Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z Ines Stupica, podjetniško svetovalko iz Celovca, in Daliborjem Udovičem, inovatorjem in podjetnikom s Hrvaške, tudi o priložnostih za čezmejno sodelovanje. Kakšna pa je porabska potica?
Ines Stupica je po končani Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru, na katero se je vpisala zaradi omejitve vpisa v Sloveniji, ostala na avstrijskem Koroškem. Na celovški univerzi je, da bi izboljšala svoje znanje nemščine, študirala publicistiko in komunikologijo. Že zgodaj se je soočila tudi z vprašanjem identitete:
“Kaj sem, sploh jaz, kam spadam, kje sem zaželena? Tu na Koroškem nebodigatreba in v Sloveniji kot, ja, izdajalec lastnega naroda.Zato iščeš priložnosti drugje, se identificiraš z drugimi.”
Splet okoliščin jo je pripeljal do tega, kjer je zdaj. Gospodarstvo jo je vedno zanimalo, toda številke ji nisi prav posebej ljube. Ko so na Slovenski gospodarski zvezi ustanavljali mladinsko organizacijo, so jo povabili k sodelovanju:
“Tako sem začela svojo poklicno pot in poklicanost.”
Po večletnem delu na SGZ se je odločila za samostojno podjetniško pot kot podjetniška svetovalka, čeprav še vedno sodeluje tudi s SGZ. Svetuje tako slovenskim podjetjem, ki iščejo posle na avstrijskem Koroškem, kot avstrijskim podjetjem, ki želijo poslovati v Sloveniji. Prav slednjih je, tudi na njeno presenečenje, veliko, kar polovica.
Ines Stupica vedno znova ugotavlja, da smo preveč obremenjeni s stereotipi. Ljudje se bojijo izgube kadrov, v smislu, mi mlade izobrazimo, nato pa gredo delat za tujce. Prepričana je tudi, da bi regija Alpe Jadran lahko dejansko zaživela, če bi le imeli ustrezno strategijo:
“Razno razna povezovanja in sklepanja nekih pogodb o sodelovanju nimajo smisla, če ni konkretnega koncepta in nekoga, ki prevzame vajeti v roke in izpelje projekt.”
Priložnosti je veliko, pravi:
“Jaz sem primer uspešnega izvoza ali pa kroženja gospodarstva, ker dejansko to regijo živim. Sem zavedna Slovenka in povezana z različnimi ustanovami in zbornicami v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem. Sem nek most, povezovalni člen, ki dokazuje, da se da, če se hoče.”
Pa se bo Ines Stupica kdaj vrnila v Slovenijo?
“To je zelo čudno vprašanje. V Sloveniji sem bila včeraj, v Slovenijo grem jutri, potem se vrnem za en dan in grem spet nazaj. Slovenije ne vidim kot tujo državo, ampak kot del regije. Tu (v Celovcu) me nihče ne vpraša, kdaj bom šla v Beljak. Slovenija je pol ure stran in jaz res živim to regijo.”
Kako pa so jo sprejeli v organizacijah koroških Slovencev? Tudi o tem v daljšem pogovoru v oddaji. Prisluhnite!
Med uspešnimi podjetniki slovenskega rodu na Hrvaškem je štiridesetletni Dalibor Udovič z Reke, magister gradbeništva, ki končuje doktorski študij. Več let je bil dejaven v obeh manjšinskih svetih, na mestni in županijski ravni ter v društvu Bazovica.
Leta 2011 se je podal v samostojne podjetniške vode. Njegovo podjetje, ki zaposluje 70 delavcev, ima danes poslovalnice na Reki, v Samoborju, Ljubljani, Ilirski Bistrici, Beogradu, Banjaluki in Prištini. Je strokovnjak in na področju geotehnike in geomehanike ter inovator na področju protipoplavne zaščite. Reški Novi list ga je marca letos po uspešnem posredovanju v Karlovcu javnosti predstavil kot “človeka, ki je rešil mesto pred poplavo”. To ne drži, pravi v pogovoru z Marjano Mirković, Karlovec so rešile Hrvatske vode, ki so jih najele:
“Mi smo inovatorji in smo pomagali z novim protipoplavnim sistemom. Njegova prednost je, da se ga lahko zelo hitro sestavi in razstavi. Sestavljen je iz jeklene mreže in geotekstila, v enem tednu pa lahko postavite 2, 3 kilometre obrambnega nasipa, ki ga, ko se vode umaknejo, hitro razstavite.”
Njegova podjetja se med drugim ukvarjajo z zavarovanjem nasipov, sanacijo skalnatih brežin in delajo tudi v Sloveniji. Težava pa je, pravi, da ni dovolj alpinističnih timov, ki bi bili pripravljeni redno sodelovati, kljub temu pa upa, da bo v Sloveniji našel dovolj usposobljenih kadrov.
Zaradi dela ga zdaj vse bolj vleče k Sloveniji, pojasnjuje. Oba starša sta Slovenca. Sam pa se ima za 3/4 Slovenca. Rojen je bil na Reki materi Slovenki in očetu, sicer prav tako rojenem na Reki, s slovenskimi koreninami po obeh starših. Večino življenja je prživel prav na Reki, zaradi dela pa se je nato preselil v Samobor, zdaj pa v Ogulinu gradijo veliko tovarno.
Ena od ljubezni Daliborja Udoviča je petje. Kot prvi tenor je 12 let pel v klapi Kvarner in pogosto popestril tudi številne kulturne dogodke v društvu, vse do preselitve v Samobor. Tja ga je pred osmimi leti povabil legendarni hrvaški muzikolog, skladatelj in dirigent, pomemben za ohranitev klapskega petja, Ljubo Stipišić Delmata (oče Gibbonija). Pel je v tamkajšnji klapi Samobor in nato še v zagrebški klapi Sagena, a se pred letom in pol zaradi družinskih in delovnih obveznosti poslovil od petja.
Na Slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, odprti pred tremi leti, so pripravili kulinarično delavnico o peki potice. Zakaj prav potica? Kot v pogovoru s Silvo Eöry pojasnjuje direktorica Razvojne agencije Slovenska krajina Andreja Kovač, so idejo za to dobili na tradicionalnem srečanju “Dobrote slovenskih kmetij” na Ptuju, kjer je bila letos razstava potic:
“Testo in nadev poznamo tudi v Porabju, toda pri nas pripravljamo Retaše, nimamo pa potice. Ko smo se pogovarjali o kulinarični delavnici, smo se odločili, da jo tokrat posvetimo prav potici, da bomo lahko naslednjič na Putj prinesli svojo lastno potico, tako kot imamo svojo gibanico.”
Pri peki jim je pomagala strokovnjakinja za dopolnilno dejavnost in kmečko družino Manca Kovačec iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor, ki je s sabo prinesla tudi potičnike, brez katerih ni prave slovenske potice, slaščice, ki so jo v preteklosti pekli samo ob največjih praznikih.
Mariborski kmetijski zavod sicer z rojaki iz Porabja sodeluje že pet let. Začelo se je z delavnicami na turistični kmetiji na Štajerskem, zdaj pa pridejo njihovi svetovalci v Porabje, letos so prvič vključili tudi otroke in jih naučili osnov jahanja, pojasnjuje Manca Kovačec, vesela, da se stiki krepijo.
Vse večji pa je tudi obisk na vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, kjer imajo prijave tudi za september, ponosno pove vodja Andreja Kovač, zadovoljna, saj so rezultati še nekoliko boljši, kot so bili lani:
“Moramo pa vedeti, da možnosti za povečanje ni več, dosegli smo maksimum. Kmetija mora ostati prava kmetija, ob kakršnihkoli dograditvah bi izgubila svoj čar. Za nas je pomemben tudi obisk zunaj glavne turistične sezone. Na tem delamo in kar se tiče stacionarnih gostov je tudi september že lepo popolnjen. Zanimivo je pa, da imamo rezervacije že za prihodnje leto. Večinoma gre za goste iz Madžarske, tudi iz Slovenije, prvič pa imamo prijave tudi iz Avstralije. Ne vem, kako so prišli do nas, smo pa veselil, da jih bomo lahko gostili.”
