Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Orgle imajo po vsej verjetnosti svoj začetek že v pastirski piščali. Ker lahko vsaka taka piščal proizvede le en ton, so jih kmalu zvezali po več skupaj in jih uredili po velikosti. Tako je nastala določena lestvica, na katero je bilo mogoče igrati napeve – zvezane piščali pa so poimenovali »siringa«. Če jih dobro pogledamo, so prav neverjetno podobne pročelju cerkvenih orgel: krajše piščali se družijo z vse daljšimi, kot pri orgelski omari.
Piščalim so pozneje dodali zračni meh in toliko zaklopk, kolikor je bilo piščali, da so lahko izbirali želene tone. Iz tega preprostega glasbila naj bi se razvile tako imenovane vodne orgle ali hidraulos. Njihovo iznajdbo nekateri pripisujejo slavnemu grškemu fiziku Arhimedu. Pri prvotnih orglah voda ni nadomeščala zraka in tudi ni poganjala zračnega mehovja, ampak je le uravnavala zračni tlak, vse dokler v ta namen niso iznašli preprostega kovaškega meha. Tudi sicer se je kmalu izkazalo, da so mehovi dosti bolj uporabni kot voda, saj je ta pozimi zmrzovala in prinašala kup nevšečnosti. Ime hidraulos pa se je vendarle obdržalo vse do visokega srednjega veka.
Orgle so kljub takšnim ali drugačnim tehničnim pomanjkljivostim kmalu postale priljubljeno in vsestransko cenjeno glasbilo. Tako je znano, da so že v stari Grčiji prirejali tekmovanja v orgelskem igranju, v rimski državi pa so kovali medalje s podobo orgel in izdelovali oljenke v njihovi obliki. Domovale so predvsem v hišah patricijev, bile pa so tudi cirkuško glasbilo. Kljub temu je njihov sloves kaj kmalu popolnoma potihnil. To se je zgodilo po smrti cesarja Teodozija, ko sta si leta 395 njegova sinova razdelila Rimsko cesarstvo. Stoletje pozneje je Zahodno rimsko cesarstvo propadlo, z njim pa se je izgubila tudi vsaka sled za orglami. Na vzhodu so se orgle obdržale in so predstavljale poseben simbol cesarjevega veličastva.
V osmem stoletju so orgle z vzhoda znova prišle na zahod po zaslugi cesarja Konstantina V., ki je poslal to glasbilo v dar Pipinu Malemu. Ker so bile orgle cesarjev privilegij, ga je s tem priznal za enakovrednega. Kljub svoji imenitnosti in obnovljeni slavi pa so bile orgle za časa Karolingov še vedno le dvorno glasbilo. V cerkev so si pot utirale počasi in so postale del bogoslužja približno na prelomu tisočletja. Okoli leta 1300 pa naj bi bile kot liturgično glasbilo že uveljavljene po vsej Evropi.
GIasbilo se je razvijalo dalje in orgle so svoj vrhunec nedvomno dosegle v času baroka. Hkrati so se začele poudarjati razlike med orglami ene ali druge dežele. Tako je nastalo troje še danes najbolj značilnih orgel – nemške, francoske in italijanske, med katerimi seveda ločimo še več »podzvrsti«. Med drugim poznamo severnonemške, nizozemske, češke in španske orgle.
Nedavno obnovljene orgle v uršulinski cerkvi sv. Trojice v Ljubljani je leta 1891 izdelal ljubljanski orglar Franc Goršič. Imajo 30 pojočih registrov (33 registrskih potegov), tri manuale in pedal. Bogato ornamentirano orgelsko omaro z reliefno podobo sv. Cecilije je izdelal Janez Vurnik ml. iz Radovljice. Dispozicija in tehnična zasnova (mehanska igralna traktura s sapnicami na stožce) se zgledujeta po nemških romantičnih orglah sredine 19. stoletja. Orgle v uršulinski cerkvi so edine Goršičeve trimanualne orgle in največje ohranjene orgle iz njegovega opusa. Veljajo za Goršičevo najboljše delo in za ene najpomembnejših zgodovinskih orgel v Sloveniji. Slovenski skladatelj p. Hugolin Sattner je ob posvetitvi orgel celo zapisal, da so to najboljše orgle na Kranjskem.
