Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Angleški biolog Richard Dawkins je široki javnosti najbolj poznan kot avtor vrste knjig, ki znanstvena spoznanja odpirajo širši javnosti. Njegova prva knjiga Sebični gen, ki prav letos praznuje 40-letnico izida, je bila sploh prva knjižna uspešnica s poljudnoznanstveno vsebino in je pomenila ob svojem času svojevrsten pretres tako v razumevanju evolucije kot v načinu, kako se znanstvena spoznanja lahko podaja. V slovenskem prevodu imamo še vrsto drugih naslovov tega priljubljenega avtorja, zdaj pa smo dobili tudi njegovi najbolj sveži knjigi: avtobiografiji Moč čudenja: kako nastane znanstvenik in Kratka luč v temi: Moje življenje z znanostjo.
830 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Angleški biolog Richard Dawkins je široki javnosti najbolj poznan kot avtor vrste knjig, ki znanstvena spoznanja odpirajo širši javnosti. Njegova prva knjiga Sebični gen, ki prav letos praznuje 40-letnico izida, je bila sploh prva knjižna uspešnica s poljudnoznanstveno vsebino in je pomenila ob svojem času svojevrsten pretres tako v razumevanju evolucije kot v načinu, kako se znanstvena spoznanja lahko podaja. V slovenskem prevodu imamo še vrsto drugih naslovov tega priljubljenega avtorja, zdaj pa smo dobili tudi njegovi najbolj sveži knjigi: avtobiografiji Moč čudenja: kako nastane znanstvenik in Kratka luč v temi: Moje življenje z znanostjo.
Požgani možgani je slovenski naslov uspešnice doktorja Davida Perlmutterja, v kateri je žitarice, ogljikove hidrate in enostavne sladkorje označil za tihe ubijalce naših možganov. Prepričan je, da povzročajo Alzheimerjevo bolezen, anksioznost, depresijo, kronične glavobole in druga nevrološka obolenja. Razumljivo, da knjiga odmeva tako v laični kot tudi strokovni javnosti, saj je doktor Perlmutter v njej predstavil izsledke študij, ki kažejo na povezanost med načinom prehranjevanja in zdravjem možganov. Vendar pa je avtor, tudi sam nevrolog in nutricionist, zapisal, da knjiga govori predvsem » …o spremembah življenjskega sloga, zaradi katerih bodo vaši možgani ostali zdravi, čili in bistroumni … ». Knjigo Požgani možgani smo za oddajo Sobotno branje prelistali s prevajalcem Brankom Gradišnikom in nevrologom Martinom Rakušo. Pripravlja Iztok Konc. Naslovnica knjige, ki je izšla pri založbi UMco, 2015.
Mariborska zgodovinarka dr. Mateja Ratej sledi tako imenovani mikrozgodovinski šoli zgodovinopisja. Pri svojem delu se med drugim posveča tudi emigrantom iz vzhodne Evrope, ki so se po prvi svetovni vojni zatekli v novo nastalo Kraljevino SHS, predvsem v Podravje. Po tem, ko smo pred časom že predstavili njen Ruski diptih, osredotočen na ruske begunce in njihovo vživljanje v ljutomerski in ptujski vsakdan, tokrat pozornost usmerjamo na avtoričino zadnjo knjigo Begunstvo profesorja Tofana. Hilarij Tofan in njegova žena Konstanca sta se namreč po razpadu Avstro-Ogrske iz Bukovine preselila v Maribor, dobila novo priložnost, ki pa je nista zmogla resnično izkoristiti. Tudi selitev v Šentjur ni pomagala. Usoda ju je namreč pripeljala pred sodišče, vsaj profesorja Tofana pa tudi v bolezen in smrt, medtem ko za njegovo ženo ni znano, kdaj, kje in kako je umrla. Z dr. Matejo Ratej se je pogovarjal Andrej Stopar.
