Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
22 epizod
22 epizod
Vsak teden je v znamenju svetovno znane ustvarjalke ali ustvarjalca.
Dela Christopha Schaffratha združujejo baročni kontrapunkt z galantnim slogom nemške sentimentalnosti. Leksikograf Ernst Ludwig Gerber ga je leta 1792, skoraj trideset let po smrti, opisal kot komornega glasbenika pred kratkim preminule pruske princese Amalije ter poudaril, da je bil eden najpomembnejših nemških kontrapunktistov. Glasbeni teoretiki so v osemnajstem stoletju veliko razpravljali o kontrapunktu, kompozicijski tehniki kombiniranja tem ali melodij v fugi ali kanonu. Naprednejši pisci so svarili pred izrabljenimi formulami tradicionalne kontrapunktske umetnosti in se zavzemali za oblikovno svobodna zaporedja harmonij kot strukturno podlago kompozicije. Pri presojanju umetniške vrednosti so dodeljevali prednost učinku, ki ga je imela glasba na poslušalce. Bolj konservativni umetniki in kritiki se niso strinjali. Učinek glasbe da je bil resda najpomembnejši, vendar je temeljil na tradicionalnih pravilih vodenja glasov. Ta diskusija je potekala v času, ko je na prizorišče prišel Christoph Schaffrath.
Dvor pruskega kralja Friderika Velikega je bil od štiridesetih let osemnajstega stoletja naprej pomembno središče, v katerem so se srečevali umetniki, pisatelji, filozofi in učenjaki, saj se je vladar močno zanimal za umetnost. V tem živahnem kulturnem okolju je imela pomembno vlogo tudi glasba. Christoph Schaffrath je preživel velik del življenja v spodbudnem okolju Friderikovega dvora. Pri njem se je zaposlil pri petindvajsetih, ko je bil Friderik še pruski prestolonaslednik, in po desetih letih postal komorni glasbenik kraljeve sestre princese Ane Amalije, ki je živela v Berlinu. Danes jo poznamo tudi po pomembni glasbeni knjižnici; za to zbirko je verjetno skrbel tudi Schaffrath.
Dela Christopha Schaffratha združujejo baročni kontrapunkt z galantnim slogom nemške sentimentalnosti. Leksikograf Ernst Ludwig Gerber ga je leta 1792, skoraj trideset let po smrti, opisal kot komornega glasbenika pred kratkim preminule pruske princese Amalije ter poudaril, da je bil eden najpomembnejših nemških kontrapunktistov. Glasbeni teoretiki so v osemnajstem stoletju veliko razpravljali o kontrapunktu, kompozicijski tehniki kombiniranja tem ali melodij v fugi ali kanonu. Naprednejši pisci so svarili pred izrabljenimi formulami tradicionalne kontrapunktske umetnosti in se zavzemali za oblikovno svobodna zaporedja harmonij kot strukturno podlago kompozicije. Pri presojanju umetniške vrednosti so dodeljevali prednost učinku, ki ga je imela glasba na poslušalce. Bolj konservativni umetniki in kritiki se niso strinjali. Učinek glasbe da je bil resda najpomembnejši, vendar je temeljil na tradicionalnih pravilih vodenja glasov. Ta diskusija je potekala v času, ko je na prizorišče prišel Christoph Schaffrath.
Dela Christopha Schaffratha združujejo baročni kontrapunkt z galantnim slogom nemške sentimentalnosti. Leksikograf Ernst Ludwig Gerber ga je leta 1792, skoraj trideset let po smrti, opisal kot komornega glasbenika nedavno preminule pruske princese Amalije ter poudaril, da je bil eden najpomembnejših nemških kontrapunktistov. Glasbeni teoretiki so v osemnajstem stoletju veliko razpravljali o kontrapunktu, kompozicijski tehniki kombiniranja tem ali melodij v fugi ali kanonu. Naprednejši pisci so svarili pred izrabljenimi formulami tradicionalne kontrapunktske umetnosti in se zavzemali za oblikovno svobodna zaporedja harmonij kot strukturno podlago skladbe. Pri presojanju umetniške vrednosti so dodeljevali prednost učinku, ki ga je imela glasba na poslušalce. Bolj konservativni umetniki in kritiki se niso strinjali. Učinek glasbe je bil resda najpomembnejši, a je temeljil na tradicionalnih pravilih vodenja glasov. Ta diskusija je potekala v času, ko je na prizorišče prišel Christoph Schaffrath.
Christoph Schaffrath sodi med najpomembnejše predstavnike tako imenovane prve berlinske šole. Njegova dela združujejo baročni kontrapunkt z galantnim slogom nemške sentimentalnosti, cenili pa so jih predvsem v salonih berlinskih glasbenih poznavalcev.
Ljubezenska pisma nemških skladateljev so tokratna tema oddaje Skladatelj tedna. Njihovo življenje, ustvarjanje in čustvovanje spoznavamo skupaj z glasbo, katere nastanek je bil nemalokrat pogojen prav z ljubeznijo, srečno, ali še pogosteje, z nesrečno. Svoja čustva so skladatelji tako izlivali na papir, in če jih zatem ni bilo mogoče izbranem u dekletu izpovedati tudi z živo besedo in dejanji, so jih prelili v glasbo, ki zmore včasih povedati še več ali tisto, česar beseda ne zmore. V peti oddaji predvajamo glasbo Franza Liszta.
Ljubezenska pisma nemških skladateljev so tokratna tema oddaje Skladatelj tedna. Njihovo življenje, ustvarjanje in čustvovanje spoznavamo skupaj z glasbo, katere nastanek je bil velikokrat pogojen prav z ljubeznijo, srečno ali še pogosteje, z nesrečno. Svoja čustva so skladatelji tako izlivali na papir in če jih zatem ni bilo mogoče izbranem u dekletu izpovedati tudi z živo besedo in dejanji, so jih prelili v glasbo, ki zmore včasih povedati še več ali tisto, česar beseda ne zmore. V četrti oddaji predvajamo glasbo Richarda Wagnerja.
Ljubezenska pisma nemških skladateljev je tokratna tema oddaje Skladatelj tedna. Njihovo življenje, ustvarjanje in čustvovanje spoznavamo skupaj z glasbo, katere nastanek je bil nemalokrat pogojen prav z ljubeznijo, srečno, ali še pogosteje, z nesrečno. Svoja čustva so skladatelji tako izlivali na papir, in če jih zatem ni bilo mogoče izbranemu dekletu izpovedati tudi z živo besedo in dejanji, so jih prelili v glasbo, ki zmore včasih povedati še več ali tisto, česar beseda ne zmore. V tretji oddaji predvajamo glasbo Ludwiga van Beethovna.
Ljubezenska pisma nemških skladateljev je tokratna tema oddaje Skladatelj tedna. Njihovo življenje, ustvarjanje in čustvovanje spoznavamo skupaj z glasbo, katere nastanek je bil nemalokrat pogojen prav z ljubeznijo, srečno ali še pogosteje, z nesrečno. Svoja čustva so skladatelji tako izlivali na papir in če jih zatem ni bilo mogoče izbranem u dekletu izpovedati tudi z živo besedo in dejanji, so jih prelili v glasbo, ki zmore včasih povedati še več ali tisto, česar beseda ne zmore. V drugi oddaji predvajamo glasbo Roberta Schumanna.
Ljubezenska pisma nemških skladateljev je tokratna tema oddaje Skladatelj tedna. Njihovo življenje, ustvarjanje in čustvovanje spoznavamo skupaj z glasbo, katere nastanek je bil nemalokrat pogojen prav z ljubeznijo, srečno, ali še pogosteje, z nesrečno. Svoja čustva so skladatelji tako izlivali na papir, in če jih zatem ni bilo mogoče izbranem u dekletu izpovedati tudi z živo besedo in dejanji, so jih prelili v glasbo, ki zmore včasih povedati še več ali tisto, česar beseda ne zmore. V prvi oddaji predvajamo glasbo Alberta Lortzinga Maxa Regerja.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V peti oddaji je na vrsti glasba Zvonimirja Cigliča: Simfonija št. 1 - Appasionata ter Triptih za srednji glas in orkester.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V četrti oddaji bomo predvajali Musiques funebres Primoža Ramovša in Gazele, sedem orkestralnih pesnitev Lucijana Marije Škerjanca.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V tretji oddaji gostimo skladatelja Primoža Ramovša in njegovo Simfonijo št. 3.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V prvi oddaji smo predstavili zgodbo o dveh profesorjih, ki sta si bila nasprotnika in tekmeca. To sta bila Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc. V drugi oddaji predstavljamo Osterčevega učenca Demetrija Žebreta in Škerjančevega učenca Zvonimirja Cigliča.
V tednu, ko se bližamo kulturnemu prazniku, predstavljamo izbor glasbe slovenskih skladateljev. V prvi oddaji predstavljamo zgodbo o dveh profesorjih, ki sta si bila nasprotnika, tekmeca, celo sovražnika, ki sta svoj nedokončan dvoboj prenesla tudi na rodove svojih naslednikov. To sta bila Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc.
V glasbi Krzysztofa Pendereckega najdemo diametralni nasprotji: mladega Pendereckega, zavezanega radikalni glasbeni avantgardi, in zrelega Pendereckega, antipoda vsemu, kar glasbena avantgarda pomeni v glasbi sodobnosti. Penderecki sam je večkrat pojasnjeval vzrok za tak nenaden in korenit preobrat v svojem ustvarjanju. Največkrat je govoril o tem, da je v svojih sonorističnih delih prišel do same meje zvočnega eksperimenta, tako se je znašel pred ustvarjalnim zidom, kjer je bil ali obsojen na večno ponavljanje že doseženega ali pa da nove zvočne svetove išče v mediju elektronske glasbe, vendar se za to ni odločil.
V glasbi Krzysztofa Pendereckega najdemo diametralni nasprotji: mladega skladatelja, zavezanega radikalni glasbeni avantgardi, in zrelega, antipod vsemu, kar glasbena avantgarda pomeni v glasbi sodobnosti. Penderecki sam je večkrat pojasnjeval vzrok za tak nenaden in korenit preobrat v svojem ustvarjanju. Največkrat je govoril o tem, da je v svojih sonorističnih delih prišel do meje zvočnega eksperimenta, tako se je znašel pred ustvarjalnim zidom in bil ali obsojen na večno ponavljanje že doseženega ali pa na to, da nove zvočne svetove išče v mediju elektronske glasbe, vendar se za to ni odločil.
Koncert za violo in orkester Krzysztofa Pendereckega sodi v množico del z začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki črpajo iz istega vodnjaka glasbenih zamisli vrnitve h glasbenemu romantizmu, tako odločno naznanjenemu v njegovi Drugi simfoniji. Obenem pa se v tej skladbi vse bolj tudi prebijata njegovo občudovanje in močno nagnjenje k sovjetski glasbi.
Ob omenjanju fenomena modernizma Pendereckega se vselej poudari, da je ta tesno povezan z ideološko odjugo obdobja vladanja Władysława Gomułke, čudež poljske povojne skladateljske šole pa z odporom do sovjetskega estetskega diktata. Iz tega zornega kota je najmanj nenavadno, da se Penderecki pri svoji Tretji simfoniji očitno vrača tja, od koder je tako hrabro odjadral. Ne moremo namreč zgrešiti njegove navezanosti na ustvarjanje Šostakoviča, ob njem pa še drugih sovjetskih skladateljev, ki pripadajo isti šoli kot Boris Tiščenko, Rodion Ščedrin ali Gavril Popov.
Pendereckega bi lahko uvrstili med najbolj “izumiteljske” skladatelje. Najbolj radikalne inovacije je v sodobno orkestralno glasbo uvedel v svojem zgodnjem ustvarjalnem obdobju ob koncu petdesetih in v šestdesetih letih, v obdobju, ko se je v evropski glasbi razcvetela avantgarda. Penderecki je bil eden od redkih, ki je precej hitro prodrl na mednarodno glasbeno prizorišče. V sedemdesetih letih se je usmeril k tradicionalnim simfoničnim oblikam in potrdil prepričanje, da je oživitev starih oblik poglavitna za življenje nove glasbe.
Neveljaven email naslov