Ameriški pisatelj Jonathan Franzen se je v zadnjem desetletju in pol uspel javno skregati s kraljico televizijskih pogovornih oddaj, Oprah Winfrey; njegove Popravke (2001) so kritiki že ob izidu razglasili za sploh prvi pomembni roman svetovne književnosti, napisan v enaindvajsetem stoletju; ko pa je pred petimi leti izdal svoj četrti roman, Svoboda, je po dolgem, dolgem času postal prvi pisatelj, katerega obraz je krasil naslovnico znamenite revije Time.

A vse to naj vas ne zavede – Jonathan Franzen je namreč dejansko odličen, psihološko pretanjen in jezikovno razkošen pisatelj, ki zna – nemara bolje kakor kdorkoli drug v tem trenutku – ubesediti, kako na zahodu pravzaprav živimo čisto običajni ljudje v eri počasnega zatona ameriškega imperija.

No, ta vtis bo slej ko prej le še okrepilo njegovih 14 esejev, zbranih v knjigi Kako biti sam, ki je konec lanskega leta izšla pri založbi LUD Literatura. O moči Franznove esejistike se bomo v tokratnem Sobotnem branju pogovarjali z Urbanom Vovkom, ki je prevedel polovico pričujočih esejev.