Franc Goršič je orgle v Uršulinski cerkvi štel za svoje najboljše delo in je menil, da imajo »najlepši glas« med njegovimi orglami. P. Hugolin Sattner je v recenziji zapisal: »Mogočen je vtis polnih orgel, vedno dostojen, cerkvi primeren, nikdar trivijalen [...]«. Skladatelj in organist Stanko Premrl je leta 1919 uvrstil Goršiča med najboljše domače orglarske mojstre vseh časov, ga pohvalil kot prvovrstnega intonaterja in navedel mnenje Franca Kimovca:
»Goršič je bil mojster izrazite, pa v nobeno smer pretirane intonacije, neka polnost in kremenitost je v njegovih delih, da je popolnejše izlepa ne najdeš, hkrati diči zlasti njegova kesnejša dela izredna mehkoba in voljnost, tako da se zdi, da ga v nekaterih registrih [...] še nihče ni prekosil, če ga je sploh kdo dosegel.«
V Franciji so orgelsko glasbo imenovali tudi »théâtre pauvre« ali teater revnih, saj so lahko ljudje pri nedeljski maši prisluhnili glasbi, ki je bila sicer namenjena bolj premožnemu sloju. Tako so bile še pred 150 leti orgle nekakšen »zvočnik v javnost«, saj je orgelsko glasbo slišal ves kulturni krog v nekem mestu. Če so v preteklosti orgle zavzemale opazen del v obči kulturi, pa se je njihova nekdanja funkcija v dvajsetem stoletju izgubila. Temu naj bi botrovali sodobni nosilci zvoka in internet, spremenil pa se je tudi način religioznega življenja. Kljub temu pa se ljudje še vedno navdušujejo nad deli J. S. Bacha in drugih velikih orgelskih mojstrov.
»Pri najmlajših največkrat slišim, da so jim všeč, ker so tako zelo glasen inštrument, ker tako zarohni in tako zaropota. Pri mlajših prevladuje želja, da lahko upravljajo s temi ogromnimi zvoki,« še pove Dalibor Miklavčič.
578 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Orgle imajo po vsej verjetnosti svoj začetek že v pastirski piščali. Ker lahko vsaka taka piščal proizvede le en ton, so jih kmalu zvezali po več skupaj in jih uredili po velikosti. Tako je nastala določena lestvica, na katero je bilo mogoče igrati napeve – zvezane piščali pa so poimenovali »siringa«. Če jih dobro pogledamo, so prav neverjetno podobne pročelju cerkvenih orgel: krajše piščali se družijo z vse daljšimi, kot pri orgelski omari.
Piščalim so pozneje dodali zračni meh in toliko zaklopk, kolikor je bilo piščali, da so lahko izbirali želene tone. Iz tega preprostega glasbila naj bi se razvile tako imenovane vodne orgle ali hidraulos. Njihovo iznajdbo nekateri pripisujejo slavnemu grškemu fiziku Arhimedu. Pri prvotnih orglah voda ni nadomeščala zraka in tudi ni poganjala zračnega mehovja, ampak je le uravnavala zračni tlak, vse dokler v ta namen niso iznašli preprostega kovaškega meha. Tudi sicer se je kmalu izkazalo, da so mehovi dosti bolj uporabni kot voda, saj je ta pozimi zmrzovala in prinašala kup nevšečnosti. Ime hidraulos pa se je vendarle obdržalo vse do visokega srednjega veka.
Orgle so kljub takšnim ali drugačnim tehničnim pomanjkljivostim kmalu postale priljubljeno in vsestransko cenjeno glasbilo. Tako je znano, da so že v stari Grčiji prirejali tekmovanja v orgelskem igranju, v rimski državi pa so kovali medalje s podobo orgel in izdelovali oljenke v njihovi obliki. Domovale so predvsem v hišah patricijev, bile pa so tudi cirkuško glasbilo. Kljub temu je njihov sloves kaj kmalu popolnoma potihnil. To se je zgodilo po smrti cesarja Teodozija, ko sta si leta 395 njegova sinova razdelila Rimsko cesarstvo. Stoletje pozneje je Zahodno rimsko cesarstvo propadlo, z njim pa se je izgubila tudi vsaka sled za orglami. Na vzhodu so se orgle obdržale in so predstavljale poseben simbol cesarjevega veličastva.
