Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kdo smo?

08.02.2016


Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom

Kaj smo, ko smo?

Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:

»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«

Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.

Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.

Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.

Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.

»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«

Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:

»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«

Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:

»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«

Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?

»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«

Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.

Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!

Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.

»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«

Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.

Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.

Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:

»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«

Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.

Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci

Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.

Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.

»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«

Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.

Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:

»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«

Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.

Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.

»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«

V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke

39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.

Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.

Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.

»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«

Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.

Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.

Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:

»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«

Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.

Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.

 

 


Sotočja

878 epizod


Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.

Kdo smo?

08.02.2016


Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom

Kaj smo, ko smo?

Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:

»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«

Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.

Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.

Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.

Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.

»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«

Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:

»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«

Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:

»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«

Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?

»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«

Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.

Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!

Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.

»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«

Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.

Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.

Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:

»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«

Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.

Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci

Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.

Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.

»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«

Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.

Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:

»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«

Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.

Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.

»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«

V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke

39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.

Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.

Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.

»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«

Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.

Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.

Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:

»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«

Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.

Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.

 

 


30.08.2021

Slovenci na Reki, njihove sledi in zapuščina

Rojaki so v tem pristaniškem mestu pustili številne sledi. Gostimo nekdanjega predsednika društva Bazovica Vitomirja Vitaza. Ogledamo si zapuščino poslovneža, ladjarja, mecena in politika Josipa Gorupa, lastnika številnih znanih reških stavb. Sprehodimo se po ulicah, ki nosijo imena Slovencev ter se ustavimo v Hrvaškem narodnem gledališču Ivana Plemenitega Zajca, v katerem so delovali številni rojaki.


23.08.2021

'Naša identiteta ni le slovenska, je tudi evropska, in to nas bogati'

Po nekoč skoraj zapuščeni beneški vasici Topolove nas popelje trojica mladih rojakov, ki se je v njej za stalno naselila. Vas dojemajo kot hišo in tako tudi živijo. Kaj to pomeni, nas zanima v oddaji, ki jo v celoti posvečamo Slovencem v Furlaniji – Julijski krajini. Ustavimo se v Špetru, kjer z negovanjem starih običajev odganjajo zlo. Gostimo Matejo Černic in Matejo Jarc, zborovodji dekliške vokalne skupine Bodeča Neža. Tržaška zgodovinarja Borut Klabjan in Gorazd Bajc pa predstavita monografijo »Ogenj, ki je zajel Evropo« o pred 101 letom požganem Narodnem domu v Trstu.


16.08.2021

'Slovenci smo bili, smo in to naj ostanejo tudi naši otroci'

Oddajo v celoti posvečamo Slovencem v Porabju. Od najmlajših, ki so na jezikovnih taborih izboljševali svoje znanje slovenskega jezika in ob tem spoznavali Kekčevo deželo, do planincev, ki so se tudi letos podali na najvišji slovenski vrh. Jim je uspelo? Predstavimo Januša Küharja, znanega in za porabske rojake zelo pomembnega duhovnika, in se ustavimo v trgovinici lokalnih produktov, ki je odprla vrata na slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku.


09.08.2021

Razigrano, kreativno in športno aktivno

Preverjamo poletni utrip na avstrijskem Koroškem. Pridružimo se mladim umetnikom na Rebrci in udeležencem tedna jezika in športa v Šentjanžu v Rožu, kjer je odziv letos presegel vsa pričakovanja. Ustavimo se v dolini Lepene pri Železni Kapli. Kdaj bodo Sveče in Mače vendarle dobile dvojezične krajevne table? Tatjana Feinig, ki je dosegla sprejetje odloka v občinskem svetu Bistrice v Rožu, napoveduje, da bodo table postavili brez posebnih najav. Zakaj? Prisluhnite!


05.07.2021

Med nami ni meja, razen če si jih ne postavimo sami

Zdajšnja italijanska vlada se zaveda, da bo treba rešiti odprta vprašanja s slovensko narodno skupnostjo, ugotavlja senatorka Tatjana Rojc. O uporu proti nacizmu na avstrijskem Koroškem in negovanju kulture spominjanja se pogovarjamo z Evo Hartmann in dr. Danielom Wuttijem, članoma pomlajenega vodstva društva Peršman. Odpravimo se v Pulj, kjer so ob 20-letnici delovanja društva Istra odkrili spominsko ploščo Ivanu Cankarju, in v Zagreb, kjer so ob 30-letnici Slovenije odkrili doprsni kip Bojana Stupice. V Novigradu obiščemo prvo knjižnico na plaži v hrvaški Istri. V Porabju pa se pridružimo nosilcem slovenske olimpijske bakle. Dež ni ustavil rojakov, ki so jo navdušeno ponesli po porabskih vaseh.


28.06.2021

Več pozornosti in več sodelovanja

Osamosvojitve Slovenije se živo spominjajo tudi rojaki iz sosednjih držav. Kako so tedanje razmere spremljali in kako doživljali? Kaj so jim prinesla tri desetletja samostojne države in kaj si želijo? O tem razmišljajo novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence in gospodarstvenik Edi Kraus, oba iz Furlanije – Julijske krajine, dolgoletni predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök, koroški slovenski odvetnik Matevž Grilc, vodja celovškega Unikuma Emil Krištof, novinarka z Reke Marjana Mirković in predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem dr. Barbara Riman. Prisluhnite!


21.06.2021

Svobodni mediji in neodvisno pravosodje

Delovanje Radia Agora, dobitnika Rizzijeve nagrade za medkulturno sporazumevanje in sožitje na avstrijskem Koroškem, dokazuje, da so svobodni mediji in neodvisno pravosodje ključni za demokracijo. Kako 30 let Slovenije vidi predsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca Benjamin Wakounig in kakšne spomine na osamosvojitev ima predsednik Slovenskega doma Zagreb Darko Šonc? Predstavljamo Jezik na klik, projekt Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu in centralnega urada za slovenski jezik. V Porabju pa se pridružimo murskosoboškemu Bibliobus, ki že 20 let pomaga pri širjenju bralne kulture.


14.06.2021

Poletje je tu!

Z ravnateljico tržaškega liceja France Prešeren Loredano Guštin potegnemo črto pod še eno nenavadno šolsko leto. Odvetnik Matevž Grilc, dolgoletni predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev in dobitnik tokratne Tischlerjeve nagrade, razmišlja o zgodovini in sedanjosti koroških Slovencev. Kako se obuja kulturno življenje v Porabju, pojasnjuje predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs. Marko Pogačar, eno vidnejših imen sodobne hrvaške književnosti, pa razmišlja o literaturi, uporu, svojih slovenskih koreninah in identiteti.


07.06.2021

Z odprtimi vrati proti predsodkom

Koroškemu slovenskemu okoljevarstveniku Štefanu Merkaču dela nikoli ne zmanjka. Gšeft je najnovejši projekt, ki ga je zagnal skupaj s tremi rojaki v Šmihelu pri Pliberku. Predsednica kulturnega društva Muzej rezijanskih ljudi Luigia Negro pripoveduje o dogajanju v Reziji, kjer težko pričakujejo obiskovalce. V Slovenskem domu Bazovica na Reki se pridružimo udeležencem Goranove pomladi, najstarejše pesniške prireditve na Hrvaškem. Županja Sakalovcev Valerija Rogan pa med drugim pojasni, kaj načrtujejo v tej porabski občini v prihodnjih mesecih.


31.05.2021

Dobro delo, veliki dosežki in pomembne nagrade

Tržaški slovenski glasbenik, harmonikar Denis Novato je postal vitez italijanske republike. Je namreč dobitnik visokega odlikovanja – red za zasluge - za dosežke na kulturnem in socialnem področju. Madžarsko odlikovanje za narodne skupnosti je tokrat dobil porabski Slovenec Šandor Bedič. Letošnje leto je čudovito tudi za družino Gotthardt. 25-letna literatka Verena Gotthardt je nominirana za nagrado Ingeborg Bachmann. Oče Vincenc Gotthardt pa se je z literarnim prvencem uvrstil med peterico finalistov za nagrado Kresnik. Prisluhnite jim!


24.05.2021

Pozornost ne škodi

Tržaški slovenski literat Marko Kravos je postal vitez italijanske republike. Predsednik Mattarella ga je namreč odlikoval z "Redom za zasluge" na kulturnem, umetniškem in družbenem področju. V Slovenski študijski knjižnici v Celovcu v projektu Bralna značka sodelujejo več kot 40 let. Z Danico Bojković, predsednico društva Ajda iz Umaga, potegnemo črto po 10-letnico delovanja. Z oblikovalko umetniške keramike Leo Bernetič Zelenko pa se pogovarjamo o Grožnjanu, nekoč mestu umetnikov, ki to ni več. Kako pa je z razvojnim programom slovenskega Porabja?


17.05.2021

Korak za korakom do svojih pravic

66 let po podpisu avstrijske državne pogodbe nas zanima, kako so z uresničevanjem pravic, zapisanih v 7. členu, zadovoljni Slovenci na avstrijskem Štajerskem. Preverjamo, kako je bila na lokalnih volitvah na Hrvaškem uspešna peščica rojakov in rojakinj, ki so kandidirali na različnih listah. Epidemija je pouku slovenščine postavila dodatne izzive. Odziv nanje so lahko tudi primeri dobrih praks. Pred veliki preizkušnjami so v teh časih kulturne ustanove. Goriški Kulturni dom, ki praznuje 40-letnico delovanja, odprtih vrat začenja z obeleževanjem jubiljeja. Kaj pa si od letošnje kolesarske dirke po Italiji obetata obe Gorici?


10.05.2021

Kulturno življenje se vrača - postopoma in previdno

Z izboljšanjem razmere v Furlaniji – Julijski krajini se postopoma vrača tudi kulturno življenje. Odpirajo se gledališča in slovenski kulturni domovi. Ob bližajoči se 66. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe z znamenitim 7. členom se o . Kaj je botrovalo temu pomembnemu členu in kako je s slovensko notifikacijo nasledstva pogodbe, aktualno že 30 let, se pogovarjamo z dr. Borisom Jesihom in dr. Danijelom Grafenauerjem. Gostimo Dunjo Siuc Valković, dejavno rojakinjo z Reke, ki med drugim kandidira na lokalnih volitvah. Pridružimo se članicam likovne skupine v reški Bazovici. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss pa med drugim spregovori o projektu, namenjenem finančni podpori porabskim podjetnikom.


03.05.2021

Maj je tu!

Na lokalnih volitvah, ki bodo na Hrvaškem potekale sredi maja, se za vodenje Varaždinske županije poteguje tudi saborska poslanka, rojakinja Barbara Antolić Vupora. Zakaj se je odločila za kandidaturo in kakšne možnosti ima za izvolitev? Predstavljamo projekt Spomeniki prihodnosti, namenjen ohranjanju spomina na boj proti nacifašizmu v Furlaniji -Julijski krajini. Podrobneje tudi o letošnjih načrtih Mreže Alpe - Jadran, ki povezuje mlade Slovence iz vseh štirih sosednjih držav, in o projektu Poglej čez, namenjenem čezmejnim praksam. Zanima nas tudi, kaj pomeni selitev monoštrske gimnazije, najstarejše posvetne gimnazije v Železni županji, pod okrilje cerkve. Kako bo tam v prihodnje s poukom slovenščine? Prisluhnite!


26.04.2021

Do vidnejše dvojezičnosti tudi z odmevnimi akcijami

Kaj je koroškim Slovencem prinesel celovški kompromisni dogovor, podpisan pred 10 leti? Kako so do dvojezičnih krajevnih tabel prišli v Šentjakobu v Rožu? Gostimo podpredsednico Zveze slovenskih društev na Hrvaškem in reške Bazovice doktorico Jasmino Dlačić. Z ravnateljico Agico Holec se pogovarjamo o razmerah na dvojezični osnovni šoli v Števanovcih, s tržaškim psihologom in psihoterapevtom Iztokom Spetičem pa tudi o premikih, ki jih je v Italiji na področju psihološke pomoči učencem spodbudila epidemija.


19.04.2021

Veliko več kot simbolni prostor kulture

S slovesno otvoritvijo Feiglove knjižnice v Trgovskem domu v Gorici se začenja novo obdobje ne le za tam živečo slovensko narodno skupnost. Goričane bosta jeseni skupaj obiskala tudi predsednika Slovenije in Italije. Kaj pristojni ministrici sporočajo Slovenci na Hrvaškem? Zveza Slovencev na Madžarskem bo mladim, ki načrtujejo študij v Sloveniji, pomagala pri učenju slovenskega jezika. Prav mladi rojaki na Madžarskem imajo s slovenščino največ težav. To je pokazala tudi raziskava o jezikovnih profilih mladih v zamejstvu. Kakšne so ugotovitve? Prisluhnite!


12.04.2021

'Bolj sproščena uporaba dvojezičnosti, je velik izziv'

V Avstriji je samotestiranje učencev in dijakov postalo uveljavljena praksa. Kako jim je to uspelo, pojasnjuje ravnatelj ljudske šole v Šmihelu pri Pliberku Danilo Katz. Lojze Dolinar je prvi koroški Slovenec na mestu podžupana Celovca. Kaj je največji izziv in kako bo z dvojezičnostjo v mestu, kjer živi največ koroških Slovencev? Na Reki obiščemo Hišo otrok, enega izmed uspešnih projektov Evropske prestolnice kulture. Spregovorimo o razstavi »Z ognjem in mečem. Italijanska okupacija Jugoslavije 1941 – 1943«, namenjeni soočenju Italije s fašističnimi zločini, in se posvetimo zgodovini monoštrske gimnazije, ustanovljene 1893, prve na območju nekdanje Slovenske krajine.


05.04.2021

Pesem nas povezuje

Tradicionalni koncert Koroška poje, ki ga pripravlja Krščanska kulturna zveza, je bil zaradi ukrepov, ki onemogočajo zbiranje in zborovsko petje, virtualen. Na koncertu, ki so ga posneli v Kulturnem domu Pliberk, so tokrat nastopili znani koroški slovenski solisti, med njimi uveljavljeni operni pevke in pevci, ter instrumentalisti. Slovenske ljudske pesmi, skladbe znanih skladateljev in popevke so se prepletale z deli pesnic in pesnikov z obeh strani Karavank. Posnetek koncerta, ki so ga premierno prek spleta predvajali 14. marca letos, predvajamo v tokratni oddaji.


29.03.2021

'Novih izzivov se ne smemo bati'

Konec julija bo minilo 170 let od ustanovitve Mohorjeve družbe. Celovška Mohorjeva danes ni le založba in knjigarna. Ena njenih pomembnejših dejavnosti je dvojezična vzgoja in izobraževanje. Kakšna ustanova je postala Mohorjeva družba in kaj pomeni za koroške Slovence, pojasnjuje direktor dr. Karl Hren. Gostimo režiserko Jasmin Kovic, goriško Slovenko, ki se poklicno ukvarja z režijo gledaliških in glasbenih predstav, muzikalov in opere, podpisala pa se je tudi pod film ob 20 letnici zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Porabski Slovenci lahko v Čepincih enkrat tedensko opravijo hitri test na okužbo z novim koronavirusom. Kako so sprejeli to možnost? Prisluhnite!


22.03.2021

Brez kulture ni družbe in brez družbe ni življenja

Organizacije Slovencev v Italiji bodo morale, kot kaže, za svoje delovanje najemati posojila. Denar, ki jim ga namenja država, naj bi namreč dobivali po obrokih. Gre za še enega v vrsti birokratskih zapletov, tipičnih za Italijo, pravi naš gost, deželni tajnik Slovenske kulturno-gospodarske zveze Livio Semolič, vrsto let vpet tudi v vračanje in obnovo za skupnost zelo pomembnih narodnih domov v Gorici in Trstu. Občina Dolina in Občina Hrpelje-Kozina obeležujeta 40-letnico prve Odprte meje, posebej pomembne v časih zaprte meje. Avstrija se je dobro odrezala pri pomoči v pandemiji prizadetemu gospodarstvu, je prepričan dr. Marian Wakounig. Kljub temu pa razmere tudi pri naših severnih sosedih niso spodbudne. Kakšne ukrepe so sprejeli pristojni, kako je prizadetim na pomoč priskočila davčna uprava? Kako pri življenju ohranjajo kulturna društva? Prisluhnite!


Stran 8 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov