Pri nas sicer malo znani avtorji, ki so pred štirimi stoletji ustvarjali na britanskem otočju, so mojstrsko spajali suhi intelekt in razburkano čustvo, da bi navsezadnje ustvarili pesmi, ki nas živo nagovarjajo še danes

Angleži so skozi stoletja v kanon svetovne poezije seveda prispevali celo kopico izvrstnih avtorjev – od Chaucerja in Shakespeara prek Byrona in Keatsa do Audna in Hughesa. Toda imena, ki jih srečamo v še sveži dvojezični antologiji Metafizična poezija angleškega baroka, ki jo je za založbo Družina pripravila Nada Grošelj, so veliki večini sodobnih bralk in bralcev na Slovenskem slej ko prej povsem neznana. Ste, na primer, že kdaj slišali za Johna Donna, Edwarda Herberta, Henryja Kinga, Thomasa Randolpha ali Anne Bradstreet? Bi vedeli kam v času jih umestiti, kakšno poezijo so pisali in zakaj jih Angleži sami umeščajo v svoj nacionalni pesniški panteon? Ne? – No, nič hudega, saj zato pa vendar beremo: da se nam, ko odpremo novo knjigo, odprejo nove pokrajine, novi svetovi! Da bo to branje teklo še bolj gladko, pa je tukaj še tokratno Sobotno branje, v katerem smo v pogovoru z Nado Grošelj preverjali, kakšne so pravzaprav tematske in slogovne posebnosti te poezije.

foto: Goran Dekleva