V osmem stoletju so orgle z vzhoda znova prišle na zahod po zaslugi cesarja Konstantina V., ki je poslal to glasbilo v dar Pipinu Malemu. Ker so bile orgle cesarjev privilegij, ga je s tem priznal za enakovrednega. Kljub svoji imenitnosti in obnovljeni slavi pa so bile orgle za časa Karolingov še vedno le dvorno glasbilo. V cerkev so si pot utirale počasi in so postale del bogoslužja približno na prelomu tisočletja. Okoli leta 1300 pa naj bi bile kot liturgično glasbilo že uveljavljene po vsej Evropi.
GIasbilo se je razvijalo dalje in orgle so svoj vrhunec nedvomno dosegle v času baroka. Hkrati so se začele poudarjati razlike med orglami ene ali druge dežele. Tako je nastalo troje še danes najbolj značilnih orgel – nemške, francoske in italijanske, med katerimi seveda ločimo še več »podzvrsti«. Med drugim poznamo severnonemške, nizozemske, češke in španske orgle.
Nedavno obnovljene orgle v uršulinski cerkvi sv. Trojice v Ljubljani je leta 1891 izdelal ljubljanski orglar Franc Goršič. Imajo 30 pojočih registrov (33 registrskih potegov), tri manuale in pedal. Bogato ornamentirano orgelsko omaro z reliefno podobo sv. Cecilije je izdelal Janez Vurnik ml. iz Radovljice. Dispozicija in tehnična zasnova (mehanska igralna traktura s sapnicami na stožce) se zgledujeta po nemških romantičnih orglah sredine 19. stoletja. Orgle v uršulinski cerkvi so edine Goršičeve trimanualne orgle in največje ohranjene orgle iz njegovega opusa. Veljajo za Goršičevo najboljše delo in za ene najpomembnejših zgodovinskih orgel v Sloveniji. Slovenski skladatelj p. Hugolin Sattner je ob posvetitvi orgel celo zapisal, da so to najboljše orgle na Kranjskem.
Franc Goršič je orgle v Uršulinski cerkvi štel za svoje najboljše delo in je menil, da imajo »najlepši glas« med njegovimi orglami. P. Hugolin Sattner je v recenziji zapisal: »Mogočen je vtis polnih orgel, vedno dostojen, cerkvi primeren, nikdar trivijalen [...]«. Skladatelj in organist Stanko Premrl je leta 1919 uvrstil Goršiča med najboljše domače orglarske mojstre vseh časov, ga pohvalil kot prvovrstnega intonaterja in navedel mnenje Franca Kimovca:
»Goršič je bil mojster izrazite, pa v nobeno smer pretirane intonacije, neka polnost in kremenitost je v njegovih delih, da je popolnejše izlepa ne najdeš, hkrati diči zlasti njegova kesnejša dela izredna mehkoba in voljnost, tako da se zdi, da ga v nekaterih registrih [...] še nihče ni prekosil, če ga je sploh kdo dosegel.«
V Franciji so orgelsko glasbo imenovali tudi »théâtre pauvre« ali teater revnih, saj so lahko ljudje pri nedeljski maši prisluhnili glasbi, ki je bila sicer namenjena bolj premožnemu sloju. Tako so bile še pred 150 leti orgle nekakšen »zvočnik v javnost«, saj je orgelsko glasbo slišal ves kulturni krog v nekem mestu. Če so v preteklosti orgle zavzemale opazen del v obči kulturi, pa se je njihova nekdanja funkcija v dvajsetem stoletju izgubila. Temu naj bi botrovali sodobni nosilci zvoka in internet, spremenil pa se je tudi način religioznega življenja. Kljub temu pa se ljudje še vedno navdušujejo nad deli J. S. Bacha in drugih velikih orgelskih mojstrov.
