Kar je za Američane striček Sam, je za Ruse – in menda že od srednjeveških časov tako – mati Rusija. To alegorično figuro, ki naj bi poosebljala rusko identiteto, vse, kar je v ruskem narodu najboljšega, so v dvajsetem stoletju za propagandne, politične namene upodobili številni slikarji in kiparji. Sredi spominskega parka v Volgogradu – nekdanjem Stalingradu – na primer stoji kip skoraj osem tisoč ton težke in 85 metrov visoke zmagovite matere Rusije.

Toda ta kolosalna in malodane po božje čaščena podoba slej ko prej potiska v slepo pego vprašanje, kaj je v dvajsetem stoletju dejansko pomenilo biti ruska mati ali, še natančneje, ženska v Rusiji. Kakšna je bila pravzaprav izkušnja žensk, ki so morale pretrpeti stalinske čistke, pomanjkanje, lakoto in teptanje najosnovnejših človekovih pravic? Kakšna je bila izkušnja žensk, ki so jih številne vojne – dve svetovni, ena državljanska in ena hladna – oropale za življenja staršev in soprogov in otrok? – Eno tako izkušnjo, izkušnjo vsakdana ruske ženske, v svoji dolgi, v realistični maniri izpisani noveli, naslovljeni Sonjica, popisuje sodobna ruska pisateljica Ljudmila Ulicka. Kakšen portret pri tem izriše, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju.