Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O pomoči prebežnikom na avstrijskem Koroškem in druge aktualne zgodbe rojakov iz soseščine.
Programi pomoči prebežnikom na avstrijskem Koroškem pri integraciji v družbo
V Avstrijo bi se lahko letos, kot so pred dnevi poročale tiskovne agencije, zateklo 70.000 prebežnikov. Samo v prvih petih mesecih letošnjega leta so dobili več kot 20.000 prošenj za azil, lani v celem letu 28.000. Več sto jih nameravajo namestiti tudi na avstrijskem Koroškem, kjer pa domačini temu niso najbolj naklonjeni. V Pliberku, kjer so sprejeli 45 beguncev, občinske oblasti tudi z resolucijo nasprotujejo načrtom, da bi prebežnike nastanili v tamkajšnji kasarni.
Drugače je v Železni Kapli, kjer 100 prebežnikov živi že več mesece in težav z njimi nimajo, pravi tamkajšnji župan Franc Jožef Smrtnik. Sprejeli so 40 žensk in otrok, veliko jih prihaja iz afriških držav, ter 60 moških. Večina jih je iz Sirije in z drugih kriznih žarišč. Na začetku so bili prebivalci nekoliko skeptični, toda imamo ljudi, ki jim pomagajo pri integraciji, pravi župan, to so cerkvene ustanove in posamezniki, ki jih učijo nemščine in jim drugače pomagajo pri vključevanju v družbo. Poseben projekt je pripravila tudi občina. Vsak teden tako dva ali trije prebežniki skupaj s komunalnimi delavci kosijo travo na občinskih površinah in čistijo trg. Tako tudi oni dobijo priznanje in se nekoliko integrirajo, pravi župan Franc Jožef Smrtnik, ki se zaveda, da bo prebežnikov v Avstriji vse več:
“V prihodnje bo to velik problem. Vedno več jih bo prihajalo in države bodo imele težave, kako pojasniti ljudem, ki tudi sami čutijo gospodarsko krizo, naj sprejmejo prebežnike. Menim pa da, če gre za ljudi, moraš biti human.”
Usposabljanje za delo s prebežniki na celovški univerzi
Na celovški univerzi Alpe Adria so skupaj z inštitutoma za psihologijo in pedagogiko, celovško zvezo za visoko šolstvo ter centrom za mirovno vzgojo pripravili poseben študijski program, ki bo trajal tri semestre (dva semestra predavanj in semester praktičnega dela), študenti pa bodo na koncu dobili potrdilo oziroma certifikat za delo s prebežniki. Ideja se je porodila v društvu Aspis, ki deluje na področju psihosocialne pomoči, znotraj programa Melon, s katerim že več let pomagajo beguncem na različnih področjih, tudi pri učenji nemščine, pojasnjuje Veronika Ölkrug:
“Opazili smo, da želi veliko ljudi pomagati beguncem, vendar ne vedo, kako. In prav zato smo se odločili pripraviti izobraževalni program uposabljanja za pomoč beguncem.”
Rojak Daniel Wutti, ki je med drugim preučeval tudi posledice travm, ki jih je koroškim Slovencem povzročila nasilna izselitev in pregon med 2. svetovno vojno, ob tem pojasnjuje, da jih je odziv na sam projekt, ki je za zdaj še pilotni, presenetil.
“Namen je bil ponuditi študentom celovške univerze res kakovosten izobraževalni program. Kmalu pa se je pokazala možnost, da v njem sodelujejo tudi sami begunci.”
Prvi sklop vključuje pet predavanj. Prvo – gre dejansko za ciklus predavanj – je zelo široko, saj obravnava medije, medkulturne vidike, islamofobijo in predsodke, psihološke travme, delovanje nevladnih organizacij, pravo in azilno politiko. Na drugem predavanju z naslovom “Srečanje s tujim” pa se študenti srečajo z drugo kulturo in ob tem spoznajo tudi sami sebe, pravi Veronika Ölkrug:
“Gre za nekakšno samorefleksijo, ob pomoči beguncev, ki so sestavni del teh predavanj.”
V praktičnem delu bodo, po besedah Marcela Leuschnerja, enega od avtorjev programa, študenti pridobili medkulturne, psihosocialne in socialne kompetence, ki so pri delu z begunci in prosilci za azil najpomembnejše. Prebežniki namreč prihajajo z različnih koncev sveta, iz različnih kulturnih krogov. Nujno je tudi delo s travmatiziranimi ljudmi, ki bežijo zaradi vojn. V študijskem projektu sodeluje 28 rednih študentk in študentov ter 8 beguncev. Največ jih je iz Afganistana, in to iz različnih etničnih skupin, sodeluje tudi begunka iz Čečenije, s Kavkaza, ter po en begunec iz Irana, Nigerije in Somalije. Vsi so vpisani kot izredni študenti, štipendira pa jih univerza. Bilo je kar nekaj težav, da so privabili prebežnike, pravi Daniel Wutti. Precej večje je bilo zanimanje študentov, zato so morali vpis omejiti. Kakšna pa je dejanska klima, kakšen odnos imajo ljudje na avstrijskem Koroškem do prebežnikov? Ni najboljša, pravi Daniel Wutti:
“Koroška je precej periferna dežela, Celovec je majhno mesto in na podeželju ljudje prebežnikov niso vajeni. Tu je tudi veliko Korošcev, ki se skušajo na vse načine obraniti in zatajiti svoje slovenske korenine. Že tu imajo veliko predsodkov, tudi glede Slovencev, ki so neposredni sosedi. Vse to se prenese tudi na druge narode in prebežnike, ki so jim še bolj oddaljeni.”
