Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratnih Sotočjih smo prepletali poletni utrip in zgodbe posameznikov. Ustavili smo se na mednarodni likovni koloniji v Monoštru, si ogledali spominsko razstavo v poklon Bogomili Doljak ter spoznali zgodbi gospe Marte Polanšek z Obirskega in karikaturista Bojana Grlice z Reke.
Že 15. je sredina avgusta v Monoštru prinesla mednarodno likovno kolonijo, ki jo organizira Zveza Slovencev na Madžarskem. Kot je povedal predsednik Zveze, Jože Hirnök, se jo je letos udeležilo devet slikarjev in kiparjev :
To se je že prijelo. Vsi jo poleti že čakamo. V tem tednu je tukaj vsako leto bolj živahno življenje.
Strokovni vodja likovne kolonije, Franc Gerič je ob tem poudaril pomen podpore lokalnega okolja:
Občina Monošter nas končno spremlja z večjo pozornostjo kot v preteklih letih in dober občutek je, da novi župan finančno 50-odstotno podpre dogajanje. V mesecu novembru bomo izdali monografijo ob 15-letnici. To se še ni zgodilo in celotne stroške krije Občina Monošter.
Poleg zvočnih vtisov v oddaji si lahko spodaj ogledate še nekaj fotografskih, ki jih je v objektiv ujela Silva Eöry.
In še dva vtisa udeležencev:
Ferenc Király, kipar:
“Tu je vedno prijetno, poznam ljudi, poznam okolico, prihaja sem, kot da sem doma. Rad se vračam in rad tu tudi delam. Ko pridem, želim napraviti delo, ki si ga zamislim. Pridem že s konceptom, saj kiparsko delo traja malo dlje”.
Klavdija Marušič, Slovenka iz Italije, slikarka:
»Zelo zanimivo, kot vse kolonije ima tudi ta svoj značaj. V Monoštru se imamo fino, dežela je zelo lepa in moram čestitati, saj je vse zelo lepo urejeno. Imeli smo možnost videti okolico, bili smo tudi gostje turistične kmetije. Videli smo tudi malo starega načina življenja iz okolice Monoštra”.
V Nabrežini blizu Trsta se te dni spominjajo domače vsestranske umetnice Bogomile Doljak. Kras in vse, kar mu pripada, so bili vir navdiha za njeno vseskozi bogato ustvarjalno pot, ki jo je po daljši bolezni prekinila smrt februarja letos. Slovensko kulturno društvo Igo Gruden in Društvo za umetnost Kons so skupaj z umetničino družino postavili zelo lepo, bogato in zanimivo spominsko razstavo.
Nadja Doljak, hči :
Sem zelo ponosna nanjo, ker je bila Slovenka, pokončna Slovenka, zavedna Slovenka in ponosna Kraševka. Kras je ljubila z vsem srcem in tudi vse, kar mu je pripadalo. Cenila je arhitekturo, pesem, les, kamen in to sem si zapomnila. Poleg tega, da je bila dobra mama.
Več o razstavi lahko slišite v oddaji, v kateri smo poklicali tudi na Obirsko, na avstrijsko Koroško. Marta Polanšek je upokojena učiteljica, v Sloveniji predvsem znana po svoji pomoči beguncem. Nadaljuje poslanstvo svojega očeta Valentina Polanška, literata in skladatelja, učitelja in narodnega buditelja, ki je umrl 27. avgusta leta 1985 in na avstrijskem Koroškem pustil neizbrisen pečat. Glede na to, da se bliža novo šolsko leto, smo jo najprej povprašali po pouku na Obirskem, kjer je tamkajšnja ljudska šola že drugo leto zaprta. Tako bo tudi letos.
“Ne bi rekla, da je vzrok za zaprtje premajhno število učencev. Moje osebno mnenje je, da je to politična kupčija. V Železni Kapli so povečali, popravili, sanirali šolski center, v katerega so vključili tudi obrobne šole”
je povedala gospa Polanšek, ki je dodala, da so šolo pred osmimi leti že zaprli. Takrat so se starši uprli in takrat sta s kolegom stopila na pomoč in pouk je potekal privatno. Marta Polanšek je bila pristojna za pedagoški koncept in kot je dejala so “tisto leto premostili, v naslednjem pa je koroška oblast dala šoli naziv ‘javna’ in tako se je nadaljevalo”. Zdaj je po njenem mnenju obirska ljudska šola preteklost.
Zelo aktivna je pri integraciji begunk, ki jih poučuje nemščino. Kakšno pa je njeno mnenje o uspešnosti integracije?
“Moje osebno mnenje je, da je najboljši program lahko res najboljši, vendar če ti nimaš časa za vajo izgovorjave, potem tudi najboljši program nima uspeha. Če se naučiš gramatiko in stavčne strukture, govoriš pa tako, da te nihče ne razume, je lahko stavek pravilen, vendar te ne bo nihče razumel. Imam pa izkušnjo, da na vajah uživajo”
Njen oče, Valentin Polanšek je odločno zagovarjal sožitje kultur. Kako se to sožitje kaže dandanes v vsakdanjem življenju na avstrijskem Koroškem?
“Pa ostaniva kar pri begunkah in beguncih. Mislim, da so jih na začetku v naši občini sprejeli z veliko skepso, z velikim strahom. Kajti vsega, kar je tuje, se ljudje bojijo. Ko pa je nekdo osebno spregovoril eno ali dve besedi z beguncem ali begunko, je v tistem hipu spremenil svoje mnenje in vsa takšna srečanja, kakršna koli že so, bogatijo to sožitje, da med nami padajo zapreke in da v glavah ljudi tudi padajo meje ter predsodki. Kaj pa nam bo naredila neka begunka, ki ničesar nima? Da pa se zgodi, da v takšni masi ljudi, kakšna oseba to izkorišča, to je povsod. Moje mnenje je, da integracija najprej poteka prek jezika. Je pa na nas, da smo odprti, da jih povabimo na kakšno kavico, da jih tudi socialno integriramo”.
Kaj pa Sožitje za Slovence na avstrijskem Koroškem?
“Na splošno se je z mojega vidika sožitje precej izboljšalo. Če na primer primerjam svoja gimnazijska leta in če pogledam danes, skoraj ne moreš primerjati več. Bolj odprto je vse, bolj so nam naklonjeni. Seveda so tisti nazadnjaški krogi še v svojih gnezdih in malo nagajajo. Veliko je seveda odvisno od nas, kajti kakor zakričiš v gozdu, takšen odmev dobiš nazaj”.
Glasilo slovenske skupnosti na Kvarnerju od leta 2005 bogatijo karikature rojaka Bojana Grlic, potomca ene osrednjih slovenskih družin na Reki, ki je z društvom Bazovica povezan od otroških let. Karikature pa je začel risati na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, da bi s pomočjo njih izrazil svoj protest zoper takratne razmere. Postal je član Hrvaškega društva karikaturistov in s to ljubiteljsko dejavnostjo nadaljuje še danes, zanjo prejel več nagrad in leta 1999 celo prvo nagrado v Tokiu, na festivalu pod pokroviteljstvom japonskega visoko nakladnega dnevnika Yomiuri Shimbun. Ilustriral je tudi več otroških knjig pesmi in pravljic ter slikanic, med katerimi je posebej ponosen na tisto z naslovom Najdražja Reka, ki je že desetletje in pol priljubljena uradna svečana pesem in prava reška himna.
“Egon je oseba, ki sem si jo izmislil. Z egom imamo vsi skupaj veliko delo, nekateri se tega zavedajo, drugi ne. V bistvu je za vsako osebo v življenju velik boj z egom, da ga spravi na mesto, na katerem mora biti. Da je srce vodja in ego sluga, ne pa obratno”.
877 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
V tokratnih Sotočjih smo prepletali poletni utrip in zgodbe posameznikov. Ustavili smo se na mednarodni likovni koloniji v Monoštru, si ogledali spominsko razstavo v poklon Bogomili Doljak ter spoznali zgodbi gospe Marte Polanšek z Obirskega in karikaturista Bojana Grlice z Reke.
Že 15. je sredina avgusta v Monoštru prinesla mednarodno likovno kolonijo, ki jo organizira Zveza Slovencev na Madžarskem. Kot je povedal predsednik Zveze, Jože Hirnök, se jo je letos udeležilo devet slikarjev in kiparjev :
To se je že prijelo. Vsi jo poleti že čakamo. V tem tednu je tukaj vsako leto bolj živahno življenje.
Strokovni vodja likovne kolonije, Franc Gerič je ob tem poudaril pomen podpore lokalnega okolja:
Občina Monošter nas končno spremlja z večjo pozornostjo kot v preteklih letih in dober občutek je, da novi župan finančno 50-odstotno podpre dogajanje. V mesecu novembru bomo izdali monografijo ob 15-letnici. To se še ni zgodilo in celotne stroške krije Občina Monošter.
Poleg zvočnih vtisov v oddaji si lahko spodaj ogledate še nekaj fotografskih, ki jih je v objektiv ujela Silva Eöry.
In še dva vtisa udeležencev:
Ferenc Király, kipar:
“Tu je vedno prijetno, poznam ljudi, poznam okolico, prihaja sem, kot da sem doma. Rad se vračam in rad tu tudi delam. Ko pridem, želim napraviti delo, ki si ga zamislim. Pridem že s konceptom, saj kiparsko delo traja malo dlje”.
Klavdija Marušič, Slovenka iz Italije, slikarka:
»Zelo zanimivo, kot vse kolonije ima tudi ta svoj značaj. V Monoštru se imamo fino, dežela je zelo lepa in moram čestitati, saj je vse zelo lepo urejeno. Imeli smo možnost videti okolico, bili smo tudi gostje turistične kmetije. Videli smo tudi malo starega načina življenja iz okolice Monoštra”.
V Nabrežini blizu Trsta se te dni spominjajo domače vsestranske umetnice Bogomile Doljak. Kras in vse, kar mu pripada, so bili vir navdiha za njeno vseskozi bogato ustvarjalno pot, ki jo je po daljši bolezni prekinila smrt februarja letos. Slovensko kulturno društvo Igo Gruden in Društvo za umetnost Kons so skupaj z umetničino družino postavili zelo lepo, bogato in zanimivo spominsko razstavo.
Nadja Doljak, hči :
Sem zelo ponosna nanjo, ker je bila Slovenka, pokončna Slovenka, zavedna Slovenka in ponosna Kraševka. Kras je ljubila z vsem srcem in tudi vse, kar mu je pripadalo. Cenila je arhitekturo, pesem, les, kamen in to sem si zapomnila. Poleg tega, da je bila dobra mama.
Več o razstavi lahko slišite v oddaji, v kateri smo poklicali tudi na Obirsko, na avstrijsko Koroško. Marta Polanšek je upokojena učiteljica, v Sloveniji predvsem znana po svoji pomoči beguncem. Nadaljuje poslanstvo svojega očeta Valentina Polanška, literata in skladatelja, učitelja in narodnega buditelja, ki je umrl 27. avgusta leta 1985 in na avstrijskem Koroškem pustil neizbrisen pečat. Glede na to, da se bliža novo šolsko leto, smo jo najprej povprašali po pouku na Obirskem, kjer je tamkajšnja ljudska šola že drugo leto zaprta. Tako bo tudi letos.
“Ne bi rekla, da je vzrok za zaprtje premajhno število učencev. Moje osebno mnenje je, da je to politična kupčija. V Železni Kapli so povečali, popravili, sanirali šolski center, v katerega so vključili tudi obrobne šole”
je povedala gospa Polanšek, ki je dodala, da so šolo pred osmimi leti že zaprli. Takrat so se starši uprli in takrat sta s kolegom stopila na pomoč in pouk je potekal privatno. Marta Polanšek je bila pristojna za pedagoški koncept in kot je dejala so “tisto leto premostili, v naslednjem pa je koroška oblast dala šoli naziv ‘javna’ in tako se je nadaljevalo”. Zdaj je po njenem mnenju obirska ljudska šola preteklost.
Zelo aktivna je pri integraciji begunk, ki jih poučuje nemščino. Kakšno pa je njeno mnenje o uspešnosti integracije?
“Moje osebno mnenje je, da je najboljši program lahko res najboljši, vendar če ti nimaš časa za vajo izgovorjave, potem tudi najboljši program nima uspeha. Če se naučiš gramatiko in stavčne strukture, govoriš pa tako, da te nihče ne razume, je lahko stavek pravilen, vendar te ne bo nihče razumel. Imam pa izkušnjo, da na vajah uživajo”
Njen oče, Valentin Polanšek je odločno zagovarjal sožitje kultur. Kako se to sožitje kaže dandanes v vsakdanjem življenju na avstrijskem Koroškem?
“Pa ostaniva kar pri begunkah in beguncih. Mislim, da so jih na začetku v naši občini sprejeli z veliko skepso, z velikim strahom. Kajti vsega, kar je tuje, se ljudje bojijo. Ko pa je nekdo osebno spregovoril eno ali dve besedi z beguncem ali begunko, je v tistem hipu spremenil svoje mnenje in vsa takšna srečanja, kakršna koli že so, bogatijo to sožitje, da med nami padajo zapreke in da v glavah ljudi tudi padajo meje ter predsodki. Kaj pa nam bo naredila neka begunka, ki ničesar nima? Da pa se zgodi, da v takšni masi ljudi, kakšna oseba to izkorišča, to je povsod. Moje mnenje je, da integracija najprej poteka prek jezika. Je pa na nas, da smo odprti, da jih povabimo na kakšno kavico, da jih tudi socialno integriramo”.
Kaj pa Sožitje za Slovence na avstrijskem Koroškem?
“Na splošno se je z mojega vidika sožitje precej izboljšalo. Če na primer primerjam svoja gimnazijska leta in če pogledam danes, skoraj ne moreš primerjati več. Bolj odprto je vse, bolj so nam naklonjeni. Seveda so tisti nazadnjaški krogi še v svojih gnezdih in malo nagajajo. Veliko je seveda odvisno od nas, kajti kakor zakričiš v gozdu, takšen odmev dobiš nazaj”.
Glasilo slovenske skupnosti na Kvarnerju od leta 2005 bogatijo karikature rojaka Bojana Grlic, potomca ene osrednjih slovenskih družin na Reki, ki je z društvom Bazovica povezan od otroških let. Karikature pa je začel risati na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, da bi s pomočjo njih izrazil svoj protest zoper takratne razmere. Postal je član Hrvaškega društva karikaturistov in s to ljubiteljsko dejavnostjo nadaljuje še danes, zanjo prejel več nagrad in leta 1999 celo prvo nagrado v Tokiu, na festivalu pod pokroviteljstvom japonskega visoko nakladnega dnevnika Yomiuri Shimbun. Ilustriral je tudi več otroških knjig pesmi in pravljic ter slikanic, med katerimi je posebej ponosen na tisto z naslovom Najdražja Reka, ki je že desetletje in pol priljubljena uradna svečana pesem in prava reška himna.
“Egon je oseba, ki sem si jo izmislil. Z egom imamo vsi skupaj veliko delo, nekateri se tega zavedajo, drugi ne. V bistvu je za vsako osebo v življenju velik boj z egom, da ga spravi na mesto, na katerem mora biti. Da je srce vodja in ego sluga, ne pa obratno”.
Čestitamo tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju za njegov 104. rojstni dan in gostimo še enega tržaškega slovenskega pisatelja, alpinista in upokojenega novinarja Dušana Jelinčiča. O novostih, ki se obetajo učencem v Porabju, in kadrovskih rešitvah se pred začetkom pouka pogovarjamo z Valerijo Perger, pristojno za slovensko šolstvo na Madžarskem. Tudi številni mladi koroški Slovenci zadnje dneve počitnic preživljajo dejavno. Pridružimo se jim v Ankaranu na poletnih gledaliških in lutkovnih delavnicah ter v Šentjanžu v Rožu prisluhnemo zaključnemu koncertu udeležencev 4. Mladi rod rock delavnice. O čezmejnem slovensko hrvaškem evropskem projektu na področju zdravstva pa pove več doktor Vladimir Mozetič, urolog in predavatelj na reški medicinski fakulteti.
»Doma« je bil naslov tokratnega srečanja na gori Svete Heme pri Globasnici. Trivum/Tri poti/Drei wege, ko se povežejo literatura, likovna umetnost in glasba, je bil vnovič posvečen prevajalcu in pesniku Fabjanu Hafnerju, enemu od pobudnikov tega tradicionalnega čezmejnega umetniškega dogodka. Gostimo mladega reškega violinista Mateja Žerovnika, ki je zastopal Slovenijo na srečanju mladih glasbenikov v Franciji in se ustavimo v Monoštru, kjer je letos potekala že 16. likovna kolonija. Spregovorimo tudi o združevanju dveh uspešnih slovenskih bank v Italiji – Zadružne Kraške banke z Opčin in Zadružne banke Doberdob Sovodnje. O slovenskem kmetijstvu na Južnem Koroškem pa pove več Marjan Čik, svetnik v koroški kmetijski zbornici.
Na Svetih Višarjih so se na že 29. romanju “treh Slovenij” srečali rojaki matične, zamejske in izseljenske Slovenije, mladi rojaki iz Avstrije, Italije in Slovenije pa so se družili na že 47. mednarodni likovni koloniji mladih. Podrobneje tudi o učenju in ohranjanju slovenščine na Hrvaškem, predstavljenim v okviru evropskega znanstveno-raziskovalnega projekta AThEME, ki se ukvarja z raziskovanjem dvo- in večjezičnosti. Predstavljamo odmevni projekt Mladina proti pozabi, s katerim so se v Celovcu spomnili Judov in njihove tragične usode med drugo svetovno vojno. Člani Kulturnega in turističnega društva Andovci pa so se letos vnovič odpravili na Triglav. A tokrat na najvišjo slovensko goro niso romali od “Malega Triglava” – spomenika slovenstva v Porabju.
Predpraznična Sotočja smo obarvali s sproščenimi notami. Z besedo in predvsem pesmijo predstavljamo Mladinsko vokalno skupini Anakrousis iz Gropade, majhnega kraja v tržaškem zaledju. Anakruza, iz grščine anacrousis, pomeni predtakt in je eden izmed treh ritmičnih načinov, s katerimi se lahko začne neka skladba. Največkrat jo uporabljajo pri swingu in jazzu, glasbenih zvrsteh, ki se jih z veliko zagnanosti loteva Mladinska vokalna skupina Anakrousis. Pridružite se rojakom iz sosednjih držav in prisluhnite oddaji Sotočja!
Poklonili smo se Viljemu Černu, enemu glavnih protagonistov družbenega, političnega in kulturnega življenja Slovencev v Benečiji. Prvi je povezal vse Slovence v Videmski pokrajini, ki so se zavzemali za ohranitev jezika in kulture, ne glede na njihov svetovni nazor ali politično opredelitev. Sicer pa med Slovenci v Italiji močno odmeva sklep deželnega sveta Furlanije Julijske krajine o združitvi Glasbene matice in Centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. V obeh glasbenih šolah pravijo, da jim združevanja politika ne more vsiliti. Na Hrvaškem smo se pridružili rojakom v Šoli druženja, jezika in kulture, ki jo je pripravilo Slovensko kulturno društvo Bazovca z Reke. Na avstrijskem Koroškem smo se srečali z nordijskim kombinatorcem Tomažem Drumlom, ki je bil leta 2008 mladinski svetovni prvak in eden najobetavnejših avstrijskih kombinatorcev. Zdaj bo lahko nastopal za slovensko reprezentanco. Ana Barunstein se je pred dvema letoma pridružila majhni ekipi sodelavcev edine slovenske radijske postaje na Madžarskem, Radiu Monošter.
Zanima nas, kako je s sušo in kakšne izkušnje z namakanjem imajo rojaki na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji Julijski krajini. Kako pa je z zavarovanjem pridelkov? Več lahko izveste o slovenski vzročni kmetiji, ki jo bodo postavili v Gorskem kotarju. Gostimo tržaško Slovenko Katjo Milič, namiznoteniško igralko, državno prvakinjo v italijanskem prvenstvu druge kategorije. Akoš Dončec, rojak mlajše generacije porabskih Slovencev, je kritičen do učenja slovenskega jezika v Porabju. Tudi o tem več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Začetek julija je tradicionalno namenjen izpopolnjevanju znanja slovenskega jezika. Številni rojaki iz sosednjih držav so tako v Ljubljani sodelovali bodisi na mladinski poletni šoli, na poletni šoli za odrasle ali na seminarju slovenskega jezika, kulture in literature, ki je namenjen slovenistom. Nekaj udeležencev v tokratni oddaji spregovori o svojih motivih za sodelovanje in vtisih ob koncu izobraževanja. Lektorica Meta Klinar pove več o študiju slovenskega jezika v Zagrebu in tamkajšnjem klubu Vražjih Slovenk. Ustavimo pa se tudi v Küharjevi spominski hiši na Gornjem Seniku, kjer je živahno tudi poleti.
O ponosu na slovenske korenine, identitetah, spreminjajočih se razmerah in novih potrebah rojakov v sosednjih državah se pogovarjamo s Poljanko Dolhar, novinarko Primorskega dnevnika iz Trsta, in z Jankom Mallejem, koroškim Slovencem. Oba sta kot uvodna govornika nastopila na 17. Vseslovenskem srečanju v državnem zboru. Pridružimo se rojakom, ki so se predstavili na prireditvi Dobrodošli doma, tokrat v Murski Soboti, in se ustavimo v Lovranu, kjer so rojaki končali kulturno sezono z razstavo slik članov slovenskih društev iz Buzeta in Pulja.
Razsodbo arbitražnega sodišča in določitev meje med Slovenijo in Hrvaško so z zanimanjem spremljali tudi rojaki, ki živijo na Hrvaškem in si želijo predvsem dobrih odnosov med državama. Razsodbo komentira dolgoletni novinar reškega Novega lista Denis Romac. Prepričan je, da je za Hrvaško bolj sprejemljiva, kot to kaže v javnosti. Proti nasilju je naslov razstave koroškega slikarja Franca Rasingerja, ki je do septembra na ogled v Peršmanovem muzeju v Lepeni. Kolaži, ki jih dopolnjujejo misli v glagolici, so spomin in poziv, ne le na boj proti fašizmu, temveč tudi neoliberalizmu. Odpravimo se v Benečijo, kjer je svoj prvi album predstavil Bardski oktet. Kakšno je življenje v Terski dolini, na skrajnem zahodnem delu skupnega slovenskega kulturnega prostora, se pogovarjamo z Igorjem Černom. V Porabju pa obiščemo Zeleni park, ki so ga slovesno odprli na Dolnjem Seniku.
S tajnikom stranke Slovenska skupnost Igorjem Gabrovcem, podpredsednikom deželnega sveta Furlanije Julijske krajine, se pogovarjamo o upravnih volitvah, zaradi katerih bo stranka jeseni na programskem kongresu razpravljala o reorganizaciji. Zanima nas tudi, kakšna mati-čna domovina je Slovenija za rojake v zamejstvu. Pridružimo se udeležencem tradicionalnega spominskega srečanja pri Peršmanu v dolini Lepene pri Železni Kapli, enem od simbolov partizanskega in protifašističnega boja koroških Slovencev. Gostimo predsednika sveta slovenske manjšine Primorsko-goranske županije Vasjo Símoniča, ki je prepričan da manjšinski sveti ne zaživijo tako kot bi lahko, Slovenci na Hrvaškem pa se vse bolj asimilirajo. Spoznate pa lahko tudi pet prijateljev, mladih rojakov iz Porabja, ki jih je sodelovanje pri snemanju filma Pet prijateljev na razpotju Evropskega parlamenta spodbudilo, da se bodo intenzivneje učili slovenščino.
Gostimo dr. Ludvika Karničarja, za svoj prispevek k ohranjanju slovenistične tradicije na univerzi v Gradcu odlikovanega z državnim odlikovanjem Republike Slovenije - redom za zasluge. Občinske volitve v Devinu Nabrežini in na Goriškem za tam živeče rojake niso bile uspešne, zato je deželni svetnik Igor Gabrovec, tajnik stranke Slovenska skupnost, ponudil svoj odstop. V Zagrebu so se začeli Plečnikovi dnevi. O sledeh, ki jih je ta veliki slovenski arhitekt pustil na Hrvaškem pripoveduje upokojena arhitektka Polona Jurinić. V Andovcih se na praznovanju planinskega dne pridružimo porabskim Slovencem, ki so k Malemu Triglavu prinesli tudi repliko Aljaževega stolpa. Prisluhnete pa lahko tudi Mešanemu pevskemu Zboru Slovenski dom iz Zagreba in Bardskemu oktetu, ki sta nastopila na tradicionalnem koncertu slovenskih zbor iz zamejstva in sveta v Šentvidu pri Stični.
Odpravimo se v Geopark Karavanke, ki povezuje 14 občin na južni in severni strani Karavank in ponuja številne priložnosti, je prepričan vodja Gerald Hartmann. EU Korak z Reke pomaga slovenskim društvom na Hrvaškem pri sodelovanju na razpisih za evropske projekte. Kako povečati zanimanje za tovrstno sofinanciranje? Odgovor so iskali predstavniki krovne organizacije in društev iz Zagreba, Istre, Kvarnerja in Gorskega kotarja. Kaj so ugotovili, lahko slišite v tokratni oddaji. Gostimo tudi Ingrid Sergaš, ki se poslavlja z mesta slovenske generalne konzulke v Trstu, in se pridružimo rojakom na Porabskem dnevu.
Avstrijska Koroška je dobila novo deželno ustavo, v kateri je prvič omenjena slovenska narodna skupnost. Mnenja, kaj to pomeni, so med koroškimi Slovenci deljena. Novi volilni zakon, ki ga sprejemajo v Italiji, Slovencem v Furlaniji Julijski krajini ne daje veliko možnosti, da bi imeli svoja predstavnika v Rimu. Bo nova zakonodaja spodbudila razpravo o skupnem slovenskem predstavništvu? Tržaški pisatelj Boris Pahor spregovori o dokumentih, ki jih je v svoji najnovejši knjigi »Boris Pahor v žrelu Udbe«, predstavil Igor Omerza. Igralka Miranda Caharija, dobitnica nagrade Tantadruj za življenjsko delo, pa se spominja tudi svojih začetkov. Po poti strpnosti je čezmejni projekt, v katerega so se dejavno vključili rojaki iz Andovcev v Porabju. Slovenci v Pulju pa skušajo z različnimi dejavnostmi povezati tam živeče rojake in predstaviti svojo kulturo širši javnosti. Jim uspeva? Prisluhnite oddaji!
Z rojaki z avstrijske Koroške obujamo najlepše spomine na šest desetletij Slovenske gimnazije v Celovcu. Obiščemo dvojezično šolo v Špetru, kjer so zadovoljni, saj so po šestih letih vnovič vsi pod eno streho. Predsednik madžarskega parlamenta Lászlo Kövér je obiskal porabske Slovence in jih pohvalil zaradi vsega, kar so naredili. Najmanjša narodna skupnost je lahko vzor vsem drugim manjšinam, pravi. Pisatelj Slavko Malnar pa več pove o svoji dopolnjeni izdaji Zgodovine na Čabranskem in težkih časih po drugi svetovni vojni.
V rimskem parlamentu pripravljajo nov volilni zakon in slovenska narodna skupnost v Italiji se boji, da bodo ostali brez svojega predstavnika v poslanski zbornici in senatu. Zato računajo na pomoč najvišjih predstavnikov Slovenije. Zunanji minister Karel Erjavec je že napovedal več srečanj, toda časa ni prav veliko. Prihodnost Beneške Slovenije je tudi v razvoju kulturnega turizma, je prepričan Giorgio Banchig, novi predsednik Inštituta za slovenski jezik in kulturo v Špetru. Kaj načrtujejo, lahko slišite v tokratni oddaji. Slovenska gimnazija v Celovcu praznuje 60-letnico delovanja. O začetkih te izobraževalne ustanove, izjemno pomembne za koroške Slovence, se pogovarjamo z doktorjem Reginaldom Vospernikom, ki je gimnazijo vodil kar 23 let. Na Hrvaškem preverjamo, kako uspešni so bili na lokalnih volitvah kandidati slovenskih korenin in gostimo porabskega rojaka Imreja Mákoša, dobitnika najvišjega madžarskega gasilskega odlikovanja.
Na Madžarskem živijo pripadniki 13 narodnih skupnosti, med njimi so tudi porabski Slovenci. Njihova zagovornica Erika Kölles Kiss je predstavnike manjšin povabila v Porabje. Kako so zadovoljni z razmerami na Madžarskem in odnosom oblasti, nas zanima v tokratni oddaji. Z Alexandrom Mannom, koordinatorjem avstrijskega združenja start-upov za Južno Koroško, se pogovarjamo o mladih podjetnikih, njihovih priložnostih za delovanje in razvoj, povezovanju ter večplastni identiteti. Rojaki na Reki letos praznujejo 70-letnico delovanja društva Bazovica. O pripravah na slovesno obeležitev jubileja več pove Vitomir Vitaz, koordinator za kulturne dejavnosti v društvu. Gostimo tržaško rojakinjo Saro Zupančič, ki je za magistrsko nalogo o večjezičnosti v operi Kačji pastir Pavleta Merkuja dobila 1. nagrado Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ter se odpravimo v Benečijo, kjer so rojaki ,ponosni na svoje ljudske godce in pevce. Zakaj? Prisluhnite oddaji.
Na Hrvaškem se ob krepitvi nacionalizma dogaja konservativna revolucija, opozarjajo predstavniki nekaterih manjšin. Kako je na Reki, kjer živi štavilčna slovenska narodna skupnost? O tem v pogovoru z županom, ki ima tudi slovenske korenine, Vojkom Obersnelom. Slovenci v Italiji imajo pravico do dvojezičnih osebnih dokumentov brez popačenja, torej tudi z zapisom šumnikov. Kako to zagotoviti, so se predstavniki krovnih slovenskih organizacij pogovarjali na pristojnimi ministrstvih v Rimu. Na avstrijskem Koroškem se pridružimo mladim pevkam in pevcem na tradicionalnem srečanju otroških in mladinskih pevskih zborov, v Porabju pa ljudskim pevcem in godcem.
»To bo moja pesem pela!« je naslov skladbe Romana Verdela, ki je na letošnjem koncert Koroška poje 12. marca v Celovcu doživela krstno izvedbo. Skladba na štiri izbrane pesmi Milke Hartman za mešani zbor, solista in orkester je odraz dogajanja med koroškimi Slovenci v 20. in 21. stoletju, pojasnjuje skladatelj Roman Verdel, ki delo konča v optimističnem duhu. Kako, lahko slišite v tokratni oddaji. Predvajali bomo namreč drugi del koncerta Koroška poje, ki je vrhunec dosegel prav s skladbo To bo moja pesem pela, v izvedbi mešanih pevskih zborov iz Sel in Bilčovsa, s solistoma Irino Lopinsky in Mariom Podrečnikom ter člani orkestra Slovenske filharmonije. Poleg tega pa lahko prisluhnete še nekaterim pesmim Milke Hartman v izvedbi mešanega kvarteta MundArt iz Ziljske doline in komornega zbora Ave iz Ljubljane.
Slovenska narodna skupnost bo omenjena v novi koroški deželni ustavi, nemščina pa ostaja edini deželni jezik. Gre za korak naprej. Mnenja, kako velik je ta korak, pa so različna. Pridružimo se mladim gledališčnikom iz Šentjanža v Rožu in Šmihela pri Pliberku, ki so s Shakespearovo predstavo Sen kresne noči nastopili na tokratnem festivalu sodobne umetnosti mladih – Transgeneracije 2017. Prisluhnete lahko poeziji tržaškega rojaka Borisa Pangerca, ki svojo slovensko identiteto primerja tudi s trdoživo, pokončno oljko. Gostimo tudi Zoltana Majczána, učitelja nemščine in slovenščine na dvojezični osnovni šoli Števanovci, ter se na Reki družimo s planinci iz Kvarnerja, Slovenije in Benečije.
Oddaja je že tradicionalno v znamenju glasbe. Prisluhnete lahko posnetku prvega dela letošnjega koncerta Koroška poje, ki ga je Krščanska kulturna zveza iz Celovca pripravila 12. marca v tamkajšnjem Domu glasbe. Posvetili so ga pesnici z libuškega polja Milki Hartman. Letos namreč mineva 115 let od njenega rojstva in 20 let od njene smrti. Na koncertu so tako letos nastopili solisti, skupine in zbori, povezani z Milko Hartman. Vrhunec je bila krstna izvedba skladbe Romana Verdela za mešani pevski zbor, solista in orkester z naslovom To bo moja pesem pela. In tudi del te skladbe lahko slišite v tokratni oddaji, ki je tako kot koncert posvečena pesmim Milke Hartman. Prisluhnite
Neveljaven email naslov