»Pri najmlajših največkrat slišim, da so jim všeč, ker so tako zelo glasen inštrument, ker tako zarohni in tako zaropota. Pri mlajših prevladuje želja, da lahko upravljajo s temi ogromnimi zvoki,« še pove Dalibor Miklavčič.
Redovnica uršulinka Andreja Godnič je kot misijonarka opravljala svoje poslanstvo 12 let v Peruju. Februarja letos bo dve leti, odkar je v misijonu v Venezueli. Živi in dela v Caracasu, kot pove, v bogatem predelu glavnega mesta, kjer ne ona ne njene sestre uršulinke ne živijo v pomanjkanju. Zato se čutijo kot del privilegirane manjšine. Večino svojega časa posveča delu v vrtcu, osnovni in srednji šoli za bogata venezuelska dekleta, ustanovi, ki jo vodijo uršulinke v Caracasu. Povezana je tudi s slovensko skupnostjo v Venezueli. Skupaj z nekaj slovenskimi potomci v Venezueli in Slovensko karitas išče načine za pomoč našim rojakom v tej deželi. Revščina, ki jo vidi na terenu, jo je globoka pretresla. Ugotavlja, da ta nima dna v Venezueli. To je katoliška dežela, kjer je Cerkev zelo živa, in politični režim ne preganja delovanja Cerkve, še med drugim pojasni misijonarka Andreja Godnič.
Pripadniki in pripadnice Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji se pripravljajo na božič s štiridesetdnevnim postom. Praznovali ga bodo 7. januarja. Paroh Srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani Rade Despotović pravi, da tako on kot verniki med epidemijo covida-19 težko opazujejo prazne cerkve, saj ni lahko biti brez duhovne hrane. To pa ljudje potrebujejo, da bi zdržali krizo, v kateri smo se znašli.
Za tokratno oddajo Sledi večnosti smo izbrali nekaj utrinkov iz oddaj Sledi večnosti v letu 2020. To leto je zaznamovala zdravstvena kriza zaradi nalezljive bolezni covid-19, ki je vplivala tudi na delovanje cerkva in verskih skupnosti.
Ljubljanski nadškof in metropolit ter predsednik Slovenske škofovske konference Stanislav Zore premišljuje o doživljanju božiča v protikoronskih ukrepih. Nespoštovanje le-teh pri delu ljudi izvira iz nekdanje države Jugoslavije, ko ljudje niso ponotranjili navodil oblasti, in to »mi vlečemo še danes kot dediščino našega narodnega telesa. Gre za naš odnos do oblasti in države,« ugotavlja Zore. Trenutno politično dogajanje v državi ocenjuje kot brezobzirni boj za oblast, ko v ospredju ni skrb za življenja in dobrobit ljudi. Nadškof Zore upa, da nas je epidemija naučila odgovornosti, da se znamo začasno odpovedati nebistvenim stvarem v življenju.
Novoizvoljeni dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dr. Janez Vodičar, član salezijanske katoliške redovne družbe, si kot dekan v dveletnem mandatu želi uresničiti tri cilje: okrepiti vlogo študenta na fakulteti, izboljšati odnose med zaposlenimi na fakulteti, da bodo ti odnosi učno mesto za študente, in verska vprašanja vključiti v javno razpravo. Prepričan je, da se mora slovenska družba ukvarjati z verskimi vprašanji, ne pa jih pavšalno odrivati na stran.
Podnaslov tokratne oddaje Sledi večnosti je »izzivi človečnosti«, v njej pa sodelujeta arhidiakon Jože Vogrin - župnik v Slovenskih Konjicah in direktorica tamkajšnjega doma upokojencev Irena Vozlič Stjepčević. Slišali bomo, kako vseskozi župnija in upokojenski dom zgledno sodelujeta, tudi v tej epidemijskih kriznih časih.
Danes je prva adventna nedelja. Za kristjane se z njo začne adventno obdobje, ko se duhovno in tudi z zunanjimi znamenji, kot je prižiganje svečk na adventnem venčku, lotijo priprav na božič. Letos bo vse to znamenju epidemije. Evangeličanski duhovnik v cerkveni občini Ljubljana in nekdanji škof mag. Geza Filo ter direktor zavoda iskreni.net, zavoda za kulturo življenja, Igor Vovk razmišljata o veselju in upanju, ki ga prinaša božič, tudi v epidemiji.
Vlada je v epidemiji covida-19 verskim uslužbencem prepovedala javno opravljanje obredov. Versko življenje se je umaknilo v zasebnost, kar pri številnih vernikih in tudi verskih uslužbencih – kot ugotavljajo duhovniki – sproža precej žalosti in drugih duševnih stisk. Zaradi prepovedi opravljanja obredov se cerkve in verske skupnosti srečujejo z občutnim zmanjšanjem prostovoljnih prispevkov ljudi. Zmanjkuje jim denarja za vzdrževanje sakralnih objektov, ki so del kulturne dediščine, in tudi za plačilo socialnih prispevkov za verske uslužbence. Zato je vlada tem na predlog cerkva in verskih skupnosti priskočila na pomoč s temeljnim mesečnim dohodkom in višjim prispevkom za socialno varnost. V tokratni oddaji Sledi večnosti o omenjeni pomoči razmišljata dr. Andrej Naglič iz Katoliške cerkve in mag. Nevzet Porić iz Islamske skupnosti v Sloveniji.
Mineva 100 let od rojstva ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Škofovsko službo je opravljal v prelomnem obdobju demokratičnih sprememb v Sloveniji ter na njeni poti v samostojnost in neodvisnost. S širino duha, strpnostjo in poznanstvi v evropskih visokih cerkvenih in političnih krogih je veliko prispeval k uresničitvi odločitve državljanov Slovenije na plebiscitu pred 30-imi leti. Dr. Šuštar pa je bil predvsem duhovnik, nadškof, ki si je močno prizadeval za uresničitev pravice do javnega izražanja veroizpovedi in za navzočnost cerkve v javnem življenju. Na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani so pripravili simpozij ob stoletnici rojstva nadškofa Šuštarja. Pri založbi Družina so izdali vsebinsko in slikovno zelo bogato znanstveno monografijo o nadškofu Šuštarju.
Naš gost je slovenski rojak- upokojeni duhovnik dr. Franc Prosenjak, ki je večino svojega življenja preživel v Nemčiji. V slovenskem prevodu je nedavno izšel njegov avtobiografski roman Duhovnik dveh cerkva. 6 let je bil katoliški duhovnik, potem se je poročil, si ustvaril družino in prestopil v evangeličansko cerkev, kjer je služboval 33 let. Zanimiva je njegova pripoved o izzivih duhovniškega poklica, o zahtevnosti celibata, zvestobi veri in cerkvi.
Na dan spomina na mrtve v katoliški cerkvi obhajajo praznik vseh svetih, 2. novembra se spominjajo vseh vernih rajnih. Letos je zaradi epidemije zaznamovanje spomina drugačno kot v prejšnjih letih. Kot v tokratni oddaji Sledi večnosti poudarjata duhovnica Simona Prosič Filip in upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek, duhovna povezanost z našimi pokojnimi ni vezana na prostor in čas. Zato po njunem mnenju ni nič narobe, če obisk grobov preložimo za nekaj časa. Dan spomina na mrtve nas opominja, da je naše življenje minljivo, in vsak človek drugače doživlja smrt in slovo od najdražjih. Za številne je izjemnega pomena tudi način slovesa od pokojnika. Podjetja za pogrebno dejavnost ugotavljajo, da je pokopov z raztrosom pepela v zrak, zemljo ali vodo vse več. To pomeni, da za pokojnikom ne ostane grob. O duhovnem pogledu na to razmišljata tudi naša sogovornika, duhovnika Simona Prosič Filip in Marjan Turnšek.
Pred državnim praznikom dan reformacije gostimo duhovnico v Evangeličanski cerkveni občini Gornji Slaveči na Goričkem Simono Prosič Filip. Zanimalo nas je, ali ji kot duhovnici predstavlja epidemija covida -19 največji zalogaj na duhovnem področju. Kako močna je vera v Boga v današnjem času? Pred kakšnimi izzivi so krščanske cerkve danes? S kakšnimi dejavnostmi kot duhovnica ohranja stik z verniki in vernicami?
