Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Odprta reška enota Inštituta za narodnostna vprašanja, z mladimi rojakinjami iz FJK, o kulturno zgodovinskem vodniku Popotnik po Zilji in Porabju na starih slikah
V Slovenskem domu Bazovica so 15.3.2017 slovesno odprli enoto Inštituta za narodnostna vprašanja. Kot se za raziskovalce spodobi, je dan pozneje sledila še znanstvena konferenca z naslovom Raziskovanje slovenstva na Hrvaškem: včeraj, danes, jutri, posvečena letošnjemu jubileju – sedemdesetletnici delovanja društva Bazovica.
Uvodnemu predavanju znanstvene svetnice z Inštituta za narodnostna vprašanja doktorice Vere Kržišnik-Bukić je sledilo enajst sodelujočih avtorjev iz Avstrije, Italije, Slovenije in Hrvaške. Udeleženci posveta so, kot poroča Marjana Mirković, največ pozornosti namenili učenju slovenskega jezika, predvsem v hrvaškem javnem šolstvu.
V Varaždinski županiji pouk poteka kot izbirni predmet na Drugi gimnaziji v Varaždinu, po modelu C, na podlagi manjšinske zakonodaje, in v dvanajstih osnovnih šolah, kjer je četrto šolsko leto na urniku kot obšolska dejavnost, poučujejo pa učiteljice iz Slovenije. Oba modela je preučevala doktorica Mojca Medvešek z Inštituta za narodnostna vprašanja. Zanimalo jo je, kdo se uči slovenski jezik, zakaj in kakšne so perspektive teh učencev. Anketa je pokazala, da je raba slovenščine v družini zelo okrnjena, prenosa znanja pa tako rekoč ni, zato šola težko nadomesti ta primanjkljaj, je pokazala raziskava, pravi dr. Medvešček:
“Je pa šola vsekakor pomemben dejavnik. Jezik s tem pridobi na ugledu v lokalnem okolju, pri večinskem prebivalstvu. Še posebej pa je pozitivno, da se v osnovnih šolah v Varaždinski županiji slovenski jezik učijo tudi neslovenski torej hrvaški učenci, ker s tem nastajajo povezave med obema skupnostima.”
Prednost pouka slovenskega jezika kot obšolske dejavnosti je, da ga poučujejo učiteljice, ki prihajajo iz Slovenije, iz obmejnih slovenskih šol. Pomembno je, da otroci obiskujejo Slovenijo, vzpostavljajo se vezi med učenci, učitelji in šolami, ugotavlja dr. Medvešček, prepričana, da bi bilo ustrezneje, če bi namesto projektnega financiranja iz Slovenije pouk slovenščine postal izbirni predmet v okviru hrvaškega šolskega sistema:
“Morda bi ga lahko učile tudi učiteljice iz Slovenije. To bi se dalo urediti, če je interes.”
Eden od raziskovalcev, ki je svoje delo predstavil na znanstveni konferenci, je bil tudi doktor Filip Škiljan z zagrebškega Inštituta za migracije in narodnosti. Med drugim je avtor dveh zbornikov, ki sta izšla v založbi društva Nagelj iz Varaždina: leta 2015 o Slovencih v Varaždinski in lani v Krapinsko-zagorski županiji, kjer tudi živi, zato mu je ta tema blizu, pravi:
“Čutil sem tudi dolžnost, da poskusim obravnavati narodno manjšino, ki je pravzaprav najbolj navzoča v naši županiji in enako velja tudi za Varaždinsko županijo. .. Lotil sem se teme, ki doslej pravzaprav ni bila obravnavana, kljub stoletnim vezem med Hrvati in Slovenci na tem območju.”
Dr. Filip Škiljan je na posvetu predstavil zadnjo raziskavo z naslovom Slovenci ob Sotli in na območju Zaprešića, kjer so bile vezi med Slovenci in Hrvati prav tako zelo močne, tudi zaradi stoletij bivanja v skupni državi.
Vir raziskave so bile matične knjige umrlih in poročne knjige, v katerih je našel podatke o mešanih zakonih, poreklu ljudi in njihove poklice, saj so se pogosto priselili prav zaradi svojega poklica. To so bili ekonomi na grofovskih posestvih, čuvaji na železnici, služkinje v tamkajšnjih dvorcih, bili pa so tudi učitelji, krčmarji in berači.
V zadnjih dveh desetletjih je viden vpliv meje, predvsem na mlajšo generacijo, poudarja dr. Filip Škiljan:
“Predvsem mlajše generacije niso več skupaj in ni več toliko mešanih zakonov, toda prepričan sem, da se bodo po ukinitvi Schengena ti odnosi znova okrepili. Denimo srednje in starejše generacije nadaljujejo s komunikacijo in govorijo jezik, ki je pravzaprav skupen na obmejnem območju, medtem ko mlajše generacije bolj govorijo knjižni jezik, Slovenci in Hrvati, in tako skupnost, ki je prej obstajala, izginja.”
Več o znanstveni konferenci raziskovanju slovenstva na Hrvaškem, lahko slišite v tokratni oddaji, tudi o ugotovitvah Katarine Pajnič, ki je pred desetletjem v okviru svoje magistrske naloge preučevala strukturo in položaj Slovencev na Hrvaškem, zdaj pa živi v Celovcu. Prepričana je, da bi morala slovenska narodna skupnost v svoje delovanje pritegniti tudi uspešne gospodarstvenike in visoko izobražene ljudi. Prav tu se, ocenjuje, še skrivajo rezerve.
Tržaška Slovenka Neža Kravos, absolventka arhitekture na ljubljanski univerzi, je predsednica društva MOSP – Mladi v odkrivanju skupnih poti- in ena dejavnejših rojakinj mlajše generacije iz Furlanije Julijske krajine. Konec februarja je društvo, ki je, kot pravi, eno redkih mladinskih društev s področja kulture v Trstu, skupaj z združenjem YEN pripravilo seminar Training architects -Trenirajmo arhitekte.
YEN je organizacija, ki povezuje mlade pripadnike narodnih skupnosti z vse Evrope in se zavzema za pravice manjšin, večkulturnost in večjezičnost. Njen glavni cilj je osveščanje in spodbujanje mladih k aktivnemu delovanju znotraj lastnih manjšin. V YEN je včlanjenih 40 mladinskih manjšinskih organizacij, med katerimi je tudi tržaško društvo MOSP, ki predstavlja slovensko manjšino v Italiji.
Na celotedenskem seminarju je sodelovalo več deset mladih iz različnih držav in bilo je, pripoveduje v oddaji Neža Kravos, zelo poučno. Izmenjali so si izkušnje o manjšinskem delovanju, več večjezičnosti in večkulturnosti in spoznali nove metode na področju delovanja manjšinskih skupnosti, ki so usmerjene v praktično delovanje.
Prav to je, ugotavlja, v Italiji velik problem, saj delo temelji večinoma na teoretičnem raziskovanju in delovanju, manj pa na vključevanju teoretičnih ugotovitev v prakso:
“Tega pri nas primanjkuje, ker se na takem področju bolj ukvarjamo s teorijo, organiziramo predavanja, ne damo pa dela ljudem v roke in jih dejansko postavimo pred realne situacije.”
Kakšna pa je realnost mladih pripadnikov manjšin?
Prav YEN-ov seminar je dal Neži Kravos nov pogled na dejanske razmere. Izkazalo se je namreč, da so razmere za slovensko narodno skupnost v Italiji zelo dobre v primerjavi z drugimi manjšinami po Evropi:
“Večina izmed nas se verjetno tega sploh ne zaveda, živimo malo pasivno, v nekih starih kalupih in se ne trudimo, da bi kaj spremenili, izboljšali. Smo zelo privilegirana manjšina, ker imamo veliko slovenskih ustanov, slovensko šolstvo, to da imamo slovenski radio in televizijo, imamo slovenske časopise, je velika prednost. Drugi udeleženci seminarja so bili nad tem skoraj fascinirani, česar nisem pričakovala. Je pa res, da smo mogoče ujeti v stare kalupe. Mladi nimamo dovolj prostora za razvoj. Marsikoga te razmere odvračajo od samega delovanja za manjšino in aktivnega sodelovanja.”
Neža Kravos se strinja, da je premalo mladih politično aktivnih Slovencev, saj jih tudi sama ne pozna veliko. Običajno so vedno ista imena, isti ljudje. Ima pa glede tega deljeno mnenje.
