Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
830 epizod
830 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Leta trdega dela in težkih treningov, leta odrekanja, zmag in porazov. In potem trenutek, ko se na prsih zalesketa zlata olimpijska kolajna. Ali to lahko pričakujemo od romana »Zlato« angleškega pisatelja Chrisa Cleava? Spremljamo zgodbo o Kate in Zoe; dveh vrhunskih športnicah, najboljših prijateljicah, a hkrati tudi največjih tekmicah za olimpijsko zmago. To je ganljiva pripoved o vztrajnosti in odločnosti, pa tudi o travmatičnih spominih, težkih preizkušnjah in brezmejni materinski ljubezni. Čeprav roman »Zlato« ponudi razmislek o tem, kaj je v življenju zares pomembno, pa k branju vlečeta predvsem močna volja in optimizem, ki spremljata tako vzpone kot padce – v športnem in osebnem življenju osrednjih junakov. Roman Chrisa Cleava »Zlato« bosta v oddaji Sobotno branje prelistala psihologinja Eva Kovač in Iztok Konc.
Z romanom Če ubiješ oponašalca se je ameriška pisateljica Harper Lee trdno vpisala v ameriški literarni kanon. Knjiga je takoj po izidu leta 1960 postala prodajna uspešnica, hitro je dobila uspešno filmsko priredbo z Gregoryjem Peckom v glavni vlogi, slavljena avtorica pa je nato pisateljsko povsem obmolknila. Tako ni presenetljivo, da je lanskoletni izid njenega novega romana med bralci zbudil izredno zanimanje. Le leto po izidu in pol leta po pisateljičini smrti, - Harper Lee je v devetdesetem letu umrla februarja letos -, je založba Mladinska knjiga roman Pojdi, postavi stražarja ponudila tudi slovenskim bralcem. Foto: Nina Slaček
Francoska pisateljica Muriel Barbery je svetovni uspeh doživela s svojim drugim romanom Eleganca ježa, ki je pred desetimi leti izšel v Franciji in navdušil tako kritike kot bralce. Od takrat pa so ga prevedli v več kot 40 jezikov in prodali več kot 7 milijonov izvodov. Muriel Barbery je letos izdala svoj tretji roman Življenje vilinov, ki ga predstavljamo v tokratni oddaji, ki jo je prirpavila Urška Henigman.
Dvajseto stoletje ne pozna prav veliko pisateljev, ki bi uspeli slavospeve literarnih kritikov in zgodovinarjev združiti z milijonskim bralskim občinstvom. No, med izjemami je gotovo Umberto Eco, avtor Imena rože, ki je med platnicami ene same, napeto izpisane knjige uspel strniti prvine zgodovinskega romana, kriminalke in tehtne filozofske meditacije o razmerju med religijo, umetnostjo in smehom, vsemu skupaj pa dodati še dražljivo tesnoben občutek, da smo bralke in bralci skupaj z glavnima junakom na sledi precej orjaški zaroti. Tej recepturi je pisatelj nato v grobem sledil tudi v svojih naslednjih romanih, a je vsakokrat pazil, da se je novo delo vendarle razlikovalo od svojih predhodnikov. Ko v roke jemljemo Ecovo zadnjo knjigo, roman Nulta številka, ki je izšel nedolgo pred avtorjevo letošnjo smrtjo, se torej lahko sprašujemo, v kolikšni meri se Nulta številka giblje po prostoru, ki ga je že odprlo Ime rože, v kolikšni meri pa vstopa v čisto nov literarni svet. Odgovor na to vprašanje smo iskali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila literarna kritičarka Ana Geršak. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Medtem ko se proti izbranemu koščku morske obale in drugim turističnim destinacijam še vedno, tako kot pač vsako poletje, vijejo kolone pločevine, se bomo v oddaji Sobotno branje podali po sledeh fenomena, ki je v naših krajih to tradicijo sploh vzpostavil. Avtomobili so pač - med drugim - povsem spremenili način preživljanja prostega časa in počitnic in avto, ki je ljudi pred šestimi desetletji postavil na štiri kolesa v naših krajih je bil ljubkovalno poimenovan fičo. Z njim so povezane številne zgodbe o potovanju na morje, o neprestanih popravljanjih malega avtomobila in še danes mu številni ljubitelji posvečajo veliko svojega prostega časa. V monografiji Fičko po Jugoslaviji: Zvezda domačega avtomobilizma med cestami in spomini se mu je posvetil tudi raziskovalec Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti Martin Pogačar. Foto: Nina Slaček
Letos mineva 100 let od rojstva britanskega pisatelja norveškega rodu Roalda Dahla, enega najbolj priljubljenih avtorjev leposlovja za otroke 20-ega stoletja. Ob tej priložnosti bomo zato v oddaji Sobotno branje pozornost namenili njegovi knjigi VDV – Veliki dobrodušni velikan. V kinematografih si lahko ogledate film z istim naslovom, ki ga je po Dahlovi knjižni predlogi za Disneyjeve studie posnel Steven Spielberg. Za vse, ki si pred ogledom filma radi preberete tudi knjigo, je založba Sanje izdala ponatis Dahlove uspešnice z novo Disneyjevo naslovnico. V svet, kjer živijo ljudožerski velikani, smo se odpravili s prevajalko Ano Barič Moder.
