Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje?
V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta; brez televizíje, avtomobilov, mikrovalovne pečice in drugih sodobnih pripomočkov. Težko si predstavljamo, kako je živeti preprosti kmečki vsakdan in se preživljati z delom lastnih rok. Če bi obiskali katero od bolj konzervativnih amiških skupnosti, bi v hiši zaman iskali celo straniščno školjko ali tekočo vodo. Nekako tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja.
Gostja oddaje je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.
Amiši so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo. Globoko verjamejo, da so otroci največ, kar lahko dobiš v življenju in da so dobro vzgojeni otroci največ, kar lahko za teboj ostane na tem svetu.
Amiše navadno uvrščamo med neposredne potomce evropskih anabaptístov iz 16. stoletja. Anabaptisti ali prekrščevalci so tisti protestanti, ki zanikajo veljavnost otroškega krsta in zahtevajo krščevanje odraslih ali ponoven krst tistih, ki so bili krščeni kot otroci. Gibanje anabaptistov je oblikovalo tri verske skupine: menoníte na Nizozemskem, huteríte v Avstriji in švicarsko bratovščino v Švici.
Amiši so se pojavili kot menonitska ločina, ki je sledila Jákobu Ámmanu, verskemu starešini, pastorju in anabaptističnemu zagovorniku, ki je bil rojen v Švici, od koder se je pozneje preselil v Alzacijo – francosko pokrajino ob meji z Nemčijo in Švico. O njegovem življenju obstajajo le ugibanja, saj so podatki o njegovem rojstvu, družini in smrti zaviti v skrivnost. Znana je le njegova vloga pri ločitvi Amišev od menonitov, ki je bila v veliki meri posledica spora glede običaja umivanja nog in družbenega izogibanja izobčenih.
Odklon od običajev švicarskih anabaptistov je leta 1693 sprožil verski razkol in posledično ustanovitev cerkve Amišev. Za Ammana je bilo zelo pomembno začrtanje ostrih meja med cerkvijo in ostalim svetom ter nošenje tradicionalnih, preprostih oblačil. Pri tem so se kazale tudi razlike med Amiši in menoniti: Amiši so namesto gumbov na oblekah nosili »zapence in ušesca« in so menonite imenovali »ljudje gumbov«. Takšne vizualne razlike so služile stalnemu spodbujanju članov k družbeni distanci ter spodbujanju zavesti o njihovi drugačnosti.
Amiši verjamejo, da je v življenju potrebno biti skromen, delati dobro in biti všečen Bogu. Za takšne reči ne potrebuješ rokavic, okraskov ali nakita. Prepovedali so tudi ličenje, svetleče predmete, lakaste čevlje. Dekleta si ne smejo ostriči las in nihče ne sme nositi niti ure.
V Evropi so Amiši živeli razpršeni po Švici, Alzaciji, Franciji, Nemčiji, Holandiji, na Bavarskem, v Galiciji in Rusiji. V Ameriko naj bi prva ladja Amišev prispela leta 1737, čemur je sledilo obdobje številnih migracij vse do srede 18. stoletja. Drugi val migracij je potekal med leti 1816 in 1860, ko so prihajali pripadniki iz nekaterih francoskih in nemških pokrajin. V tem času se naj bi Amiši kupili veliko posesti v okrožju Lancaster v zvezni državi Pennsylvanija, ki je še danes gosto naseljena z Amiši. Po nekaterih ocenah naj bi v Združenih državah Amerike danes živelo okoli 300.000 pripadnikov te verske skupnosti.
Verjamejo, da so na svetu bolj kot ne začasno in da je tu potrebno živeti Bogu všečno življenje. Sveto Pismo prebirajo dobesedno in ga prebirajo tudi precej pogosto. V šolah učijo kreacionizem, zavračajo Darwina in njegovo evolucijo in tudi njihovi učbeniki so prilagojeni tem teorijam. Biologijo učijo drugače kot se jo denimo uči v slovenskih šolah.
579 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje?
V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta; brez televizíje, avtomobilov, mikrovalovne pečice in drugih sodobnih pripomočkov. Težko si predstavljamo, kako je živeti preprosti kmečki vsakdan in se preživljati z delom lastnih rok. Če bi obiskali katero od bolj konzervativnih amiških skupnosti, bi v hiši zaman iskali celo straniščno školjko ali tekočo vodo. Nekako tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja.