V oddaji Sledi večnosti se bomo vsebinsko dotaknili delovanja nadškofijske karitas v Mariboru ob 30-letnici njene ustanovitve. Pogovarjali se bomo z mariborskim nadškofom in metropolitom mag. Alojzijem Cviklom, ki je sicer tudi predsednik Slovenske karitas in Darkom Bračunom, generalnim tajnikom mariborske.
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita predstavljamo slovenski cerkveni list Krške škofije in najstarejši tednik koroških Slovencev Nedelja. Časopis je 6 let po plebiscitu ustanovila skupina slovenskih duhovnikov. Le nacistična oblast je za nekaj let prekinila njegovo izdajanje. Glavna urednica lista Nedelja Mateja Rihter pojasnjuje zgodovinsko in zdajšnjo vlogo tednika za slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem.
Župan Podčetrtka Peter Misja ter župnik v tem kraju in dekan dekanije Kozje Jožef Rogač predstavljata sodelovanje med cerkveno in civilno oblastjo v občini Podčetrtek.
Slovenski skavtinje in skavti praznujejo tri desetletja delovanja v samostojni državi. Okroglo obletnico praznujejo pod geslom »30 let pogovorov med šotori«. V tej najštevilčnejši nevladni mladinski organizaciji poudarjajo, da je njihovo poslanstvo vzgoja otrok in mladih za pristne, samostojne, zdrave in odgovorne ljudi, kristjane in državljane, ki jim je mar za našo naravo, domovino in sočloveka. V oddaji gostimo nova načelnika Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov Tjašo Sušin in Nejca Kurbusa.
Tretja sobota v septembru je že 39 let rezervirana za srečanje mladih katoličank in katoličanov pri cistercijanskem samostanu v Stični na Dolenjskem. Letos, ko se spoprijemamo s pandemijo koronavirusne bolezni 19, organizatorji srečanja, to je Katoliška mladina, zavod za vzgojo, versko, kulturno in izobraževalno dejavnost mladih v dogovoru s Slovensko škofovsko konferenco, niso odpovedali Stične mladih, ampak so jo organizirali v drugačni obliki. Mlade katoličanke in katoličani so se, upoštevajoč zdravstvena priporočila, družili v 29 krajih po Sloveniji, med njimi je bila tudi Stična, in tako ohranili duh srečanja. Duhovnik in direktor Katoliške mladine Matevž Mehle predstavlja vsebino letošnje Stične in razmišlja, kako mlade verujoče ljudi nagovoriti, da bodo ostali v cerkvenem občestvu.
Slovenska karitas že 15 leto v sredini septembra končuje z zbiranjem finančnih darov prebivalk in prebivalcev za dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Zbrani denar karitas namenja zdravstvu, šolstvu, oskrbi z vodo in hrano v osrednji Afriki, tudi na Madagaskarju. V okviru omenjene akcije pa kot dvojček izvaja še program Z delom do dostojnega življenja. Kaj ta pomoč pomeni ljudem v Afriki med drugim pojasnjuje sestra Anka Burger, usmiljenka, ki je že36 let misijonarka v Afriki.
Mariborski nadškof in metropolit mag. Alojzij Cvikl je pri Slovenski škofovski konferenci zadolžen za delo z mladimi, ki sicer v teh dneh znova sedajo v šolske klopi. Tudi zato je gost naše tokratne oddaje o duhovnih, koronskih in siceršnjih izzivih, ki so pred učenci in učitelji, dijaki in profesorji v novem šolskem letu.
Pred tednom dni smo obeležili mednarodni dan spomina na žrtve nasilja zaradi izpovedovanja vere ali prepričanja. Tudi v Sloveniji smo zabeležili kar nekaj takšnih dogodkov. O pojavih verske nestrpnosti – ki je po oceni Vatikana med pandemijo Covid 19 porasla – se je Nataša Lang pogovarjala z magistrom kanonsko pravnih znanosti in teologom mag. Sebastijanom Valentanom.
Neveljaven email naslov