Alice Munro velja za velemojstrico sodobne kratke zgodbe. Kanadska pisateljica, ki je pred dvema letoma prejela Nobelovo nagrado za književnost, je temu žanru zvesta že vso svojo kariero. Na njem je pustila tudi močan pečat. Zunanjega dogajanja je v njenih zgodbah praviloma le malo, vseeno pa so pričakovanja bralcev vedno znova soočena z nepričakovanimi zasuki. Perspektivo namreč določajo za Munrojevo značilni preskoki v času ter nezanesljivost človeškega spomina, ki dogodke vedno znova potvarja. Vse to pa ustvarja specifičen pogled na življenje in medčloveške odnose. V osmih kratkih zgodbah zbirke Ubežnica, ki so jo letos izdali pri Celjski Mohorjevi založbi, se Alice Munro bralcem predstavi v svoji najboljši luči.
Francoski biograf Robert Belleret v svoji knjigi o pariškem slavčku ovrže vrsto mitov, ki so napajale javno podobo o Edith Piaf kot zvezdi, ki je bila zapisana cesti, bedi in revščini, a je na svetovnem podiju blestela s svojim prodornim glasom in mojstrsko interpretacijo in tako kljubovala usodi. Belleret trdi, da je famo zelo načrtno krojila pevka sama s številnimi polresnicami, kot je ta, da je prišla na svet na pariških ulicah, a je bila v resnici rojena v lokalni bolnišnici decembra 1915, kar je tudi dokumentirano. Zajetno biografijo Piaf, francoski mit, ki je v tem mesecu izšla pri založbi Modrijan, bogatijo dragocena pričevanja, do zdaj še neobjavljena pisma, ki jih je Piafova poslala svojemu prijatelju in zaupniku, pesniku Jacquesu Bourgeatu, pa tudi drugo obsežno arhivsko gradivo. Slovenskemu prevodu je ob koncu dodan tudi indeks njenih šansonov. O knjigi bo v Sobotnem branju spregovorila Maja Kraigher. Z njo se je pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek.
Ko je švedska akademija razglasila, da letošnjo Nobelovo nagrado za književnost prejme beloruska raziskovalna novinarka, esejistka in pisateljica Svetlana Aleksijevič, se je pri nas pa tudi drugod po svetu oglasilo precej laičnih glasov, ki so odločitev Nobelovega odbora razumeli v luči najnovejših zaostrovanj med Zahodom in Rusijo. Nagrada pisateljici, ki se posveča kartografiranju trpljenja in poguma navadnih ljudi v nekdanjem sovjetskem okolju od druge svetovne vojne naprej, naj bi bila – tako kritiki – predvsem zaušnica Putinu in njegovemu beloruskemu zavezniku, Lukašenku. Letošnja Nobelova naj bi bila tako le še en primer več, ko je bil politični kontekst močnejši od inherentne literarne vrednosti nagrajenega opusa. Toda ti kritiki slej ko prej niso še nikoli brali Svetlane Aleksijevič. Kdor je namreč imel v rokah Černobilsko molitev, njeno edino delo, doslej prevedeno v slovenščino, natančno ve, kako emocionalno močno, intelektualno prepričljivo in etično tehtno pravzaprav piše beloruska lavreatka. Zakaj bi moral prav vsakdo v življenju vsaj enkrat prebrati Černobilsko molitev, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Voziti avto v mehiški prestolnici – mestu z več kot 21 milijoni prebivalcev, 6400 četrtmi in labirintom bolj ali manj osvetljenih, pogosto pomanjkljivo označenih avenij in bulvarjev, obvoznic in vpadnic, cest, ulic, uličic in tudi netlakovanih poti – je bojda eden ultimativnih preizkusov posameznikove veščine in hladnokrvnosti. Prav zato se številni prebivalci Mexico Cityja zanašajo predvsem na avtobuse, trolejbuse in taksije. Eden takih je bil dolga leta tudi sodobni ameriško-gvatemalski pisatelj, Francisco Goldman. Ko pa mu je nenadoma umrla soproga, se je z bolečo izgubo soočil tako, da se je začel učiti nore vožnje skozi mehiški prometni kaos. A zanimivo – avto, ki mu je po eni strani pomagal prebolevati zasebno travmo, ga je po drugi plati neprizanesljivo soočal z družbeno stvarnostjo današnje Mehike. Dlje ko se je namreč vozil po ulicah Mexico Cityja, bolje je videl začarani krog revščine, nasilja in odvisnosti od drog, v katerem so živele in še živijo množice Mehičanov. Zato se Notranji krog, knjiga, v kateri je Goldman popisal svoje učenje vožnje po mehiškem glavnem mestu, bere kot močno emocionalna osebnoizpovedna zgodba in, obenem, kot objektivna novinarska reportaža iz srca mehiške teme. Kako se ti dve, na videz popolnoma različni pripovedni ravni sprimeta v nedeljivo celoto, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva.