Več v tokratni oddaji, v kateri skupaj z Borisom Pahorjem praznujemo njegov 105. rojstni dan in se pridružimo udeležencem jubilejne Kraške ohceti, največje slovenske etnografske prireditve v Italiji, ki praznuje 50 let.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Z Ines Stupica, podjetniško svetovalko iz Celovca, in Daliborjem Udovičem, inovatorjem in podjetnikom s Hrvaške, tudi o priložnostih za čezmejno sodelovanje. Kakšna pa je porabska potica?
Ines Stupica je po končani Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru, na katero se je vpisala zaradi omejitve vpisa v Sloveniji, ostala na avstrijskem Koroškem. Na celovški univerzi je, da bi izboljšala svoje znanje nemščine, študirala publicistiko in komunikologijo. Že zgodaj se je soočila tudi z vprašanjem identitete:
“Kaj sem, sploh jaz, kam spadam, kje sem zaželena? Tu na Koroškem nebodigatreba in v Sloveniji kot, ja, izdajalec lastnega naroda.Zato iščeš priložnosti drugje, se identificiraš z drugimi.”
Splet okoliščin jo je pripeljal do tega, kjer je zdaj. Gospodarstvo jo je vedno zanimalo, toda številke ji nisi prav posebej ljube. Ko so na Slovenski gospodarski zvezi ustanavljali mladinsko organizacijo, so jo povabili k sodelovanju:
“Tako sem začela svojo poklicno pot in poklicanost.”
Po večletnem delu na SGZ se je odločila za samostojno podjetniško pot kot podjetniška svetovalka, čeprav še vedno sodeluje tudi s SGZ. Svetuje tako slovenskim podjetjem, ki iščejo posle na avstrijskem Koroškem, kot avstrijskim podjetjem, ki želijo poslovati v Sloveniji. Prav slednjih je, tudi na njeno presenečenje, veliko, kar polovica.
Ines Stupica vedno znova ugotavlja, da smo preveč obremenjeni s stereotipi. Ljudje se bojijo izgube kadrov, v smislu, mi mlade izobrazimo, nato pa gredo delat za tujce. Prepričana je tudi, da bi regija Alpe Jadran lahko dejansko zaživela, če bi le imeli ustrezno strategijo:
“Razno razna povezovanja in sklepanja nekih pogodb o sodelovanju nimajo smisla, če ni konkretnega koncepta in nekoga, ki prevzame vajeti v roke in izpelje projekt.”
Priložnosti je veliko, pravi:
“Jaz sem primer uspešnega izvoza ali pa kroženja gospodarstva, ker dejansko to regijo živim. Sem zavedna Slovenka in povezana z različnimi ustanovami in zbornicami v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem. Sem nek most, povezovalni člen, ki dokazuje, da se da, če se hoče.”
Pa se bo Ines Stupica kdaj vrnila v Slovenijo?
“To je zelo čudno vprašanje. V Sloveniji sem bila včeraj, v Slovenijo grem jutri, potem se vrnem za en dan in grem spet nazaj. Slovenije ne vidim kot tujo državo, ampak kot del regije. Tu (v Celovcu) me nihče ne vpraša, kdaj bom šla v Beljak. Slovenija je pol ure stran in jaz res živim to regijo.”
Kako pa so jo sprejeli v organizacijah koroških Slovencev? Tudi o tem v daljšem pogovoru v oddaji. Prisluhnite!