Gostja oddaje je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.
Amiši so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo. Globoko verjamejo, da so otroci največ, kar lahko dobiš v življenju in da so dobro vzgojeni otroci največ, kar lahko za teboj ostane na tem svetu.
Amiše navadno uvrščamo med neposredne potomce evropskih anabaptístov iz 16. stoletja. Anabaptisti ali prekrščevalci so tisti protestanti, ki zanikajo veljavnost otroškega krsta in zahtevajo krščevanje odraslih ali ponoven krst tistih, ki so bili krščeni kot otroci. Gibanje anabaptistov je oblikovalo tri verske skupine: menoníte na Nizozemskem, huteríte v Avstriji in švicarsko bratovščino v Švici.
Amiši so se pojavili kot menonitska ločina, ki je sledila Jákobu Ámmanu, verskemu starešini, pastorju in anabaptističnemu zagovorniku, ki je bil rojen v Švici, od koder se je pozneje preselil v Alzacijo – francosko pokrajino ob meji z Nemčijo in Švico. O njegovem življenju obstajajo le ugibanja, saj so podatki o njegovem rojstvu, družini in smrti zaviti v skrivnost. Znana je le njegova vloga pri ločitvi Amišev od menonitov, ki je bila v veliki meri posledica spora glede običaja umivanja nog in družbenega izogibanja izobčenih.
Odklon od običajev švicarskih anabaptistov je leta 1693 sprožil verski razkol in posledično ustanovitev cerkve Amišev. Za Ammana je bilo zelo pomembno začrtanje ostrih meja med cerkvijo in ostalim svetom ter nošenje tradicionalnih, preprostih oblačil. Pri tem so se kazale tudi razlike med Amiši in menoniti: Amiši so namesto gumbov na oblekah nosili »zapence in ušesca« in so menonite imenovali »ljudje gumbov«. Takšne vizualne razlike so služile stalnemu spodbujanju članov k družbeni distanci ter spodbujanju zavesti o njihovi drugačnosti.
Amiši verjamejo, da je v življenju potrebno biti skromen, delati dobro in biti všečen Bogu. Za takšne reči ne potrebuješ rokavic, okraskov ali nakita. Prepovedali so tudi ličenje, svetleče predmete, lakaste čevlje. Dekleta si ne smejo ostriči las in nihče ne sme nositi niti ure.
V Evropi so Amiši živeli razpršeni po Švici, Alzaciji, Franciji, Nemčiji, Holandiji, na Bavarskem, v Galiciji in Rusiji. V Ameriko naj bi prva ladja Amišev prispela leta 1737, čemur je sledilo obdobje številnih migracij vse do srede 18. stoletja. Drugi val migracij je potekal med leti 1816 in 1860, ko so prihajali pripadniki iz nekaterih francoskih in nemških pokrajin. V tem času se naj bi Amiši kupili veliko posesti v okrožju Lancaster v zvezni državi Pennsylvanija, ki je še danes gosto naseljena z Amiši. Po nekaterih ocenah naj bi v Združenih državah Amerike danes živelo okoli 300.000 pripadnikov te verske skupnosti.
Verjamejo, da so na svetu bolj kot ne začasno in da je tu potrebno živeti Bogu všečno življenje. Sveto Pismo prebirajo dobesedno in ga prebirajo tudi precej pogosto. V šolah učijo kreacionizem, zavračajo Darwina in njegovo evolucijo in tudi njihovi učbeniki so prilagojeni tem teorijam. Biologijo učijo drugače kot se jo denimo uči v slovenskih šolah.
Raziskava o položaju mladih v Sloveniji Mladina 2020 na področju religioznosti mladih razgrinja, da se vse manj mladih izreka za verujoče, vse manj jih obiskuje tudi verske obrede v zadnjem desetletju. Od leta 2013 pa se je podvojil delež mladih, ki se redno udeležuje verskih obredov. Raziskovalci Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru v raziskavi Mladina 2020 tako ugotavljajo vse večjo polarizacijo na področju religioznosti mladih. Znani so tudi prvi izsledki Urada za mlade pri Slovenski škofovski konferenci o duhovnosti in veri mladih ter njihovem mnenju o Katoliški cerkvi. O vernosti mladih bosta v tokratni oddaji Sledi večnosti govorita dr. Miran Lavrič, vodja raziskave Mladina 2020, in duhovnik Matevž Mehle.
Verska svoboda je preizkusni kamen vseh pravic, poudarjajo številni strokovnjaki. Samostojna Slovenija je na tem področju naredila pomembne korake za njeno uveljavljanje v javnem življenju. Cerkve in verske skupnosti pa opozarjajo na še odprta vprašanja s področja zagotavljanja verske svobode. V Katoliški cerkvi na Slovenskem si želijo drugačnih rešitev na področjih financiranja verskih uslužbencev, verskega pouka v vzgoji in izobraževanju ter pri skrbi za kulturno dediščino. Za Islamsko skupnost v Sloveniji je nesprejemljivo, da v vojaškem vikariatu ni muslimanskega duhovnika, ki bi zagotavljal duhovno oskrbo vojakom. Muslimanski verniki težko uresničujejo pravico do duhovne oskrbe v bolnišnicah, policiji, domovih za starejše in zaporih, še opozarjajo v Islamski skupnosti. Vlada je pred dnevi ustanovila svet za odprta vprašanja s Katoliško cerkvijo, zdaj si takšnega dialoga z vlado želijo tudi v drugih cerkvah in verskih skupnostih. Vlada je namreč decembra lani ukinila urad za verske skupnosti.
Pandemija covida-19 je prenesla tudi verouk v virtualno okolje. Kakšne bodo posledice verouka na daljavo na versko vzgojo in znanje o verskih vsebinah otrok in mladostnikov? Ali duhovniki beležijo osip veroučencev? O učinkih verouka na daljavo razmišljata redovnica, strokovna sodelavka pri Katehetskem uradu Slovenske škofovske konference, sestra Magda Burger in duhovnik v ljubljanski župniji Igor Dolinšek.
Katoliška cerkev v Sloveniji že več kot 15 let omogoča mladim v okviru programa POTA izkušnjo misijonskega življenja. Pandemija covida-19 je lani prostovoljkam in prostovoljcem preprečila, da bi kot misijonarji pomagali ljudem v stiski na različnih koncih sveta. Letos upajo, da bodo mladi prostovoljci lahko izvedli sedem različnih projektov v Ukrajini, Indiji, Kazahstanu, Južnoafriški republiki, Keniji in na Madagaskarju. Naši sogovorniki Živa Gabrovšek, Zala Žnidaršič in Peter Godeša se odpravljajo v omenjene afriške države. V pogovoru pojasnjujejo, komu bodo pomagali ter kako in zakaj.
V katoliški cerkvi tako pri nas kot v celotnem zahodnem svetu primanjkuje duhovnih poklicev. Po drugi strani imata na primer evangeličanska cerkev, pa tudi srbska pravoslavna in islamska skupnost v Sloveniji, dovolj duhovnikov za duhovno oskrbo svojih vernic in vernikov. To primerjavo pa je treba pojasniti tudi v luči dejstva, da se po podatkih katoliške cerkve na Slovenskem nekaj čez 70 odstotkov prebivalcev Slovenije izreka za katoličane. O razmerah na področju duhovnih poklicev v oddaji Sledi večnosti govorijo rektor Bogoslovnega semenišča v Ljubljani Peter Kokotec, škofom evangeličanske cerkve mag. Leon Novak in paroh Srbske pravoslavne cerkve v Kopru Dejan Mandić.
Na mednarodni praznik dela v Katoliški cerkvi obhajajo praznik sv. Jožefa Delavca. Dr. Bogdan Kolar, teolog in zgodovinar, pojasnjuje, da Cerkev na ta dan ne časti ali poveličuje dela, pa tudi ne neznanega delavca, temveč se spominja tesarja sv. Jožefa. Dr. Kolar v pogovoru preko cerkvenih dokumentov, papeževih enciklik, predstavi odnos Cerkve do delavskega vprašanja od 19. stoletja naprej. Ugotavlja, da se je Cerkev pozno začela zanimati za delavce.
Podnaslov tokratne oddaje je – zemlja in sveto; spregovorili bomo o tem kako zemlja mnogim kmetom pomeni tudi nekaj presežnega - božjega. O tem bodo v oddaji spregovorile tri biodinamične kmetovalke Majda in Katja Temnik iz Žič pri Slovenskih Konjicah in prof. dr. Ana Vovk z Univerze v Mariboru, ki je tudi ustanoviteljica samooskrbnega poligona v Dolah pri Poljčanah.
