Kako je z vidno dvojezičnostjo na avstrijskem Koroškem, ohranjanjem slovenske identitete na Hrvaškem in v Porabju ter kako so doberdobski Blek Panters s Kenebekom navdušili v Gorici

Izgubljeno s prevodom?

Bodo ulice in ceste v občini Šentjakob v Rožu na avstrijskem Koroškem poimenovane tudi v slovenskem jeziku ali pa se bodo domača krajevna in ledinska imena izgubila z nemškim prevodom?

Šentjakobski občinski svet je – ob zadovoljstvu slovensko govorečih – odločanje o preimenovanju nekaterih naselij v občini preložil. Kakšni pa so obeti? Kako je z vidno dvojezičnostjo na avstrijskem Koroškem šest let po podpisu tako imenovanega celovškega memoranduma? O tem se pogovarjamo z vodjo Šentjakobske liste (SGS) Franzem Baumgartnerjem in s predsednikom Enotne liste Gabrielom Hribarjem, podžupanom Železne Kaple.

V šentjakobskem volilnem okolišu 1 sta še dve dvojezično označeni vasi Št.Peter in Tešina, po zdajšnjem predlogu pa bi naprimer Št. Peter preimenovali v Sankt Peter Straβe, pojasnjuje Franz Baumgartner. Krajevna dvojezična tabla  Šent Peter /Sankt Peter bi ostala, toda  vsa pošta bi prihajala na nemški naslov. Poleg poštne številke bi lahko pošiljatelj napisal tudi ime naselja, toda, pravi Baumgartner, garancij za to ni:

” To ni nikjer zapisano in mi vemo, če na začetku ni zapisano, nikoli ne bo.”

Predsednik Enotne liste Gabriel Hribar pa dodaja, da je sicer uvajanje cestnih imen logično, saj se naselja širijo, hišne številke pa ne zadoščajo več.  Poimenovanje je zato treba na novo urediti, da bo bolj pregledno.

“Problem pa je,  da pri cestnih imenih nihče ne upošteva dvojezičnosti. Po drugi strani bi lahko za poimenovanje uporabili ledinska imena, ki pa so najmanj 90 odstotno slovenska. Občinski sveti so zelo zadržani tudi pri znanih zgodovinskih osebnostih, ki so bili po večini slovensko govoreč. Tudi tu zelo neradi potrdijo. Ta problematika vsekakor obstaja.”

Kvantiteta ni enaka kvaliteti

Med koroškimi Slovenci je zadnja leta zelo dejavna tudi Katarina Pajnič, ki je pred desetimi leti raziskovala slovensko manjšino na Hrvaškem, zato lahko primerja življenje slovenske narodne skupnosti v obeh državah.

Slovenci na Hrvaškem so po osamosvojitvi Slovenije politično v povsem drugačnem položaju kot Slovenci na Koroškem, pravi:

“Kot Slovenka na Koroškem velikokrat ugotavljam, da so morali koroški Slovenci veliko več pretrpeti in to se mogoče zdaj odraža tudi s pozitivno platjo.”

Koroški Slovenci se vsak dan borijo za svoje politične pravice, za pravico do dvojezičnih napisov in uporabo slovenščine in mogoče je prav to gonilo, ki skupnost žene naprej, pojasnjuje Katarina Pajnič, ki se srečuje tudi z različnimi koroškimi narečji. V njeni družini namreč tast govori podjunsko tašča pa rožansko narečje, ampak to življenje dela le še bolj zanimivo, dodaja.

Marjano Mirković, ki se je s Katarino Pajnič pogovarjala ob robu znanstvene konference o raziskovanju slovenstva na Hrvaškem ob odprtju reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja, je zanimalo, kaj manjka slovenski narodni skupnosti na  Hrvaškem.

“Mislim, da prav zagnanost, zavedno slovenstvo. Obstajajo statistični podatki, številke, koliko je Slovencev, koliko priseljenih, koliko jih govori slovenščino kot materni jezik. Vse to so pomembni kriteriji, toda kvantiteta ni enaka kvaliteti. Tu lahko manjše število zavednih, politično dejavnih Slovencev veliko naredi.”

Spodbudo pa Katarina Pajnič vidi v odprtosti hrvaškega okolja, da tudi reški župan, ki ima očeta Slovenca, to s ponosom pove, kar pozitivno vpliva identiteto slovenstva na Reki. Drugo vprašanje pa je, koliko zna slovensko, dodaja:

“Še en negativen dejavnik je, da ko se Slovenci izseljujemo, kamorkoli, se skušamo takoj asimilirati, ne izstopati. Za Hrvaško večkrat rečejo, da Slovenci dolaze i hitro hrvatuje, da se torej hitro skušajo asimilirati v hrvaško okolje.”

S tem ni samo po sebi nič narobe, ampak vseeno bi se morali bolj zavedati slovenske pripadnosti, ki mora biti v vsakem posamezniku in to od otroštva naprej, je prepričana sogovornica, ki je pred desetletjem v okviru svoje magistrske naloge na oddelku za geografjo Filozofske fakultete s terensko in statistično raziskavo temeljito obdelala življenje in organiziranost Slovencev na Hrvaškem. Zdaj pa je osredotočena na proučevanje nove, strožje zakonodaje o napotitvi delavcev v Avstrijo. To je 23.3. na srečanju v avstrijski Radgoni predstavila tudi dvesto zainteresiranim slovenskim podjetjem, organizacijam in zavodom.

Projekti za krepitev identitete

Karel Holec, novinar in fotoreporter pri časopisu Porabje, je eden najbolj dejavnih članov slovenske skupnosti na Madžarskem. Kot predsednika Porabskega kulturnega in turističnega društva Andovci ga je skupščina Železne županije odlikovala s spominsko plaketo Avgusta Pavla, kar mu je dalo, pravi, dodatno energijo.

“Če pogledam v zgodovino, smo že pred 20 leti delali tako kot zdaj, brez denarja. Če imaš to v sebi, neguješ identiteto, ohranjaš materni jezik in porabsko kulturo.”

Zdaj, ko se slovenska identiteta v Porabju izgublja, morajo za to skrbeti vsi, od družine do šole, kulturnih društev in krovnih organizacij, se strinja sogovornik Silve Eöry.

“Vsak bi moral delati na svojem področju. Mi se trudimo s projekti za vse generacije, ne le za starejše, ampak tudi za mlado generacijo. Delamo različne projekte za krepitev identitete.”

Med te projekte sodi tudi romanje od Malega Triglava v Andovcih do velikega Triglava v Julijskih Alpah in vsi, ki so šli na to romanje, pravi Karel Holec, so okrepili svojo identiteto, še tisti, ki se je sploh niso zavedali.

Več o projektih Kulturnega in turističnega društva Andovci in krepitvi slovenske identitete lahko slišite v tokratni oddaji.

Kenebek zmijren v klapi

Peter Gergolet, novinar in glasbenik iz Doberdoba, je pred 15 leti ustanovil skupino Blek Panters. Po desetih letih se je skupina z novim, tretjim albumom vrnila na oder Kulturnega doma v Gorici in kar trikrat razprodala dvorano, v kateri so pred 12 leti predstavili svoj prvi, pred desetimi leti pa svoj drugi album. Gre torej za tradicijo, ki jo Blek Panters ohranjajo, toda, da bi kar trikrat povsem napolnili Kulturni dom, niso računali, pravi Peter Gergolet.

“Ko smo načrtovali predstavitev CD, smo se spraševali, ali naredimo en ali dva koncerta, in smo se odločili za dva, ki pa smo ju zelo kmalu razprodali. Zato smo dodali še tretjega in tudi tega razprodali. To je preseglo vsa najbolj rožnata pričakovanja.“

Tudi odzivi v medijih so bili spodbudni. Primorski dnevnik je tako med drugim poročal, da so obljubljali »šou« in »šou« je bil.

Koncerti Blek Pantersov so namreč predstave, z besedili, ki povezujejo dogajanje na odru. V Gorici se je tako 11-članski zasedbi glasbenikov, kar je še ena od značilnosti skupine, pridružili tudi prijatelji, ki  pomagajo in s skeči in različnimi presenečenji obogatijo glasbeno plat koncerta, pojasnjuje Peter Gergolet.

Rdeča nit koncerta je bil tokrat Kenebek, zelo hvaležna in rodovitna, sicer menda ameriška, sorta krompirja, ki ga že vrsto let sadijo v Doberdobu.

“Ne vem, če je najbolj kvaliteten, se je pa udomačil in je najboljši krompir v Doberdobu.”

Skupina Blek Panters pa se ponaša tudi s tem, da so vse pesmi, na najnovejšem albumu jih je 14, v doberdobskem narečju. Navdih jim je dala skupina Krucenal, ki je v začetku 90 let posnela 7, 8 pesmi  v doberdobskem narečju in ko so slišali posnetke, so se odločili, da bodo tudi oni sledili tej poti.

Kako zveni pop-rock s primesmi ska-ja v doberdobskem narečju, pa lahko slišite tudi v tokratni oddaji.