Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo so gnostiki in kakšen je njihov sistem verovanja?
Eden najizvirnejših teologov in cerkveni oče iz 2. stoletja Irenej Lyonski se v svojem monumentalnem delu Zoper krivoverstva spoprime s krivoverskimi nauki. Največ pozornosti nameni gnostikom. Zato nas bo zanimalo: Kdo so gnostiki? Kakšen je njihov sistem verovanja in v čem se razlikuje od pravovernega nauka? Na čem Irenej utemeljuje pravo vero? Kakšen je odnos gnostikov do materije in telesa za razliko od judovsko-krščanskega pojmovanja? S tem je končno povezano tudi njihovo nesprejemanje vstajenja mesa. Naš gost bo jezuit in prevajalec Benjamin Bevc.
O gnostični mitologiji
Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.
Identiteta osebe Jezusa Kristusa
Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.
Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa
Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.
Iz pogovora z Benjaminom Bevcom
Kdo so gnostiki in kakšen je njihov sistem verovanja?
Eden najizvirnejših teologov in cerkveni oče iz 2. stoletja Irenej Lyonski se v svojem monumentalnem delu Zoper krivoverstva spoprime s krivoverskimi nauki. Največ pozornosti nameni gnostikom. Zato nas bo zanimalo: Kdo so gnostiki? Kakšen je njihov sistem verovanja in v čem se razlikuje od pravovernega nauka? Na čem Irenej utemeljuje pravo vero? Kakšen je odnos gnostikov do materije in telesa za razliko od judovsko-krščanskega pojmovanja? S tem je končno povezano tudi njihovo nesprejemanje vstajenja mesa. Naš gost bo jezuit in prevajalec Benjamin Bevc.
O gnostični mitologiji
Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.
Identiteta osebe Jezusa Kristusa
Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.
Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa
Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.
Iz pogovora z Benjaminom Bevcom
Z gostom Štefanom Skledarjem se bomo pogovarjali o pomembnosti dela dr. Andreja Gosarja in o njegovem vplivu na sodobno slovensko družbo. Gre tudi za dediščino in aktualnost idej socialne pravičnosti, ki jih je Gosar vpeljal v našo državo.
Ob 100. obletnici rojstva pisatelja Alojza Rebule sta SAZU in Slovenska matica priredili znanstveni simpozij. V oddaji bo frančiškan prof. dr. Edvard Kovač spregovoril o duhovnih razsežnostih Rebulove umetniške ustvarjalnosti, o krščanstvu in katolištvu, ki ga je izpričeval ta pomembni slovenski pisatelj.
Ruski pravoslavni metropolit Hilarijon Alfejev je napisal študijo o znamenitem piscu t. i. Orientalske krščanske cerkve Izaku Sirskem. Škof, puščavnik in tudi mistik Izak Sirski je živel v sedmem stoletju na območju današnjega Iraka. Pisal je poglobljene spise o Božji ljubezni, ki še zdaj odmevajo v krščanstvu. Knjigo tega pomembnega krščanskega teologa bo predstavil prevajalec Alfejeve knjige, predavatelj na TEOF dr. Simon Malmenvall.
V Katoliški cerkvi tretjo oktobrsko nedeljo tradicionalno obhajajo kot svetovni misijonski dan in Misijonsko nedeljo. Letošnje geslo se glasi: »Pojdite in povabite vse na gostijo«. Oktober pa ni le mesec svetovnega misijona, ampak tudi mesec rožnega venca. O misijonih in redu uršulink ter veri smo se pogovarjali z gostjo, sestro uršulinko Andrejo Godnič.
Sveta Terezija Avilska je cerkvena učiteljica in ena od najbolj znanih svetnic Katoliške cerkve. Skromna španska redovnica je že v svojem času veljala za mistikinjo in duhovno učiteljico. Ob njenem bližnjem godu ponavljamo pogovor dr. Roberta Kralja s profesorjem na St. Mary University v Londonu dr. Petrom Tylerjem o tej izjemni svetnici.
V tokratni oddaji s podnaslovom vera in slovenstvo gostimo zakonca Martina Selana in Ingrid Kopač. Oba sta angažirana kristjana v domači župniji v Vojniku pri Celju. Sta rojena Argentinca slovenskih korenin, ki pa sta se z družino iz rodnega Buenos Airesa vrnila v domovino svojih prednikov pred nekaj leti. Pripovedujeta kako je prav naveza – vera/krščanstvo-slovenstvo pomembna identitetna matrika naših rojakov na tujem.
Kakšne so vzporednice med športom in religijo, zakaj skupnost športnikov v ligaških tekmovanjih spominja na organiziranost verskih skupnosti in kaj sploh pomeni odnos do Presežnega prek športa? Razsežnosti športnega duha v kontekstu religioznega izkustva bo z gostom dr. Andrejem Šegulo, profesorjem na Katedri za pastoralno in oznanjevalno teologijo TEOF odstiral novinar in voditelj Nejc Krevs.
Osem evropskih univerz v sedmih državah, med njimi tudi slovenska Univerza v Ljubljani oziroma njena članica Fakulteta za družbene vede, je opravilo raziskavo Religijske skupnosti v virtualni dobi. V oddaji Sedmi dan predstavljamo slovenski del raziskave, kjer so raziskovalke in raziskovalci preučevali, kako so se v digitalni dobi znašle Katoliška cerkev v Sloveniji, Islamska skupnost v Sloveniji in Skupnost za zavest Krišne. Ugotovitve raziskave komentirajo tudi predstavniki omenjenih verskih skupnosti.
V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je sočutje čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga. Ta definicija pa je nekoliko drugačna od tega, kako sočutje razumejo v lamaizmu oz. tibetanskem budizmu, kjer obsega tudi druge pomembne vidike budizma – na primer razumevanje praznine, soodvisnosti in tudi prepričanje, da smo v svojem bistvu vsi ljudje enaki in dobri. Več smo izvedeli v pogovoru z Gjaltonom Rinpočejem, tibetanskim menihom in učiteljev, ki živi v samostanu Šerab Ling v Indiji, avgusta pa je za nekaj dni obiskal Slovenijo.
Prav na letošnji nedeljski dan 8. septembra obhajamo rojstvo Device Marije. Govorili bomo o veličini tega praznika in njegovem pomenu, ter kaj nam o njem daje slovensko ljudsko izročilo na področju literarne umetnosti. Pozornost bomo namenili tudi latinskemu epu o Marijinem življenju, ki ga je prepesnil Filip Žički, menih in nabožni pesnik, ki je v začetku 14. stoletja bival v Žički kartuziji. V njem govori o Marijinem rojstvu in njeni mladosti. Z nami bo znanstvena svetnica: izr. prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj, ki predava na Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.
"Kot kristjani hočemo ponuditi svoj prispevek pri premagovanju ekološke krize, ki jo preživlja človeštvo. Kristjani so poklicani k ekološki spreobrnitvi," je ob uvedbi Svetovnega dneva molitve za skrb za stvarstvo v posebnem pismu zapisal papež Frančišek. Ta dan na 1. september praznujeta Katoliška in Pravoslavna cerkev. Prispevek k premagovanju ekološke krize želijo še posebej dati tudi v katoliškem vrtcu Lavra v Murski Soboti, ki ga vodi naša gostja, redovnica iz skupnosti Hčera Marije Pomočnice, sestra Jožica Merlak.
Ponavljamo razmišljanja biblicista, akademika dr. Jožeta Krašovca o Mojzesu. Kdo je bil ta človek, ki je svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in ga povedel v obljubljeno deželo?
V mesecu avgustu obhajamo pomemben praznik o veličastnem Jezusovem spremenjenju na gori. Pričuje o Jezusu kot odrešeniku in božjem sinu ter o rasti tudi za kristjane da bi postali bližje nebeškemu kraljestvu, saj so navzoči lahko za trenutek videli njegovo božanstvo. Kaj globljega pa sporoča praznik in evangelijski odlomek pa nam bo zaupal naš gost doc. dr. Samo Skralovnik, docent pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo na teološki fakulteti univerze v Ljubljani.
Marijino vnebovzetje je praznik, ki ga katoliški in pravoslavni kristjani obhajajo 15. avgusta. To je eden od največjih krščanskih praznikov, ki so ga slavili že v zgodnjem krščanstvu. Kakšna je vloga Marije v krščanstvu, in kakšno težo ima v kontekstu Božjega sina? Preučevanje Marije je v večji meri zaobjeto v posebni teološki vedi imenovan mariologija. Posebno mesto pa Marija nosi tudi v srcih Slovencev, saj imamo številne romarske kraje po državi, ki so dobro obiskani. O vlogi Marije bo spregovoril izkušen teolog, slovenski duhovnik Franci Petrič, ki je bil dolga leta tudi odgovorni urednik tednika Družina.
Danes podrobno raziskane posamezne faze spanca so na svoj način poznali že v antiki. Ljudje vseh časov so bili prepričani, da lahko sanje povedo o sedanjih in prihodnjih dogodkih prav toliko kot to, kar doživljamo v stanju budnosti. Spraševali so se, ali se Božje misli izražajo v človeških sanjah, in obratno, ali se v sanjah razkrivajo Božji načrti za človeka. O stiku med sanjami in duhovnim se bomo pogovarjali z jezuitom Damjanom Ristićem.
Sveta Ivana Arška, Devica Orleanska je ena od najbolj nenavadnih osebnosti svetovne zgodovine. Preprosto dekle je trdilo, da sliši glasove angelov in svetnic in je v prvi polovici 15. stoletja rešilo Francijo pred angleško okupacijo. Kdo je bila ta izjemna osebnost, kakšna je bila njena tragična usoda. O zavetnici Francije se je z dobrim poznavalcem te države teologom in filozofom dr. Edvardom Kovačem pogovarjal Tomaž Gerden.
Kam lahko seže vpliv religije po slovenskih regijah in zakaj je bilo Prekmurje vselej pod nekakšnim verskim prepihom? Tokratno oddajo namenjamo medkulturnem in medverskem sožitju v severovzhodnem delu Slovenije, kjer so še danes poznane močne vezi med vejama krščanstva - katolištvo in luteranstvo, pa tudi spomin na murskosoboški in lendavski judovski skupnosti. O razvejanosti verskega življenja, njeni dediščini in zanimivosti nam bo tako iz osebnega kot tudi strokovnega vidika pripovedoval profesor Boris Hajdinjak, sicer direktor Sinagoge Maribor in po očetovi strani pravi Prekmurec, ki črpa izkustva medreligijskega dialoga tudi pri svojem znanstvenem delu.
Obiskali smo vseslovenski duhovni center mladih v Ženavljah na Goričkem. Naš gost je tamkajšnji pastor dr. Daniel Grabar, ki je tudi superintendent Zveze binkoštnih cerkva Slovenije, sicer pa je zdravnik šolske medicine v Splošni bolnišnici v Murski Soboti. Govorili bomo o mladih, veri, upanju in dojemanju časa v katerem smo.
Iz Lurda so sporočili, da bo treba mozaike patra Marka Rupnika nekega dne odstraniti. To se sicer ne bo zgodilo takoj, ampak postopno. Rupnikovi mozaiki takrat ne bodo uničeni, saj niso prilepljeni. Le premestilo se jih bo drugam. Kot je za francoski katoliški časopis La Croix povedal lurški škof Jean-Marc Micas, mozaiki preprečujejo, da bi Lurd dosegel vse ljudi, ki jim je namenjeno sporočilo svetišča. Odločil se je, da jih glede na strasti in nasilje, ki ga ta tema spodbuja, ne bodo odstranili takoj. Pater Marko Rupnik se medtem še vedno ni odzval na obtožbe o spolnih in psihičnih zlorabah 20 ljudi. Javnost je za njih izvedela ob koncu leta 2022. O značilnostih in razlogih za odločitev lurškega škofa smo se pogovarjali s katoliškim duhovnikom patrom Brankom Cestnikom, blogerjem, kolumnistom in pisateljem.
Muslimansko romanje v Meko, ki mu z drugimi besedami pravimo hadž je dolžnost odraslega muslimana, da se odpravi v Savdsko Arabijo. Kako ta izkušnja predstavlja življenjski cilj posameznika islamske veroizpovedi? Hadž velja za enega izmed petih stebrov sunitske veje islama in enega od desetih vej šiitskega islama. Zakaj romanje ni dovoljeno nemuslimanom in kaj sploh pomeni Kaba?
Neveljaven email naslov