eprav vsako leto več parov ob pomoči biomedicinske pomoči dobi otroka, pa je govorjenje o težavah z zanositvijo še vedno velik tabu. Knjiga Kaj pa vidva čakata?! Suzane Zagorc prekinja ta molk in razkrije stiske, s katerimi se soočajo pari, ko se prihodnost razigranega otroškega direndaja v hiši vse bolj odmika in polzi iz rok. V osebno izpovednem prvencu avtorica opisuje, kako želja po otroku par vodi od uradne do alternativne medicine vse do osebne preobrazbe. Pripravlja Urška Henigman.
Ko je sredi šestdesetih let devetnajstega stoletja Lev Tolstoj pisal svoj osrednji roman, delo, ki naj bi med platnicami povzelo celoto zgodovinskega sveta, ga je naslovil Vojna in mir. Ko pa se je slabo stoletje in pol pozneje sodobni madžarski pisatelj László Krasznahorkai lotil romana, ki prav tako hoče izreči totaliteto naše izkušnje, je delo naslovil Vojna in vojna. Ali to pomeni, da danes živimo v svetu, v katerem preprosto ni več nobenega prostora za upanje? – Odgovor smo v pogovoru s Krasznahorkaijevo prevajalko Marjanco Mihelič iskali v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravil Goran Dekleva.
Prelistali bomo eno od zgodnejših del turškega postmodernističnega pisatelja in Nobelovca Orhana Pamuka. Zgodba romana Tiha hiša je postavljena v ribiško vasico blizu Istanbula, kjer spoznamo čudaško družino in njene sosede, za katere je videti, da živijo na več mestih hkrati: v sedanjosti in preteklosti, v zgodovini, v vsakodnevni stvarnosti in v lastnih svetovih, ki so lahko prostrani in boleče omejeni, so zapisali pri založbi Sanje. Knjigo je iz izvirnika prevedla Erna Pačnik Felek. Z njo se je pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr
Najbrž ni pisatelja, ki bi ne hotel napisati srce parajočega dela neizmerne globine. Toda dejansko dati svoji romansirani avtobiografiji naslov Srce parajoče delo neizmerne globine, kakor je storil Dave Eggers, ameriški pisatelj srednje generacije, no, to pa je nekaj drugega. Na prvi pogled se najbrž zdi, da gre za objestno, samovšečno in docela nekritično gesto, toda že prvih nekaj strani Eggersove mojstrske proze razkrije, da bralke in bralci pravzaprav nimamo opravka z vase zagledanim mitomanom, ampak s piscem, ki si s spretno, dobro merjeno uporabo avto-ironije pomaga povedati svojo življenjsko zgodbo, ki bi utegnila biti preveč solzava za naš čas, ki v literarni umetnosti bolj kakor nesramežljivo razgaljena in do skrajnosti prignana čustva menda ceni trezno refleksijo, brezbrižno distanco in suh humor. In kaj pravzaprav je ta travmatična vsebina, ki jo Eggers želi prekriti z debelo plastjo zafrkljivosti in ironije? – Odgovor lahko slišite v tokratnem Sobotnem branju, v pogovoru z Jernejem Županičem, ki je Eggersovo delo prevedel za Cankarjevo založbo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Češko-francoski pisatelj Milan Kundera po zaslugi romanov, kot so Šala, Življenje je drugje, Knjiga smeha in pozabe ter, seveda, Neznosna lahkost bivanja, velja za nespornega velikana evropske književnosti. Toda vsa ta dela so nastala že v šestdesetih, sedemdesetih oziroma osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Po letu 2000 pa je pisatelj obmolknil za dolgo vrsto let, dokler ni lani naposled izdal Slavja nepomembnosti. Gre za