Vendar pa, dodaja Wutti, zaznavajo tudi povsem nasprotne odzive. Veliko je ljudi, ki prihajajo s podeželja, iz krajev, kamor so naselili prebežnike. Vidijo predsodke v družbi in želijo se naučiti, kako pomagati pri njihovem preseganju. Veliko zanimanja je tudi med potomci beguncev, ki so se v Avstrijo zatekli med vojno v nekdanji Jugoslaviji in zdaj željo razumeti, kaj se je dogajalo njihovim staršem.
“Pomembno je, da pomagajo ljudje, ki so na lastni koži občutili, kako je biti begunec. Upamo, da bodo po opravljenem programu in s certifikatom, ki ga bodo dobili, svoje znanje uspešno širili in pomagali drugim prebežnikom.”
Daljši pogovor z avtorji projekta usposabljanja za delo z begunci lahko slišite v tokratni oddaji Sotočja, v kateri gostimo znano in v evropskem prostoru uveljavljeno koroško literatko Majo Haderlap, odlikovano z državnim redom za zasluge. Priznanje je dobila, kot je zapisano v utemeljitvi, za svoj izjemen literarni prispevek k umestitvi manjšinske in identitetne problematike v avstrijski, širši nemško govoreči in srednjeevropski prostor. Njen roman Angeli pozabe, za katerega je prejela številna priznanja in nagrade, zdaj živi svoje življenje, pravi.
Valerija Perger: “Znanje slovenščine v Porabju je vse slabše”
Šolske torbe romajo v kot, tudi na Hrvaškem in v Porabju, kjer se, ugotavljajo tamkajšnji strokovnjaki, položaj slovenskega jezika slabša. Zakaj, nas med drugim zanima v tokratnih Sotočjih. Na obisku pri učencih na dvojezični osnovni šoli v Števanovcih, smo se pogovarjali z učiteljico – asistentko iz Slovenije Metodo Perger, ki je navdušena nad tamkajšnjimi drugošolci. So kot spužve, pravi, saj vpijejo vsako besedo in čeprav niso slovenskih korenin, se z veseljem učijo slovenščino. Madžarski otroci se zelo trudijo, opaža učiteljica, ki na porabskih šolah pomaga že četrto leto. Ker so razredi majhni, se lahko veliko več ukvarja s posameznimi učenci. Zaskrbljena zaradi kakovosti pouka slovenščine pa je višja svetovalka za slovensko šolstvo Valerija Perger, ki že nekaj let bolj ali manj uspešno opozarja, da v Porabju nujno rabijo več gostujočih učiteljev iz Slovenije.
“Na vsaki šoli bi rabili kakšnega res zagnanega učitelja slovenskega jezika, ki bi ne le navduševal učence, temveč bi vzpostavil slovensko komunikacijo v šolskih zbornicah in na hodnikih. Te je namreč vedno manj. Na šole prihaja vedno več učiteljev Madžarov, ki morajo pravno formalno narediti izpit iz slovenskega jezika, vendar je to veliko premalo, da bi učencem učinkovito posredovali slovenščino in širili pozitiven odnos do jezika.”
Prav to je, je prepričana Valerija Perger, največji problem. Znanje slovenskega jezika se, po njenem mnenju, drastično slabša, rezultati pa so, glede na vloženi trud, preskromni.
Slovenski učitelji v varaždinskih osnovnih šolah. Kako dolgo še?
V Varaždinu so pred nekaj leti med učenci tamkajšnjih osnovnih šol in njihovimi starši naredili anketo o morebitnih prijavah k pouku slovenskega jezika in kulture. Zanimanje je bilo veliko in prav na osnovi te ankete je nastal projekt sodelovanja med slovenskimi in hrvaški šolskimi oblastmi, v okviru katerega je letos dopolnilni pouk slovenščine uspešno končalo 165 učencev 13 osnovnih šol na območju varaždinske županije. Več kot 50 dijakov pa se je slovenščino učilo na Varaždinski gimnaziji. Podatki so spodbudni in želeli bi se, da se ta projekt nadaljuje, pravi Barbara Antolić Vupora, predstavnica slovenske narodne skupnosti v Varaždinski županiji in ena najzaslužnejših, da je pouk zaživel. Gre za poseben model izobraževanja. Hrvaška zagotovi materialne pogoje za pouk (prostore, zvezke, prevoz učencev.), ki ga izvajajo učitelji iz Slovenije. Izobraževanje je tako bolj kakovostno, je prepričana pobudnica projekta, pa ne le to:
“Učitelji iz Slovenije ne le, da bolj obvladajo sam jezik, s sabo prinesejo tudi slovensko kulturo in dodaten narodni naboj, narodno osveščenost… Z izvornimi govorci imamo možnost, da spet pridemo v stik z materinščino. Z anketo smo namreč dokazali, da so imeli učenci v tretjem ali četrtek kolenu svojce v Sloveniji.”
Poleg tega pa, opozarja sogovornica, se je okrepilo sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi osnovnimi šolami, pripravljajo skupne projekte. Gre za dodano vrednost in obojestransko korist, povezovanje na lokalni in regionalni ravni, k čemer spodbujajo tudi v evropski uniji, je prepričana Barbara Antolić Vupora, ki pa še vedno nima zagotovil, da se bo projekt nadaljeval tudi v prihodnjem šolskem letu.
“Na ministrstvu za izobraževanje so rekli, da naj bi prihodnje leto pouk še bil, toda… Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc je napovedal, da se bo sestal z ministrstvom za izobraževanje in da bodo to obravnavali prioritetno, vendar povratne informacije nimam. Tudi uradnih zagotovil ni. Vsaj meni niso znana.”
Ljubitelji gledališke umetnosti se boste morda odpravili k rojakom v Furlanijo-Julijsko krajino. V oddaji vas namreč vabimo tudi v Slovensko stalno gledališče v Trstu, kjer za prihodnjo sezono pripravljajo sedem svojih predstav in načrtujejo sodelovanja z gledališči iz Slovenije.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
O pomoči prebežnikom na avstrijskem Koroškem in druge aktualne zgodbe rojakov iz soseščine.
Programi pomoči prebežnikom na avstrijskem Koroškem pri integraciji v družbo
V Avstrijo bi se lahko letos, kot so pred dnevi poročale tiskovne agencije, zateklo 70.000 prebežnikov. Samo v prvih petih mesecih letošnjega leta so dobili več kot 20.000 prošenj za azil, lani v celem letu 28.000. Več sto jih nameravajo namestiti tudi na avstrijskem Koroškem, kjer pa domačini temu niso najbolj naklonjeni. V Pliberku, kjer so sprejeli 45 beguncev, občinske oblasti tudi z resolucijo nasprotujejo načrtom, da bi prebežnike nastanili v tamkajšnji kasarni.
Drugače je v Železni Kapli, kjer 100 prebežnikov živi že več mesece in težav z njimi nimajo, pravi tamkajšnji župan Franc Jožef Smrtnik. Sprejeli so 40 žensk in otrok, veliko jih prihaja iz afriških držav, ter 60 moških. Večina jih je iz Sirije in z drugih kriznih žarišč. Na začetku so bili prebivalci nekoliko skeptični, toda imamo ljudi, ki jim pomagajo pri integraciji, pravi župan, to so cerkvene ustanove in posamezniki, ki jih učijo nemščine in jim drugače pomagajo pri vključevanju v družbo. Poseben projekt je pripravila tudi občina. Vsak teden tako dva ali trije prebežniki skupaj s komunalnimi delavci kosijo travo na občinskih površinah in čistijo trg. Tako tudi oni dobijo priznanje in se nekoliko integrirajo, pravi župan Franc Jožef Smrtnik, ki se zaveda, da bo prebežnikov v Avstriji vse več:
“V prihodnje bo to velik problem. Vedno več jih bo prihajalo in države bodo imele težave, kako pojasniti ljudem, ki tudi sami čutijo gospodarsko krizo, naj sprejmejo prebežnike. Menim pa da, če gre za ljudi, moraš biti human.”
Usposabljanje za delo s prebežniki na celovški univerzi
Na celovški univerzi Alpe Adria so skupaj z inštitutoma za psihologijo in pedagogiko, celovško zvezo za visoko šolstvo ter centrom za mirovno vzgojo pripravili poseben študijski program, ki bo trajal tri semestre (dva semestra predavanj in semester praktičnega dela), študenti pa bodo na koncu dobili potrdilo oziroma certifikat za delo s prebežniki. Ideja se je porodila v društvu Aspis, ki deluje na področju psihosocialne pomoči, znotraj programa Melon, s katerim že več let pomagajo beguncem na različnih področjih, tudi pri učenji nemščine, pojasnjuje Veronika Ölkrug:
“Opazili smo, da želi veliko ljudi pomagati beguncem, vendar ne vedo, kako. In prav zato smo se odločili pripraviti izobraževalni program uposabljanja za pomoč beguncem.”
Rojak Daniel Wutti, ki je med drugim preučeval tudi posledice travm, ki jih je koroškim Slovencem povzročila nasilna izselitev in pregon med 2. svetovno vojno, ob tem pojasnjuje, da jih je odziv na sam projekt, ki je za zdaj še pilotni, presenetil.
“Namen je bil ponuditi študentom celovške univerze res kakovosten izobraževalni program. Kmalu pa se je pokazala možnost, da v njem sodelujejo tudi sami begunci.”
Prvi sklop vključuje pet predavanj. Prvo – gre dejansko za ciklus predavanj – je zelo široko, saj obravnava medije, medkulturne vidike, islamofobijo in predsodke, psihološke travme, delovanje nevladnih organizacij, pravo in azilno politiko. Na drugem predavanju z naslovom “Srečanje s tujim” pa se študenti srečajo z drugo kulturo in ob tem spoznajo tudi sami sebe, pravi Veronika Ölkrug:
“Gre za nekakšno samorefleksijo, ob pomoči beguncev, ki so sestavni del teh predavanj.”
V praktičnem delu bodo, po besedah Marcela Leuschnerja, enega od avtorjev programa, študenti pridobili medkulturne, psihosocialne in socialne kompetence, ki so pri delu z begunci in prosilci za azil najpomembnejše. Prebežniki namreč prihajajo z različnih koncev sveta, iz različnih kulturnih krogov. Nujno je tudi delo s travmatiziranimi ljudmi, ki bežijo zaradi vojn. V študijskem projektu sodeluje 28 rednih študentk in študentov ter 8 beguncev. Največ jih je iz Afganistana, in to iz različnih etničnih skupin, sodeluje tudi begunka iz Čečenije, s Kavkaza, ter po en begunec iz Irana, Nigerije in Somalije. Vsi so vpisani kot izredni študenti, štipendira pa jih univerza. Bilo je kar nekaj težav, da so privabili prebežnike, pravi Daniel Wutti. Precej večje je bilo zanimanje študentov, zato so morali vpis omejiti. Kakšna pa je dejanska klima, kakšen odnos imajo ljudje na avstrijskem Koroškem do prebežnikov? Ni najboljša, pravi Daniel Wutti:
“Koroška je precej periferna dežela, Celovec je majhno mesto in na podeželju ljudje prebežnikov niso vajeni. Tu je tudi veliko Korošcev, ki se skušajo na vse načine obraniti in zatajiti svoje slovenske korenine. Že tu imajo veliko predsodkov, tudi glede Slovencev, ki so neposredni sosedi. Vse to se prenese tudi na druge narode in prebežnike, ki so jim še bolj oddaljeni.”
Vendar pa, dodaja Wutti, zaznavajo tudi povsem nasprotne odzive. Veliko je ljudi, ki prihajajo s podeželja, iz krajev, kamor so naselili prebežnike. Vidijo predsodke v družbi in želijo se naučiti, kako pomagati pri njihovem preseganju. Veliko zanimanja je tudi med potomci beguncev, ki so se v Avstrijo zatekli med vojno v nekdanji Jugoslaviji in zdaj željo razumeti, kaj se je dogajalo njihovim staršem.
“Pomembno je, da pomagajo ljudje, ki so na lastni koži občutili, kako je biti begunec. Upamo, da bodo po opravljenem programu in s certifikatom, ki ga bodo dobili, svoje znanje uspešno širili in pomagali drugim prebežnikom.”
Daljši pogovor z avtorji projekta usposabljanja za delo z begunci lahko slišite v tokratni oddaji Sotočja, v kateri gostimo znano in v evropskem prostoru uveljavljeno koroško literatko Majo Haderlap, odlikovano z državnim redom za zasluge. Priznanje je dobila, kot je zapisano v utemeljitvi, za svoj izjemen literarni prispevek k umestitvi manjšinske in identitetne problematike v avstrijski, širši nemško govoreči in srednjeevropski prostor. Njen roman Angeli pozabe, za katerega je prejela številna priznanja in nagrade, zdaj živi svoje življenje, pravi.
Valerija Perger: “Znanje slovenščine v Porabju je vse slabše”
Šolske torbe romajo v kot, tudi na Hrvaškem in v Porabju, kjer se, ugotavljajo tamkajšnji strokovnjaki, položaj slovenskega jezika slabša. Zakaj, nas med drugim zanima v tokratnih Sotočjih. Na obisku pri učencih na dvojezični osnovni šoli v Števanovcih, smo se pogovarjali z učiteljico – asistentko iz Slovenije Metodo Perger, ki je navdušena nad tamkajšnjimi drugošolci. So kot spužve, pravi, saj vpijejo vsako besedo in čeprav niso slovenskih korenin, se z veseljem učijo slovenščino. Madžarski otroci se zelo trudijo, opaža učiteljica, ki na porabskih šolah pomaga že četrto leto. Ker so razredi majhni, se lahko veliko več ukvarja s posameznimi učenci. Zaskrbljena zaradi kakovosti pouka slovenščine pa je višja svetovalka za slovensko šolstvo Valerija Perger, ki že nekaj let bolj ali manj uspešno opozarja, da v Porabju nujno rabijo več gostujočih učiteljev iz Slovenije.
“Na vsaki šoli bi rabili kakšnega res zagnanega učitelja slovenskega jezika, ki bi ne le navduševal učence, temveč bi vzpostavil slovensko komunikacijo v šolskih zbornicah in na hodnikih. Te je namreč vedno manj. Na šole prihaja vedno več učiteljev Madžarov, ki morajo pravno formalno narediti izpit iz slovenskega jezika, vendar je to veliko premalo, da bi učencem učinkovito posredovali slovenščino in širili pozitiven odnos do jezika.”
Prav to je, je prepričana Valerija Perger, največji problem. Znanje slovenskega jezika se, po njenem mnenju, drastično slabša, rezultati pa so, glede na vloženi trud, preskromni.
Slovenski učitelji v varaždinskih osnovnih šolah. Kako dolgo še?
V Varaždinu so pred nekaj leti med učenci tamkajšnjih osnovnih šol in njihovimi starši naredili anketo o morebitnih prijavah k pouku slovenskega jezika in kulture. Zanimanje je bilo veliko in prav na osnovi te ankete je nastal projekt sodelovanja med slovenskimi in hrvaški šolskimi oblastmi, v okviru katerega je letos dopolnilni pouk slovenščine uspešno končalo 165 učencev 13 osnovnih šol na območju varaždinske županije. Več kot 50 dijakov pa se je slovenščino učilo na Varaždinski gimnaziji. Podatki so spodbudni in želeli bi se, da se ta projekt nadaljuje, pravi Barbara Antolić Vupora, predstavnica slovenske narodne skupnosti v Varaždinski županiji in ena najzaslužnejših, da je pouk zaživel. Gre za poseben model izobraževanja. Hrvaška zagotovi materialne pogoje za pouk (prostore, zvezke, prevoz učencev.), ki ga izvajajo učitelji iz Slovenije. Izobraževanje je tako bolj kakovostno, je prepričana pobudnica projekta, pa ne le to:
“Učitelji iz Slovenije ne le, da bolj obvladajo sam jezik, s sabo prinesejo tudi slovensko kulturo in dodaten narodni naboj, narodno osveščenost… Z izvornimi govorci imamo možnost, da spet pridemo v stik z materinščino. Z anketo smo namreč dokazali, da so imeli učenci v tretjem ali četrtek kolenu svojce v Sloveniji.”
Poleg tega pa, opozarja sogovornica, se je okrepilo sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi osnovnimi šolami, pripravljajo skupne projekte. Gre za dodano vrednost in obojestransko korist, povezovanje na lokalni in regionalni ravni, k čemer spodbujajo tudi v evropski uniji, je prepričana Barbara Antolić Vupora, ki pa še vedno nima zagotovil, da se bo projekt nadaljeval tudi v prihodnjem šolskem letu.
“Na ministrstvu za izobraževanje so rekli, da naj bi prihodnje leto pouk še bil, toda… Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc je napovedal, da se bo sestal z ministrstvom za izobraževanje in da bodo to obravnavali prioritetno, vendar povratne informacije nimam. Tudi uradnih zagotovil ni. Vsaj meni niso znana.”
Ljubitelji gledališke umetnosti se boste morda odpravili k rojakom v Furlanijo-Julijsko krajino. V oddaji vas namreč vabimo tudi v Slovensko stalno gledališče v Trstu, kjer za prihodnjo sezono pripravljajo sedem svojih predstav in načrtujejo sodelovanja z gledališči iz Slovenije.
Sotočja so vnovič glasbeno obarvana. Slišite lahko posnetek koncerta mešanega pevskega zbora Danica iz Šentprimoža v Podjuni in tamburaške skupine Tamika iz Železne Kaple. Zbor Danica je bil pred dvema letoma, ko je praznoval 100-letnico delovanja, razglašen za najboljši zbor avstrijske Koroške. Konec aprila letos so se pevke in pevci skupaj s tamburaši predstavili tudi v okviru 12. koroških kulturnih dnevov v Ljubljani. Serijo kulturnih prireditev, namenjenih predstavitvi dejavnosti koroških Slovencev, tradicionalno pripravlja Društvo slovensko-avstrijskega prijateljstva skupaj z ljubljanskim Klubom koroških Slovencev. Zakaj je bilo občinstvo, ki je napolnilo Linhartovo dvorano Cankarjevega doma, navdušeno, lahko slišite v tokratnih Sotočjih. Pridružite se rojakom in prisluhnite mešanemu pevskemu zboru Danica, ki vas bo s slovensko narodno pesmijo popeljal po vseh teh dolinah avstrijske Koroške!
Velika vojna, ki je pred stotimi leti pustošila tudi na naših tleh, je korenito posegla v usodo slovenskega naroda na Tržaškem in Goriškem. O posledicah 1. svetovne vojne za Slovence v takratni Julijski krajini se v Sotočjih pogovarjamo s tržaško Slovenko, zgodovinarko, doktorico Marto Verginello. Na poletnem srečanju smo se pridružili porabskim upokojencem, stebrom tamkajšnje slovenske manjšine. Njihova zagovornica v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss pa spregovori o pripravah na jesenske lokalne volitve. Na avstrijskem Koroškem te dni poteka več glasbenih delavnic. Z udeleženci se tako sprehodimo od rocka do komorne glasbe in se vmes ustavili tudi pri pevcih na Big Bang glasbeni delavnici.
V hrvaški prestolnici je v Umetniškem paviljonu na ogled razstava fotografij ene najuglednejših hrvaških fotografinj Marije Braut. Na razstavi z naslovom "Neznani Zagreb Marije Braut" so na ogled fotografije, številne prvič predstavljene, iz njenega osebnega arhiva. Življenje 85-letne umetnice slovenskih korenin je polno neverjetnih zgodb, tragedij in uspehov. Gostimo jo v tokratnih Sotočjih. Odpravili smo se tudi na potep po turističnih kmetijah v Furlaniji julijski krajini, zelo pomembnih za tam živečo slovensko narodno skupnost. S koroško Slovenko Matejo Kert, kulturno referentko pri Krščanski kulturni zvezi, se pogovarjamo o lutkovni in gledališki ustvarjalnosti in se v Küharjevi spominski hiši na Gornjem Seniku pridružimo šolarjem pri spoznavanju ljudskih običajev Porabja. Rojaki iz sosednjih držav vas čakajo v oddaji Sotočja
V Sotočjih tokrat preverjamo, kako je z možnostjo naročanja slovenskih učbenikov na Tržaškem. Tamkajšnja slovenska knjigarna je morala zapreti vrata, novega knjižnega središča pa še ni. Odpravili smo se na Rebrco pri Železni Kapli, kjer so se tudi letos zbrali mladi umetniki. S sodnikom, literatom in prevajalcem doktorjem Jankom Ferkom se med drugim pogovarjamo o slovenskem prevodu njegovega romana o Sarajevu z naslovom »Cesar je vojsko odposlal«. Rojak Boris Šenkinc, pobudnik projekta o kolesarskih poteh v Primorsko - goranski županiji, je povezal turizem s kolesarjenjem. V Sotočjih pa gostimo tudi porabskega Slovenca Francka Mukiča, tesno povezanega z ljudsko glasbo in Sombotelskimi spominčicami.
Sotočja so tokrat v znamenju slovenske popevke, ki je imela svoje zlato obdobje tudi na Tržaškem. Konec marca letos je Radio Koper skupaj s Slovenskim kulturnim društvom Barkovlje pri Trstu v tamkajšnji dvorani s koncertom zaznamoval 50-letnico slovenske tržaške popevke. Pobudo za festival, ki je potekal v letih 1963 in 64, je dalo Prosvetno društvo Barkovlje in po pol stoletja so na novo priredili takratne popevke. Tri generacije, ki so se srečale v Barkovljah, so obujale spomine na takratne čase in slovensko glasbeno tradicijo v Italiji. Kako je zvenela 50-letnica slovenske tržaške popevke, lahko slišite v tokratnih Sotočjih.
Poletje je čas različnih jezikovnih taborov. Kako so jezikovne počitnice v Piranu preživljali mladi rojaki iz Porabja, lahko slišite v tokratnih Sotočjih. Vabimo vas tudi v edini slovenski muzej na Madžarskem. Obiskovalci muzeja Avgusta Pavla v Monoštru prihajajo z vsega sveta, manj kot lani pa jih je iz Slovenije. V oddaji gostimo koroško Slovenko Majo Haderlap, ki je nemškim bralcem približala zgodovino slovenske narodne skupnosti, in rojaka iz Furlanije julijske krajine. Kakšno je življenje mladega kmetovalca, pojasnjuje Matej Lupinc, kritičen do bolonjskega izobraževalnega sistema, v globalizaciji vidi priložnost za slovensko narodno skupnost. Dobitnik srebrne olimpijske medalje v Tokiu leta 1964, uspešni vaterpolist in rokometaš Zlatko Šimenc, rojak iz Zagreba, pa je zadovoljen. Ob vsem kar je dosegel, ima za to nedvomno veliko razlogov. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav v tokratnih Sotočjih.
Ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne se v Sotočjih tokrat posvečamo porabskim Slovencem. Tudi njih je vojna ločila od matične domovine. Porabje je po koncu vojne pripadlo Madžarski, nekoč zelo razvito območje pa je začelo nazadovati. S tržaškim Slovencem Martinom Mavrom, tajnikom Zveze slovenskih športnih društev v Italiji, se pogovarjamo o mladih rojakih in njihovih športnih uspehih. Veselje zaradi ligaških napredovanj pogosto zasenčijo dodatni finančni stroški, ki si jih društva ne morejo privoščiti . V Novem mestu smo se pridružili mladim z avstrijske Koroške, ki so v okviru jezikovnih počitnic dva tedna preživeli skupaj z dolenjskimi učenci. Na gradu Grobnik pa smo prisluhnili zaključku festivala komorne glasbe, ki ga je Zdravko Pleše pripravil že četrto leto zapored. Občinstvo je bilo navdušeno.
Sotočja so tokrat predvsem v znamenju mladih rojakov iz sosednjih držav. O njih so razpravljali tudi na letošnjem vseslovenskem srečanju v državnem zboru. Koliko lahko mladi danes dejansko sooblikujejo skupni slovenski prostor, nas zanima v pogovoru s Tanjo Peric, tržaško Slovenko, aktivno tudi na političnem prizorišču. Mladi so svojo dejavnost predstavili tudi na letošnji prireditvi Dobrodošli doma, ki je potekala v Škofji Loki. Vas zanima, kako so zapeli člani otroškega pevskega zbora Danica iz Šentprimoža v Podjuni? Prisluhnite oddaji. Doktor Karel Hren je eden od dveh novih ravnateljev Mohorjeve družbe iz Celovca. Prinaša v družbo, ki se ponaša kot najstarejša slovenska založba, nov veter? Tudi o tem več v Sotočjih. Predstavljamo tudi Tomaža Gržeto, glasbenega publicista, ki je zaradi študija Reko zamenjal za Ljubljano. V Monoštru pa smo si ogledali Mokre sanje mariborskega fotografa Marka Šebreka. Rojaki iz sosednjih držav vas čakajo tudi v tokratni oddaji Sotočja!
Tudi rojaki v sosednjih državah so praznovali dan državnosti. Več o skupni športno - kulturni prireditvi, ki so jo v Umagu pripravila slovenska društva v Istri, lahko slišite v Sotočjih. Avstrijsko gospodarstvo je med uspešnejšimi v Evropi. Kje je skrivnost njihovega uspeha, sprašujemo koroškega Slovenca Mirana Breznika, svetovalca za prodor podjetij na tuje trge. V oddaji gostimo mlade podjetne rojake iz Furlanije julijske krajine. Devan Jagodic, ravnatelj SLORI-ja - Slovenskega raziskovalnega inštituta iz Trsta, spregovori o izzivih inštituta po štirih desetletjih delovanja. Pridružimo pa se tudi mladim porabskim Slovencem, ki so na Gornjem Seniku pekli pice in druge podobne lokalne jedi. Katere? Prisluhnite oddaji.
Zgodovinar doktor Feliks Bister, koroški Slovenec, ki že desetletja živi na Dunaju, je raziskoval tudi življenje in delo Antona Korošca. Ob bližajoči se 100. obletnici začetka 1. svetovne vojne pojasnjuje, kako usodne so bile posledice vojne za koroške Slovence. Odpravili smo se v reški arhiv, kjer je na ogled razstava z naslovom Mejna grofija Istra v 1. svetovni vojni. Slovensko stalno gledališče v Trstu ima novega umetniškega koordinatorja Eduarda Milerja. Nasledil bo Diano Koloini, ki zaradi odnosa vodilnih do tega gledališča iz Trsta odhaja razočarana. Razočarane pa niso bile rojakinje iz Porabja, ki so na delavnici v Hiši jabolk na Gornjem Seniku spoznavale skrivnosti priprave marmelade, kompotov in zavitkov, rétašev, kot jim pravijo porabski Slovenci. Recept zanje lahko slišite v Sotočjih.
Slovenci v Italiji bodo skladno z zaščitnim zakonom iz Rima letos dobili dobrih 5,4 milijona evrov. Predlagana razdelitev denarja in načrti za spremembe financiranja pa že dvigujejo prah. Podrobneje o tem v tokratnih Sotočjih. Pozornost tokrat posvečamo avstrijskemu pravnemu redu in spoštovanju pravic slovenske narodne skupnosti. Odpravili smo se v Geopark Karavanke, ki povezuje slovensko in avstrijsko Koroško. Člane kulturnega in turističnega društva Andovci smo pospremili na pot od Malega Triglava v Porabju do vznožja Triglava in se spomnili slovenskih športnikov na Hrvaškem. Na pobudo Slovenskega doma v Zagrebu je nastala tretja iz serije monografij o pomembnih ljudeh slovenskega rodu, ki so zaznamovali hrvaško zgodovino. Po gledaliških in likovnih umetnikih so zdaj svojo knjigo dobili tudi športniki. Podrobnosti slišite v oddaji Sotočja!
Štefan Merkač je pri koroški deželni vladi zadolžen za pripravo načrta energetskega preobrata. O ambicioznih okoljevarstvenih ciljih in poti do njihove uresničitve pripoveduje v tokratnih Sotočjih. Na obisku v Porabju smo se pridružili bodočim učiteljem v dvojezičnih šolah na avstrijskem Koroškem. S strokovnim slavističnim simpozijem na Opčinah pri Trstu so strokovnjaki počastili bližajoči se 90. rojstni dan slovenskega literata Alojza Rebule. O njegovem delu in pomenu za slovensko literaturo lahko več slišite v tokratni oddaji. Gostimo pa tudi umetniško družino Zelenko, zaslužno za oživitev istrskega mesteca Grožnjan, mesta umetnikov, ki praznuje 50-letnico.
Sotočja so tokrat precej politično obarvana. Gostimo namreč bodočo evropsko poslanko Angeliko Mlinar, koroško Slovenko, ki se bo med drugim v Bruslju, kot pravi, zavzemala tudi za več neposredne demokracije v evropski uniji. O prvih vtisih po začetku mandata v Budimpešti pripoveduje Erika Köleš Kiš, prva zagovornica slovenske manjšine v madžarskem parlamentu. Rojaki na tržaškem in goriškem so zadovoljni z rezultati občinskih volitev, ki so potekale hkrati z evropskimi. Tamkajšnje dvojezične občine bodo namreč tudi v prihodnje vodili župani iz vrst Slovencev. Manj spodbudni so bili rezultati v Benečiji in Reziji. Tudi o tem več v tokratni oddaji. Odpravili pa smo se še Buzet, kjer so se skupaj z društvom Lipa predstavili učenci dopolnilnega pouka slovenščine z Reke, Pulja, Buzeta in Čabra.
V Sotočjih se tokrat nismo mogli izogniti volitvam v Evropski parlament. Rojaki na Hrvaškem so nezadovoljni, ne le zaradi slabe obveščenosti temveč tudi zaradi nezainteresiranosti političnih strank za njihove glasove. Nekdanji novinar in urednik Bojan Brezigar, novi predsednik izdajatelja Primorskega dnevnika, ocenjuje, da so razmere na dnevniku zelo kritične, vendar nevarnosti, da bi propadel, ni. Prav tako pa ni več možnosti za dodatno zmanjševanje stroškov. Kje so torej možne rešitve, nas zanima v tokratnih Sotočjih. Več o načrtih koroškega avtobusnega podjetja, ki je uvedlo redno avtobusno povezavo med Celovcem in Ljubljano, pove Mirko Zeichen-Picej, poslovodja avtobusnega holdinga. Pridružili pa smo se tudi porabskim upokojencem na kolesarskemu izletu v Sakalovce. Povabimo pa vas tudi na avstrijsko slovensko potujočo razstavo Sledi/Spuren ob 100. obletnici začetka 1. svetovne vojne.
Za delovanje slovenskih organizacij v zamejstvu je v letošnjem proračunu namenjenih skoraj petina manj denarja kot lani. Kaj to konkretno pomeni, je postalo jasno šele zdaj, ko je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu denar razdelil posameznim organizacijam. Največ kritik prihaja iz vrst Slovencev v Italiji. Kako naprej, nas bo zanimalo v tokratnih Sotočjih. O življenju na Tržaškem se pogovarjamo z režiserjem in pisateljem Igorjem Pisonom, predstavnikom mlajše generacije tržaških Slovencev. Doktorica Karmen Delač Petković spregovori o pripravi Goranskega biografskega leksikona in sodelovanju s Slovenci na Hrvaškem. Porabski Slovenci in pomurski Madžari so skupaj pripravili izobraževalni projekt, zelo pomemben za obe narodni skupnosti. Odpravili smo se tudi v Šentandraž v Labotski dolini, kjer je potekal letošnji kulturni teden koroških Slovencev.