Kar je za Američane striček Sam, je za Ruse – in menda že od srednjeveških časov tako – mati Rusija. To alegorično figuro, ki naj bi poosebljala rusko identiteto, vse, kar je v ruskem narodu najboljšega, so v dvajsetem stoletju za propagandne, politične namene upodobili številni slikarji in kiparji. Sredi spominskega parka v Volgogradu – nekdanjem Stalingradu – na primer stoji kip skoraj osem tisoč ton težke in 85 metrov visoke zmagovite matere Rusije. Toda ta kolosalna in malodane po božje čaščena podoba slej ko prej potiska v slepo pego vprašanje, kaj je v dvajsetem stoletju dejansko pomenilo biti ruska mati ali, še natančneje, ženska v Rusiji. Kakšna je bila pravzaprav izkušnja žensk, ki so morale pretrpeti stalinske čistke, pomanjkanje, lakoto in teptanje najosnovnejših človekovih pravic? Kakšna je bila izkušnja žensk, ki so jih številne vojne – dve svetovni, ena državljanska in ena hladna – oropale za življenja staršev in soprogov in otrok? – Eno tako izkušnjo, izkušnjo vsakdana ruske ženske, v svoji dolgi, v realistični maniri izpisani noveli, naslovljeni Sonjica, popisuje sodobna ruska pisateljica Ljudmila Ulicka. Kakšen portret pri tem izriše, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil oran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kolikšna je pravzaprav moč umetnosti? In kje se ta moč skriva, kje se kaže? Da družbi nastavlja ogledalo, naj bi bila temeljna vloga umetnosti skozi velik del zgodovine; toda ne pač običajno ogledalo, ki odseva, kar je na površju, pač pa ogledalo, ki lahko seže tudi v skrite globine, ki poganjajo tok zgodovine. Umetniško izražanje je zato vedno v zelo specifičnem odnosu do družbe in še prav posebej do njenih oblastnih struktur. Odnos med umetnostjo in oblastjo je tudi središčna tema novele El Greco slika velikega inkvizitorja nemškega pistatelja Stefana Andresa, Ki je nastala leta 1935, zdaj pa je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Modrijan. Foto: založba Modrijan
»Ena smrt je tragedija, milijon smrti je statistika.« Te besede pripisujejo Stalinu, a bi prav lahko izvirale tudi od prodajalcev nikotina, je zapisal Robert Proctor, profesor zgodovine znanosti na Univerzi Stanford v Kaliforniji. V knjigi Zlati holokavst – Izvor cigaretne katastrofe in poziv k njeni odpravi razkriva umazane metode, laži in zvijače tobačnih velikanov. »Cigarete so mnogo nevarnejše, kot bi bilo treba, saj bi lahko izdelali take, ki ne bi povzročale zasvojenosti in pljučnega raka,« je prof. Proctor povedal v pogovoru za naš radio. Njegovo uspešnico Zlati holokavst smo za oddajo Sobotno branje prelistali s piscem spremne besede k slovenskemu prevodu Lukom Šolmajerjem. Oddajo je pripravil Iztok Konc.
Angleški biolog Richard Dawkins je poznan predvsem kot avtor vrste knjig, ki znanstvena spoznanja odpirajo širši javnosti. Njegova prva knjiga Sebični gen, ki prav letos praznuje 40-letnico izida, je bila sploh prva knjižna uspešnica s poljudnoznanstveno vsebino in je pomenila ob svojem času svojevrsten pretres tako v razumevanju evolucije kot v načinu, kako se znanstvena spoznanja lahko podaja. V slovenskem prevodu še vrsto drugih naslovov tega priljubljenega avtorja, zdaj pa smo dobili tudi njegovi najbolj sveži knjigi: avtobiografiji Moč čudenja: kako nastane znanstvenik in Kratka luč v temi: Moje življenje z znanostjo, ki sta izšli pri založbi Modrijan. Foto: Nina Slaček
25. obletnica razglasitve samostojnosti in neodvisnosti s svojim nespregledljivim simbolnim nabojem naravnost vabi, da se vprašamo, kako se je v tega četrt stoletja pravzaprav živelo v slovenski državi in kako so se razvijali različni družbeni podsistemi – od gospodarstva do športa, od znanosti do medijev, od politike do umetnosti. Zato menda ni presenetljivo, če smo se majhnega obračuna lotili tudi v tokratnem Sobotnem branju. Tako smo pretresali vprašanje, kaj se je v 25-ih poosamosvojitvenih letih godilo s slovenskim romanom. Še posebej pa nas je v tem kontekstu zanimalo, kakšen je profil junaka, ki so ga v tem času kolektivno soustvarili naši pisatelji in pisateljice. Kaj nam torej sodobni slovenski romani in njihovi junaki povedo o tem, kdo smo osamosvojeni Slovenci, preverjamo v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
Strokovna žirija, ki izbira tokratnega kresnika – vodi jo literarni zgodovinar, dr. Tone Smolej, pri delu pa mu pomagajo še kritiki Aljoša Harlamov, Tina Kozin ter Tina Vrščaj –, je morala prebrati kar 115 romanov. Po več mesecih dela se zdaj, vsega nekaj dni pred podelitvijo nagrade za najboljši slovenski roman leta 2015, žiranti odločajo le še med petimi. To so Intimno Gabriele Babnik, Veter in odmev Štefana Kardoša, Pianistov dotik Mirta Komela, Otroštvo Miha Mazzinija in Piknik Nataše Sukič. Kakšne pravzaprav so posebnosti in odlike teh del, smo v pogovoru z literarno kritičarko, Ano Geršak, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
Slovenski alpinizem je fenomen v svetovnem merilu. Kaj je botrovalo temu, da je tako majhna skupnost tako pomembno posegla na svetovni alpinistični oder? S tem se v Alpskih bojevnikih ukvarja Bernadette McDonald, avtorica večkrat nagrajenih knjig o velikanih svetovnega alpinizma, tudi pokojnem Tomažu Humarju. Dela se je lotila zelo raziskovalno novinarsko, orisala tudi ekonomsko – politični kontekst nastanka, razvoja in propada Jugoslavije ter položaj alpinizma v njej, ob tem pa predstavila osrednje osebnosti slovenske alpinistične zgodovine. Med njimi je tudi alpinist Andrej Štremfelj s katerim smo se pogovorjali o knjigi, v kateri so najbolj izstopajoč in dragocen del – zgodbe. Zgodbe o tem kako plezanje doživljajo člani slovenske alpinistične skupnosti, njihovi intimni, filozofski pogledi, knjigo pa ves čas povezujejo medklici, citati iz Knjige Pot alpinista Nejca Zaplotnika.
»Molk je zapoved, ki jo skozi stoletja ponavljajo religije, politični sistemi in priročniki za oliko. Molčanje žensk v cerkvi in v templju, še bolj v sinagogi ali v mošeji, kamor niti ne morejo med uro molitve. Molk na političnih zborovanjih polnih moške zgovornosti. Molk v javnem prostoru (…), molčanje celo v zasebnosti, četudi gre za salon XIX. stoletja, kjer je potihnila bolj egalitarna konverzacija razsvetljenske elite. »Bodi lepa in molči«, so svetovali dekletom pred poroko, da ne bi govorile neumnosti ali storile kaj neprimernega.« So, smo danes ženske bolj hrupne, dovolj glasne? To je veliko odprto vprašanje, skozi katerega Michelle Perrot, zaslužna profesorica sodobne zgodovine na Univerzi Pariz VII-Denis-Diderot, tenkočutno in z veliko mero analitične empatije izrisuje usode žensk 19. in zgodnjega 20. stoletja. O knjigi Ženske ali molčanja zgodovine, smo se pogovarjali s prevajalko dr. Tajo Kramberger.
Sredi maja se je v Ljubljani mudil eden najpomembnejših svetovnih sociologov in filozofov Zygmunt Bauman. Devetdesetletni Poljak je še vedno, kot že zadnjih petdeset let, izredno ploden avtor in pronicljiv mislec, njegov obisk pa je iz tiskarne pospremil slovenski prevod enega njegovih ključnih del, Postmoderno etiko, ki jo je izdala Znanstvena založba Filozofske fakultete. Zakaj je to delo danes aktualno prav tako kot ob svojem izidu pred skoraj četrt stoletja, če ne celo bolj, smo preverili v oddaji Sobotno branje. Foto: Nina Slaček
Vas mika, da bi vse poslali k vragu, da bi obrnili hrbet donkihotskim bojem z birokratskimi mlini na veter, da bi se odrekli slepemu pehanju za dobičkom in utesnjujočim normam spodobnega meščanskega življenja? Si želite, da bi vaše življenje postalo čistejše, preprostejše in bolj stvarno? Bi bili radi v tesnem stiku z naravo, odvisni samo od dela svojih rok in lastne iznajdljivosti? Verjamete, da bi se mogli, daleč stran od hrupa družbe in trušča industrijske civilizacije, bolje spoznati, globlje razumeti? – Če gojite take želje in predstave, tedaj ste duhovni dedič ameriškega pisatelja, pesnika, filozofa, naravoslovca in političnega aktivista, Henryja Davida Thoreauja, ki je v drugi polovici štiridesetih let 19. stoletja dve leti in dva meseca preživel v samoti skromne koče ob jezeru Walden sredi gozdov Massachusettsa. O tej svoji izkušnji je nekaj let pozneje spisal spomine, Walden (življenje v gozdu), ki jih je čas povzdignil v eno najpomembnejših del ameriške književnosti. Zakaj je to delo tudi 152 let po nastanku še vedno vredno natančnega in pozornega branja, smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali v pogovoru z Mojco Dobnikar, ki je Thoreaujeve spomine na življenje v gozdu prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Pesnik Jure Jakob v eseju Drevesa – najdemo ga v njegovem najnovejšem delu, naslovljenem Hiše in drugi prosti spisi – med drugim piše tudi o knjigi Drevesne vrste na Slovenskem. O njej na nekem mestu pripomni tole: »Tiste vrste knjiga je, ob kakršnih se zdi svet urejen, obenem pa še vedno dovolj skrivnosten. O tem, kako je vse povezano v celoto, govori tako, da se skrbno posveti vsaki posamezni stvari posebej.« No, prav te besede bi bržčas lahko uporabili, ko bi hoteli govoriti tudi o Hišah in drugih prostih spisih. Avtor namreč piše počasi in pretehtano, z mehko melanholijo in izostrenim občutkom za detajl, vseskozi, se zdi, ga zanima predvsem svet, ki ga obdaja. Ko pa bralci knjigo Jakobovih esejev enkrat odložimo, imamo vendarle občutek, da smo prebrali neko osebno izpoved, ki je tako iskrena in gre tako globoko, da jo, paradoksalno, navsezadnje lahko vzamemo za svojo; da je odnos do sveta in samega sebe, ki je v Hišah in drugih prostih spisih ubeseden, na nek skrivnosten način pravzaprav naš lasten. Kako je Juretu Jakobu to uspelo, smo v pogovoru z avtorjem preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Nekaj let po tistem, ko je sir Isaac Newton v Matematičnih načelih naravoslovja, svojem osrednjem delu, formuliral zakone gibanja in postavil splošno teorijo gravitacije – spoznanja, torej, na katerih temelji znanost že več kot tri stoletja –, ga je popadel močan dvom, ali je s pomočjo znanstvene misli sploh mogoče razložiti svet. Te svoje strahove je v pismu zaupal britanskemu filozofu Johnu Locku. In prav to pismo zdaj ne da miru osrednjemu, neimenovanemu junaku Newtonovega pisma, romana, pod katerega se podpisuje sodobni irski pisatelj John Banvill. Pripovedovalec romana, ki je pred nedavnim izšel pri založbi Modrijan, skuša napisati biografijo velikega angleškega fizika, a mu delo nekako ne steče od rok. Vedno bolj ga namreč obremenjuje Newtonov dvom, ki ga prevaja v svoj lasten dvom – se je mogoče s pisanjem biografije približati resnici neke osebe? In ko se še izkaže, da niti ljudi v svoji neposredni bližini ne more prav dobro razumeti, se Banvillovemu juaku svet zamaje v temeljih. To dinamiko odnosov in krizo razumevanja smo podrobneje predstavili v tokratnem Sobotnem branju, v katerem smo pred mikrofonom gostili prevajalca Newtonovega pisma, Jureta Potokarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ko je roman Stoner ameriškega pisatelja Johna Williamsa daljnega leta 1965 izšel, ni kaj dosti kazalo na to, da si bo pol stoletja kasneje priboril status klasičnega besedila ameriške književnosti. Čeprav so ga namreč pospremile naklonjene kritike, je zelo hitro za več desetletij potonil v pozabo. Leta po pisateljevi smrti pa so Stonerja začeli odkrivati bralci in mu namenili novo življenje. Roman, ki se začne s kratkim povzetkom življenja naslovnega junaka, igra s povsem odprtimi kartami in ne skriva nobenih presenečenj, ne usodnih preobratov. Prepriča pa z mojstrsko izpisanim vpogledom v življenje svojega izrazito pasivnega junaka brez olepševanj, izgovorov ali pretiravanj. Foto: Nina Slaček
Odmevna družbeno angažirana knjiga Zakaj narodi propadajo, ki sta jo napisala svetovno znana ekonomista Daron Acemoglu in James A. Robinson obravnava vprašanje, na katerega si ekonomski raziskovalci in sociologi prizadevajo odgovoriti že stoletja: Zakaj so nekateri narodi bogati, drugi pa revni? O knjigi, ki je izšla pri založbi Umco smo se pogovarjali s prevajalcem Sandijem Kodričem. Foto: www.bukla.si
Neveljaven email naslov