kratek roman, v katerem Kundera sicer ponovno preigrava številne teme, ki so ga zaposlovale že v preteklosti – tako, na primer, brezpotja človeške erotike, slepo muhavost svetovne zgodovine in posameznikovo neodložljivo potrebo po ustvarjalnosti –, vendar se vsega tega loteva v luči spoznanja o tem, da nikogar in ničesar ne gre jemati smrtno resno. Zakaj je po Kunderovem mnenju lahkotna, humorna dobrovoljnost tista pravšnja drža, s katero se velja prebijati skozi absurd, ki mu rečemo življenje, smo v pogovoru z Jaroslavom Skrušnyjem preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Nevrokirurg dr. Eben Alexander se je zaradi nenadne bolezni znašel v globoki komi. Vse, kar je v tem času videl in doživel zunaj svojega telesa, je spremenilo njegov pogled na življenje in smrt. Svojo izkušnjo je opisal v knjigi Pogled v večnost. Po izidu se je nanj obrnilo veliko ljudi, ki so mu zaupali svoja obsmrtna doživetja, in nastala je druga knjiga Oris večnosti, ki je pred nami. V njej dr. Alexander še vedno odkriva skrivnosti starodavnih ljudstev in s pričevanji ljudi, znanosti ter vere dokazuje obstoj posmrtnega življenja in onstranstva – obstoj nebes, kot zapiše sam. Pravi, da smo izgubljeni brez zavedanja večjega sveta – prostora, od koder smo prišli in kamor se bomo vrnili, ko bodo naša fizična telesa umrla. Izpoved Oris večnosti, ki bo morda pritegnila tudi vašo pozornost, bomo predstavili z gostoma Urško Lunder in Zvezdanom Pirtoškom. Oddajo Sobotno branje je pripravil Iztok Konc.
V založbi Beletrina so konec maja predstavili tri novitete domačih avtorjev, med njimi knjigo Magija za realiste novinarke in nekdanja urednica Sobotne priloge časopisa Delo Irene Štaudohar. Ta v esejistični knjigi opisuje različna vedenja o človeku - od nevroloških odkritij, psihologije pa vse do filozofije -, ki zadevajo tako posameznika kot celotno družbo. V oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, se bomo vprašali, kakšno dodano vrednost imajo poglobljeni članki in ali bodo teme, opisane v knjigi, aktualne tudi v prihodnosti. Foto: Tina Lamovšek
Digitalni svet se izjemno hitro spreminja. V minulih 10-ih letih smo denimo dobili pametne telefone, tablične računalnike, spletna socialna omrežja, številne videoigre na medmrežju in še bi lahko naštevali. Številni starši se zato sprašujejo, kako to novo tehnologijo umestiti v svojo vzgojo. Pri založbi Didakta je izšel prevod priročnika Vzgoja v digitalni dobi, ki ponuja odgovore na različna vprašanja staršev. Priročnik za spodbujanje zdravega odnosa do tehnologije od rojstva do najstniških let, ki ga je napisala otroška psihiatrinja doktorica Jodi Gold, v tokratni oddaji predstavlja Urška Henigman.
V tokratnem Sobotnem branju bomo prelistali roman z naslovom Breztežni, mehiške avtorice Valerie Luiselli. V njem sledi vprašanju, koliko življenj in smrti je možnih v obstoju ene same osebe? Zgodba govori o mladi materi in pesniku na smrtni postelji, ki vsak v svojem času in prostoru pripovedujeta zgodbo o svojih dneh v New Yorku. Roman o navideznih obstojih, priklic nezmožnosti ljubezenskega srečanja in dokončnosti izgube je izšel pri Cankarjevi založbi. Prevedli sta ga Ira Kolbezen in Kristina Koritnik. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek.
Tokrat bomo preleteli prvenec Dina Bauka z naslovom Konec. Znova. Roman, ki je med kritiki že doživel nekaj pozitivnih odzivov, se odvija v poznih osemdesetih in začetku devetdesetih let. Depresivni uradnik Peter, japi Goran in mormonka Mary se bolj kot tedanje nemirne politične situacije spominjajo njihovega benda, glasbe, ljubezni in Denisa, ki je bil iz njihovih življenj v Ljubljani vržen v balkansko vojno vihro. Dino Bauk je prepričan, da se lahko v likih prepozna vsak. In to v vseh hkrati.
So glasbeniki in so glasbene legende. David Bowie je to zanesljivo. V petih desetletjih svoje glasbene kariere je spreminjal tako ime kot svojo podobo. Knjiga Bowie – biografija, ki je izšla v založbi Učila International, pa vam pevca bolj kot po poklicni plati predstavlja po njegovi osebni. Prikaže njegovo nesrečno otroštvo, bitke z zasvojenostjo, burni prvi zakon, seveda pa se ne ogne tudi njegovemu razvpitemu spolnemu življenju. V oddaji Sobotno branje se bo Tina Lamovšek pogovarjala z glasbeno urednico na Valu 202 Aido Kurtovič. Ne bomo se poglobili le v vsebino knjige, temveč se bomo tudi vprašali, kakšno vrednost ima biografija glasbenika, ki jo je napisal nekdo drug, in kaj je Bowie sploh prispeval v glasbeno industrijo Foto: Felix.si
Ko osebnega zobozdravnika Hercula Poirota najdejo ustreljenega v ordinaciji, policija ugotovi, da je šlo za samomor. Presoja zveni prepričljivo, saj je zobozdravnik tistega dne enemu izmed svojih pacientov dal veliko premočen odmerek anestetika. Poirot seveda hitro podvomi o tej ugotovitvi in izkaže se, da so njegove »male sive celice« pravilno zaznale policijsko napako. Tako predstavljajo nov slovenski prevod romana Agathe Christie, ki je v izvirniku prvič izšel leta 1940 pri Mladinski knjigi. V Sobotnem branju ga bosta prelistali prevajalka Irena Matović in Barbara Belehar Drnovšek.
Za pisatelja Andreja Platonova poznavalci pravijo, da je tisti avtor, ki ga sme rusko dvajseto stoletje brez posebnega zardevanja postaviti ob bok velikanom devetnajstega veka. Toda Platonov v svetovnem merilu še zdaleč ni tako znan kakor kak Dostojevski ali Tolstoj. Za to je slej ko prej odgovorna groba sovjetska cenzura, ki ji je bil Platonov vseskozi trn v peti. No, zdaj pa, očiščena vseh cenzorskih posegov, pred slovenske bralke in bralce končno prihaja njegova obsežna zbirka črtic, Smrti ni, delo, ki po svoji pripovedni moči, duhovni globini ter elementarni človečnosti predstavlja enega izmed nespornih vrhuncev književnosti, posvečene drugi svetovni vojni. Zato smo Platonova in njegove črtice na predvečer sedemdesete obletnice konca druge svetovnie vojne predstavili v Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Dnevi med koncem aprila in začetkom maja so vselej polni spomina na drugo svetovno vojno. V letu, ko obeležujemo 70. obletnico konca tega svetovnega spopada, pa so ti spomini bržčas še bolj živi. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju ob pomoči prevajalke Ane Jasmine Oseban pod drobnogled vzeli delo Kaj bo iz tega fanta, avtobiografsko pripoved nemškega Nobelovca Heinricha Bölla, v kateri pisatelj, sicer prepričan antifašist, popisuje svoje odraščanje pod nacisti v letih 1933-1937. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov