacije. Milijoni uporabnikov so svoje videe podlagali prav z njegovo pesmijo, medtem ko so se snemali v kavbojski opravi. Julija letos je to storilo že preko 67 milijonov uporabnikov. In uspeh, ki je zaradi tega sledil še zdaleč ni majhen. Pesem je zasedla vrh lestvice Billboard Hot 100 za neverjetnih 19 tednov, kar je rekord od pričetka delovanja te lestvice, ki sega v leto 58. Za pesem je prejel tudi dve MTV Video Music nagradi, vključno z nagrado Song of the Year. Preden se posvetimo še glasbenem ozadju pesmi, omenimo še, da se je v najstniških letih boril s sprejemanjem svoje spolne usmerjenosti in je molil, da je homoseksualno nagnjene, ki ga čuti, zgolj faza. Okoli 17-tega leta se je sprejel takšnega kot je, in junija je to tudi javno izrazil, s čimer je postal edini umetnik, ki je odkrito spregovoril o tem medtem, ko je njegova pesem zasedala vrhove lestvic. Vrnimo se k pesmi. Ritem, ki ga je kupil, vsebuje tudi sempl, in sicer iz dokaj nenavadne pesmi za te namene, pesmi "34 Ghosts IV" od Nine Inch Nails z njihovega šestega albuma Ghosts I–IV. Nine Inch Nails so ameriška skupina, ki igra industrial rock in katere začetki segajo v Ohio in leto 88. Pevec, producent in instrumentalist Trent Reznor je bil edini uradni član skupine vse do leta 2016, ko je vanjo dodal še angleškega glasbenika Atticus Ross-a. Reznor je za koncerte skupino po potrebi dopolnjeval pred turnejo. Reznor je debutantski album skupine, Pretty Hate Machine, izdal medtem ko je še delal kot hišnik v Cleveland recording studio, leta 89. Dinamika izdaje albumov skupine je kar zanimiva, saj po po navadi zelo plodnem obdobju parih let, ko izda veliko albumov enega za drugim, sledi daljši premora, nato pa se zgodba ponovi. Skupina verjetno ni preveč znana mainstream poslušalcem, a omenimo, da gre za zelo uspešno in vplivno skupino v alternativnih vodah. Prodali so že preko 20 milijonov albumov in bili nominirani za 13 Grammy-jev. Nine Inch Nails so zelo vplivali na množico kasnejših skupin, in po uspehu albuma The Downward Spiral, so tudi velike zvezde pričele opažati njihovo delo. David Bowie je Reznorja in njegov vpliv primerjal z vplivom skupine The Velvet Underground. Bob Ezrin, producent skupin kot so Pink Floyd, Kiss, Alice Cooper in Peter Gabriel, je leta 2007 Reznor-ja opisoval kot ''resničnega vizionarja'' in prihajajoče glasbenike pozval, naj se zgledujejo po njegovem 'no-compromise attitude'-u. Nine Inch Nails so glasbeni kritiki radi opisovali kot popularizatorje industrial rock žanra, čeprav se Reznor z njimi glede tega ni strinjal. Leta 97 je Time imenoval Reznor-ja za enega najvplivnejših ljudi, Spin pa ga je opisal kot "najbolj pomembnega umetnika v glasbi". Leta 2004, je Rolling Stone Nine Inch Nails postavil na 94 mesto svoje lestvice 100 greatest artists of all time. Prisluhnimo torej še malo njihovi pesmi 34 Ghosts IV, ki pa je vplivala na glasbenika iz nepričakovanega žanra, saj je za svoj sveži hit Old town road raper Lil Nas X uporabil sempl prav iz nje.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo posvečamo dnevu spomina na mrtve in v tem kontekstu bomo preleteli leto 2019 in pomembnejše glasbenike s semplerske scene in glasbene industrije splošno, ki so nas v tem letu zapustili. Že kratek pregled nam pove, da je umrlo preko 500 glasbenikov, največ teh v prvih treh mesecih leta, zato bomo omenili samo najbolj znane. Art Neville, ustanovni član The Neville Brothers in The Meters, kateri so bili semplani v preko 500 primerih, je umrl pri starosti 81 let. Znani bobnar Ginger Baker superskupine Cream died je umrl leto mlajši in ker nas je tudi basist in pevec Jack Bruce zapustil leta 2014, je Eric Clapton ostal edini preživeli član skupine. Surf rock pionir Dick Dale je prav tako umrl pri 81-tih letih. Njegova pesem “King of Surf Guitar” je tako rekoč ustvarila surf music žanr, in s svojim delom je vplival na generacije prihajajočih glasbenikov, predvsem kitaristov, med njimi tudi na Jimi Hendrix-a in Eddie Van Halen-a. Kasnejšim generacijam je znan predvsem po pesmi iz leta 1962, Misirlou, ki je uporabljena v filmu Pulp Fiction. Še en roker, Larry Junstrom, ustanovni član Lynyrd Skynyrd, nas je zapustil pri 70-tih letih. Pesnik, pisatelj in glasbenik Robert Hunter, ki je pisal tudi za The Grateful Dead, je umrl pri 78-tih. Pevec in pisec skupine The Cars, Ric Ocasek, je prav tako umrl. Eno večjih imen glasbene industrije, Eddie Money, je pred kratkim umrl zaradi komplikacij pri operaciji srca. Star je bil 70 let. Les Reed, so-pisec megahita “It’s Not Unusual” za Tom Jonesa, je prav tako preminil. Tudi klaviaturist skupine The Kinks, Ian Gibbons, je pri 67-tih letih umrl. The Easy Rider, Peter Fonda, je umrl pri 79-tih letih. Tudi producent Philippe Zdar, ki je polovica francoskega house dua Cassius nas je zapustil, le da je njegova smrt nenavadna, padel je s stavbe v Parisu, star 52 let. Za samomor Keith Flint-a, pevca skupine The Prodigy, ki je bil star le 49 let, ste verjetno že slišali. Verjetno najbolj nesmiselna in tragična smrt letos se je zgodila zgolj 24-letni zvezdi iz Nashvilla, Kyle Yorlets-u, pevcu skupine Carverton, katerega je do smrti ustrelila skupina najstnikov in je najmlajši med predstavljenimi glasbeniki. Podobno se je zgodilo tudi mlademu Kolumbijskemu pevcu in YouTube zvezdi, Legarda, ki so ga ustrelili v Uber-je, starega zgolj 29 let. K drugem ekstremu, legenda Doris Day, je prav tako preminila letos, a pri starosti, ki je glasbeno zvezdo izjemna, pri 97-tih letih. Bossa Nova pionir Joao Gilberto je tako kot ona imel čas opazovati vpliv svojega dela na kasnejše glasbenike, saj nas je zapustil pri 88-tih letih. Ena njegovih najbolj znanih pesmi je “The Girl from Ipanema”, v kolaboraciji z Ameriškim jazz glasbenikom Stan Getz-om. In s to prelepo pesmijo bomo tudi zaključili to oddajo in se poslovili od glasbenikov, ki so nas letos zapustili in se jim zahvalili za vse lepe trenutke, ki nam jih je, in še bo prinesla njihova glasba.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. V zadnji oddaji smo govorili o zadnjem hitu Katy Perry z naslovom Never realy over, enem njenih svežih ne-albumskih singlov v tem letu. Singl, na katerem je sodelovala tik pred tem, pa je prav pesem Con Calma. Con Calma je trenutno velik hit, a poslušalci stari več kot 30 let, se verjetno sprašujejo kako to, da se ta zelo znana melodija po skoraj 30-tih letih znova pojavlja na radijskih postajah. "Con Calma", v prevodu 'umirjeno/mirno' je pesem portoriškega raperja Daddy Yankee, ki je nastala v sodelovanju z kanadskim raperjem Snow, ki je tudi avtor originalne pesmi iz pričetka 90-tih. Pesem Con Calma je izdana januarja letos, in jo opisujejo kot reggaeton / dancehall pesem, z besedilom, ki govori o ženski, katera dobro obvlada in uporablja svoj šarm in atribute. Sredi marca se je sicer Daddy Yankee odločil, da bi poslušalce vseeno presenetil in razmišljal o obliki remix-a, a ni želel vključiti nekega predvidljivega gosta iz urbane kulture. Ni dolgo iskal in že naslednji dan je iz Miamija poletel proti Los Angelesu, in v eni noči posnel vokale za remix s Katy Perry. Remix, ki bo še nekaj časa aktualen na radijskih postajah, je izdan aprila. Komercialno je pesem zelo uspešna in se je povzpela na vrhove lestvic v mnogih državah. Ramón Luis Ayala Rodríguez, ki ga sicer poznamo pod imenom Daddy Yankee, ni le raper, temveč tudi pisec pesmi, igralec in producent, ki je bistveno bolj uspešen in znan kot se zdi nam v Evropi. Prav Daddy Yankee je umetnik, ki je zaslužen za uvedbo izraza Reggaeton, ki opisuje glasbeni stil, ki prihaja iz Puerto Rica. Izraz je skoval leta 94 in zaradi svojega vpliva je poimenovan tudi za ''kralja Reggaetón glasbe'' tako med oboževalci, kot med kritiki. Do leta 2017 je prejel že 82 različnih nagrad. Ayala je dejansko želel postati profesionalni baseball igralec, a ga je zadel naboj iz slučajno izstreljenega rafala iz puške AK-47 in mu sanje o karieri uničil. Sam nesrečo dobro sprejema in je zanjo zahvalen, saj mu je omogočila resno udejstvovanje v glasbi, kar se je izkazalo za dobro stvar zanj. Leta 2004 je Daddy Yankee izdal velik mednarodni hit "Gasolina", kateri je zaslužen, da je predstavil Reggaeton mednarodni publiki ter žanru omogočil, da je postal svetovni fenomen. Od takrat je prodal preko 20 milijonov albumov, album Barrio Fino pa se je vpisal v zgodovino kot najbolje prodajan latino album prve dekade 21. stoletja. Uspešno zgodbo je leta 2017 nadaljeval s hitom "Despacito", kateri je postal prva španska pesem, ki je zasedla vrh Billboard Hot 100 lestvice po pesmi "Macarena" iz leta 96. Pesem je postala mednarodni hit in zabeležila svoj bilijonti ogled na YouTube 20tega aprila 2017, s čimer je postala najbolj gledana pesem v zgodovini tega portala. Posvetimo se torej še novem hitu, Con Calma, in njegovem izvoru, saj je očitna priredba. Zgrajen je na temeljih pesmi "Informer" iz leta 92, katero sta sproducirala kandski raper Snow in MC Shan, izdana je pa na Snow-ovem debutantskem albumu 12 Inches of Snow. Pesem je bila globalni hit, ki je vrh lestvice Billboard Hot 100 zasedal kar sedem zaporednih tednov. Producent pesmi je MC Shan, ki prispeva tudi verz v pesmi. Snow je odraščal v kulturno zelo pisanem okolišu in je na podlagi vseh vplivov v njem pričel ustvarjati stil, v katerem je zajemal dancehall, reggae, rock in pop glasbo ter tako ustvaril zelo distinktiven stil. Leta 88 ga je na zabavi, kjer je DJ-al, opazil Jamajški DJ Marvin Prince in kmalu sta postala prijatelja in sodelavca. Prav Prince ga je predstavil producentu in rap zvezdi M.C. Shan-u, ki mu je nato uredil pogodbo z založbo in pomagal pri produkciji albuma 12 Inches of Snow. Pesem Informer je izdana prav v času, ko je Snow prišel iz zapora, kjer je služil kazen za domnevni poskus umora. Pesem o tem tudi govori, in sicer, kako je prišlo do neupravičene obsodbe, najbolj znana pa je po besedilu "a licky boom boom down" in hitrem repanju, zaradi katerega je besedilo deloma tudi nerazumljivo. "Informer" je v Guinness Book of World Records zapisana kar dvakrat, prvič kot najbolje prodajana reggae pesem v zgodovini ZDA, pa tudi kot najvišje rangirana reggae pesem na lestvicah v zgodovini ZDA. Informer je dejansko njegov edini hit, izgleda pa, da je Snow-u zgolj z eno pesmijo uspelo obogateti kar dvakrat, prvič leta 92, drugič pa letos, torej skoraj 30 let kasneje, ko je Snow star že preko 50 let.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes pod drobnogled postavljamo nov hit pop superzvezde, Katy Perry, Never really over. Čeprav se lahko zdi uporaba besede superzvezda pretirana, je ta na mestu. Perry je s svojimi produkti osvojila že štiri Guinness World Records, prejela pet American Music Awards ter po eno Brit Award in Juno Award. Na Forbes-ovi listi najbolje plačanih žensk v glasbi je na samem vrhu že od leta 2011 in je ena najbolj uspešnih glasbenikov vseh časov, s prodanih preko 18 milijonov albumov in 125 milijonov singlov do tega trenutka. Katy Perry je s petjem pričela v cerkvi kot otrok in iskala kariero v gospel glasbi kot najstnica. Perry je takrat kot Katy Hudson podpisala z Red Hill Records in izdala istoimenski debutantski album leta 2001, ki pa ni bil uspešen. Po tem se je preselila v Los Angeles in se podala v komercialne vode ter pričela delati z producenti Glen Ballard, Dr. Luke in Max Martin ter se preimenovala v Katy Perry. Trenutek preboja v svet slavnih je dočakala leta 2008 in čeprav se je takrat njen dvig v pop nebesa zdel nenaden je plod dela od leta 2001 naprej. Prelomen je bil njen drugi album, One of the Boys, pop rock posnetek, ki je podiral rekorde na krilih pesmi "I Kissed a Girl" ter "Hot n Cold". Zadnja pesem je sprožila tudi nekaj kontroverzije zaradi homoseksualne tematike. Ob tem omenimo, da je leto pred tem izdala že pesem "Ur So Gay", katera je bila všeč tudi Madonni in jo je ta tudi javno oklicala za svojo najljubšo pesem tistega leta. Kar velik odmik od cerkvenih začetkov torej in prav ta pripravljenost biti kontroverzna jo je seveda postavila na radar glasbene scene, a tam je ostala tudi zaradi izjemne prilagodljivosti v spreminjanju svojega pop stila glede na trenutne trende. Njen tretji album, Teenage Dream iz leta 2010, je tako malce pogledal v disco vode, sproduciral hite "California Gurls", "Teenage Dream", "Firework", "E.T." in "Last Friday Night ter se zavihtel na vrh U.S. Billboard lestvice. Naslednji album Prism iz leta 2013 se je prav tako zavihtel na sam vrh z uspehom pesmi "Roar" in "Dark Horse". Zadnji album, izdan leta 2017, Witness, ki sloni na electropop-u, je prav tako zasedel vrh lestvice, a ni bil tako uspešen kot prejšnji. Sledilo je nekaj ne-albumskih singlov, med katerimi je tudi pesem Never really over. Pesem je močno inspirirana s pesmijo "Love You Like That" od Dagny. Verjetno prvič slišite za pevko Dagny. Ta je Dagny Norvoll Sandvik, norveška pevka, ki je pozornost založb pridobila s pesmijo "Backbeat". Akustična verzije te je bila tudi uporabljena v TV seriji Grey's Anatomy v epizodi "True Colors". Dagny je sicer hčer vokalistke Marit Sandvik in jazz glasbenika Oystein Norvoll-a. Kariero je pričela na podlagi velikega dosega in uspeha na Spotify, kar je nanjo opozorilo založbo Universal Music. Rob Stevenson, podpredsednik založbe je o njej in pesmi Backbeat izjavil: "... Backbeat je takoj pritegnila našo pozornost, in po njenem nastopu v New York-u, se je naša celotna založba zaljubila vanjo". Za zdaj Dagny še ni sproducirala veliko uspešnih hitov in priznanje avtorstva na svežem hitu Katy Perry, "Never Really Over", je verjetno njena največja referenca.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo s svežim pesmimi, ki uporabljajo tuje materiale. Ena pesmi, ki uspešno sempla tuj material in jo bomo še nekaj časa poslušali na radijskih postajah, je pesem Summer girl od HAIM. HAIM je ameriška pop rock skupina iz Los Angelesa, sestavljajo pa jo tri sestre, Este, Danielle in Alana Haim. Na albumih srečamo bolj pop zvoke, medtem ko se na koncertih nagibajo bolj k rock zvokom. Kritiki jih sprejemajo v osnovi s pozitivnimi kritikami, saj ugotavljajo, da jih je zelo težko resnično sovražiti, saj gre za zelo všečno, čeprav malo čudaško skupino. Skupinin zvok je opisan kot "nu-folk sreča R&B 90tih" ali "glasba, ki se sliši, kot da je napisana na dopustu ob obali, kjer so se srečali Stevie Nicks, John Waite in En Vogue". Sestre so odraščale v glasbeni družini in pričele igrati kot del skupine Rockinhaim, ki je igrala priredbe, vodila pa sta jo njihova starša, Moti in Donna. Ustanovile so HAIM leta 2007, a se projekta resno lotile šele leta 2012, ko se je Danielle razvila v uspešno koncertno kitaristko. Prvi produkt skupine, EP Forever, jim je prinesel pogodbo z založbo Polydor Records in pričele so delati na prvem albumu, Days Are Gone, kar na vajah med turnejo. Album je zasedel same vrhove lestvic v več državah, v Veliki Britaniji tudi številko ena. Skupina je z njim osvojila tudi mnoge "best of" nagrade v letu 2013. Drugi album, Something to Tell You, je sledil v juliju 2017. Aprila letos je Danielle preko skupininih socialnih medijev objavila, da delajo na materialih za nov album, ki naj bi bil izdan poleti. Danielle je v vmesnem času močno sodelovala tudi pri produkciji albuma Father of the Bride od Vampire Weekend. Julija so izdale pesem "Summer Girl" katero je inspiriral boj z rakom Danielle-inega partnerja in producenta, Ariel-a Rechtshaid-a. Mešanje popa in rocka, ki je značilno za njihov zvok, je slišno tudi v pesmi Summer Girl, saj pri tem tudi uporabijo sempl iz pesmi, ki je v rock glasbi klasika. Kot so, verjamemo, rock poslušalci že sami ugotovili, gre za uporabo elementov pesmi Walk on the wild side od Lou Reed-a iz leta 1972. To seveda ni prvi primer, da so pop ali hip hop glasbeniki posegli po tej pesmi, semplali so jo v preko 20 primerih, najbolj uspešna uporaba sempla pa je verjetno tista v pesmi Can I kick it? od A tribe called quest. Pesem je tudi veliko krat prirejena, v vsaj 30 primerih. "Walk on the Wild Side" je Lou Reed-ova pesem, ki prihaja iz njegovega drugega solo albuma, Transformer, iz leta 72. Sproducirala sta jo David Bowie in Mick Ronson, izdana pa je bila kot dvojni singl skupaj z drugo zelo uspešno Reed-ovo pesmijo, "Perfect Day". Pesem je bila deležna množičnega predvajanja po radijskih postajah po vsem svetu, čeprav se je v besedilu dotikala tabu tematik kot so trans-seksualci, droge, moška prostitucija in oralni seks. V ZDA je bila zato pesem izdana v okrnjeni obliki, predvsem je odstranjeno besedilo v povezavi z oralnim seksom, medtem ko se je v Veliki Britaniji cenzuri izmaknila fraza "giving head", ki je niso prepoznali. Sicer pa se vsak verz pesmi na eno 'superzvezdo' iz Andy Warhol-ovega New York studia, The Factory. "Holly" je Holly Woodlawn, trans-seksualna igralka, ki je po maltretiranju homofobov pri petnajstih zbežala od doma. "Candy" je Candy Darling, prav tako trans-seksualna igralka, o kateri Lou Reed poje že v "Candy Says". "Little Joe" je Joe Dallesandro, igralec, ki igra v filmu Flesh, iz leta 68, kateri govori o najstniškem nasilju. "Sugar Plum Fairy" je igralec Joe Campbell, ki je igral istoimenski karakter v Warhol-ovem filmu iz leta 65, My Hustler. Termin Hustler se v tem primeru uporablja za preprodajalca drog. "Jackie" je Jackie Curtis, še en Warhol-ov igralec. "Speeding" in "crashing" v besedilu pa se nanašata na droge. Besedilo je bilo za tisti čas prelomno in riskantno, a kot Lou Reed razloži svojo odločitev "Vedno sem si mislil, da bi bilo zabavno ljudem predstaviti karakterje, ki jih niso oziroma jih ne bi želeli spoznati". Mi bomo sedaj še malce prisluhnili slavni Walk on the wild side od Lou Reed-a, izdani pred skoraj 50-timi leti, ki pa so jo pred kratkim za svoj nov hit Summer Girl, semplale HAIM.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Potem, ko smo prejšnji teden pod drobnogled vzeli pesem Season of the Witch od Lane Del Rey, saj je ta priredba, tudi danes nadaljujemo z isto umetnico. Tokrat je na sporedu pesem Doin’ Time, izdana pol leta kasneje kot Season of the Witch, maja letos, in tako lahko te dni obe pesmi zasledimo na radijskih valovih. Kot ste verjetno ugotovili, je tudi Doin’ time priredba. Prihaja s sveže izdanega, petega Del Rey-inega albuma, kontroverzno poimenovanega Norman Fucking Rockwell, aka NFR! Že v prejšnji oddaji smo si ogledali Del Rey-ino pot do trenutne slave in pozicije, tako da se tokrat posvetimo zgolj albumu. V primeru, da vam ime Rockwell ne pove kaj dosti, omenimo, da je Norman slaven ameriški avtor, slikar in ilustrator, znan po upodobitvah malomeščanskih Američanov in političnih figur, katere so postale ene bolj znanih slik dvajsetega stoletja. Rockwell-ove slike so načeloma zelo nežne, zato preseneča dejstvo, da je Lana med njegovo ime dodala kletvico. O tem spregovori v radijskem intervjuju: potem ko je njegovo ime omenila v drugi pesem s tega albuma, “Venice Bitch”, je pričela o njem razmišljati. Zdelo se ji je, da njegovo delo odlično orisuje ameriške sanje njegovega časa in z dodajanjem kletvice njenem imenu lahko spodbudi razmislek o trenutnem stanju stvari. Zdaj, ko je ta skrivnost razrešena, omenimo, da je album definitivno vreden poslušanja, saj so ga izjemno dobro sprejeli tako kritiki kot oboževalci in ga večinoma ocenili z najvišjimi ocenami. Po izračunu Metacritic, kjer se normalizirajo množice ocen glasbenih publikacij, je album v povprečju prejel kar 87 od stotih točk glede na skupno 26 ocen, kar ga naredi za Del Rey-in najbolje ocenjen album. Jenn Pelly od Pitchfork je zapisala da album "postavlja [Del Rey] za eno ameriških najboljših živečih piscev". V članku pri Rolling Stone pa Rob Sheffield piše da "je dolgo pričakovan Norman Fucking Rockwell še boljši in veličastnejši kot so vsi upali, da bo’’ in zaključi z mislijo, da je Del Rey "končno svoj pop naredila za klasiko." Omenimo še, da je je prav pričakovanje pesmi "Doin' Time" bilo tisto, ki je pričakovanja še dodatno stopnjevalo med oboževalci. Pesem pa je, kot rečeno, priredba. Original niti ni tako star, saj prihaja iz leta 97 in tretjega albuma skupine Sublime. Sublime so bili ameriška ska punk skupina iz Long Beach, Kalifornije, ustanovljena leta 88. Zasedba skupine je bila od pričetka do razpada enaka: Bradley Nowell (na vokalih in kitari), Eric Wilson (na basu) in Bud Gaugh (na bobnih). Lou Dog, Nowell-ov dalmatinec je bil skupinina maskota. Nowell je leta 96 umrl zaradi prevelike doze heroina, zaradi česar je skupina tudi razpadla. Leta 97 so na radijske postaje v ZDA posthumno izdane pesmi kot so "What I Got", "Santeria", "Wrong Way"in "Doin' Time". Doin' Time je tudi sama večinska priredba pesmi "Summertime" od George Gershwin-a, prav tako pa močno sempla iz priredbe pesmi "Summertime" v izvedbi jazz flutista Herbie Mann-a. skupina je pesem originalno posnela z besedilom "doin' time and the livin's easy". A da so dobili dovoljenje za uporabo Gershwin-ove pesmi za temelj, so morali besedilo spremeniti v "summertime" namesto "doin' time". A ker je pesem že bila posneta s prvotnim besedilom in je pevec Nowell umrl, je besedilo na novo posneto s strani prijatelja skupine in producenta Michael Happoldt-a. Ta verzija pesmi se pojavi na albumu. Besedilo "And we can do it like this, in the place to be" je semplana iz pesmi Beastie Boys "Slow and Low" iz albuma Licensed to Ill. Pesem dodatno sempla še pesmi "Jump for Jah" od Ini Kamoze, "Buffalo Gals" od Malcolm McLaren ter "Holy Thursday" od David Axelrod-a. Z uspehom njihovega albuma, ki je dosegel petkratno platinasto prodajo in se predvajal na radijskih postajah po vsem svetu, je njihov pečat ostal viden do dan danes. Njihov zvok je prototip obalne/plažne glasbe Kalifornije. Z preko 17 milijonov prodanih izvodov albumov, so Sublime postali eden najbolj uspešnih in pomembnih ska-punk skupin vseh časov in vplivali na množico prihajajočih reggae in ska glasbenikov. Njihovo zvok se je očitno dotaknil tudi Lane Del Rey, saj je za svoj nov in do sedaj najboljši album priredila njihovo pesem Doin’ Time. S poslušanjem originala v izvedbi Sublime se spomnimo na izjemno skupino, ki je zaradi smrti pevca razpadla pred dobrimi 20 leti.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Potem, ko smo nekaj oddaj posvetili okroglim obletnicam nekaterih pomembnejših umetnikov iz glasbene in semplerske scene, se sedaj posvetimo svežim pesmim, ki uporabljajo tuje materiale. Ena pesmi, ki je uspešna sveža priredba, je pesem v ozadju, Season of the Witch od Lane Del Rey, katero bomo v prihodnjih mesecih zagotovo poslušali na radijskih postajah. Pesem je nastala za Guillermo del Torov film Scary Stories to Tell in the Dark in je del originalnega napovednika. Naznanilu tega s strani 'CBS Films' in 'Entertainment One' je naslednjega dne sledila podelitev zvezde del Toru na Hollywood Walk of Fame, predala mu jo pa je prav Lana Del Rey, in tega dne se je pričela tudi promocija pesmi na socialnih medijih. Tri dni kasneje je pesem spuščena v prodajo na digitalnih platformah istočasno pa je izdala še politično obarvano pesem "Looking for America". Ko je govoril o razlogih za izbiro pevke za svoj film, je Toro dejal: '' občudoval sem njeno glasbo že nekaj časa in čutil, da bo izvedla 'Season of the Witch' na način, da bo jo s svojo alkimijo transformirala. Je odlična umetnica in odličen partner v tej avanturi. V čast mi je bilo, da sem jo spoznal.'' Kritiki so bili navdušeni nad povezavo, Mirko Parlevliet iz Vital Thrills je hvalil povezavo med Del Rey-inim zvokom in filmovo 'vintage' estetiko. Savannah Sicurella iz 'Paste' pa je dejala "Del Rey je uspelo ujeti temačen občutek popularne zgodbe Alvin Schwartz, na kateri film sloni." Vse te hvalnice so povezane z imidžem, ki ga je Lana Del Rey skrbno zgradila iz svoje ideje o Južno-kalifornijskem sanjskem svetu, sestavljenim iz žalostnih punc in zlobnih fantov, industrijske melanholije in pristnega glamurja. In za to je bil potreben čas. Na začetku je njen stiliziran noir-pop pričakan z vzdignjenimi obrvmi, uspehu njenega dubutantskega albuma Born to Die iz leta 2012 je sledil neodločen nastop na Saturday Night Live – a Del Rey je kasneje dokazala, da je trši oreh kot njen nežni videz nakazuje. Po uspehu remixa njenega singla "Summertime Sadness," je počasi pridobivala tako popularnost kot tudi spoštovanje in njen drugi album iz leta 2014, Ultraviolence, je prejel dobre kritike ter komercialen uspeh. V tem trenutku je Del Rey že dosegla ideal imidža, k kateremu je stremela: poškodovana hrepeneča pevka, oblikovana v tragično romantično ikono in kmalu so se pojavili tudi posnemovalci njenega sila. Lana Del Rey-ina pot k uspehu je bila dolg, a konstanten vzpon, ki nas pripelje do leta 2019, ko izda pesem Season of the Witch in v istem mesecu tudi peti album NFR oziroma Norman Fucking Rockwell, o katerem več izveste v naslednji oddaji. Sedaj se posvetimo originalni pesmi Season of the Witch, katero je Lana Del Rey priredila za del Torov film. "Season of the Witch" sta napisala Donovan in Shawn Phillips in je bila izdana septembra 66 na Donovanovem albumu Sunshine Superman. Pesem velja za zgoden primer psihedeličnega rocka. Originalno je posneta za Donovan-ovo ameriško izdajo albuma, medtem ko je v Veliki Britaniji novembra 66 izšla verzija pesmi v izvedbi od The Pandamonium. Donovan-ova verzija je v Veliki Britaniji izdana šele junija 67 na kompilaciji od Pye Records z naslovom Sunshine Superman. Četudi ni bila izdana kot singl je postala zelo popularna, celo tako, da jo je Donovan na koncertih igral pogosteje kot ostale hite. Na pesmi igrata Bobby Ray na basu in "Fast" Eddie Hoh na bobnih. Za srhljiv zvok kitare je poskrbel Jimmy Page, ki je takrat bil v veliki Britaniji priznan 'session kitarist'. Pesem so prirejali mnogi umetniki, med drugimi tudi: Julie Driscoll, Luna, Robert Plant, Dr. John in drugi, znana je priredba s strani Al Kooper-ja Stephen Stills-a, saj je njuna verzija množično semplana s strani hip hop umetnikov, tudi na njen pa na bobnih sodeluje "Fast" Eddie Hoh, ki igra tudi pri Donovanovi verziji. No, pesem je prejšnji mesec priredila še Lana Del Rey in poskrbela, da jo bomo v njeni preobleki nekaj časa poslušali na radijskih postajah.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo posvečamo okrogli obletnici hip hop pionirja, Fab 5 Freddy-ja, ki je pred kratkim praznoval 60 let. Fab 5 Freddy, rojen Fred Brathwaite, prihaja iz New Yorka, je vizualni umetnik in ustvarjalec filmov, v glasbeni industriji pa je znan kot hip hop pionir. Vizualne umetnosti so mu odprle vrata do možnosti vpliva na celoten kulturen odtis New Yorka. Na podlagi teh je postal most med New Yorško 'uptown graffiti' in zgodnjo rap sceno ter med 'downtown' umetniško in punk glasbeno sceno. Kot pravi: ''prinašal sem celotno glasbeno sceno, hip hop, umetnost, break dancing in urbano kulturo v downtown''. Še bolj uspešen pa je bil pri delu s kamero, s katerim je pričel v začetku 70-tih, pojavljal pa se je tudi kot gost na šovu TV Party, kjer je spoznal Chrisa Steina in Debbie Harry. Leta 81 se je zapisal v glasbeno zgodovino, ko sta Stain in Harry njegov vpliv potrdila z rap besedilom "Fab 5 Freddy told me everybody's fly", ki ga Harry odrepa v pesmi Rapture njunega takrat svežega projekta – new wave skupine Blondie. Skupaj z uspehom lastnih produkcij je to bilo dovolj, da je konec 80-tih postal voditelj nove legendarne oddaje Yo! MTV Raps, s čimer je svoj status hip hop legende še potrdil. Ne glede na množico raznolikih odmevnih prispevkov hip hop kulturi, je verjetno njegov najbolj vpliven produkt pesem iz leta 82 z naslovom "Change the Beat". Change The Beat je izdana kot singl, in sicer v dveh verzijah v vsakem ponatisu. Prva verzija, ki jo najdemo na A strani singla, je dolga kar 7 minut in 40 sekund, na njej pa Fab repa v angleščini in francoščini ter z vokoderjem spreminja svoj vokal. V verziji na B strani, ki je krajša, se pojavi raperka Beside, ki pa repa samo v francoščini. Pesem Change the beat je dejansko prvi multilingvistični hip hop singl. Na koncu verzije z B strani, se pojavi fraza "Ahhhhh, this stuff is really fresh", seveda govorjena skozi vokoder. Ta fraza je ena najbolj semplanih fraz v zgodovini hip hopa, prvi pa jo je uporabil Herbie Hancock v "Rockit" kjer frazo skreča pionir skrečanja GrandMixer DXT, ta sempl pa je uporabljen v preko 750 kasnejših pesmih, kar jo uvršča med 25 najbolj semplanih pesmi v zgodovini glasbene industrije. Izvor fraze je delna uganka, saj večina misli, da je govorjena s strani Fab Five Freddy-ja, v resnici pa naj bi po besedah producenta pesmi, Bill-a Laswell-a, govoril menager Roger Trilling, ki je besedilo posnel že za enega prejšnjih projektov. Trilling naj bi namreč posnemal nekega urednika založbe, po njegovih besedah najbolj belega (''the whitest of executives'') možnega urednika, ki je rad ponavljal to frazo "this stuff is really fresh!" vedno, ko bi naletel na nekaj všečnega. To verzijo potrjuje tudi Triling. Ironično, da je vir najbolj semplanega hip hop vokala plod neznanega belega urednika. Kdor koli je zaslužen za to frazo, je ponudil hip hop svetu zelo privlačen sempl. S pesmijjo se poklonimo avtorju pesmi Change the beat, hip hop pionirju Fab five Freddy-ju, ki je pred kratkim praznoval okroglih 60 let in se s pesmijo in ostalimi dosežki za vedno vpisal med legende glasbene industrije.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo posvečamo 25-ti obletnici izdaje albuma, ki je definiral Trip hop žanr. Gre za album Dummy skupine Portishead, s katerega so izdali tri single, prvi od njih je bil Numb. Ko govorimo o Trip hop žanru, gre za prav poseben fenomen, vezan predvsem na angleško mesto Bristol. Začetki žanra so sicer močno vezani na pionirje Wild bunch collective oziroma Massive Attack in njihov album Blue lines iz leta 91. Čeprav se je njihov stil v mnogih potezah odmikal od klasičnega hip hop stila, takrat še ni bilo govora v novem žanru, temveč so jih želeli nekako umestiti vanj. Šele leta 94, s prihodom albuma Dummy in poskusom opisa pesmi "In/Flux", ki sta ga sproducirala RPM in DJ Shadow, se je ime žanra pojavilo v pisanih medijih in radijskih postajah. Portishead tako niso ravno izumili žanra, a so bili med prvimi, ki so ga spopularizirali, predvsem to velja za ZDA. Z izpeljavo prav posebnega stila s počasnimi, elastičnimi ritmi, ki so dominirali album Massive Attack, ter dodajanjem elementov cool jazz-a, acid house-a in soundtrack glasbe, so Portishead ustvarili atmosferičen in temen, a privlačen zvok. Drug singl z albuma, Glory box, je bil njihov največji hit. Za njegovo produkcijo so uporabili sempl, ki ga je zanimivo zgolj leto kasneje uporabi še en Trip hop artist, Tricky. Sempl prihaja s pesmi Ike's Rap II od Isaac Hayes-a. Skupina ni bila tako avantgardna kot prej omenjeni Tricky in tudi ne tako plesno orijentirana kot Massive Attack. Pisali so predvsem psevdo-kabare pop pesmi z eksperimentalno produkcijo in ritmi, značilnimi za Trip hop žanr. Posledično so bili zanimivi bistveno širši publiki kot ostali Trip hop artisti, katerih oboževalci so prihajali predvsem iz electronic dance in alternative scene. Pred izdajo albuma Dummy, uspeh žanra še ni bil zaznaven, a album je nepričakovano postal velik hit v Angliji in zasedel vrhove večine lestvic ter osvojil prestižno nagrado Mercury Music Prize, pri čem je pometel z močno konkurenco, albumi To Bring You My Love od PJ Harvey, Definitely Maybe od Oasis in Maxinquaye od Tricky. Tudi v ZDA je album postal velik underground hit in se prodal v preko 150,000 izvodih še preden se je skupina odpravila tja na turnejo. Oddajo bomo končali z zadnjim singlom s tega albuma, Sour Times, ki pa prav tako uporablja sempl, tokrat s pesmi Danube Incident od Lalo Schifrin. Po uspehu albuma Dummy so se pričele vrstiti Trip hop skupine, ki so bolj ali manj imitirale stil treh pionirjev, a Portishead in ostali so tiho delali na nadaljnjih albumih. Trip hop žanr in skupine kot je Portishead niso več tako popularne, a njihov vpliv je čutiti tudi v modernih produkcijah, dober primer pa je recimo album Born to die od Lane Del Ray.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo posvečamo glasbenici, ki preminila pred natanko 40 leti, a njen vpliv je mogoče čutiti preko priredb in semplov še dan danes. Tragična smrt takrat zgolj 31-letne Minnie Riperton je leta 79 utišala enega najbolj unikatnih soul vokalov vseh časov. Minnie je bila namreč rojena z izjemnim glasom, razpona preko pet oktav, katerega lahko občudujemo tudi v njenem največjem komercialnem hitu, pop baladi "Lovin' You", ki je zasedla same vrhove lestvic. Pesem so kasnejši artisti radi prirejali in prav tako tudi semplali, v obeh primerih preko 40 krat. Med uporabniki sempla pa zanimivo najdemo glasbenike iz vseh možnih zvrsti, od rocka, do elektronike pa do hip hopa. Minnie je bila rojena v Čikagu, novembra leta 47. Kot mladenka je študirala glasbo, dramo in ples ter kasneje razmišljala o karieri v operi. Njena pop zgodba pa se je začela že leta 61, ko se je pridružila lokalni skupini z imenom The Gems, s katerimi je pridobila pogodbo z znano Chess založbo in z njimi izdala kup singlov. Hkrati je svoj vokal posojala drugim glasbenikom in skupinam kot so: Fontella Bass, the Dells in Etta James. Po končani šoli je pri Chess delala na recepciji in po razpadu skupine The Gems je z založbo podpisala solo pogodbo ter izdala singl "Lonely Girl," takrat pod vzdevkom Andrea Davis. Leta 68 se je Minnie že uveljavila kot vokalistka in pridružili so jo psihedelični soul skupini Rotary Connection, ki pa ni dosegla večjega komercialnega uspeha. Hkrati je delovala kot solo glasbenica in se vse bolj uveljavljala. Povezala se je z piscem in možem Richardom Rudolphom in Charlesom Stepneyem iz Rotary Connection ter sproducirala odličen debutantski album Come to My Garden leta 1970. S tega albuma prihaja pesem Completeness, ki je zanimivo, privlačna predvsem za hip hop artiste najnovejšega časa, saj so v zadnjih par letih zelo pogosto semplali, uspešno predvsem Logic, Wiz Khalifaa ter Isaiah Rashad. Ko se je skupina Rotary Connection dokončno razpadla, sta si z Rudolphom vzela dvoletni premor na Floridi in se nato preselila v Los Angeles, kjer je pela na Stevie Wonder-jevem albumu Fulfillingness' First Finale iz njegovo spremljevalno skupino Wonderlove tudi koncertirala. Wonder se je po tem strinjal, da bo sproduciral njen album iz leta 74, Perfect Angel, ki vključuje tudi prej omenjeni megahit "Lovin' You". Pesem je Minnie povzdignila med zvezde, sledili pa sta še uspešna albuma 'Adventures in Paradise' ter 'Stay in Love' dve leti kasneje, s katerima je status še utrdila. Iz tega obdobja izpostavimo pesem Inside My Love now, ki je med njenimi deli med kasnejšimi glasbeniki najbolj popularna, saj so jo semplali preko 100 krat. Kmalu za tem je sledila diagnoza raka na dojki, operacije in okrevanje. V tem času je postala javni obraz in govornica organizacije American Cancer Society, za svoje delo na področju ozaveščanja o tej bolezni pa je od takratnega predsednika ZDA, Jimmy Carterja, prejela Society Courage Award. Kljub bolezni je nadaljevala z nastopanjem in leta 79 izdala še zadnji album z naslovom Minnie. Julija tega leta je v Los Angelesu tudi preminila. "Memory Lane", najboljša pesem s tega albuma je bila kasneje nominirana za Grammy-ja. Neizdane pesmi so z kasneje nasnetimi instrumentali izdani na posthumnem albumu Love Lives Forever, ki je prav tako nominiran za Grammy-ja, tokrat na podlagi pesmi "Here We Go", dueta z Peabo Bryson. Tudi to pesem so kasneje radi semplali, z njo pa bomo tudi končali današnjo oddajo, posvečeno 40-letnici smrti Minnie Riperton.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes oddajo posvečamo 60-letnici smrti velike jazz glasbenice, katere odmeve lahko preko priredb in semplov v modernih produkcijah še vedno slišimo, kljub vsem pretečenim letom od njene smrti in ustvarjanja. Eleanora Fagan, ki je bolje znana kot Billie Holiday, oziroma tudi "Lady Day", kot jo je oklical kolega in glasbeni partner Lester Young, je bila ameriška jazz pevka, katere kariera se je raztezala skozi skoraj 30 let. Njen pevski stil, katerega je gradila na jazz instrumentalnih pesmih, je predstavljal pionirsko delo na pevskem področju, s tem ko raziskovala manipuliranje fraz in tempa. Znana je bila po svojem izraznem petju in improvizacijski spretnosti, ki so več kot nadoknadili njen primanjkljaj v formalni izobrazbi. Po vsem povedanem ni nič presenetljivega, da je vplivala in inspirirala mnoge pevce, ki so prišli za njo, kar se vidi tudi v dejstvu, da so njena dela priredili v preko 350 primerih in jo tudi semplali v skoraj 100 kasnejših pesmih. Ena pesmi, ki je še vedno pogosto prirejana, čeprav prihaja iz daljnega leta 45, je Don't explain. Med drugim so jo priredila imena kot so: Herbie Hancock, Nina Simone, Nancy Wilson, Etta James, Grover Washington, Jr., Wes Montgomery, Diana Ross, Natalie Cole, v zadnjem času pa še Beth Hart in Snoh Aalegra. Billie je bila prva popularna jazz pevka, ki se je dotaknila občinstva z intenzivnim, osebnim občutenjem klasičnega blues-a in s tem spremenila ameriško pop kulturo za vedno. 60 let po njeni smrti je težko verjeti, da so bili jazz in pop pevci povsem podrejeni Tin Pan Alley tradiciji in so le redko pesmim dodali kaj svojega. Le bluz pevci kot Bessie Smith ali Ma Rainey so dejansko kazali znake tega, da so kaj od zapetega tudi doživeli. Billie Holiday-ina zelo stilizirana izpeljava te bluz tradicije je revolucionalizirala pop glasbo in prekinila tradicijo, ki se je vlekla skozi desetletja, s tem ko se uprla podrejanju svojega umetniškega čuta pesmi ali skupini. Svoj dolg do Bessie Smith in Louis Armstrong-a je večkrat poudarila, tudi v svoji avtobiografiji, kjer pravi "vedno sem si želela Bessie-inega velikega zvoka in Pops-ovega občutka’’, a dejstvo je, da je njen stil dejansko samo njen. Njen vpliv in zmožnost inspiracije sta prav zaradi tega preživela celih 60 let od njene smrti. Ena pesmi, ki jo je v novem tisočletju priredila nova tudi jazz zvezda tega časa, Amy Winehouse, je There is no greater love. S tem ko je njen žar prežemal vsako njeno delo, je rasla tudi njena tehnična podkovanost ter je presegla to pri večini sodobnikov. Ker je bila nemalokrat naveličana Tin Pan Alley pesmi, ki jih bila primorana snemati v začetku kariere, se je Holiday igrala z ritmom in melodijo ter večkrat popestrila standardne melodije s tistimi, ki si jih je sposojala od najljubših trobilcev, Armstronga in Lester Younga. Sama je tudi večkrat izjavila, da je poskušala peti koti trobilo. Njeno znano lastno kompozicijo, "God Bless the Child", so prav tako priredili v preko 50 primerih in v kar nekaj modernih pesmih tudi semplali. Njeno divje privatno življenje, ki je vključevalo nasilna razmerja, odvisnosti in depresije, je prav gotovo prispevalo k njenem statusu legende, a največ zaslug za ta status ima prav gotovo njeno nastopanje in ene najbolj čutnih in dodelanih vokalnih del kadarkoli posnetih. Bolj kot sama tehnična zmožnost, bolj kot čistost vokala, ki so jo naredili eno najboljših vokalistov vseh časov, ob boku Elle Fitzgerald in Franka Sinatre, je bil njen neizprosno individualistični temperament, kvaliteta, ki je obarvala vsak njen nastop. Oddajo, posvečeno 60-letnici smrti Billie Holiday, bomo končali s še eno znano pesmijo, Lover man, ki je bila kasneje prav tako prirejana v preko 50 uspešnih primerih.