“Po eni strani se zelo čuti potreba, da bi nas bolj vključili v delovanje celotne manjšine. Čuti se, da ni enega, jasnega načrta in da je to prepuščeno predvsem posameznim manjšim ustanovam, ki se vsekakor trudijo. Ni pa sistemskega vključevanja novih kadrov. Po drugi strani se zavedam, da je težko pritegniti našo pozornost…”
Sicer pa so slovenske organizacije odprte do vseh njihovih pobud in jih vedno sprejmejo odprtih rok, pravi Neža Kravos, ki tako kot veliko mladih Slovencev iz Italije študira v Ljubljani. Priznava, da večina ob prihodu iz Trsta v Ljubljano doživi kulturni šok, ki pa mine, čeprav sama teh težav, ker je mama Ljubljančanka, ni imela.
Se pa Ljubljana in Trst zelo razlikujeta, ugotavlja. V Ljubljano ljudje samo prihajajo, bodisi da gre za študente, zaposlene ali poleti turiste, v Trstu pa ljudje živijo. Absolventke arhitekture ni strah prihodnosti, saj vidi veliko različnih možnosti in ničesar ne izključuje. Čez deset let bo mogoče arhitektka v Trstu, dejavna v eni od krovnih organizacij, ali pa pa bo živela kje drugje, mogoče celo v Ljubljani.
Daljšemu pogovoru z Nežo Kravos lahko prisluhnete v tokratnih Sotočjih.
Gostimo tudi Matejo Jarc in Nino Pahor, članici dekliške vokalne skupine Bodeča Neža z Vrha svetega Mihaela, ki žanje uspehe na festivalih in dobiva nagrade na pomembnih mednarodnih zborovskih tekmovanjih.
25-člansko skupino druži prijateljstvo ter ljubezen do glasbe in petja, zborovsko petje pa ima pri Slovencih v Italiji tako ali tako bogato in dolgo tradicijo, pojasnjujeta sogovornici, ki študirata v Ljubljani in sta dejavni tudi v drugih glasbenih skupinah oziroma zborih.
“Ste že bili na Zilji? Poznate njene loge in planine, moč in veličastnost ziljskih konj, vasi in prebivalcev, njihov iskriv jezik, šege in navade, kulturno delovanje, so vam znani seniki in mogočne domačije, manjše kajže,.. “
Tako vas v Ziljsko dolino vabila Uši Sereinig in Polona Sketelj, avtorici kulturno zgodovinskega vodnika, ki je izšel v sodelovanju Inštituta Urbana Jarnika in Celovške Mohorjeve. Etnologinji sta v okviru svojega terenskega raziskovanja
zbrali podatke o življenju ob Zilji, šegah in navadah, jeziku in kulturnem ustvarjanju ter predstavili tudi znamenite Ziljane od Matije Majar-Ziljskega do Marije Bartaloth.
Zakaj Zilja?
Koroška Slovenka iz Šentjakoba v Rožu Uši Sereinig, ki je na Dunaju in v Ljubljani študirala neevropsko etnologijo in slovenščino, je raziskovalka na slovenskem Narodopisnem inštitutu Urban Jarnik, poimenovanem po še enem znamenitem Ziljanu. V Zilji je odkrila svojo neznano deželo, je zapisano v predstavitvi v vodniku.
“Povsem me je prevzela pokrajina. Najbolj pa me je prizadelo aktualno stanje slovenščine, ki je zelo nazadovala, čeprav so se zanjo s polno paro borili posamezniki, kot naprimer zelo znani Matija Majer-Ziljski, in nato z organizirano prosvetno dejavnostjo. Tudi na gospodarskem področju so skušali doseči neodvisnost od nemškega kapitala zato so ustanavljali hranilnice in posojilnice.”
Kako pa bi avtorici predstavili Ziljo nekomu, ki je ne pozna?
Prisluhnite oddaji, v kateri se tokrat posvetimo tudi ohranjanju običajev v Porabju prek starih slik.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Odprta reška enota Inštituta za narodnostna vprašanja, z mladimi rojakinjami iz FJK, o kulturno zgodovinskem vodniku Popotnik po Zilji in Porabju na starih slikah
V Slovenskem domu Bazovica so 15.3.2017 slovesno odprli enoto Inštituta za narodnostna vprašanja. Kot se za raziskovalce spodobi, je dan pozneje sledila še znanstvena konferenca z naslovom Raziskovanje slovenstva na Hrvaškem: včeraj, danes, jutri, posvečena letošnjemu jubileju – sedemdesetletnici delovanja društva Bazovica.
Uvodnemu predavanju znanstvene svetnice z Inštituta za narodnostna vprašanja doktorice Vere Kržišnik-Bukić je sledilo enajst sodelujočih avtorjev iz Avstrije, Italije, Slovenije in Hrvaške. Udeleženci posveta so, kot poroča Marjana Mirković, največ pozornosti namenili učenju slovenskega jezika, predvsem v hrvaškem javnem šolstvu.
V Varaždinski županiji pouk poteka kot izbirni predmet na Drugi gimnaziji v Varaždinu, po modelu C, na podlagi manjšinske zakonodaje, in v dvanajstih osnovnih šolah, kjer je četrto šolsko leto na urniku kot obšolska dejavnost, poučujejo pa učiteljice iz Slovenije. Oba modela je preučevala doktorica Mojca Medvešek z Inštituta za narodnostna vprašanja. Zanimalo jo je, kdo se uči slovenski jezik, zakaj in kakšne so perspektive teh učencev. Anketa je pokazala, da je raba slovenščine v družini zelo okrnjena, prenosa znanja pa tako rekoč ni, zato šola težko nadomesti ta primanjkljaj, je pokazala raziskava, pravi dr. Medvešček:
“Je pa šola vsekakor pomemben dejavnik. Jezik s tem pridobi na ugledu v lokalnem okolju, pri večinskem prebivalstvu. Še posebej pa je pozitivno, da se v osnovnih šolah v Varaždinski županiji slovenski jezik učijo tudi neslovenski torej hrvaški učenci, ker s tem nastajajo povezave med obema skupnostima.”
Prednost pouka slovenskega jezika kot obšolske dejavnosti je, da ga poučujejo učiteljice, ki prihajajo iz Slovenije, iz obmejnih slovenskih šol. Pomembno je, da otroci obiskujejo Slovenijo, vzpostavljajo se vezi med učenci, učitelji in šolami, ugotavlja dr. Medvešček, prepričana, da bi bilo ustrezneje, če bi namesto projektnega financiranja iz Slovenije pouk slovenščine postal izbirni predmet v okviru hrvaškega šolskega sistema:
“Morda bi ga lahko učile tudi učiteljice iz Slovenije. To bi se dalo urediti, če je interes.”
Eden od raziskovalcev, ki je svoje delo predstavil na znanstveni konferenci, je bil tudi doktor Filip Škiljan z zagrebškega Inštituta za migracije in narodnosti. Med drugim je avtor dveh zbornikov, ki sta izšla v založbi društva Nagelj iz Varaždina: leta 2015 o Slovencih v Varaždinski in lani v Krapinsko-zagorski županiji, kjer tudi živi, zato mu je ta tema blizu, pravi:
“Čutil sem tudi dolžnost, da poskusim obravnavati narodno manjšino, ki je pravzaprav najbolj navzoča v naši županiji in enako velja tudi za Varaždinsko županijo. .. Lotil sem se teme, ki doslej pravzaprav ni bila obravnavana, kljub stoletnim vezem med Hrvati in Slovenci na tem območju.”
Dr. Filip Škiljan je na posvetu predstavil zadnjo raziskavo z naslovom Slovenci ob Sotli in na območju Zaprešića, kjer so bile vezi med Slovenci in Hrvati prav tako zelo močne, tudi zaradi stoletij bivanja v skupni državi.
Vir raziskave so bile matične knjige umrlih in poročne knjige, v katerih je našel podatke o mešanih zakonih, poreklu ljudi in njihove poklice, saj so se pogosto priselili prav zaradi svojega poklica. To so bili ekonomi na grofovskih posestvih, čuvaji na železnici, služkinje v tamkajšnjih dvorcih, bili pa so tudi učitelji, krčmarji in berači.
V zadnjih dveh desetletjih je viden vpliv meje, predvsem na mlajšo generacijo, poudarja dr. Filip Škiljan:
“Predvsem mlajše generacije niso več skupaj in ni več toliko mešanih zakonov, toda prepričan sem, da se bodo po ukinitvi Schengena ti odnosi znova okrepili. Denimo srednje in starejše generacije nadaljujejo s komunikacijo in govorijo jezik, ki je pravzaprav skupen na obmejnem območju, medtem ko mlajše generacije bolj govorijo knjižni jezik, Slovenci in Hrvati, in tako skupnost, ki je prej obstajala, izginja.”
Več o znanstveni konferenci raziskovanju slovenstva na Hrvaškem, lahko slišite v tokratni oddaji, tudi o ugotovitvah Katarine Pajnič, ki je pred desetletjem v okviru svoje magistrske naloge preučevala strukturo in položaj Slovencev na Hrvaškem, zdaj pa živi v Celovcu. Prepričana je, da bi morala slovenska narodna skupnost v svoje delovanje pritegniti tudi uspešne gospodarstvenike in visoko izobražene ljudi. Prav tu se, ocenjuje, še skrivajo rezerve.
Tržaška Slovenka Neža Kravos, absolventka arhitekture na ljubljanski univerzi, je predsednica društva MOSP – Mladi v odkrivanju skupnih poti- in ena dejavnejših rojakinj mlajše generacije iz Furlanije Julijske krajine. Konec februarja je društvo, ki je, kot pravi, eno redkih mladinskih društev s področja kulture v Trstu, skupaj z združenjem YEN pripravilo seminar Training architects -Trenirajmo arhitekte.
YEN je organizacija, ki povezuje mlade pripadnike narodnih skupnosti z vse Evrope in se zavzema za pravice manjšin, večkulturnost in večjezičnost. Njen glavni cilj je osveščanje in spodbujanje mladih k aktivnemu delovanju znotraj lastnih manjšin. V YEN je včlanjenih 40 mladinskih manjšinskih organizacij, med katerimi je tudi tržaško društvo MOSP, ki predstavlja slovensko manjšino v Italiji.
Na celotedenskem seminarju je sodelovalo več deset mladih iz različnih držav in bilo je, pripoveduje v oddaji Neža Kravos, zelo poučno. Izmenjali so si izkušnje o manjšinskem delovanju, več večjezičnosti in večkulturnosti in spoznali nove metode na področju delovanja manjšinskih skupnosti, ki so usmerjene v praktično delovanje.
Prav to je, ugotavlja, v Italiji velik problem, saj delo temelji večinoma na teoretičnem raziskovanju in delovanju, manj pa na vključevanju teoretičnih ugotovitev v prakso:
“Tega pri nas primanjkuje, ker se na takem področju bolj ukvarjamo s teorijo, organiziramo predavanja, ne damo pa dela ljudem v roke in jih dejansko postavimo pred realne situacije.”
Kakšna pa je realnost mladih pripadnikov manjšin?
Prav YEN-ov seminar je dal Neži Kravos nov pogled na dejanske razmere. Izkazalo se je namreč, da so razmere za slovensko narodno skupnost v Italiji zelo dobre v primerjavi z drugimi manjšinami po Evropi:
“Večina izmed nas se verjetno tega sploh ne zaveda, živimo malo pasivno, v nekih starih kalupih in se ne trudimo, da bi kaj spremenili, izboljšali. Smo zelo privilegirana manjšina, ker imamo veliko slovenskih ustanov, slovensko šolstvo, to da imamo slovenski radio in televizijo, imamo slovenske časopise, je velika prednost. Drugi udeleženci seminarja so bili nad tem skoraj fascinirani, česar nisem pričakovala. Je pa res, da smo mogoče ujeti v stare kalupe. Mladi nimamo dovolj prostora za razvoj. Marsikoga te razmere odvračajo od samega delovanja za manjšino in aktivnega sodelovanja.”
Neža Kravos se strinja, da je premalo mladih politično aktivnih Slovencev, saj jih tudi sama ne pozna veliko. Običajno so vedno ista imena, isti ljudje. Ima pa glede tega deljeno mnenje.
“Po eni strani se zelo čuti potreba, da bi nas bolj vključili v delovanje celotne manjšine. Čuti se, da ni enega, jasnega načrta in da je to prepuščeno predvsem posameznim manjšim ustanovam, ki se vsekakor trudijo. Ni pa sistemskega vključevanja novih kadrov. Po drugi strani se zavedam, da je težko pritegniti našo pozornost…”
Sicer pa so slovenske organizacije odprte do vseh njihovih pobud in jih vedno sprejmejo odprtih rok, pravi Neža Kravos, ki tako kot veliko mladih Slovencev iz Italije študira v Ljubljani. Priznava, da večina ob prihodu iz Trsta v Ljubljano doživi kulturni šok, ki pa mine, čeprav sama teh težav, ker je mama Ljubljančanka, ni imela.
Se pa Ljubljana in Trst zelo razlikujeta, ugotavlja. V Ljubljano ljudje samo prihajajo, bodisi da gre za študente, zaposlene ali poleti turiste, v Trstu pa ljudje živijo. Absolventke arhitekture ni strah prihodnosti, saj vidi veliko različnih možnosti in ničesar ne izključuje. Čez deset let bo mogoče arhitektka v Trstu, dejavna v eni od krovnih organizacij, ali pa pa bo živela kje drugje, mogoče celo v Ljubljani.
Daljšemu pogovoru z Nežo Kravos lahko prisluhnete v tokratnih Sotočjih.
Gostimo tudi Matejo Jarc in Nino Pahor, članici dekliške vokalne skupine Bodeča Neža z Vrha svetega Mihaela, ki žanje uspehe na festivalih in dobiva nagrade na pomembnih mednarodnih zborovskih tekmovanjih.
25-člansko skupino druži prijateljstvo ter ljubezen do glasbe in petja, zborovsko petje pa ima pri Slovencih v Italiji tako ali tako bogato in dolgo tradicijo, pojasnjujeta sogovornici, ki študirata v Ljubljani in sta dejavni tudi v drugih glasbenih skupinah oziroma zborih.
“Ste že bili na Zilji? Poznate njene loge in planine, moč in veličastnost ziljskih konj, vasi in prebivalcev, njihov iskriv jezik, šege in navade, kulturno delovanje, so vam znani seniki in mogočne domačije, manjše kajže,.. “
Tako vas v Ziljsko dolino vabila Uši Sereinig in Polona Sketelj, avtorici kulturno zgodovinskega vodnika, ki je izšel v sodelovanju Inštituta Urbana Jarnika in Celovške Mohorjeve. Etnologinji sta v okviru svojega terenskega raziskovanja
zbrali podatke o življenju ob Zilji, šegah in navadah, jeziku in kulturnem ustvarjanju ter predstavili tudi znamenite Ziljane od Matije Majar-Ziljskega do Marije Bartaloth.
Zakaj Zilja?
Koroška Slovenka iz Šentjakoba v Rožu Uši Sereinig, ki je na Dunaju in v Ljubljani študirala neevropsko etnologijo in slovenščino, je raziskovalka na slovenskem Narodopisnem inštitutu Urban Jarnik, poimenovanem po še enem znamenitem Ziljanu. V Zilji je odkrila svojo neznano deželo, je zapisano v predstavitvi v vodniku.
“Povsem me je prevzela pokrajina. Najbolj pa me je prizadelo aktualno stanje slovenščine, ki je zelo nazadovala, čeprav so se zanjo s polno paro borili posamezniki, kot naprimer zelo znani Matija Majer-Ziljski, in nato z organizirano prosvetno dejavnostjo. Tudi na gospodarskem področju so skušali doseči neodvisnost od nemškega kapitala zato so ustanavljali hranilnice in posojilnice.”
Kako pa bi avtorici predstavili Ziljo nekomu, ki je ne pozna?
Prisluhnite oddaji, v kateri se tokrat posvetimo tudi ohranjanju običajev v Porabju prek starih slik.
Slovenci v Italiji so vitalna skupnost, ponosna na svoje umetniško ustvarjanje. V Cankarjevem domu v Ljubljani so 13. decembra 2023 predstavili delček svoje poezije in jo obogatili še z gledališko umetnostjo in glasbo.
Doma sem tam, kjer srce gori, se sonce smeji, življenje cveti, tam sem doma, v eni od svojih pesmi poje Katarina Hartmann, tesno povezana s Slovenskim kulturnim društvom Celovec.
Ne le šolstvo in kultura tudi šport je pomemben za krepitev slovenskega jezika. O jezikovnih projektih športnih zvez iz Trsta in Celovca z njunima predsednikoma, Ivanom Peterlinom in Marjanom Velikom.
Pridružimo se, času primerno, najmlajšim na miklavževanju v Porabju. Koroška Slovenka Marica Hartmann,
V Kanalski dolini je zaživel eksperimentalni večjezični pouk, za katerega so si tam živeči rojaki prizadevali več let. Njegovo izvajanje pa je velik izziv, saj usposobljenih pedagogov z znanjem slovenskega jezika primanjkuje.
Dvojezično šolstvo od vrtca naprej je ena ključnih zahtev koroških Slovencev, razočaranih zaradi neuresničenih koalicijskih zavez avstrijske vlade. Da se v skoraj 100 letih zahteve koroških Slovencev niso bistveno spremenile, ugotavljata dr. Danijel Grafenauer in Janez Stergar, predsednika mariborskega in ljubljanskega Kluba koroških Slovencev. Bistveno pa se niso spremenile niti naloge obeh Klubov, ki praznujeta 95-letnico delovanja.
Predstavniki slovenske narodne skupnosti v Italiji so zadovoljni s slišanim na seji stalnega vladnega omizja za vprašanja slovenske manjšine. Kako pa je z načrtovanim krčenjem ravnateljstev?
Slovenska narodna skupnost v sosednjih državah se spreminja in na te spremembe se morajo odzvati tudi pristojni, opozarjajo strokovnjaki. To velja tudi za Slovence, ki živijo v Trstu. V mestu, kjer je nekoč živela največja urbana slovenska skupnost, prihaja do deasimilacije, ugotavlja dr. Milan Bufon. Kaj to pomeni?
Gospodarsko ministrstvo naj bi v prihodnjih letih za razvoj slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah namenilo bistveno več denarja. Po vzoru Porabja, ki je dobilo 2 milijona evrov, naj bi podobne zneske dobili tudi drugod, napoveduje državni sekretar Dejan Židan.
Pisanje Florjana Lipuša, jezikovna vzgoja v dvojezičnem vrtcu v Špetru, Narodni dom v Trstu - perspektive, potrebe in cilji skupnosti, ki bivajo v mestu. To so teme najboljših doktorskih, magistrskih in diplomskih del na temo Slovencev iz sosednjih držav, ki so prispela na 21. nagradni natečaj Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vsako na svoj način odraža aktualne razmere, v katerih živijo rojaki onstran državne meje. Kakšne so te razmere?
Za Slovence na Tržaškem je bilo slovesno odprtje Narodnega doma pri Svetem Ivanu praznično, polno optimizma. Žal ga je, vsaj v medijih v Sloveniji, zasenčila nespretna izjava predsednice države Nataše Pirc Musar o domovini. Kaj vse pa se bo dogajalo v svetoivanskem narodnem domu? Kakšne načrte imajo? V Celovcu so tudi uradno odprli novo kulturno središče koroških Slovencev – iKult – Interkulturni prireditveni center, še en prostor sožitja in dialoga. Na vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku so se prvič družili malčki iz vseh slovenskih porabskih vrtcev. Povabimo pa vas tudi na sklepno dejanje tokratnih dnevov slovenske kulture v Istri. Foto (Silva Eöry): Porabski mlački na slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku
Natko Štiglić, akademsko izobraženi kitarist, aranžer in skladatelj, v svoj glasbeni program vključuje flamenko, filmsko in klasično glasbo, v duetih pa doda še druge glasbene žanre; od fada do džeza in etnoglasbe. Na koncertu v Slovenskem domu Bazovica se mu pridruži Nina Fakin. Tudi njo glasba spremlja do najzgodnejših let. Sodelovala je na različnih festivalih in skupaj s simfoničnim pihalnim orkestrom Hrvaške vojske nastopila tudi na koncertu v dvorani Vatroslava Lisinskega v Zagrebu. Na koncertu pri rojakih na Reki lahko prisluhnemo priredbam velikanov flamenka, kot sta Paco de Lucia in Paco Pena, in znanim tudi slovenskim in hrvaškim melodijam; od Cvetja v jeseni Urbana Kodra do Gibonnijeve Tempere. Pa ne le to. Foto: Marjana Mirković
Število učencev na avstrijskem Koroškem, vpisanih v dvojezične ljudske šole, še naprej narašča. Velik upad pa je v srednjih šolah, saj se večina ne odloči nadaljevati učenja slovenščine. Kako spodbuditi zanimanje? Tudi o tem se pogovarjamo s Sabino Sandrieser, vodjo oddelka za manjšinsko šolstvo pri koroški izobraževalni direkciji. Gostimo Regino Labritz, mlado porabsko Slovenko, ki je v novem šolskem letu prevzela poučevanje slovenskega jezika na monoštrski gimnaziji. Čestitamo Radiu Agora, ki praznuje 25-letnico delovanja, in športnemu društvu Zarja, ki že 100 let povezuje rojake v Furlaniji - Julijski krajini. Z nekdanjima balerinama Sonjo Kern Svoboda in Dalijo Rot Benac pa obujamo spomine na reško gledališče, kjer sta bili članici ansambla, in na Slovenski dom Bazovica, kjer sta pustili neizbrisne sledi.
V Celovcu je z gledališko predstavo Viktor Polnori Teatra Rampa zaživel iKult – interkulturni prireditveni center -, s katerim Slovenska prosvetna zveza (SPZ) postavlja novo kulturno središče koroških Slovencev v osrčju prestolnice avstrijske Koroške. Predsednik SPZ Mitja Rovšek je prepričan, da je skrajni čas. Ob začetku novega šolskega leta nas zanima, kako je z vpisanimi v šole s slovenskim učnim jezikom v Furlaniji – Julijski krajini. Prav iz Italije prihaja največ rojakov na študij v Slovenijo. Kako je z letošnjimi štipendijami za študente iz zamejstva, ki jih podeljuje javni štipendijski sklad? Gostimo pa tudi Marijano Fodor, predsednico porabskih slovenskih upokojencev, dejavno na številnih kulturnih področjih; od gledališča do glasbe. Foto (Novice.at): Vili Ošina in Mitja Rovšek (SPZ) pred novim slovenskim kulturnim središčem v osrčju Celovca
Slovenci iz sosednjih držav množično zbirajo denar za pomoč prizadetim v poplavah. Kako pa je z odpravljanjem posledic ujme na avstrijskem Koroškem? O tem z županom Globasnice Bernardom Sadovnikom. Povabimo vas na Slofest – festival Slovencev v Italiji, ki bo vrhunec dosegel med 15. in 17. septembrom. Kaj rojakom pomeni ta festival, pojasnjuje Živka Persi, predsednica Zveze slovenskih kulturnih društev v Italiji. Gostimo nekdanjega porabskega župnika, rojaka, Ferenca Merklija, ki odhaja v Rim. Predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbara Riman pa predstavi načrte zveze in ključne izzive, ki rojake čakajo jeseni. Foto (USZS): Minister Matej Arčon in Adriano Kovačič, predsednik Zadružne kraške banke Trst Gorica
Čeprav književnosti v slovenskem Porabju ni v izobilju, je ta dragocena pričevalka zgodovine. Zgodovine, ki je preostalim Slovencem malo znana. V literarno-glasbenem večeru "Srebrni breg" se posvetimo porabski literarni ustvarjalnosti. V prepletu porabske besede in etnoglasbe skupine Edna predstavljamo pisatelja, dobitnika letošnje zamejske literarne nagrade vstajenje Dušana Mukiča, literarno besedo Franca Mukiča in Irene Barber, nastopajo dejavna porabska rojaka Marijana Sukič in Karel Holec ter dramska igralka Irena Varga. Scenarij je napisal vsestranski kulturni delavec in gledališki ustvarjalec Milivoj Miki Roš, tesno povezan s Porabjem. Režiser večera, ki je povezal Prvi in program Ars ter oddaji Sotočja in Ars teatralis, je Alen Jelen. Foto(Silva Eory) - nastopajoči na literarnem večeru v Monoštru
Na pomoč prizadetim v vremenski ujmi, ki je pustošila po Sloveniji in avstrijski Koroški, so priskočili tudi rojaki iz sosednjih držav. "Pomoč Sloveniji" so solidarnostno akcijo poimenovali Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini. "Skupno.Pomagamo. – Gemeinsam.Helfen" je naslov akcije, s katero zbirajo denar koroške slovenske organizacije. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem bo prizadetim v poplavah namenila denar, ki bi ga porabili za tradicionalno vseslovensko srečanje. Srečanje bo letos, kot so soglasno sklenili, odpadlo. Spomnimo se tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki so se mu ob 110. obletnici rojstva poklonili z novima izdajama; s slovenskim prevodom avtobiografije "Nikogaršnji sin" ter italijanskim prevodom risoromana "Nekropola" mladega ilustratorja Jurija Devetaka. Ozremo pa se tudi dobrih 40 let v preteklost, na začetke oddaje Sotočja.
Slovenska narodna skupnost v Furlaniji – Julijski krajini se spreminja, spreminjajo se tudi slovenske šole, vendar si manjšina zatiska oči, pravi Igor Giacomini, vodja urada za slovenske šole. Verjame pa v mlade, ki imajo veliko idej.
Slovenska čitalnica v Gradcu praznuje 10-letnico delovanja. Kakšen pečat je pustila? Preverjamo, kako bo novi učni načrt vplival na pouk na javni dvojezični ljudski šoli 24 v Celovcu, kjer tedensko menjavajo učni jezik in ima pomembno vlogo glasba.
Novi avstrijski učni načrt za ljudske šole prinaša korenite spremembe tudi pri pouku slovenščine. Novi predmetnik, ki določa dve uri manj pouka slovenščine kot nemščine, je razburil predstavnike koroških Slovencev.
Neveljaven email naslov
