Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poklon Bazoviškim junakom - prvim antifašistom v Evropi, boj(kot) štirih Selanov zoper preštevanje slovenske manjšine, mladi in soočanje s preteklostjo na Hrvaškem, začetek šole v Porabju
“Brez bazoviških žrtev bi se naše življenje verjetno nikoli ne razvijalo s tistim prepotrebnim pogumom, uporno ter v spoštovanju do drugih, ki nikoli ni umanjkalo, tudi do tistih, ki ne delijo našega svetovnonazorskega prepričanja.”
Tako je na slovesnosti v spomin na štiri rojake – Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča -, ubite leta 1930 na Bazoviški gmajni, dejala slavnostna govornica, senatorka Tatjana Rojc.
Slavnostni govornik na prireditvi je bil tudi predsednik novinarskega krožka v Trstu Pierluigi Sabati, ki med drugim opozarja, da Italija nikoli ni obračunala s fašizmom:
“Tako danes v Italiji mirno uporabljajo fašistična gesla in simbole. Grozljiva 20. leta so pokopali in vračajo se podobe rasizma. Vztrajno je slišati, da Italijani niso rasisti in to kljub njihovemu odnosu do priseljencev in nasilja nad njimi od juga do severa države. Italijani, ki ne poznajo niti svoje zgodovine, so bili in so še vedno rasisti!”
Več o pomenu ohranjanja spomina na prve antifašiste v Evropi, ki so padli pod streli italijanskih krvnikov, v tokratni oddaji.
“Sine Legibus – po poteh 1976” je naslov nagrajenega dokumentarnega filma Milene Olip, ki pripoveduje o četverici koroških Slovencev iz Sel, ki so svoje nasprotovanje preštevanju slovenske manjšine izrazili s krajo glasovalne skrinjice in zažigom lističev.
Film je bil v Mariboru na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Dokudoc nagrajen z nazivom izbrani 2018. Kot je v utemeljitvi nagrade zapisal Vlado Škafar: » ta lepi film prihaja v pravi čas, ko Slovenci v matični domovini množično zapirajo vrata in srca današnjim “brezzakoncem“, ki so koroškim Slovencem pravzaprav bratje po usodi.«
V filmu je Milena Olip predstavila tudi svojo družinsko zgodbo, saj je bil eden od četverice njen oče. Govori pa o ljudskem štetju posebne vrste.
“Dogodek v spominu tudi koroških Slovencev ni tako zasidran, kot je leto 1972 in znani Ortstafelsturm s podiranjem tabel in trganjem dvojezičnih napisov. Je pa njegova posledica, da se je štiri leta pozneje zgodilo, kar je vsebina mojega filma.”
Da bi avstrijske in koroške oblasti rešile problem, so se odločile za ljudsko štetje, pojasnjuje Milena Olip, štetje posebne vrste, za preštevanje manjšine. Da bi vse skupaj delovalo lepše, so štetje izvedli v celotni Avstriji, kar je še dodaten absurd. Slovenska narodna skupnost se je odločila za bojkot in pri tem imela podporo širom države.
“Tako je bilo v Innsbrucku in Salzburgu, kjer ni avtohtono govorečega prebivalstva, bilo več Slovencev kot v Celovcu, kar je še en dokaz absurdnosti. Koroški Slovenci so štetje bojkotirali na različne načine, tudi z zažiganjem lističev. V Selah pa so se odločili za bolj radikalno, dramatično obliko bojkota in ukradli glasovalno skrinjico ter zažgali lističe. Seveda je sledil proces in bili so obsojeni.”
Sojenje je bilo prestavljeno na Dunaj, kjer so obtoženi tudi ob pomoči Slovencev iz Italije zavlačevali samo sojenje. Na koncu so bili vsi štirje pomiloščeni, kar je bilo tudi nenavadno, pravi Milena Olip, ki se je tudi sama znašla v razmerah, da so jo označili za človeka, ki ne spoštuje zakonov. In tudi to je bil eden od povodov za snemanje filma.
Kar sedem let je trajalo, da je film prišel na platno, saj so scenarij morali vložiti kar nekajkrat, gre pa za povsem slovensko produkcijo in tudi to je zanimivo:
“Če bi šla s tem projektom na Dunaj, verjetno ne bi čakala sedem let, ampak sedemnajst.”
Veliko potrpljenja in srečnih naključij je bilo potrebnih, da je bil film na koncu posnet, pojasnjuje Milena Olip, dvojezična učiteljica, ki se je po končani pedagoški akademiji v Celovcu odločila za študij filmske in televizijske režije na ljubljanski AGFRT.
“Ta korak, da sem šla v Ljubljano, je bil doslej v mojem življenju najpomembnejši.”
Če ne bi šla v Ljubljano, ne bi bila v Berlinu, ne bi šla okoli sveta,… Vedno znova pa se vrne k poučevanju, saj to rada počne. Tudi zdaj se je po letu premora, v katerem je posnela film, vrnila v šolo:
“Imam občutek, da vsakič, ko se pridem nazaj v šolo, da sem boljša učiteljica, saj mladim lahko vedno znova posredujem nek dodaten zorni kot. To pa ne more škodovati.”
Na Reki se pogovarjamo z mirovno aktivistko Vesno Trešelič, direktorico Documente, hrvaške organizacije za soočanje s preteklostjo, soorganizatorko mednarodnega tabora mladih “Kraji žrtev, kraji storilcev”, v okviru katerega so udeleženci iz 12 držav med drugim obiskali Vukovar, Jasenovac in Goli otok.
V Porabju se je 3. septembra začelo novo šolsko leto tudi za 110 učencev dvojezičnih osnovnih šol v Števanovcih in na Gornjem Seniku, kjer imajo poleg osnovne šole tudi vrtec s 14 malčki, vrtec v Sakalovcih, ki se jim je pridružil 1. septembra pa letos obiskuje 16 otrok.
Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, ki upravlja obe šoli, je zadovoljen zaradi uspešnih obnovitvenih del, manj spodbudni pa so podatki o vpisu učencev, saj se njihovo število še zmanjšuje:
“V Števanovcih je nekaj učencev manj in to je slabo. Vodstvo šole mora še več delati. Kar se tiče strokovnosti, pa vemo, da se vsako leto pojavijo kadrovske težave. Upam, da tudi to vodstvo šole reši. Vemo namreč, da je težko najti usposobljene učitelje, ki obvladajo oba jezika, v prvi vrsti seveda slovenskega. “
V Števanovcih je letos vpisanih 5 učencev manj kot lani, ravnateljica Agica Holec pa je zadovoljna, da so se pridobili nove:
“Veseli nas, da imamo v prvem razredu 6 učencev. Vpisali pa so se tudi 4 učenci, ki so se priselili v Števanovce.”
Kako pa je dejansko z usposobljenimi učitelji na obeh dvojezičnih šolah? Tudi o tem več v reportaži Silve Eöry. Prisluhnite!
877 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Poklon Bazoviškim junakom - prvim antifašistom v Evropi, boj(kot) štirih Selanov zoper preštevanje slovenske manjšine, mladi in soočanje s preteklostjo na Hrvaškem, začetek šole v Porabju
“Brez bazoviških žrtev bi se naše življenje verjetno nikoli ne razvijalo s tistim prepotrebnim pogumom, uporno ter v spoštovanju do drugih, ki nikoli ni umanjkalo, tudi do tistih, ki ne delijo našega svetovnonazorskega prepričanja.”
Tako je na slovesnosti v spomin na štiri rojake – Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča -, ubite leta 1930 na Bazoviški gmajni, dejala slavnostna govornica, senatorka Tatjana Rojc.
Slavnostni govornik na prireditvi je bil tudi predsednik novinarskega krožka v Trstu Pierluigi Sabati, ki med drugim opozarja, da Italija nikoli ni obračunala s fašizmom:
“Tako danes v Italiji mirno uporabljajo fašistična gesla in simbole. Grozljiva 20. leta so pokopali in vračajo se podobe rasizma. Vztrajno je slišati, da Italijani niso rasisti in to kljub njihovemu odnosu do priseljencev in nasilja nad njimi od juga do severa države. Italijani, ki ne poznajo niti svoje zgodovine, so bili in so še vedno rasisti!”
Več o pomenu ohranjanja spomina na prve antifašiste v Evropi, ki so padli pod streli italijanskih krvnikov, v tokratni oddaji.
“Sine Legibus – po poteh 1976” je naslov nagrajenega dokumentarnega filma Milene Olip, ki pripoveduje o četverici koroških Slovencev iz Sel, ki so svoje nasprotovanje preštevanju slovenske manjšine izrazili s krajo glasovalne skrinjice in zažigom lističev.
Film je bil v Mariboru na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Dokudoc nagrajen z nazivom izbrani 2018. Kot je v utemeljitvi nagrade zapisal Vlado Škafar: » ta lepi film prihaja v pravi čas, ko Slovenci v matični domovini množično zapirajo vrata in srca današnjim “brezzakoncem“, ki so koroškim Slovencem pravzaprav bratje po usodi.«
V filmu je Milena Olip predstavila tudi svojo družinsko zgodbo, saj je bil eden od četverice njen oče. Govori pa o ljudskem štetju posebne vrste.
“Dogodek v spominu tudi koroških Slovencev ni tako zasidran, kot je leto 1972 in znani Ortstafelsturm s podiranjem tabel in trganjem dvojezičnih napisov. Je pa njegova posledica, da se je štiri leta pozneje zgodilo, kar je vsebina mojega filma.”
Da bi avstrijske in koroške oblasti rešile problem, so se odločile za ljudsko štetje, pojasnjuje Milena Olip, štetje posebne vrste, za preštevanje manjšine. Da bi vse skupaj delovalo lepše, so štetje izvedli v celotni Avstriji, kar je še dodaten absurd. Slovenska narodna skupnost se je odločila za bojkot in pri tem imela podporo širom države.
“Tako je bilo v Innsbrucku in Salzburgu, kjer ni avtohtono govorečega prebivalstva, bilo več Slovencev kot v Celovcu, kar je še en dokaz absurdnosti. Koroški Slovenci so štetje bojkotirali na različne načine, tudi z zažiganjem lističev. V Selah pa so se odločili za bolj radikalno, dramatično obliko bojkota in ukradli glasovalno skrinjico ter zažgali lističe. Seveda je sledil proces in bili so obsojeni.”
Sojenje je bilo prestavljeno na Dunaj, kjer so obtoženi tudi ob pomoči Slovencev iz Italije zavlačevali samo sojenje. Na koncu so bili vsi štirje pomiloščeni, kar je bilo tudi nenavadno, pravi Milena Olip, ki se je tudi sama znašla v razmerah, da so jo označili za človeka, ki ne spoštuje zakonov. In tudi to je bil eden od povodov za snemanje filma.
Kar sedem let je trajalo, da je film prišel na platno, saj so scenarij morali vložiti kar nekajkrat, gre pa za povsem slovensko produkcijo in tudi to je zanimivo:
“Če bi šla s tem projektom na Dunaj, verjetno ne bi čakala sedem let, ampak sedemnajst.”
Veliko potrpljenja in srečnih naključij je bilo potrebnih, da je bil film na koncu posnet, pojasnjuje Milena Olip, dvojezična učiteljica, ki se je po končani pedagoški akademiji v Celovcu odločila za študij filmske in televizijske režije na ljubljanski AGFRT.
“Ta korak, da sem šla v Ljubljano, je bil doslej v mojem življenju najpomembnejši.”
Če ne bi šla v Ljubljano, ne bi bila v Berlinu, ne bi šla okoli sveta,… Vedno znova pa se vrne k poučevanju, saj to rada počne. Tudi zdaj se je po letu premora, v katerem je posnela film, vrnila v šolo:
“Imam občutek, da vsakič, ko se pridem nazaj v šolo, da sem boljša učiteljica, saj mladim lahko vedno znova posredujem nek dodaten zorni kot. To pa ne more škodovati.”
Na Reki se pogovarjamo z mirovno aktivistko Vesno Trešelič, direktorico Documente, hrvaške organizacije za soočanje s preteklostjo, soorganizatorko mednarodnega tabora mladih “Kraji žrtev, kraji storilcev”, v okviru katerega so udeleženci iz 12 držav med drugim obiskali Vukovar, Jasenovac in Goli otok.
V Porabju se je 3. septembra začelo novo šolsko leto tudi za 110 učencev dvojezičnih osnovnih šol v Števanovcih in na Gornjem Seniku, kjer imajo poleg osnovne šole tudi vrtec s 14 malčki, vrtec v Sakalovcih, ki se jim je pridružil 1. septembra pa letos obiskuje 16 otrok.
Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, ki upravlja obe šoli, je zadovoljen zaradi uspešnih obnovitvenih del, manj spodbudni pa so podatki o vpisu učencev, saj se njihovo število še zmanjšuje:
“V Števanovcih je nekaj učencev manj in to je slabo. Vodstvo šole mora še več delati. Kar se tiče strokovnosti, pa vemo, da se vsako leto pojavijo kadrovske težave. Upam, da tudi to vodstvo šole reši. Vemo namreč, da je težko najti usposobljene učitelje, ki obvladajo oba jezika, v prvi vrsti seveda slovenskega. “
V Števanovcih je letos vpisanih 5 učencev manj kot lani, ravnateljica Agica Holec pa je zadovoljna, da so se pridobili nove:
“Veseli nas, da imamo v prvem razredu 6 učencev. Vpisali pa so se tudi 4 učenci, ki so se priselili v Števanovce.”
Kako pa je dejansko z usposobljenimi učitelji na obeh dvojezičnih šolah? Tudi o tem več v reportaži Silve Eöry. Prisluhnite!
Po dobrih treh letih se je sestal koordinacijski odbor ministrov Slovenije in Italije pod vodstvom zunanjih ministrov obeh držav. Bilateralni odnosi so prijateljski in Italija je za Slovenijo pomembna trgovinska partnerica. Kaj pa obe narodni skupnosti? Kako ministrsko srečanje ocenjujejo Slovenci v Italiji?
Zgodovinske dogodke moramo obravnavati vključujoče z vseh plati in zornih kotov, opozarjajo strokovnjaki, in tega se dobro zavedajo tudi rojaki iz sosednjih držav. Te dni mineva 70 let od vrnitve Trsta Italiji, kar so slovesno obeležili konec tedna na Velikem trgu v središču mesta. Kako so Slovenci na Tržaškem doživljali vnovičen prihod italijanskih vojakov v mesto in kako se je mesto spremenilo z množičnim priseljevanjem, ki je sledilo? Zgodovinar dr. Jože Pirjevec poudarja, da je Trst takrat doživel veliko gospodarsko krizo in posledično selitve na tisoče ljudi v čez oceanske države.
Pregon koroških Slovencev z domov leta 1942 je le ena izmed epizod v njihovi zgodovini, ki so jo zaznamovali nešteti poskusi ponemčevanja in hkrati upora proti načrtovani asimilaciji. Vrsta koroških slovenskih literatk in literatov v svojih delih priča o tragičnem odhodu, boju za preživetje in vrnitvi na opustošene domove, o borbi za ohranitev maternega jezika in obstoj narodne skupnosti.
Ob 104. obletnici koroškega plebiscita so v Borovljah pripravili prvo alternativno proslavo z zgodbami koroških Slovencev, njihovem doživljanju praznovanja 10. oktobra in uporu proti ponemčevanju. Na Reki se pridružimo učiteljem slovenskega jezika na Hrvaškem. Tudi tam je največji izziv, kako dobiti usposobljene kadre, še posebej ob vse večjem zanimanju za pouk slovenščine. Kako daleč pa je priprava kurikuluma za učenje slovenskega jezika? Sodelavcev vse bolj primanjkuje tudi na Radiu Monošter, opozarja direktor Attila Bartakovič. Ustavimo se na tržaškem nabrežju, kjer so ob znameniti regati priložnost za promocijo izkoristili tudi rojaki v Furlaniji - Julijski krajini in pripravili Slovenski pozdrav Barkovljanki. Kaj vse so predstavili? Prisluhnite!
Kako Slovenija in Madžarska skrbita za razvoj svojih manjšin? O tem so se predstavniki različnih ministrstev obeh držav pogovarjali na zasedanju skupne mešane slovensko madžarske komisije. Kaj se dogaja s skupnim skladom, bo po dveh letih priprav zdaj vendarle zaživel? Porabski Slovenci verjamejo, da bo, čeprav se sklepi in priporočila na tovrstnih zasedanjih pogosto ponavljajo.
Kaj dejansko pomeni tako velika podpora volivcev svobodnjakom tudi na avstrijskem Koroškem in njihova zmaga na zveznih volitvah za koroške Slovence? O tem se pogovarjamo z Olgo Voglauer, ki je bila na listi Zelenih vnovič izvoljena v avstrijski parlament.
Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport v prihodnjih letih napoveduje korenito zvišanje pomoči za gospodarski razvoj Slovencev v sosednjih državah. Zamejskim športnim organizacijam in klubom pa naj bi prihodnje leto pomagali s trenerji iz Slovenije in za to namenili dodatnih 200.000 evrov. Kako, pojasnjuje državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Dejan Židan.
Pouk v slovenskem jeziku je ključen za rojake v sosednjih državah in razvoj njihovih skupnosti. Kako so v novo šolsko leto vstopili v Furlaniji – Julijski krajini in na avstrijskem Koroškem? So zadovoljni z vpisi? Kako pa je s kompetentnimi učiteljicami in učitelji? Dobitnik kristala vilenice Dóminik Srienc pripoveduje o svoji poeziji, s katero prehaja med jeziki in prostori. V nacionalne jezike pa, kot pravi, ne verjame. V Porabju preverjamo, kaj bodo ključne teme tokratnega zasedanja mešane slovensko madžarske komisije. Predsednik Državne slovenske samouprave Karel Holec opozarja, da se sprejete zaveze vseskozi ponavljajo, uresničitve pa ni. V Slovenskem domu Bazovica na Reki so imeli slovesno prvo trgatev stare trte iz Maribora. Kako je obrodila? Prisluhnite!
Kaj pripovedujejo in na kaj nas danes opozarjajo bazoviški junaki, četverica antifašistov, ubitih na bazovski gmajni pred 94 leti?
Sprehodimo se skozi glasbeno zgodovino skupine, ki ji na avstrijskem Koroškem ni para.
Na avstrijskem Koroškem so pred kratkim sprejeli zakon o energetskem prehodu. Kaj dejansko prinaša, pojasnjuje deželnozborski poslanec Franc Jožef Smrtnik, prepričan, da . brez vetrnih elektrarn ne bo šlo, toda ne povsod. "Potrebna je pametna politika, da ne dobimo več nasprotnikov kot zagovornikov," pravi poslanec Team Kärnten in podžupan Železne Kaple.
»Enkrat še videl bi rad dim nad Itako rodno«, je bil naslov slovesnosti, ki so jo ob 100. obletnici rojstva Alojza Rebule pripravili v njegovem rodnem Šempolaju. Kako so se poklonili velikemu rojaku, ki je med Slovenci v Italiji pustil neizbrisno sled, slišite v tokratni oddaji.
Narodna domova v Trstu sta bila nekoč središči tam živečih Slovencev, simbola njihove prisotnosti v večkulturnem mestu pa tudi fašističnega pogroma nad njimi. Kaj se bo v prihodnosti dogajalo v njih? Kakšna bo Fabianijeva palača v središču mesta in kaj bo v obnovljenem domu pri Svetem Ivanu?
Šolsko leto se je končalo tudi na avstrijskem Koroškem in zanima nas, kakšne so izkušnje s spremenjenim učnim načrtom na dvojezičnih ljudskih šolah pa tudi, kako je s pripravo predlogov sprememb manjšinske šolske zakonodaje. Kakšne so možnosti za dejanske spremembe, pojasnjuje Danilo Katz, predsednik strokovnega pedagoškega združenja in član posebne delovne skupine, ki jo je ustanovila dežela Koroška.
Potegnemo črto pod 20. Vseslovensko srečanje v državnem zboru, vnovič posvečeno mladim rojakom iz zamejstva in sveta. O projektih Slovika – slovenskega izobraževalnega konzorcija -, ki povezujejo mlade rojake iz Furlanije – Julijske krajine, pripoveduje predsednica Martina Budin, ena od nastopajočih v parlamentu.
Veliko je bilo narejenega v zadnjih letih za razvoj Porabja, je na tradicionalnem druženju Slovencev na Madžarskem dejala predsednica krovne zveze Andrea Kovač, zadovoljna, saj se je Porabskega dne udeležilo 350 rojakov z vse Madžarske.
Tonč Feinig in Andrejka Možina sta vrhunska, uveljavljena in zelo dejavna glasbenika. Prvi prihaja z avstrijske Koroške, druga s Tržaškega.
Skupaj z evropskimi volitvami bodo v več občinah v Furlaniji - Julijski krajini potekale lokalne volitve, tudi s slovenskimi kandidatkami in kandidati različnih strank in gibanj. Županja Števerjana Franka Padovan pa na evropskih volitvah kot edina Slovenka v Italiji kandidira na listi južnotirolske Ljudske stranke.
Število slovenskih govorce v Kanalski dolini na skrajnem severu Furlanije – Julijske krajine se je v dveh desetletjih prepolovilo, poudarja raziskovalka dr. Nataša Gliha Komac z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Predsednica države Nataša Pirc Musar je ob obisku na avstrijskem Koroškem pozvala pristojne, naj določijo časovnico za uresničitev določb 7. člena avstrijske državne pogodbe. Kaj so ključne težave?
Neveljaven email naslov