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Konec julija je za mnoge nepričakovanih 50 let dopolnila pop zvezda Jennifer Lynn Lopez, znana tudi kot "J.Lo". Jennifer Lopez ni aktivna zgolj kot pevka, temveč tudi kot plesalka, igralka, modna oblikovalka, producentka in podjetnica. V zabavno industrijo se je prebila kot plesalka v TV seriji In Living Color, kmalu za tem pa še kot igralka. V glasbeno sceno se je Jennifer podala z albumom On the 6, ki je pomagal latinski glasbi pri velikem preboju na mainstream pop sceno, predvsem v ZDA. Pred izdajo albuma so mnogi kritiki dvomili v smiselnost tega početja, saj so menili, da ''v primeru, da bo album neuspešen, ne bo samo osramotil Jennifer, temveč bo ogrozil tudi njeno igralsko kariero.'' A z albuma sta prišli pesmi ''Let's get Loud'' in kasneje kot tretji singl še "Waiting for Tonight", za katero mnogi menijo, da je njena najboljša pesem. "Waiting for Tonight" je dejansko napisana za dekliško skupino 3rd Party, a dve leti po razpadu te skupine jo je posnela še Jennifer, tako da gre v bistvu za priredbo. Prav tako pa se zdi, da uporablja sempl, saj so bobni v njej preveč podobni tistim, ki jih najdemo v pesmi One in a Million (Incredible B-Boy Orchestra Mix) od Aaliyah. Jenniferin glasbeni uspeh je kritike presenetil in že popularno igralko naredil še bolj popularno. Kritiki sicer ocenjujejo, da njena glasba odlično raziskuje romantično nedolžnost latinske glasbe, hkrati pa je močno povezana z hip hop-om. Med odraščanjem jo je močno zaznamovala glasba iz področij salse in bachate, a kot pravi, je nanjo največji vpliv imela hip hop pesem "Rapper's Delight" od The Sugarhill Gang. Njen debutantski album On the 6 združuje ta dva vpliva v žanr, ki ga Jennifer imenuje Latin soul. Čeprav načeloma poje v angleščini, je že kmalu snemala dvojezične pesmi, kot je primer tudi pri latinski pop pesmi "Carino" z njenega naslednjega albuma, J.Lo. Tudi ta ni ravno original, saj se v veliki meri vrti okoli interpolacije znane pesmi "Sofrito", kubanskega perkušonista Mongo Santamaria-je. Ob hkratni izdaji albuma J.Lo in nastopa v romantični komediji The Wedding Planner leta 2001, je Jennifer postala prva ženska, ki je imela album in film na vrhu lestvic. Z albumom This Is Me... Then se oddalji od koncepta prvih dveh albumov in združuje soul 70-tih z uličnim hip hop-om. Velik hit s tega albuma, Jenny from the block, je dober primer tega. Uporablja pa vsaj tri semple, med drugimi iz pesmi 'Watch Out Now' od 'The Beatnuts' in 'South Bronx' od 'Boogie Down Productions' ter uvod iz pesmi Heaven and Hell Is on Earth od '20th Century Steel Band'. "Get Right", velik hit z naslednjega albuma Rebirth, prav tako v veliki meri temelji na tujem materialu, in sicer semplu iz pesmi "Soul Power 74" od Maceo and the Macks. New York Times je pesem oklical za eno najbolj nenavadnih R&B pesmi, ki zveni drugače kot vse ostalo na radijskih postajah. Oddajo bomo zaključili s pesmijo z albuma Love? Iz leta 2011, ki jo še vedno lahko zasledimo na klubskih plesiščih, On the floor. Ta je seveda očitno izpeljana iz legendarne plesne pesmi Lambada od Kaoma-e. Kritiki so Jenniferino petje marsikdaj kritizirali kot omejeno in slabše od produkcije za njim, večinoma z namenom ostati radio-friendly. Kakor koli, 50-letna Jennifer je z njim izgradila in utrdila svoj status pop zvezde. S skupnim prihodkom njenih filmov, preko US$ 3 billijonov in prodaje preko 80 millijonov albumov, je Jennifer najbolj uspešna in vplivna latinska zvezda v ZDA.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Konec julija nas je zapustila še ena legenda funk scene, Arthur Lanon Neville, bolje znan pod imnenom Art Neville. Bil je ameriški pevec, pisec in klaviaturist iz New Orleans-a, umrl je pa pri spoštljivih 81-tih letih. Najbolj je znan po svojem delu z The Meters, ki jih je ustanovil, igral klaviature in pri skupini tudi pel. Deloval je tudi kot solo glasbenik ter kot del skupin The Neville Brothers in The Funky Meters. Neville je igral tudi na delih ostalih glasbenikov iz New Orleansa in širše, med katerimi najdemo imena kot so: Labelle (na pesmi "Lady Marmalade"), Paul McCartney, Lee Dorsey, Robert Palmer, Dr. John in Professor Longhair. V kontekstu naše oddaje nam je najbolj pomemben njegov prispevek pri skupini The Meters, katerih stil predstavlja temelj New Orleans funka in so posledično semplani v preko 500 primerih s strani hip hop zvezd kot so: Timbaland, A Tribe Called Quest, Naughty by Nature, NWA in drugih. Ena njihovih bolj semplanih pesmi je Oh Calcutta, ki je bila med drugim uspešno semplana s strani Amerie za njen velik hit 1 Thing. Neville je z brati pričel z igranjem klavirja in nastopanjem zelo mlad in že v srednji šoli deloval v skupini The Hawketts. Leta 54 so ti izdali "Mardi Gras Mambo" z Nevillom na vokalih in z njo poželi nemalo uspeha. Njena popularnost je bila enormna in kmalu je postala himna New Orleanškega karnevala. V ranih 60-tih je Neville ustanovil The Neville Sounds, skupino, ki je zajela bistvo New Orleans funka. Konec 60-tih so spremenili ime v The Meters in izdali tri studijske instrumentalne albume. Iz tega obdobja prihaja tudi množično semplana pesem, Handclapping Song. Semplali so jo tako zaradi vokalnih vložkov kot ritmičnih elementov, in sicer v preko 90 kasnejših pesmih. Podobno velja za drugo pesem iz leta 69, Cissy Strut, ki je semplana v preko 60 primerih. Skupina je kasneje svoj pečat pustila še v rock glasbi, ko je sodelovala z glasbeniki kot so: Paul McCartney, Robert Palmer in The Rolling Stones ter izdala še pet albumov, nakar so se konec 70-tih razpadli zaradi finančnih, umetniških in managerskih zapletov. Skupinin zvok se je v tem času poglobil v koncept poudarjanja ritma nad melodijo in s tem postal prototip za kasnejše stile kot je hip-hop ter na skupine kot so Phish, Galactic in Red Hot Chili Peppers. Mnogi hip hop artisti so oboževali njihov zvok in jih sempalali, kot je primer tudi pri pesmi People Say iz leta 74. Leta 78 je Neville z brati Cyril, Aaron in Charles ustanovil The Neville Brothers. Ti so bili aktivni in izdajali albume v 80-tih in 90-tih, med njimi tudi uspešna albuma Fiyo on the Bayou in Yellow Moon ter zadnjega še leta 2004. V tem času in še kasneje je Neville koncertiral tako z The Neville Brothers kot The Funky Meters. Leta 95 je v intervjuju dejal, da mu je ta del glasbenikovega življenja najljubši: "najboljši del zame je, ko ritem v živo enostavno evolvira v nekaj povsem drugega." 19. decembra 2018 je Neville napovedal upokojitev po več kot šestih desetletjih ustvarjanja v glasbeni sceni. Datum je sovpadal s 100-letnico rojstva legendarnega klaviaturista iz New Orleansa, Professor Longhair-a. Zgolj nekaj mesecev kasneje je po letih pešanja zdravja pri 81-tih letih, v New Orleans-u, 22. julija, Neville umrl.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Pred kratkim smo se že srečali z Beastie Boys, nepričakovanimi hip hop megazvezdami, ob 25-letnici izdaje albuma Ill Communication. Pred kratkim pa je 30-letnico praznoval še en njihov legendarni album, Paul's Boutique. Ta je njihov drugi studijski album, ki je izšel takoj po izjemnem uspehu albuma Licensed to Ill. Skupina se je v studio znova odpravila šele 10 let po prvem albumu, leta 89, tokrat pod okriljem Capitol Records, in sproducirala umetniško bolj zrel album, Paul's Boutique. Pogosto ga navajajo kot neke vrste 'Dark side of the moon' oziroma 'Pet sounds' album hip hop scene. Komercialno ta ni bil preveč uspešen in je za takratno sceno predstavljal eksperiment, če ne celo šok, sploh glede na odmik skupine od glasbenega stila prvega albuma. Paul's Boutique je bil ekstremno nasičen s sempli in je v retrospektivi priznan kot eno njihovih najboljših del, saj je zaradi večplastnosti in množice skombiniranih semplov pomenil veliko prelomnico za hip hop sceno. Na albumu je uporabljeno preko 120 semplov, največ za pesem B-Boy Bouillabaisse, kjer najdemo semple s kar 26 pesmi. Edini pravi hit s tega album, 'Hey ladies', je prav tako dober primer koncepta albuma, saj med drugim uporablja semple iz kar 16 pesmi. V raziskovanje ostalih pesmi se zaradi množice semplov ne bomo spuščali. Večplastnost in žanrsko fuzijo pesmi in albuma dokazuje dejstvo, da je pesem edina v zgodovini, ki se je hkrati uvrstila med najboljših 20 na dveh žanrsko različnih lestvicah: Hot rap singles in Modern rock tracks. Med sempli, ki jih v pesmi najdemo, omenimo najpomembnejše: • "The Ballroom Blitz" od Sweet • "Party Time" od Kurtisa Blowa • "Holy Ghost" od the Bar-Kaysov • "Shake Your Pants" od Camea • "Pumpin' it Up" od P-Funk All Stars • "Jungle Boogie" od Kool & the Gang • "Machine Gun" od The Commodores • "Jazzy Sensation" od Afrike Bambaataae • "Change Le Beat/B-Side" od Fab 5 Freddyja in • "Come Let Me Love You" od Jeanette "Lady" Day Nikakor ni enostavno združiti vse te pesmi in še 6 dodatnih ter iz njih ustvariti poslušljivo in uspešno pesem, in prav to so Beastie Boys poskusili pokazati s pesmijo in albumom ter se z Paul's Boutique, ki praznuje 30-letnico izdaje, zapisali v zgodovino hip hopa.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. To poletje je zaznamovala še ena velika obletnica v semplerski sceni, 50-letnico namreč praznuje pesem, ki je tako rekoč sama odgovorna za porod žanrov kot so jungle in drum'n'bass. Za sempl pesmi se ocene uporabe gibljejo med 1500 do 3000 primerov, gre pa za pesem Amen brother skupine The Winstons. Ti so funk in soul skupina iz Washingtona, ki je delovala v 60-tih. Kljub uspešnem pričetku, so The Winstons kot etnično mešana skupina težko dobili naročila za koncerte v takratni politični sceni v ZDA in skupina se je leta 70 razpustila. Najbolj znani so po posnetku iz leta 69, na katerem na A strani najdemo pesem Color him father, na B strani pa pesem Amen brother. Pesem je sicer priredba Jester Hairston-ove "Amen", ki je bila posneta za film Lilies of the Field leta 63, spopularizirali pa so jo The Impressions leto kasneje. Amen brother vsebuje bobnarski 'break', natančneje 6 sekund tega, ki je zaradi množične uporabe v semplerskih vodah znan kot Amen break. Za Amen break je sicer odgovoren bobnar Gregory Cylvester "G. C." Coleman. Coleman, ki od uporabe sempla ni prejel niti centa, je postal odvisnik od drog in umrl kot brezdomec na cestah Atlante leta 2006. Preživeli sodelavci iz skupine so prepričani, da se verjetno ni zavedal kakšen vpliv je imel njegov solo bobnarski vložek v pesmi na razvoj kasnejše glasbe. "To čutim kot plagiatorstvo, počutim se ogoljufanega in posiljenega" pravi Richard L Spencer, pevec skupine The Winstons. "Prihajam iz obdobja, ko nismo kradi tuje ideje." Semplerska zgodba izseka pesmi se je začela, ko jo je studijski uslužbenec pri Downstairs Records z vzdevkom Breakbeat Lenny uvrstil na svojo kompilacijo Ultimate Breaks and Beats iz leta 86, ki je bila namenjena DJ-jem. S pomočjo Louis Flores je bobnanje sicer malo uredil in upočasnil, da je bilo bolj praktično in primerno za uporabo pri tehniki hip-hop DJ-janja. To tehniko, kjer gre za uporabo dveh plošč in gramofonov ter podaljševanju kratkega beat-a, je razvil Kool Herc leta 74, spopulariziral pa Grandmaster Flash leta 77. takratni sempl je bil počasen in primeren za hip hop. Leta 87 in s prihodom SP1200 semplerja, ki je omogočal uporabo 'loop-ov', ki so jih črpali predvsem iz podobnih DJ kompilacij, se je njegova slava in uporaba še razširila, kmalu zatem pa je pesem ponovno izdana in je bila dosegljiva v boljši kvaliteti ter hitrejšem ritmu. Producenti so začeli uporabljati hitrejšo verzijo in rodila se je podlaga za jungle in drum'n'bass. Dejansko je zaradi svojega vpliva v veliki meri kreditiran kot bistven pogoj za razvoj glasbenih subkultur kot so Drum n bass in jungle, velikokrat pa ga najdemo tudi v hip hop, big beat in tudi pop produkcijah. Semple pesmi Amen brother najdemo pri nepregledni množici glasbenikov, na youtubu pa lahko najdete tudi 20-minutni video, ki razloži vso zgodovino in aplikacijo tega sempla v glasbeni industriji. Pomen sempla so prepoznali tudi širši mediji, leta 2011, je BBC Radio 1 predvajal celourno dokumentarno oddajo na temo tega sempla, o njem pa je pisal tudi časopis The Economist, ki ga je oklical za 'kratek odsek bobnanja, ki je spremenil obraz glasbe'. Kljub napisanemu, nihče od The Winstons ni dobil nobenega honorarja za uporabo pesmi. V 80-tih, ko se je semplanje razpaslo, je to bila siva cona v avtorskih pravicah za razliko od danes, ko je potrebno vsaj dovoljenje originalne izvajalca za uporabo sempla. Da bi popravili krivico, so pred kratkim zagnali internetno kampanjo za Spencerja, ki ima pravice za originalno pesem. Ustvarila sta jo britanska DJ-ja Martyn Webster in Steve Theobald, kampanja pa je prerasla vsa njuna pričakovanja. Prispevali so tako oboževalci, kot tudi velika imena v glasbi, ki so si s pomočjo sempla ustvarila ime in zaenkrat zbrali preko 25.000 dolarjev. ''Gre za to, da se nekaj vrne v zameno 72-letniku s srčnimi težavami, ki ni nikoli prejel niti centa iz avtorskih pravic, ki mu pripadajo'', pravi Theobald. Spencer se je sicer poslovil od glasbe že pred 40-timi leti in je novelist v Severni Karolini. Čeprav je bil jezen, ko je prvič zasledil uporabo sempla, je sedaj že bolj pomirjen s tem in hvaležen za gesto dveh mladih DJ-jev.
Neveljaven email naslov