Merton je kot menih iz lastne izkušnje pisal o temah duhovnega življenja: o molitvi, uboštvu, ponižnosti, svobodi, ljubezni

Thomas Merton (1915-1968) je eden najplodovitejših duhovnih avtorjev preteklega stoletja. Od svojih staršev je podedoval smisel za umetnost, še posebej za književnost in pesništvo. V iskanju globljega smisla življenja je začel brati katoliške pisatelje in pesnike ter se notranje vedno bolj bližal Cerkvi. V globini duše se mu je porodila želja, da bi postal redovnik. Ko so ga frančiškani odklonili, so ga leta 1941 sprejeli v trapistovski samostan Getsemani v državi Kentucky. Osem let pozneje je bil posvečen v duhovnika.

Merton je kot menih iz lastne izkušnje pisal o temah duhovnega življenja: o molitvi, uboštvu, ponižnosti, svobodi, ljubezni itn. Ob 50. obletnici njegove smrti bomo spregovorili o tem, kaj je zanj molitev. Kakšne vrste in oblike molitve poznamo? Kaj razumemo z besedo »meditacija«? Za kaj gre pri meditaciji v krščanskem duhovnem izročilu in kako jo razumejo v verstvih Indije in Daljnega vzhoda? Prav tako bomo skušali osvetliti to, kar imenujemo »kontemplacija« in v čem se ta razlikuje od meditacije. O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z jezuitom Miranom Žvanutom.

Vsaka resnična molitev nekako priznava našo absolutno odvisnost od Gospodarja življenja in smrti. Zato je globok in življenjski stik z njim, ki ga poznamo ne le kot Gospoda, temveč kot Očeta. Kadar zares molimo, tedaj zares smo.
Thomas Merton: Nihče ni otok, str. 42.

Pravi namen meditacije je tole: naučiti človeka, kako naj se osvobodi stvari in časnih skrbi, ki ga samo begajo in žalostijo, ter stopi v zavesten in ljubeč stik z Bogom.
Thomas Merton: Luč nevidne resnice, str. 149.

Kontemplacija, o kateri tu govorim, ni filozofska. To ni kontemplacija abstraktnih idej. Gre za religiozno dojemanje Boga prek mojega življenja v Bogu ali »sinovstva«. […] Kontemplacija je zavest in uresničevanje, v nekem smislu tudi izkušanje tega, kar vsak kristjan nejasno véruje: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni«.
Thomas Merton: Luč nevidne resnice, str. 9.