Kolumbijski nobelovec nam s potopisom odkriva deželo, v katero je najtežje vstopiti - preteklost, ki smo jo pustili za seboj

Še preden se je Gabriel García Marquez s Stotimi leti samote uveljavil kot eden ključnih romanopiscev druge polovice dvajsetega stoletja, je v petdesetih letih delal kot evropski dopisnik enega izmed kolumbijskih časopisov. A svojim bralcem ni stregel le s predvidljivo mešanico političnih in gospodarskih novic, ki so določale življenjski utrip na stari celini. Kakor namreč dokazuje njegov potopis S poti po Vzhodni Evropi, ki ga je pisatelj tisti čas objavljal kot podlistek, zdaj pa je v knjižni obliki izšel pri Cankarjevi založbi, je bil pronicljiv in občutljiv opazovalec vsakdanjega življenja. In čeprav je bil sam prepričan levičar, je na vzhodni strani železne zavese zelo natančno videl razkorak med razglašenimi ideali socialističnih družb in brezperspektivnostjo življenj vsakdanjih, malih ljudi. Zakaj je Marquezovo pisanje o vzhodni strani železne zavese tudi tri desetletja po padcu berlinskega zidu še vedno pomenljivo in tehtno, bomo v pogovoru z Andrejem Blatnikom, ki je za S poti po Vzhodni Evropi poskrbel po uredniški plati, preverjali v tokratnem Sobotnem branju.