Kako je razkritje pedofilskih škandalov v ZDA leta 2002 vplivalo na naše razumevanje etičnih vprašanj?

Ameriški jezuit in profesor etike na bostonskem kolidžu, dr. James Keenan, v oddaji spregovori o tem, kako je razkritje pedofilskih škandalov v ZDA leta 2002 vplivalo na naše razumevanje etičnih vprašanj. Med drugim razmišlja tudi o paradoksu univerzitetne etike: profesorji namreč poučujejo etiko druge ljudi, medtem ko njih samih nihče ne uči, kako naj v univerzitetnem sistemu etično ravnajo. Zanimalo nas je še, ali obstaja etika družbenih medijev, dotaknili pa smo se tudi vprašanja evtanazije.

Ko pomislite na spolne zlorabe v Bostonu, je treba reči, da so stvari izbruhnile najprej leta 1985. Videli smo številne zgodbe, predvsem smo slišali zgodbe o duhovniku Porterju. Toda dejansko je časopis Boston Globe leta 2002 zahteval dostop do podatkov bostonske nadškofije. Šlo je za tisoče strani dokumentov. Uvideli smo, da ni bilo pravih etičnih smernic, stika, razumevanja. Ni bilo čuta za to, kakšna je bila odgovornost v teh zadevah. Odziv na več ravneh je bil, da je hotel nadškof, škof ali kardinal zaščititi podobo Cerkve, namesto da bi zaščitil otroke, ki so bili zlorabljeni. In to nam je odprlo oči, da je šlo tu za institucionalni polom velikih razsežnosti.

Univerzitetne etike se ne poučuje. To je res čudno, kajti edini, ki poučujejo etiko, so univerzitetni profesorji. Toda nobeden od profesorjev etike, ki jih poznam, ni niti pomislil, da bi poučeval univerzitetno etiko. Pred štirimi leti, ko sem napisal knjigo o univerzitetni etiki, torej o osnovah univerzitetne etike, sem to naredil prav zaradi izkušnje krize, ki so jo povzročile spolne zlorabe. Opazoval sem spolne škandale znotraj Cerkve in se zavedel, da dejansko nismo ničesar vedeli o etiki, čeprav smo lahko vernikom govorili, kaj naj naredijo. Ukvarjali smo se z njihovimi zadevami, ne pa s svojimi.

Največji problem ta trenutek niso klasični, temveč družbeni mediji. Ne vemo, kako naj jih odgovorno uporabljamo. Morda se nekaj zgodi, recimo neka zgodba  o evtanaziji, ki ljudi osupne – in jih torej navduši nekaj, kar sploh ni resnično. Toda družbeni mediji v tej zadevi nimajo odgovorne in transparentne strukture. Klasične medije, kot so radio, televizija, tiskani mediji, lahko stalno kritiziramo, toda kako in kdaj boste kritizirali družbene medije, na primer Twitter?

Iz pogovora s prof. Keenanom