Učitelji slovenskega jezika na zamejskih šolah so se tokrat srečali na Reki, na osnovni šoli Pečine, kjer pouk slovenščine poteka že od leta 2006. Na Petanjcih so se na prireditvi »Jambori spominov in dobrega sosedstva« letos predstavili porabski Slovenci in Slovenci iz Radgonskega kota. Tradicionalno na prireditvi posadijo tudi drevo; porabski Slovenci so tako zasadili hrast, Slovenci iz Radgonskega kota pa sekvojo. Zakaj, lahko slišite v tokratni oddaji. Odpravili smo se tudi »po koroških poteh«. Tako je namreč naslov dopolnjenega in posodobljenega kulturnozgodovinskega turističnega vodnika Janka Zerzerja in se pridružili praznovanju 50-letnico deželnega studia RAI-a v Trstu, katerega sestavni del so tudi slovenski programi. Iz Trsta prihaja tudi Igor Pison, režiser predstave Angel pozabe v ljubljanski Mali Drami, nastale po zelo uspešnem romanu Maje Haderlap.
V tokratnih Sotočjih gostimo še eno zelo dejavno koroško Slovenko. Ana Blatnik bo julija prevzela vodenje avstrijskega zveznega sveta. Institucija, ki ima podobno vlogo kot slovenski državni svet, je že dalj časa na udaru kritik. Da so spremembe nujne, se zaveda tudi poslanka Ana Blatnik, ki zase pravi, da je realistka. O razmerah v avstrijski zvezni in koroški deželni politiki smo se z njo pogovarjamo v tokratni oddaji. Pridružili smo se slovenskemu društvu Bazovica z Reke, ki je pred kratkim gostovalo v Monoštru in rojakom v Porabju predstavilo svoje dejavnosti. Spoznate pa lahko tudi gostinca Borisa Lipovca, nekoč aktivnega člana dramske in mladinske skupine društva Bazovica. Alpinist in jadralni padalec je bil v preteklosti tudi jamar, danes pa je zelo dejaven predvsem v lokalnem pustolovskem združenju, kjer mu ne manjka adrenalinskih dejavnosti. Prisluhnite oddaji!
Pred bližajočim se praznikom dela v Sotočjih preverjamo, kakšne so priložnosti za delo na avstrijskem Koroškem. Tja se s trebuhom za kruhom odpravlja vse več ljudi iz Slovenije, čeprav so možnosti za zaposlitev tudi v Avstriji precej omejene. Je pa z delom in priložnostmi, ki se ponujajo, zadovoljna Eva Ciglar, nova tajnica slovenskega društva Bazovica na Reki. Iz Maribora jo je k rojakom v Kvarner odpeljala ljubezen. Slišite lahko, kako se je v Ljubljani predstavil mešani pevski zbor Danica iz Šentprimoža v Podjuni, pred dvema letoma razglašen za najboljši zbor na Koroškem, in kaj o svojem novem albumu pravijo gornjeseniški ljudski pevci in pevke.
Pred bližajočim se praznikom dela v Sotočjih preverjamo, kakšne so priložnosti za delo na avstrijskem Koroškem. Tja se s trebuhom za kruhom odpravlja vse več ljudi iz Slovenije, čeprav so možnosti za zaposlitev tudi v Avstriji precej omejene. Je pa z delom in priložnostmi, ki se ponujajo, zadovoljna Eva Ciglar, nova tajnica slovenskega društva Bazovica na Reki. Iz Maribora jo je k rojakom v Kvarner odpeljala ljubezen. Slišite lahko, kako se je v Ljubljani predstavil mešani pevski zbor Danica iz Šentprimoža v Podjuni, pred dvema letoma razglašen za najboljši zbor na Koroškem, in kaj o svojem novem albumu pravijo gornjeseniški ljudski pevci in pevke.
Revija Koroška poje, ki jo v Celovcu že več kot 4 desetletja pripravlja Krščanska kulturna zveza, je priložnost za predstavitev glasbene dejavnosti koroških Slovencev. Vsako leto v začetku marca v celovškem Domu glasbe nastopijo domači pevski zbori in vokalne skupine, na odru se jim pridružijo različne instrumentalne zasedbe, vedno pa na revijo povabijo še goste iz Furlanije julijske krajine in Slovenije. Tokratna Koroška poje, prvič pod vodstvom novega predsednika Krščanske kulturne zveze, duhovnika Janka Krištofa, je bila v znamenju cerkvene in posvetne glasbe. V prazničnih Sotočjih lahko tokrat slišite posnetek letošnjega koncerta, na katerem so nastopili Cerkveni zbor Loče, mešani pevski zbor Gorotan iz Šmihela, mladinski zbor Danica iz Šentprimoža, skupina ConCor iz Rožeka, mešana pevska skupina Višarski oktet iz Kanalske doline v Italiji in moški pevski zbor Tomaža Tozona Viribus Unitis iz Slovenije.
Neveljaven email naslov