Med uspešnimi podjetniki slovenskega rodu na Hrvaškem je štiridesetletni Dalibor Udovič z Reke, magister gradbeništva, ki končuje doktorski študij. Več let je bil dejaven v obeh manjšinskih svetih, na mestni in županijski ravni ter v društvu Bazovica.
Leta 2011 se je podal v samostojne podjetniške vode. Njegovo podjetje, ki zaposluje 70 delavcev, ima danes poslovalnice na Reki, v Samoborju, Ljubljani, Ilirski Bistrici, Beogradu, Banjaluki in Prištini. Je strokovnjak in na področju geotehnike in geomehanike ter inovator na področju protipoplavne zaščite. Reški Novi list ga je marca letos po uspešnem posredovanju v Karlovcu javnosti predstavil kot “človeka, ki je rešil mesto pred poplavo”. To ne drži, pravi v pogovoru z Marjano Mirković, Karlovec so rešile Hrvatske vode, ki so jih najele:
“Mi smo inovatorji in smo pomagali z novim protipoplavnim sistemom. Njegova prednost je, da se ga lahko zelo hitro sestavi in razstavi. Sestavljen je iz jeklene mreže in geotekstila, v enem tednu pa lahko postavite 2, 3 kilometre obrambnega nasipa, ki ga, ko se vode umaknejo, hitro razstavite.”
Njegova podjetja se med drugim ukvarjajo z zavarovanjem nasipov, sanacijo skalnatih brežin in delajo tudi v Sloveniji. Težava pa je, pravi, da ni dovolj alpinističnih timov, ki bi bili pripravljeni redno sodelovati, kljub temu pa upa, da bo v Sloveniji našel dovolj usposobljenih kadrov.
Zaradi dela ga zdaj vse bolj vleče k Sloveniji, pojasnjuje. Oba starša sta Slovenca. Sam pa se ima za 3/4 Slovenca. Rojen je bil na Reki materi Slovenki in očetu, sicer prav tako rojenem na Reki, s slovenskimi koreninami po obeh starših. Večino življenja je prživel prav na Reki, zaradi dela pa se je nato preselil v Samobor, zdaj pa v Ogulinu gradijo veliko tovarno.
Ena od ljubezni Daliborja Udoviča je petje. Kot prvi tenor je 12 let pel v klapi Kvarner in pogosto popestril tudi številne kulturne dogodke v društvu, vse do preselitve v Samobor. Tja ga je pred osmimi leti povabil legendarni hrvaški muzikolog, skladatelj in dirigent, pomemben za ohranitev klapskega petja, Ljubo Stipišić Delmata (oče Gibbonija). Pel je v tamkajšnji klapi Samobor in nato še v zagrebški klapi Sagena, a se pred letom in pol zaradi družinskih in delovnih obveznosti poslovil od petja.
Na Slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, odprti pred tremi leti, so pripravili kulinarično delavnico o peki potice. Zakaj prav potica? Kot v pogovoru s Silvo Eöry pojasnjuje direktorica Razvojne agencije Slovenska krajina Andreja Kovač, so idejo za to dobili na tradicionalnem srečanju “Dobrote slovenskih kmetij” na Ptuju, kjer je bila letos razstava potic:
“Testo in nadev poznamo tudi v Porabju, toda pri nas pripravljamo Retaše, nimamo pa potice. Ko smo se pogovarjali o kulinarični delavnici, smo se odločili, da jo tokrat posvetimo prav potici, da bomo lahko naslednjič na Putj prinesli svojo lastno potico, tako kot imamo svojo gibanico.”
Pri peki jim je pomagala strokovnjakinja za dopolnilno dejavnost in kmečko družino Manca Kovačec iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor, ki je s sabo prinesla tudi potičnike, brez katerih ni prave slovenske potice, slaščice, ki so jo v preteklosti pekli samo ob največjih praznikih.
Mariborski kmetijski zavod sicer z rojaki iz Porabja sodeluje že pet let. Začelo se je z delavnicami na turistični kmetiji na Štajerskem, zdaj pa pridejo njihovi svetovalci v Porabje, letos so prvič vključili tudi otroke in jih naučili osnov jahanja, pojasnjuje Manca Kovačec, vesela, da se stiki krepijo.
Vse večji pa je tudi obisk na vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, kjer imajo prijave tudi za september, ponosno pove vodja Andreja Kovač, zadovoljna, saj so rezultati še nekoliko boljši, kot so bili lani:
“Moramo pa vedeti, da možnosti za povečanje ni več, dosegli smo maksimum. Kmetija mora ostati prava kmetija, ob kakršnihkoli dograditvah bi izgubila svoj čar. Za nas je pomemben tudi obisk zunaj glavne turistične sezone. Na tem delamo in kar se tiče stacionarnih gostov je tudi september že lepo popolnjen. Zanimivo je pa, da imamo rezervacije že za prihodnje leto. Večinoma gre za goste iz Madžarske, tudi iz Slovenije, prvič pa imamo prijave tudi iz Avstralije. Ne vem, kako so prišli do nas, smo pa veselil, da jih bomo lahko gostili.”
Več v tokratni oddaji, v kateri skupaj z Borisom Pahorjem praznujemo njegov 105. rojstni dan in se pridružimo udeležencem jubilejne Kraške ohceti, največje slovenske etnografske prireditve v Italiji, ki praznuje 50 let.
Predsednica države Nataša Pirc Musar je ob obisku na avstrijskem Koroškem pozvala pristojne, naj določijo časovnico za uresničitev določb 7. člena avstrijske državne pogodbe. Kaj so ključne težave?
V Avstriji ni veliko posluha za nujne spremembe manjšinske zakonodaje, ugotavlja poslanka Zelenih v državnem zbor, koroška Slovenka Olga Voglauer. Velika pričakovanja ob začetku mandata, se niso uresničila, zato naloge ostajajo za prihodnji mandat, pravi naša sogovornica. Kako pa je na Dunaju odmevala peticija koroških Slovencev, o kateri so evropski poslanci razpravljali na odboru za peticije v Bruslju?
20 let po vstopu Slovenije v EU in slabo leto dni pred odprtjem evropske prestolnice kulture, ki bo povezala Novo Gorico in Gorico, nas zanima, kakšni so čezmejni stiki mladih in njihova pričakovanja.
Zasedanje skupnega odbora Slovenija – avstrijska Koroška je potekalo uspešno in v prijateljskem duhu, sta po seji zagotavljala zunanja ministrica Tanja Fajon in koroški deželni glavar Peter Kaiser.
Pobudnik mreže Maj – mladi Alpe Jadran - Feliks Wieser je prepričan, da morajo organizacije slovenske narodne skupnosti, če si želijo zagotoviti naraščaj, vlagati v mlade. Ti so serijo druženj začeli letos v Porabju, kjer so spoznavali okuse regije, tudi koup oziroma tamerli.
Univerza v Trstu je ob 100-letnici delovanja podelila častna doktorata italijanskemu predsedniku Matarelli in nekdanjemu slovenskemu predsedniku Pahorju, ker sta se zoperstavila ozkoglednosti nacionalizma in se zavzela za politiko sprave. To je bil začetek poti, ki pa še ni končana, opozarjajo v krovnih organizacijah.
Avstrija ne izpolnjuje zakonsko določene zaščite manjšin in krši vladavino prava, v Bruslju opozarjajo predstavniki koroških Slovencev. Kaj si obetajo od javne predstavitve na odboru za peticije evropskega parlamenta?
Tradicija je, da na velikonočni ponedeljek prisluhnemo, kako poje Koroška. Letošnja revija Koroška poje je bila posebej mladostna, saj jo je Krščanska kulturna zveza v Celoti posvetila mladim pevkam in pevcem. Posebej za koncert se je zbral 80-članski pevski zbor Mladina poje, nastali pa sta tudi priredbi znanih koroških slovenskih pesmi.
Sodelovanje med Slovenijo in Furlanijo – Julijsko krajino še nikoli bi bilo tako močno, je po koncu skupnega zasedanja dejala zunanja ministrica Tanja Fajon. Načrtujejo več pomembnih projektov, ki naj bi vplivali tudi na življenje tam živečih rojakov. Kako pa je z medsebojnim priznavanjem diplom in poklicnih kvalifikacij, ta hip enim bolj perečih problemov?
Občine z obeh strani slovensko – italijanske meje, predvsem z območja Krasa, so se zavezale k ustanovitvi novega evropskega združenja za teritorialno sodelovanje Kras – Carso. Kaj si lahko od tega obetajo Slovenci v Italiji?
Čudovito, veličastno, zdaj vidimo, kaj vse lahko naredijo mladi, so bili komentarji po reviji Koroška poje – posebej mladostna. Krščanska kulturna zveza jo je, kot pove že naslov, v celoti posvetila mladim.
Spomin na pregon koroških Slovencev leta 1942 je še kako živ, travme pa se, ugotavljajo strokovnjaki, prenašajo iz roda v rod. Iz Šmihela pri Pliberku je bilo izseljenih kar 22 družin in tamkajšnje prosvetno društvo bo v dobrem letu dni pripravilo več prireditev v spomin in opomin na to tragično obdobje koroških Slovencev.
Zdaj je zadnji čas, da ustvarimo pogoje za sistematično poučevanje slovenskega jezika tudi na Videmskem. Kajti brez jezika, nas - Slovencev v Italiji – ni, je dejala Nina Pahor, slavnostna govornica na osrednji proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku v Čedadu.
Dve leti po podpisu sporazuma o oblikovanju skupnega slovensko - madžarskega sklada za razvoj obmejnega območja se vendarle obetajo prvi projekti. So porabski Slovenci, ki so opozarjali na posledice zaradi zamud, zadovoljni?
Ob slovenskem kulturnem prazniku je bilo in bo ves mesec prešerno tudi med rojaki v sosednjih državah. Kako so praznovali v Celovcu in kaj se je dogajalo pri porabskih Slovencih, lahko slišite v tokratni oddaji.
S februarjem so se v zamejstvu začela praznovanja ob slovenskem kulturnem prazniku. Ta je za rojake v sosednjih državah eden najpomembnejših, tako kot je kulturno delovanje eno od njihovih temeljev za ohranitev in razvoj slovenskega jezika. Koroški Slovenci pripravljajo osrednjo proslavo ob kulturnem prazniku v iKultu, novem kulturnem središču v Celovcu, ki postaja vse bolj popularno.
Na vrh edine zbirne stranke Slovencev v Italiji – Stranke Slovenska skupnost – se je vrnil Damijan Terpin in zanima nas, kakšno smer bo stranka ubrala v prihodnje. Kaj prinašajo spremembe v vodstvu stranke, za zdaj še ni jasno, pravi komentator Primorskega dnevnika Sandor Tenze.
Prihodnost Slovencev v sosednjih državah bo negotova, če se ne bodo okrepili gospodarski temelji, so prepričani v zamejski gospodarski koordinaciji. Kaj je koordinacija dosegla v prvem letu svojega obstoja in kaj si lahko obeta v prihodnjih letih?
Slovenci na avstrijskem Štajerskem si prizadevajo, da bi v Gradcu dobili svoj kulturni center - Hišo sodelovanja. Več o tem in drugih izivih, povezanih predvsem z učenjem slovenščine, s predsednico Kulturnega društva člen 7 Suzano Weitlaner.
Začetek leta je priložnost za predstavitev načrtov in ključnih letošnjih izzivov Slovencev v sosednjih državah. Zanima nas, kaj načrtujejo rojaki v Italij in kaj pričakujejo porabski Slovenci.
Neveljaven email naslov