Tokratno oddajo Sledi večnosti bomo namenili pred kratkim preminulemu msgr. Francu Vončini, zadnjemu domačemu duhovniku na Tržaškem. Še do pred kratkim je skrbel za duhovno oskrbo Slovencev v Rojanu, v predmestju Trsta, kjer se je leta 1937 tudi rodil. Služboval je v Bazovici, pri Sv. Jakobu in na Opčinah. Vodil je župnijo v Mačkovljah in Boljuncu. Na prelomu tisočletja je bil vikar za slovenske vernike tržaške škofije. Prizadeval si je za poživitev verskega življenja med Slovenci, bil duhovni voditelj Slovenske zamejske skavtske organizacije in šolski katehet. Spomin nanj bomo obudili v družbi njegovih vernikov in dolgoletnih prijateljev. Oddajo je pripravila Špela Lenardič.
Pred začetkom svetega muslimanskega meseca ramazana smo se s predsednico Ženskega združenja Zemzem pri Islamski skupnosti v Sloveniji Izudino Karišik in Elmo Bošnjak, eno od članic omenjenega združenja, pogovarjali o vlogi vernic v Islamski skupnosti v Sloveniji in o delovanju združenja Zemzen. Pojasnita še, kaj pomeni v islamu Zemzem.
Pandemija že drugo leto preprečuje kristjanom praznovanje velike noči v cerkvah. To pri številnih od njih sproža jezo, žalost, tudi apatijo. Ljubljanski škof pomočnik dr. Anton Jamnik in škof evangeličanske cerkve mag. Leon Novak spodbujata vernike, naj praznujejo najpomembnejši krščanski praznik v krogu najbližjih v svečanem duhu. Premišljujeta še o posledicah pandemije na versko življenje v prihodnosti in tudi o tem, zakaj je pomembno, da se cepimo proti koronavirusu.
V Katoliški cerkvi so na pobudo papeža Frančiška na god svetega Jožefa, 19. marca, vstopili v Leto družine, ki ga bodo zaključili s svetovnim srečanjem družin v Rimu junija prihodnje leto. Kakšne cilje želi doseči Cerkev na področju družinske pastorale v letu dni, kako odprti so škofje za nove načine dela z družinami? Na ti vprašanji odgovarjata tajnik na Uradu za družino pri Slovenski škofovski konferenci mag. Luka Mavrič in voditeljica družinske kateheze v Domžalah Natalija Podjavoršek. Govorita tudi o preizkušnjah, ki jih pred družine postavlja pandemija, in o pripravah na najpomembnejši krščanski praznik veliko noč, ki ga bo tudi letos krojila pandemija.
Na zadnjo nedeljo v maju bo novi škof Škofije Celje dr. Maksimilijan Matjaž zasedel izpraznjeni škofovski sedež. Ta je bil dve leti in pol nezaseden. Novega škofa tiho pričakujejo tudi v Škofiji Novo mesto, kjer je zdajšnji škof Andrej Glavan že pred časom v skladu s pravili Cerkve ponudil svoj odstop papežu Frančišku. Kako poteka izbor nova krajevnega škofa in zakaj lahko ta traja tudi nekaj let v Vatikanu pojasnjuje duhovnik in strokovnjak za cerkveno pravo dr. Stanislav Slatinek. Med drugim izpostavlja, da je Sveti sedež zelo previden pri izbiri novega krajevnega škofa v zadnjih letih.
V tokratni oddaji skupaj z našimi gosti razmišljamo o tem kako danes živeti pristno, spontano in pričevalno krščanstvo. Z nami so: katoliški duhovnik Zoran Kodela iz Maribora, tudi urednik in direktor krščanske TV EXODUS Pred leti je bil močno dejaven v katoliški Prenovi v duhu. Z njim so v oddaji še: Milena Janel iz okolice Slovenskih Konjic, posvečeni diakon Janez Ajd iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici in njegova žena Cvetka – sicer tudi predsednica Društva Prenova v duhu. Torej kako biti verodostojen kristjan v teh duhovno kdaj kar zapletenih časih?
Marec, prvi pomladni mesec, nekateri imenujejo mesec žensk. 8. marca ženske praznujejo mednarodni praznik žensk, 25. marca materinski dan. Po cerkvenem koledarju je na ta dan tudi praznik Marijinega oznanjenja. Zato v tokratni oddaji Sledi večnosti postavljamo v središče vlogo žensk v Katoliški cerkvi. Dobra poznavalka te teme je zagotovo dr. Marija Sraka, ki je svojo poklicno pot kot laikinja posvetila delu v Katoliški cerkvi. Desetletja je poučevala verouk, predavala staršem otrok, pisala skupaj z drugimi avtorji veroučne učbenike in delovala skoraj desetletje na Katehetskem uradu v Ljubljani. Danes kot upokojenka vodi duhovne vaje.
Mineva eno leto, odkar je Islamska skupnost v Sloveniji predala v uporabo Muslimanski kulturni center v Ljubljani, katerega središčna točka je džamija, svojim vernikom in širši javnosti. Epidemija je že spomladi prekinila skupinske molitve in druženja v centru. Sledil je drugi, jesenski val epidemije in novo zapiranje javnega življenja, tudi v sakralnih objektih. O verskem življenju v času epidemije in posledicah, ki jih bo pustila v duhovnem in vsakdanjem življenju, razmišlja mufti Islamske skupnosti v Sloveniji dr. Nedžad Grabus. Med drugim pove, da je džamija od začetka oktobra lani popolnoma zaprta, ker so vladni pogoji za delo zelo strogi in ne upamo odpreti nobene dejavnosti v Muslimanskem kulturnem centru v Ljubljani. »Mislim, da imamo preveč restriktiven pogled na epidemijo. Moramo najti določeno izjemo, da omogočimo verskim skupnostim, da opravljajo svoje poslanstvo. Mi smo bili zelo tiho vse leto, ampak nesprejemljivo je, da so vse tovarne odprte, pa da so verski objekti zaprti. Ne želim razmišljati le v kontekstu, da koronavirus ogroža zdravje ljudi, ampak tudi v kontekstu, da ogroža tudi mentalno, intelektualno in ekstencialno bistvo ter poslanstvo človeka na svetu.«
Za večino kristjanov se je začel na pepelnično sredo štiridesetdnevni predvelikonočni spokorni čas, postni čas. Pravoslavni verniki bodo zaradi uporabe julijanskega koledarja vstopili v omenjeno obdobje v cerkvenem letu v drugi polovici marca. Kako doživljata postni čas pojasnjujeta župnik v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani, pater frančiškan Pavle Jakop in paroh Srbske pravoslavne cerkve v Kopru Dejan Mandić.
Novi izmirski nadškof metropolit dr. Martin Kmetec je misijonar v Turčiji že dvajset let. Pred nastopom škofovske službe je bil predstojnik minoritske skupnosti v Carigradu. Papež Frančišek ga je imenoval za nadškofa v začetku decembra lani, škofovsko posvečenje je prejel v začetku februarja letos. V več milijonskem mestu Izmir se po oceni dr. Kmetca približno dva tisoč ljudi opredeljuje za katoličane, v celotni škofiji pet tisoč ljudi, in so kot poudarja naš sogovornik absolutna manjšina. Duhovno oskrbo zagotavlja 15 duhovnikov in 6 redovnic tej majhni krščanski skupnosti med večinskim muslimanskim prebivalstvom. O verskem dialogu in o vlogi škofa v omenjenih okoliščinah nadškof dr. Kmetec razmišlja: »Pred desetimi, petnajstimi leti je bilo tega dialoga več. Zaradi političnih razmer ga je danes malo manj. Škofijska karitas pa pomaga vsem ljudem ne glede na veroizpoved. Vloga nadškofa v medverskem dialogu je biti pozitivno naravnan in odprt do vseh ljudi, tudi do predstavnikov islamske skupnosti in civilnih oblasti. Želim si razsodnosti in notranje moči pri opravljanju škofovske službe.«
NAPOVED (živa): V tokratnih Sledeh večnosti se bomo vsebinsko dotaknili jutrišnjega slovenskega kulturnega praznika. Oddaja ima delovni podnaslov »umetnost in sveto«, v njej pa gostimo psihologinjo in glasbenico dr.Katarino Habe iz Ljubljane in duhovnika, pisatelja, eseista, vsestranskega razumnika patra dr.Karla Gržana iz Gornje Savinjske doline.Vsaka prava umetnost, ki prihaja iz globin človekovega srca, nosi v sebi prvine svetega, aromo Boga.
Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi na Slovenskem je že 69. leto zapored izdala letno publikacijo Evangeličanski koledar. K letošnji publikaciji je dodala faksimile prvega evangeličanskega koledarja Luther kalendari, ki je izšel pred sto leti. V snovanje in v vsebino evangeličanskega tiska je že leta vpet častni škof evangeličanske cerkve pri nas mag. Geza Erniša. Kot urednik Evangeličanskega koledarja in Evangeličanskega lista, ki ga Cerkev izdaja enkrat na mesec, ugotavlja, da ljudje tudi v današnjem času radi posežejo po verskem tisku. »Želim pa si, da bi bil verski tisk teološko, dogmatsko, obarvan, na drugi strani pa dovolj ekumensko odprt do drugače verujočih kot neverujočih, do slehernika.« Evangeličanski koledar, ki je precej obsežnejša tiskovina, kot Evangeličanski list objavljata strokovne in poljudne članke ter duhovna razmišljanja, beležita dogodke v Cerkvi. Madžarsko govoreči verniki lahko v njiju preberejo tudi članke v svojem jeziku. Evangeličanski koledar 2021 prinaša vernicam in vernikom med drugim članek dr. Klaudije Sedar o novi Evangeličanski pesmarici, v kateri je zbranih 557 pesmi, ki so nastajale več stoletij. Dr. Sedar piše še o življenju in delu prvega slovenskega slovničarja in protestantskega šolnika Adama Bohoriča. Njegovo 500. obletnico rojstva smo praznovali lani. Dr. Kozma Ahačič v svojem članku ugotavlja, da se vpliv Bohoričeve slovnice še danes ni končal, in da je to genialno delo v evropskem smislu. Evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip predstavi vlogo Katharine von Bora, žene dr. Martina Luthra. Letošnja publikacija Evangeličanski koledar je obogatena s prvim evangeličanskim koledarjem iz pred 100 let, Luther kalendari na prestopno leto 1920. »Evangeličanski koledar je najstarejša tovrstna publikacija. Vedno je služil, da so ljudje ostali zvesti svoji veri in nacionalni identiteti. Jim prinašal različne vsebine v njihova življenja. Jih spodbujal k moralno – etičnemu življenju.«
V javnosti se pojavlja precej vneta razprava o etičnosti pridobivanja cepiva proti koronavirusni bolezni 19, pa tudi o njegovih stranskih učinkih. Med kristjani je zaokrožila trditev, da so pri njegovem razvoju uporabili celice človeških zarodkov. Ta podatek so odločno zavrnili številni strokovnjaki, tudi Vatikan je uradno sporočil, da cepiva proti covidu- 19 za kristjane niso etično sporna. O delovanju cepiva in o etičnih zadržkih pri cepljenju proti novi koronavirusni bolezni smo se pogovarjali s strokovnjakom s področja biotehnoloških znanosti dr. Alešem Štrancarjem. »Prvo kot prvo sem kristjan, in se bom cepil proti covidu- 19, in nimam prav nobenih zadržkov do cepiva. Vse te razprave so postale iracionalne. Ne govorimo več o kakovosti cepiva, o dejanskih lastnosti cepiva, ampak se gremo različne ideologije. Tudi nekateri kristjani povsem iracionalno govorijo o cepivu, njihovo govorjenje nima nič z vedenjem o cepivu. V cepivu proti covidu- 19, niti v nobenem drugem, ki so proizvedena pod kontrolo regulatorjev, ni nič človeškega. V proizvodnji cepiva sodeluje sto tisoče ljudi, in nihče pred njimi ne bi mogel skriti uporabo celic zarodkov pri proizvodnji cepiva.« Dr. Štrancar ne zagovarja obveznega cepljenja, prav tako ne zanika, da imajo lahko nekatera cepiva stranske učinke, da lahko povzročijo zaplete pri posamezniku. Vendar je po njegovem mnenju treba tehtati med koristnostjo in posledicami cepljenja. »Ljudje, ki širijo neresnice o cepljenju, morajo za svoja dejanja odgovarjati z denarno kaznijo. Če bo naše nerazumno javno delovanje proti cepljenju prepričalo samo enega človeka, da se ne bo cepil, smo soodgovorni za njegovo smrt. Zato, ko se bomo odločali za ali proti cepljenju, imejmo v mislih sočloveka, ne le sebe.«
Neveljaven email naslov