Dela Christopha Schaffratha združujejo baročni kontrapunkt z galantnim slogom nemške sentimentalnosti. Leksikograf Ernst Ludwig Gerber ga je leta 1792, skoraj trideset let po smrti, opisal kot komornega glasbenika pred kratkim preminule pruske princese Amalije ter poudaril, da je bil eden najpomembnejših nemških kontrapunktistov. Glasbeni teoretiki so v osemnajstem stoletju veliko razpravljali o kontrapunktu, kompozicijski tehniki kombiniranja tem ali melodij v fugi ali kanonu. Naprednejši pisci so svarili pred izrabljenimi formulami tradicionalne kontrapunktske umetnosti in se zavzemali za oblikovno svobodna zaporedja harmonij kot strukturno podlago kompozicije. Pri presojanju umetniške vrednosti so dodeljevali prednost učinku, ki ga je imela glasba na poslušalce. Bolj konservativni umetniki in kritiki se niso strinjali. Učinek glasbe da je bil resda najpomembnejši, vendar je temeljil na tradicionalnih pravilih vodenja glasov. Ta diskusija je potekala v času, ko je na prizorišče prišel Christoph Schaffrath.