Zbirka esejev, v katerih ruska pisateljica pretresa vprašanja, povezana z literaturo ter individualnim in kolektivnim spominom, pa tudi aktualne družbenopolitične razmere ter etične dileme, ki jih je pred Ruse postavila vojna v Ukrajini

Ko je Vladimir Putin 24. februarja predlani ruski vojski ukazal napad na Ukrajino, smo bili na zahodu stare celine večidel šokirani. In v tem šoku smo povlekli tudi nekaj resnično trapastih potez – recimo tisto, ko je ena izmed italijanskih univerz prepovedala ciklus predavanj o romanih Dostojevskega, kakor da bi obstajala široka in ravna avtocesta, ki od velike ruske književnosti 19. stoletja samoumevno vodi do politike trenutnega kremeljskega gospodarja. V kontekstu takratnega pravičniškega moraliziranja, ki je zahodnjake prepričevalo, da naj bi bili nenadoma kar vsi Rusi slabi, smo vsaj za nekaj časa tudi priročno pozabili, da so se na ruski literarni sceni ves čas Putinovega predsednikovanja oglašali umetniško dovršeni avtorice in avtorji, ki so precej vehementno nasprotovali voditelju ruske države in svarili pred njegovo ideologijo.

Eden teh kritičnih glasov pripada pesnici, pisateljici in esejistki, Mariji Stepanovi, ki se je na festivalu Fabula sredi letošnjega marca predstavila tudi ljubljanskemu oziroma slovenskemu bralskemu občinstvu. Festival je zdaj seveda za nami, se pa bralke in bralci s Stepanovo še vedno lahko seznanimo, saj je ob njenem gostovanju pri založbi Beletrina izšla esejistična zbirka Z one strani, ki so jo s skupnimi močmi prevedli Aljaž Glaser, Aleš Učakar in Urša Zabukovec. V knjigi Stepanova pretresa vprašanja, povezana z literaturo ter individualnim in kolektivnim spominom, pa tudi aktualne družbenopolitične razmere ter etične dileme, ki jih je pred Ruse postavila vojna v Ukrajini. A kako gredo tako raznorodne teme skupaj? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Uršo Zabukovec.

foto: Goran Dekleva