Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Benjamin Wakounig o 30-letnici SGZ iz Celovca, Andrej Šik o uspešnosti poslovnih konferenc, 20-letnica generalnega konzulata in kulturnega centra v Monoštru, nagrajena literatka Andreja Malta
Slovenci so bolj Evropejci kot Avstrijci, ugotavlja Benjamin Wakounig, predsednik Slovenske gospodarske zveze (SGZ) iz Celovca, ki je ponosen, da je zveza, ustanovljena pred 30 leti, orala ledino pri čezmejnem gospodarskem sodelovanju.
SGZ je bila ustanovljena leta 1988, v času nekdanje Jugoslavije, pred njenim razpadom. To so bili težki časi, pravi Benjamin Wakounig:
»To so bili burni časi, ko se je Slovenija osamosvajala, in se tudi v SGZ niso zavedali, kako bo šlo naprej. Imeli pa smo sposobne ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati.«
Zveza se je v zadnjih 15, 20 letih dobro razvila, je ponosen njen predsednik, ki je vodenje prevzel leta 2006. Njegova filozofija je bila, da se zveza odpre in postavi na nove temelje. Veliko je k odpiranju pripomogel tudi vstop Avstrije in Slovenije v evropsko unijo.
Gospodarsko sodelovanje med državama je zelo pomembno, opozarja predsednik SGZ, s katerim smo se pogovarjali v Dravogradu na 10. poslovni konferenci o mednarodnem sodelovanju lokalnega podjetništva z naslovom »Slovenska podjetnost kroži prek meja«. Pobudo za tovrstne konference je dal Urad vlade Slovence v zamejstvu in po svetu, slovenska gospodarska združenja iz sosednjih držav pa na njih predstavljajo priložnosti za podjetja in posameznike iz Slovenije.
Koliko konkretnih poslov pa je bilo sklenjenih na poslovnih konferencah?
Mi smo zgolj posredniki med dvema podjetjema, ki ju povežemo, na sam posel pa nimamo vpliva, pravi Benjamin Wakounig in zagotavlja, da se je na takšnih gospodarskih konferencah spoznalo zelo veliko podjetnikov. Ob te pa opozarja, da ne gre zgolj za posel.
»Pomembno je, da se ljudje srečajo, postanejo prijatelji, se spoštujejo, kajti posel bo potem že prišel. Najpomembneje je, da ni predsodkov, kar je tudi cilj SGZ.«
Je pa Benjamin Wakounig kritičen zaradi nepoznavanja v Sloveniji.
»Včasih se začudim, ko pridem v Slovenijo in vidim, da ljudje niti ne vedo, da na avstrijskem Koroškem živijo Slovenci. To je žalostno, ampak resnično. Edina generacija, ki se tega zaveda je 50+. Mlajši ne vedo, ali so Slovenci, ali niso.«
Zaradi tega apelira na šolski sistem, saj če ta ne bo pokazal, kje vse živimo Slovenci, bo to problem:
»Se včasih začudijo, kako da lepo govorimo slovensko. Sprašujejo, kdaj si šel živet v Avstrijo. To mene kot koroškega Slovenca kar malo prizadene. Tu bi se moral spremeniti celoten način razmišljanja.«
Kritičen je tudi do poročanja medijev, ki, po njegovem, premalo pozornosti namenjajo dogajanju na avstrijskem Koroškem, še posebej v primerjavi s Koroško, kjer spremljajo, kaj se dogaja v Sloveniji. Premalo je tudi pozitivnih zgodb, zgodb o uspešnih podjetjih.
Toda, slovenski podjetniki v Avstriji lahko hitro naletijo na težave, kar je dokazala tudi nedavna sodba sodišča Evropske unije.
»V zadnjem času je avstrijska administracija šikanirala podjetja. Hvala bogu je tudi evropsko sodišče sprejelo razsodbo, kakršno smo pričakovali. Toda tudi slovenska državna administracija bi lahko od samega začetka bolj pokazala zobe.«
Doktorica Marija Škof iz odvetniške pisarne, ki je dosegla razsodbo na sodišču EU, je podpredsednica Slovenske gospodarske zveze in tako je tu zveza, pravi Benjamin Wakounig, igrala merodajno vlogo.
Na poslovni konferenci v Dravogradu, ki se je je udeležilo več kot 130 podjetij in posameznikov, sodeluje tudi Slovensko deželno gospodarsko združenje (SDGZ) iz Trsta. Direktor Andrej Šik pa si ob tem želi tudi večje podpore slovenskega gospodarskega ministrstva.
Konference so sicer, ugotavlja, pomembne za izmenjavo izkušenj. Med letom enostavno ni časa za tovrstna druženja, pravi.
»Tu dobiš skupaj vse institucije, ki so merodajne, od ministrstva za gospodarstvo, zbornic in vseh podpornih institucij. To je zagotovo zelo pomembno. Verjetno pa bi bilo treba malo razmisliti o nadgradnji in mogoče v prihodnje dati večji pomen tudi direktnim srečanjem podjetij, kakšen B2B bi bil tudi zelo dobrodošel.«
Andrej Šik je prepričan, da bi morala biti to tudi naloga slovenskih gospodarskih organizacij iz sosednjih držav, da pomagajo pri tem. Samo neposredni pogovori med podjetji namreč lahko pripeljejo do konkretnih rezultatov.
In kakšni so konkretni rezultati tovrstnih poslovnih konferenc?
To je težko oceniti, pravi direktor SDGZ. To bi morali vprašati podjetja, ki so se udeležila predstavitev.
»Pride mi na misel konferenca v Nemčiji. Urad (za Slovence v zamejstvu in po svetu) je peljal podjetnike na najpomembnejše tržišče v Evropi in eno najpomembnejših na svetu. Tisto je bil gotovo rezultat, na katerega je treba biti ponosen. Tudi v nadaljevanju bi morali razmišljati o takšnem pristopu, ki je verjetno najbolj konstruktiven in prinaša največ konkretnih rezultatov.«
Slovenske rojake v Italiji, še posebej zaposlene v šolah s slovenskim učnim jezikom, je presenetila vest o odstopu vodje deželnega šolskega urada Furlanije Julijske krajine Igorja Giacominija, ki je bil v tej vlogi zadolžen tako za italijanske kot tudi slovenske šole.
Igor Giacomini je z delom na tako pomembni funkciji predstavnika italijanskega šolskega ministrstva v deželi Furlaniji Julijski krajini začel pred dobrim letom, potem ko je štiri leta že vodil tudi urad za italijanske šole s slovenskim učnim jezikom. To je bila pomembna in odgovorna zadolžitev. Dejstvo, da v urad ni prišel iz šolstva, mu je omogočilo objektivno in avtonomno presojo, zunaj utečene prakse in modelov. Kot se je pošalil na svoj račun v pogovoru z Mirjam Muženič, je zvonil z drugačnim zvoncem.
»Na kar opozarjam s svojim odstopom, je organizacijski problem. Precej nerodni smo pri upravljanju… od zaposlovanja do tega, da bi morali jamčiti za nekatere usluge, pa tega ne delamo. Zato trpi italijanska šola z njo pa tudi slovenska šola v Italiji.«
Ta ugotovitev velja za šolo v celotni državi in tudi njeni obmejni deželi. V Furlaniji julijski krajini morda še bolj, ocenjuje sogovornik:
»Lahko bi rekli, da je, žal, paradoksalno, da smo v Furlaniji Julijski krajini na obronkih in zato trpimo še bolj. To je tudi eden od razlogov, da odstopam.«
Porabski Slovenci so si v 90 letih prejšnjega stoletja močno prizadevali za odprtje slovenskega generalnega konzulata. Med pobudniki je bil tudi predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem, Jože Hirnök:
»Boril sem se za to pet, šest let, da tudi pri nas odpremo generalni konzulat, saj sem verjel, da Slovenci na Madžarskem nismo manj vredni kot na primer Slovenci na Koroškem ali v Italiji.
18. november 1998 je bil za porabske Slovence slavnosten dan, zgodovinsko pomemben dogodek. Takrat je namreč v Monoštru najprej svoja vrata odprl generalni konzulat Republike Slovenije, potem pa sta predsednika Slovenije in Madžarske, Milan Kučan in Árpád Göncz, v tem obmejnem mestu slovesno odprla še Slovenski kulturni in informativni center.
»Ko smo bili nekoč nekje v Prekmurju, sem jim predal naše načrte in jih prosil, naj postaneta pokrovitelja Kulturnega centra. Oba sta to z veseljem sprejela in nato pred Lipo posadila še drevo, še eno Lipo, kar je simbolično, ampak za nas zelo pomembno.«
Obeh obletnici so se v Porabju spomnili 16.11.2018. Predsednik Zveze Jože Hirnök je Silvi Eöry pojasnil, kako je prišlo do ideje za izgradnjo kulturnega in informativnega centra.
»Na eni od sej meddržavne mešane komisije leta 1995 sem prosil obe državi, naj nam pomagata in poskrbita za finance, da tudi Slovenci dobimo svoj radio v slovenskem jeziku. Potem sem iskal prostor za radio in s pomočjo takratnega župana smo kupili vrtec bivše tekstilne tovarne. Sam objekt je bil prevelik za radio in zato smo dodali še druge določene funkcije.«
Iz ideje o lastnem radiu je tako nastalo mnogo več. Danes Slovenski dom ni le dom radia, temveč je tudi dom časopisa Porabja, sedež Zveze Slovencev na Madžarskem, ki ima pod svojim okriljem tudi gostinski del, hotel in restavracijo »Lipa«. Dolgoročno je to pomembno za razvoja turizma.
Večji del projekta je financirala Slovenija, nekaj je prispevala mestna občina Monošter, najmanj pa madžarska država. Vendar pa se v zadnjem času tudi tu kažejo pozitivne spremembe pri odnosu Madžarske do svojih manjšin.
Dr. Boris Jesih, peti generalni konzul Republike Slovenije v Monoštru, je prepričan, da bi bila velika škoda, če zadnjih 20 let v Monoštru ne bi bilo konzulata.
»Škoda ne bi bila samo zaradi manjšega sodelovanja s slovensko manjšino v Monoštru in oteženega zastopanja njenih interesov, tako v Sloveniji kot tudi na Madžarskem. Škoda bi bila tudi zaradi tega, ker bi bili odnosi med Slovenijo in Madžarsko in v tem obmejnem območju na marsikaterem področju slabši, ne bi bili tako razviti kot so sedaj. Če gledamo iz tega zornega kota, je generalni konzulat v Monoštru svojo nalogo v zadnjih 20 letih opravil.«
Dandanes manjšinske pravice niso več glavna tema pogovorov, predvsem se govori o čezmejnem povezovanju in tudi gospodarskem sodelovanju dveh držav. Moramo se zavedati, da je skupnost porabskih Slovencev zelo majhna in brez gospodarske osnove in sodelovanja s sosednjo Slovenijo ne bo mogla preživeti, dodaja dr. Boris Jesih.
»Končno bomo mogoče prišli do tega, da se bo slovenska gospodarska prisotnost v obliki investicij iz Republike Slovenije poznala tudi v Porabju. To nam daje upanje, da bodo tudi nove generacije, ki včasih ne vidijo več pravega razloga, zakaj bi se učile slovenskega jezika, ponovno začele uporabljati in se učiti slovenščino. Navsezadnje je to njihov materni jezik ali jezik njihovih prednikov.«
Zagovornica Slovencev v Madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss je bila ena od slavnostnih govornic ob proslavljanju obeh jubilejev. Prepričana je, da te institucije pomagajo pri obstoju slovenske narodne skupnosti. Veliko ljudi je prav prek njih slišalo za manjšino, za porabske Slovence, hkrati pa te institucije zelo močno združujejo Slovence v Porabju.
»Generalni konzulat ni le vez med Slovenijo in Madžarsko, temveč tudi vez med Slovenci v Sloveniji in Slovenci, ki živijo izven meja.«
Da mladi odhajajo v druge države Evrope, čutijo tudi v Porabju, zato je njihova najpomembnejša naloga razvoj gospodarstva, ki bo obdržal mlade na zemlji, kjer so odraščali, in privabil nazaj tiste, ki so se že odselili. Vedno znova pa si prizadevajo ljudem približati slovenski jezik in kulturo, poudarja Erika Köleš Kiss, saj so to njihove korenine.
V slovenskih društvih na Hrvaškem le peščica rojakov piše prozo ali poezijo, še redkeje oboje. Med takšnimi je Andreja Malta, ki se je po nekaj letih premora vrnila k svoji ljubezni iz najstniških let – pisanju. Je ena izmed najbolj plodovitih zadrskih književnic.
Rojena Ljubljančanka, ki trenutno živi na Hrvaškem, v Dalmaciji, ljubi življenje ob morju, kamor jo je pripeljala ljubezen. Po vrnitvi domov so zdravniki odkrili predrakave spremembe in diagnoza jo je čustveno zlomila.
»Vsak človek misli, da se to njemu ne more zgoditi, da se to dogaja le drugim, tebi pa ne«
Vendar je Andreja Malta ostala pozitivna:
»Sem oseba, ki realno gleda na življenje in se lahko prilagodim vsem razmeram. Šla sem v bolnico, bila operirana in zdaj upam, da bo še naprej vse v redu. Nisem pesimist, v prinipu sem zmeraj dobre volje, pač takšna sem.«
K pisanju, tokrat tudi v hrvaščini, se je vrnila pred dobrim desetletjem, predvsem na pobudo slovenskega kulturnega društva Lipa iz Zadra, kjer je tajnica, skrbi za kulturne dogodke in je vsestransko dejavna.
Dve leti zapored je sodelovala na Orientalnem festivalu v Zadru, kjer je brala svojo prozo in poezijo na temo Orienta. Na Reko pa jo je pripeljala njena zbirka kratkih zgodb z naslovom »Ultravijolično«, predstavljena 17.11. 2018, v okviru 11. literarnega festivala Dnevi prijateljev knjige.
»Veliko ljudi mi je reklo, naj pišem še naprej. Pravzaprav je pisanje, poleg mačk, ena mojih največjih ljubezni, v tej fazi življenja pa tudi terapija. Nekatere zgodbe niso nujno avtobiografske, so pa z enim delom povezane s časom, ki sem ga preživela v bolnici. To se te globoko dotakne.«
Andreja Malta se v svojih delih rada dotakne tabu tem, tem ki niso pogosto izpostavljene, ki so bolj osebne. Zato je v zbirki »Ultravijolčno« izkoristila priložnost in se posvetila moško-ženskim odnosom, smrti staršev, spominom na mladost, seksualnosti v kasnejših letih predvsem pri ženskah.
»To so teme o katerih se ne moreš pogovarjat z vsakim. Na žalost, mislim da je svet še zmeraj preveč zaprt za nekatere stvari.«
»Ultravijolično« je njena peta knjiga, pred tem je izdala dve prozno-poetski dvojezični zbirki v založništvu Slovenskega Kulturnega Društva Lipa iz Zadra; »Po stezah spominov« (2013) in »Vsakdanje stvari« (2015). Sledili sta še zbirki v hrvaščini »Lica i naličja ljubavi« (2015) in »Moja mačka Bella…radila je što je htjela« (2017).
Tudi v teh delih je izpostavila teme, ki so postavljene nekje ob rob, ki se ne omenjajo pogosto. Ideje za zgodbe včasih dobi tudi v črni kroniki, črpa jih tudi iz svojega lastnega življenja, življenja svojih bližnjih, prijateljev in kolegov. Vzame kakšne podrobnosti in iz njih napiše celo zgodbo.
»To je zame neka motivacija, inspiracija, da se dotaknem tega, o čemer se ne govori. Sem sodijo tudi ločitve, pač mučni dogodki, ki jih na svoj ironičen način mogoče prikažem s kančkom humorja.«
Andreja Malta piše v hrvaškem in slovenskem jeziku, v pogovoru z Marjano Mirković pa opozori tudi razlike med obema.
»Svojega maternega jezika ne moreš pozabiti, nikakor ne. Hrvaški jezik pa mi je zanimiv, ker se mi zdi nekako mehkejši. Svoja čustva lahko opišem na bolj romantičen način v hrvaščini kot slovenščini.«
Veliko podporo ima v Slovenskem kulturnem društvu Lipa iz Zadra, nekdanji tajnik Slovenske izseljenske matice Janez Rogelj pa je bil ključen, da se je odločila na tiskanje svojih del. Trenutno pripravlja novo dvojezično pesniško zbirko, ki bo izšla v Slovenščini in Hrvaščini, delovni naslov zbirke pa je »Nikoli ne veš, saj me razumeš«.
Andreja Malta je svoj talent za pisanje odkrila že v osnovni šoli, za svoje literarno ustvarjanje pa je bil večkrat nagrajena. Vsestranska avtorica svoja dela objavlja tudi v literarnih revijah in glasilih na Hrvaškem ter na spletnih portalih; Pesem.si, Širi poezijo, ne strahu, Književnost u živo, Studio TiM, Metafora, Časopis Kvaka.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Benjamin Wakounig o 30-letnici SGZ iz Celovca, Andrej Šik o uspešnosti poslovnih konferenc, 20-letnica generalnega konzulata in kulturnega centra v Monoštru, nagrajena literatka Andreja Malta
Slovenci so bolj Evropejci kot Avstrijci, ugotavlja Benjamin Wakounig, predsednik Slovenske gospodarske zveze (SGZ) iz Celovca, ki je ponosen, da je zveza, ustanovljena pred 30 leti, orala ledino pri čezmejnem gospodarskem sodelovanju.
SGZ je bila ustanovljena leta 1988, v času nekdanje Jugoslavije, pred njenim razpadom. To so bili težki časi, pravi Benjamin Wakounig:
»To so bili burni časi, ko se je Slovenija osamosvajala, in se tudi v SGZ niso zavedali, kako bo šlo naprej. Imeli pa smo sposobne ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati.«
Zveza se je v zadnjih 15, 20 letih dobro razvila, je ponosen njen predsednik, ki je vodenje prevzel leta 2006. Njegova filozofija je bila, da se zveza odpre in postavi na nove temelje. Veliko je k odpiranju pripomogel tudi vstop Avstrije in Slovenije v evropsko unijo.
Gospodarsko sodelovanje med državama je zelo pomembno, opozarja predsednik SGZ, s katerim smo se pogovarjali v Dravogradu na 10. poslovni konferenci o mednarodnem sodelovanju lokalnega podjetništva z naslovom »Slovenska podjetnost kroži prek meja«. Pobudo za tovrstne konference je dal Urad vlade Slovence v zamejstvu in po svetu, slovenska gospodarska združenja iz sosednjih držav pa na njih predstavljajo priložnosti za podjetja in posameznike iz Slovenije.
Koliko konkretnih poslov pa je bilo sklenjenih na poslovnih konferencah?
Mi smo zgolj posredniki med dvema podjetjema, ki ju povežemo, na sam posel pa nimamo vpliva, pravi Benjamin Wakounig in zagotavlja, da se je na takšnih gospodarskih konferencah spoznalo zelo veliko podjetnikov. Ob te pa opozarja, da ne gre zgolj za posel.
»Pomembno je, da se ljudje srečajo, postanejo prijatelji, se spoštujejo, kajti posel bo potem že prišel. Najpomembneje je, da ni predsodkov, kar je tudi cilj SGZ.«
Je pa Benjamin Wakounig kritičen zaradi nepoznavanja v Sloveniji.
»Včasih se začudim, ko pridem v Slovenijo in vidim, da ljudje niti ne vedo, da na avstrijskem Koroškem živijo Slovenci. To je žalostno, ampak resnično. Edina generacija, ki se tega zaveda je 50+. Mlajši ne vedo, ali so Slovenci, ali niso.«
Zaradi tega apelira na šolski sistem, saj če ta ne bo pokazal, kje vse živimo Slovenci, bo to problem:
»Se včasih začudijo, kako da lepo govorimo slovensko. Sprašujejo, kdaj si šel živet v Avstrijo. To mene kot koroškega Slovenca kar malo prizadene. Tu bi se moral spremeniti celoten način razmišljanja.«
Kritičen je tudi do poročanja medijev, ki, po njegovem, premalo pozornosti namenjajo dogajanju na avstrijskem Koroškem, še posebej v primerjavi s Koroško, kjer spremljajo, kaj se dogaja v Sloveniji. Premalo je tudi pozitivnih zgodb, zgodb o uspešnih podjetjih.
Toda, slovenski podjetniki v Avstriji lahko hitro naletijo na težave, kar je dokazala tudi nedavna sodba sodišča Evropske unije.
»V zadnjem času je avstrijska administracija šikanirala podjetja. Hvala bogu je tudi evropsko sodišče sprejelo razsodbo, kakršno smo pričakovali. Toda tudi slovenska državna administracija bi lahko od samega začetka bolj pokazala zobe.«
Doktorica Marija Škof iz odvetniške pisarne, ki je dosegla razsodbo na sodišču EU, je podpredsednica Slovenske gospodarske zveze in tako je tu zveza, pravi Benjamin Wakounig, igrala merodajno vlogo.
Na poslovni konferenci v Dravogradu, ki se je je udeležilo več kot 130 podjetij in posameznikov, sodeluje tudi Slovensko deželno gospodarsko združenje (SDGZ) iz Trsta. Direktor Andrej Šik pa si ob tem želi tudi večje podpore slovenskega gospodarskega ministrstva.
Konference so sicer, ugotavlja, pomembne za izmenjavo izkušenj. Med letom enostavno ni časa za tovrstna druženja, pravi.
»Tu dobiš skupaj vse institucije, ki so merodajne, od ministrstva za gospodarstvo, zbornic in vseh podpornih institucij. To je zagotovo zelo pomembno. Verjetno pa bi bilo treba malo razmisliti o nadgradnji in mogoče v prihodnje dati večji pomen tudi direktnim srečanjem podjetij, kakšen B2B bi bil tudi zelo dobrodošel.«
Andrej Šik je prepričan, da bi morala biti to tudi naloga slovenskih gospodarskih organizacij iz sosednjih držav, da pomagajo pri tem. Samo neposredni pogovori med podjetji namreč lahko pripeljejo do konkretnih rezultatov.
In kakšni so konkretni rezultati tovrstnih poslovnih konferenc?
To je težko oceniti, pravi direktor SDGZ. To bi morali vprašati podjetja, ki so se udeležila predstavitev.
»Pride mi na misel konferenca v Nemčiji. Urad (za Slovence v zamejstvu in po svetu) je peljal podjetnike na najpomembnejše tržišče v Evropi in eno najpomembnejših na svetu. Tisto je bil gotovo rezultat, na katerega je treba biti ponosen. Tudi v nadaljevanju bi morali razmišljati o takšnem pristopu, ki je verjetno najbolj konstruktiven in prinaša največ konkretnih rezultatov.«
Slovenske rojake v Italiji, še posebej zaposlene v šolah s slovenskim učnim jezikom, je presenetila vest o odstopu vodje deželnega šolskega urada Furlanije Julijske krajine Igorja Giacominija, ki je bil v tej vlogi zadolžen tako za italijanske kot tudi slovenske šole.
Igor Giacomini je z delom na tako pomembni funkciji predstavnika italijanskega šolskega ministrstva v deželi Furlaniji Julijski krajini začel pred dobrim letom, potem ko je štiri leta že vodil tudi urad za italijanske šole s slovenskim učnim jezikom. To je bila pomembna in odgovorna zadolžitev. Dejstvo, da v urad ni prišel iz šolstva, mu je omogočilo objektivno in avtonomno presojo, zunaj utečene prakse in modelov. Kot se je pošalil na svoj račun v pogovoru z Mirjam Muženič, je zvonil z drugačnim zvoncem.
»Na kar opozarjam s svojim odstopom, je organizacijski problem. Precej nerodni smo pri upravljanju… od zaposlovanja do tega, da bi morali jamčiti za nekatere usluge, pa tega ne delamo. Zato trpi italijanska šola z njo pa tudi slovenska šola v Italiji.«
Ta ugotovitev velja za šolo v celotni državi in tudi njeni obmejni deželi. V Furlaniji julijski krajini morda še bolj, ocenjuje sogovornik:
»Lahko bi rekli, da je, žal, paradoksalno, da smo v Furlaniji Julijski krajini na obronkih in zato trpimo še bolj. To je tudi eden od razlogov, da odstopam.«
Porabski Slovenci so si v 90 letih prejšnjega stoletja močno prizadevali za odprtje slovenskega generalnega konzulata. Med pobudniki je bil tudi predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem, Jože Hirnök:
»Boril sem se za to pet, šest let, da tudi pri nas odpremo generalni konzulat, saj sem verjel, da Slovenci na Madžarskem nismo manj vredni kot na primer Slovenci na Koroškem ali v Italiji.
18. november 1998 je bil za porabske Slovence slavnosten dan, zgodovinsko pomemben dogodek. Takrat je namreč v Monoštru najprej svoja vrata odprl generalni konzulat Republike Slovenije, potem pa sta predsednika Slovenije in Madžarske, Milan Kučan in Árpád Göncz, v tem obmejnem mestu slovesno odprla še Slovenski kulturni in informativni center.
»Ko smo bili nekoč nekje v Prekmurju, sem jim predal naše načrte in jih prosil, naj postaneta pokrovitelja Kulturnega centra. Oba sta to z veseljem sprejela in nato pred Lipo posadila še drevo, še eno Lipo, kar je simbolično, ampak za nas zelo pomembno.«
Obeh obletnici so se v Porabju spomnili 16.11.2018. Predsednik Zveze Jože Hirnök je Silvi Eöry pojasnil, kako je prišlo do ideje za izgradnjo kulturnega in informativnega centra.
»Na eni od sej meddržavne mešane komisije leta 1995 sem prosil obe državi, naj nam pomagata in poskrbita za finance, da tudi Slovenci dobimo svoj radio v slovenskem jeziku. Potem sem iskal prostor za radio in s pomočjo takratnega župana smo kupili vrtec bivše tekstilne tovarne. Sam objekt je bil prevelik za radio in zato smo dodali še druge določene funkcije.«
Iz ideje o lastnem radiu je tako nastalo mnogo več. Danes Slovenski dom ni le dom radia, temveč je tudi dom časopisa Porabja, sedež Zveze Slovencev na Madžarskem, ki ima pod svojim okriljem tudi gostinski del, hotel in restavracijo »Lipa«. Dolgoročno je to pomembno za razvoja turizma.
Večji del projekta je financirala Slovenija, nekaj je prispevala mestna občina Monošter, najmanj pa madžarska država. Vendar pa se v zadnjem času tudi tu kažejo pozitivne spremembe pri odnosu Madžarske do svojih manjšin.
Dr. Boris Jesih, peti generalni konzul Republike Slovenije v Monoštru, je prepričan, da bi bila velika škoda, če zadnjih 20 let v Monoštru ne bi bilo konzulata.
»Škoda ne bi bila samo zaradi manjšega sodelovanja s slovensko manjšino v Monoštru in oteženega zastopanja njenih interesov, tako v Sloveniji kot tudi na Madžarskem. Škoda bi bila tudi zaradi tega, ker bi bili odnosi med Slovenijo in Madžarsko in v tem obmejnem območju na marsikaterem področju slabši, ne bi bili tako razviti kot so sedaj. Če gledamo iz tega zornega kota, je generalni konzulat v Monoštru svojo nalogo v zadnjih 20 letih opravil.«
Dandanes manjšinske pravice niso več glavna tema pogovorov, predvsem se govori o čezmejnem povezovanju in tudi gospodarskem sodelovanju dveh držav. Moramo se zavedati, da je skupnost porabskih Slovencev zelo majhna in brez gospodarske osnove in sodelovanja s sosednjo Slovenijo ne bo mogla preživeti, dodaja dr. Boris Jesih.
»Končno bomo mogoče prišli do tega, da se bo slovenska gospodarska prisotnost v obliki investicij iz Republike Slovenije poznala tudi v Porabju. To nam daje upanje, da bodo tudi nove generacije, ki včasih ne vidijo več pravega razloga, zakaj bi se učile slovenskega jezika, ponovno začele uporabljati in se učiti slovenščino. Navsezadnje je to njihov materni jezik ali jezik njihovih prednikov.«
Zagovornica Slovencev v Madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss je bila ena od slavnostnih govornic ob proslavljanju obeh jubilejev. Prepričana je, da te institucije pomagajo pri obstoju slovenske narodne skupnosti. Veliko ljudi je prav prek njih slišalo za manjšino, za porabske Slovence, hkrati pa te institucije zelo močno združujejo Slovence v Porabju.
»Generalni konzulat ni le vez med Slovenijo in Madžarsko, temveč tudi vez med Slovenci v Sloveniji in Slovenci, ki živijo izven meja.«
Da mladi odhajajo v druge države Evrope, čutijo tudi v Porabju, zato je njihova najpomembnejša naloga razvoj gospodarstva, ki bo obdržal mlade na zemlji, kjer so odraščali, in privabil nazaj tiste, ki so se že odselili. Vedno znova pa si prizadevajo ljudem približati slovenski jezik in kulturo, poudarja Erika Köleš Kiss, saj so to njihove korenine.
V slovenskih društvih na Hrvaškem le peščica rojakov piše prozo ali poezijo, še redkeje oboje. Med takšnimi je Andreja Malta, ki se je po nekaj letih premora vrnila k svoji ljubezni iz najstniških let – pisanju. Je ena izmed najbolj plodovitih zadrskih književnic.
Rojena Ljubljančanka, ki trenutno živi na Hrvaškem, v Dalmaciji, ljubi življenje ob morju, kamor jo je pripeljala ljubezen. Po vrnitvi domov so zdravniki odkrili predrakave spremembe in diagnoza jo je čustveno zlomila.
»Vsak človek misli, da se to njemu ne more zgoditi, da se to dogaja le drugim, tebi pa ne«
Vendar je Andreja Malta ostala pozitivna:
»Sem oseba, ki realno gleda na življenje in se lahko prilagodim vsem razmeram. Šla sem v bolnico, bila operirana in zdaj upam, da bo še naprej vse v redu. Nisem pesimist, v prinipu sem zmeraj dobre volje, pač takšna sem.«
K pisanju, tokrat tudi v hrvaščini, se je vrnila pred dobrim desetletjem, predvsem na pobudo slovenskega kulturnega društva Lipa iz Zadra, kjer je tajnica, skrbi za kulturne dogodke in je vsestransko dejavna.
Dve leti zapored je sodelovala na Orientalnem festivalu v Zadru, kjer je brala svojo prozo in poezijo na temo Orienta. Na Reko pa jo je pripeljala njena zbirka kratkih zgodb z naslovom »Ultravijolično«, predstavljena 17.11. 2018, v okviru 11. literarnega festivala Dnevi prijateljev knjige.
»Veliko ljudi mi je reklo, naj pišem še naprej. Pravzaprav je pisanje, poleg mačk, ena mojih največjih ljubezni, v tej fazi življenja pa tudi terapija. Nekatere zgodbe niso nujno avtobiografske, so pa z enim delom povezane s časom, ki sem ga preživela v bolnici. To se te globoko dotakne.«
Andreja Malta se v svojih delih rada dotakne tabu tem, tem ki niso pogosto izpostavljene, ki so bolj osebne. Zato je v zbirki »Ultravijolčno« izkoristila priložnost in se posvetila moško-ženskim odnosom, smrti staršev, spominom na mladost, seksualnosti v kasnejših letih predvsem pri ženskah.
»To so teme o katerih se ne moreš pogovarjat z vsakim. Na žalost, mislim da je svet še zmeraj preveč zaprt za nekatere stvari.«
»Ultravijolično« je njena peta knjiga, pred tem je izdala dve prozno-poetski dvojezični zbirki v založništvu Slovenskega Kulturnega Društva Lipa iz Zadra; »Po stezah spominov« (2013) in »Vsakdanje stvari« (2015). Sledili sta še zbirki v hrvaščini »Lica i naličja ljubavi« (2015) in »Moja mačka Bella…radila je što je htjela« (2017).
Tudi v teh delih je izpostavila teme, ki so postavljene nekje ob rob, ki se ne omenjajo pogosto. Ideje za zgodbe včasih dobi tudi v črni kroniki, črpa jih tudi iz svojega lastnega življenja, življenja svojih bližnjih, prijateljev in kolegov. Vzame kakšne podrobnosti in iz njih napiše celo zgodbo.
»To je zame neka motivacija, inspiracija, da se dotaknem tega, o čemer se ne govori. Sem sodijo tudi ločitve, pač mučni dogodki, ki jih na svoj ironičen način mogoče prikažem s kančkom humorja.«
Andreja Malta piše v hrvaškem in slovenskem jeziku, v pogovoru z Marjano Mirković pa opozori tudi razlike med obema.
»Svojega maternega jezika ne moreš pozabiti, nikakor ne. Hrvaški jezik pa mi je zanimiv, ker se mi zdi nekako mehkejši. Svoja čustva lahko opišem na bolj romantičen način v hrvaščini kot slovenščini.«
Veliko podporo ima v Slovenskem kulturnem društvu Lipa iz Zadra, nekdanji tajnik Slovenske izseljenske matice Janez Rogelj pa je bil ključen, da se je odločila na tiskanje svojih del. Trenutno pripravlja novo dvojezično pesniško zbirko, ki bo izšla v Slovenščini in Hrvaščini, delovni naslov zbirke pa je »Nikoli ne veš, saj me razumeš«.
Andreja Malta je svoj talent za pisanje odkrila že v osnovni šoli, za svoje literarno ustvarjanje pa je bil večkrat nagrajena. Vsestranska avtorica svoja dela objavlja tudi v literarnih revijah in glasilih na Hrvaškem ter na spletnih portalih; Pesem.si, Širi poezijo, ne strahu, Književnost u živo, Studio TiM, Metafora, Časopis Kvaka.
Oddaja je že tradicionalno v znamenju glasbe. Prisluhnete lahko posnetku prvega dela letošnjega koncerta Koroška poje, ki ga je Krščanska kulturna zveza iz Celovca pripravila 12. marca v tamkajšnjem Domu glasbe. Posvetili so ga pesnici z libuškega polja Milki Hartman. Letos namreč mineva 115 let od njenega rojstva in 20 let od njene smrti. Na koncertu so tako letos nastopili solisti, skupine in zbori, povezani z Milko Hartman. Vrhunec je bila krstna izvedba skladbe Romana Verdela za mešani pevski zbor, solista in orkester z naslovom To bo moja pesem pela. In tudi del te skladbe lahko slišite v tokratni oddaji, ki je tako kot koncert posvečena pesmim Milke Hartman. Prisluhnite
S predsednikom državnega zbora dr. Milanom Brglezom se pogovarjamo o njegovem obisku pri rojakih v Avstriji in podpori koroškim Slovencem pri prizadevanjih za njihovo formalno priznanje v novi koroški deželni ustavi. Sporočilo je doseglo naslovnike, pravi Brglez. O podobnostih in razlikah med koroškimi Slovenci in lužiškimi Srbi, manjšino v Nemčiji, se pogovarjamo z likovnim umetnikom Karlom Voukom. O pomenu revije Zaliv, ki je izhajala v Trstu, Borisu Pahorju in Edvardu Kocbeku več pove tržaška rojakinja Tatjana Rojc, predsednik državne slovenske samouprave Martin Ropoš pojasnjuje, kako je s financiranjem dveh dvojezičnih osnovnih šol v Porabju, avtor knjige Velika vojna na Soči in slovenski Primorci v Karlovcu prof. dr Mirko Butković pa spregovori o vlogi goriškega industrialca in Slovencih v Karlovcu. Prisluhnite oddaji!
S simpozijem z naslovom Auf die Plätze/ Na mesta se je avstrijskem Koroškem začelo leto umetnosti v javnem prostoru; z migracijami kot osrednjo temo. Več o temi in dvojezičnosti se pogovarjamo z enim od organizatorjev Andrejem Krištofom. O koncertih in novih strategijah pri promociji več pove Andrej Petaros, tržaški Slovenec, zadolžen za organizacijo koncertov slovensko-hrvaškega dua 2 Cellos v Sloveniji in Italiji. Slovensko društvo Ajda iz Umaga je obiskalo rojake v Splitu. Bilo je, kot lahko slišite, veselo. Preverjamo, kako napreduje učenje slovenščine v vrtcu in osnovnih šolah na Kvarnerju, in se v Monoštru poklonimo padlemu partizanu Mirku.
Bodo ulice in ceste v občinah na dvojezičnem območju avstrijske Koroške poimenovane tudi v slovenskem jeziku ali pa se bodo domača krajevna in ledinska imena izgubila z nemškim prevodom? Kaj pokažejo primerjave slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem in Hrvaškem, se pogovarjamo s Katarino Pajnič, ki je pred desetimi leti raziskovala slovensko manjšino na Hrvaškem, zdaj pa je dejavna med koroškimi Slovenci. Karel Holec, novinar in fotoreporter pri časopisu Porabje, je bil kot predsednik Porabskega kulturnega in turističnega društva Andovci odlikovan s spominsko plaketo Avgusta Pavla, kar mu je dalo, pravi, dodatno energijo. Priznanje pa je dobil tudi Peter Gergolet, vodja skupine Blek Panters iz Doberdoba, ki se je po desetih letih z novim albumom vrnila v Kulturni dom v Gorici in ga kar trikrat popolnoma napolnila. Kakšno vlogo pa ima pri tem Kenebek? Prisluhnite!
Odprtje reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja in znanstvena konferenca o raziskovanju slovenstva na Hrvaškem nekoč, danes in jutri . Priložnosti so! Z mlado tržaško Slovenko Nežo Kravos se pogovarjamo o mladih in njihovem delovanju zunaj in znotraj slovenske narodne skupnosti v Furlaniji Julijski krajini ter predstavljamo dekliško vokalno skupino Bodeča Neža, ki žanje pohvale in nagrade doma in na tujem. S Popotnikom po Zilji, kulturno zgodovinskim vodnikom avtoric Uši Sereinig in Polone Sketelj, se odpravimo v najzahodnejšo od treh koroških dolin. S porabskimi Slovenci pa obujamo njihovo dediščino na starih slikah. Prisluhnite!
Skupaj z rojaki na avstrijskem Koroškem se na koncertu Koroška poje poklonimo Milki Hartman, pesnici z Libuškega polja. Koncertu je tokrat prisluhnil tudi predsednik države Borut Pahor in s tem podprl koroške Slovence pri njihovih prizadevanjih za vpis slovenščine v koroški deželni ustavi. Dejavnejše vloge najvišjih predstavnikov Slovenije si željo tudi rojaki v Furlaniji Julijski krajini, ki si prizadevajo zagotoviti svojega predstavnika v rimskem parlamentu. O tem z Walterjem Bandljem, predsednikom SSO. Inštitut za narodnostna vprašanja na Reki odpira svojo enoto. Več o ključnih ciljih in načrtih z vodjo enote doktorico Barbaro Riman. Ustavimo se tudi na vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, kjer so po zimskem premoru vnovič odprli svojo restavracijo in to s kolinami. Še enem od običajev, ki tudi v Porabju izginja. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
Kako Slovencem v Furlaniji Julijski krajini zagotoviti predstavnika v parlamentu v Rimu? Možnosti je, kot lahko slišite, več, od posebnih volilnih okrožij do zajamčenega zastopstva. Z mlado koroško Slovenko Laro Hobel, študentko prvega letnika fizioterapije na ljubljanski Fakulteti za zdravstvo, se pogovarjamo o njenih izkušnjah s študijem v Sloveniji. S postavitvijo obeležij v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem se je sklenil mednarodni projekt Vžgano v spominih, ki opozarja na prezrte požige vasi na obmejnem območju med drugo svetovno vojno. Tema je, v časih, ko se na Hrvaškem širi sovražni govor in se kršijo temeljne človekove pravice, še kako aktualna. Kaj se dogaja, podrobneje v tokratni oddaji, ko s pustnim rajanjem odganjamo zimo še v Porabju.
O osnutku nove koroške deželne ustave in možnostih za zapis slovenščine v njej s predstavniki koroških Slovencev, ki so sodelovali na skupni seji dveh državnozborskih teles. O kratkem vzgojno-izobraževalnem programu slovenščine v enem od reških vrtcev, ki naj bi že jeseni prerasel v celodnevni program v slovenščini. O jubilejnem 50. Kraškem pustu in literarnem večeru z Brankom Šömnom v Monoštru. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
Osnutek nove koroške ustave je združil študentske in mladinske organizacije koroških Slovencev, da so po več destletjih v Celovcu pripravili protest. Eno glavnih pobudnic Leno Kolter, mlado, zelo dejavno koroško Slovenko, gostimo v tokratni oddaji. Njen starejši rojak, upokojeni sodnik Tomi Partl, dobitnik Bloudkove plakete za življenjsko delo na področju športa, pa bo pojasnil, kako je prav zaradi slovenščine postal član disciplinske komisije Uefe. Italija je, kot kaže, pred novimi volitvami. Zato nas zanima, kakšne so možnosti, da bi rojaki v Furlaniji - Julijski krajini vendarle dobili svojega predstavnika v poslanski zbornici in senatu. Odpravimo se tudi v Poreč, kjer slovensko društvo Oljka po desetih letih delovanja še vedno nima svojih prostorov, in predstavimo glasbeno dediščino porabskih Slovencev, zbrano na zgoščenki Edna ftica priletejla.
Rojake z avstrijske Koroške te dni vznemirja nov predlog osnutka koroške deželne ustave, v katerem so Slovenci sicer omenjeni, deželni jezik pa je zgolj nemščina. Kako se na to odzivajo, nas zanima v tokratni oddaji. Koroškim Slovencem smo se pridružili tudi na osredjem praznovanju slovenskega kulturnega praznika, ki so ga posvetili 60-letnici Slovenske gimnazije v Celovcu. Več lahko slišite tudi o obsežni Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine od začetkov do leta 1942, pred kratkim predstavljeni v Ljubljani. Pomlad in pesem v duši je bil naslov osrednje slovesnosti Slovencev v Italiji ob kulturnem prazniku. Z njo so se v Gorici poklonili Lojzetu Bratužu, zavednemu rojaku, tragično umrlemu pred 80 leti. Praznovali so tudi na Gornjem Seniku, kjer so glavno vlogo dobili mladi rojaki. Gostimo pa tudi ljubiteljskega slikarja Gojka Vlašiča. Rojak z Grobnika je kot pomorščak obplul skoraj ves svet. Ob tem je skiciral zanimive ljudi in dogodke, del teh slik pa je zdaj razstavil v Bazovici na Reki.
Februar je med rojaki v sosednjih državah že tradicionalno posvečen Francetu Prešernu in slovenskemu kulturnemu prazniku. V oddaji se tako na praznovanju pridružimo rojakom v Zilji na avstrijskem Koroškem. Skupaj s Slovenci v Italiji praznujemo 70-letnico delovanja Radijskega odra Trst. Kako okrepiti oziroma izboljšati kakovost slovenskega jezika v Porabju, je vprašanje, ki že dalj časa zaposluje pristojne. Je rešitev dejavnejša vloga lektorata za slovenski jezik na univerzi v Sombotelu? Odgovor v tokratnih Sotočjih, ko med drugim predstavljamo tudi vse bolj uveljavljenega skladatelja in pianista mlajše generacije, rojaka z Reke Juraja Marka Žerovnika.
Tokrat več o nezanimanju mladih rojakov iz Avstrije za študij v Sloveniji, birokratskih ovirah pri vpisih in posledicah, ki se kažejo tudi v vse večji asimilaciji. Pogovarjamo se z letošnjim dobitnikom Tischlerjeve nagrade – profesorjem Jožetom Wakounigom, kulturno in politično dejavnim koroškim Slovencem. Kaj prinaša bančna reforma v Italiji, ki narekuje združitev zadružnih bank? Je to izguba avtonomije? Vprašanja za predsednika Zadružne kraške banke z Opčin Adrijana Kovačiča. Spodbudne novice prihajajo z Reke, kjer že vrsto let uspešno sodelujeta tamkajšnja Zveza za tehnično kulturo in Tehniški muzej Slovenije. Murskosoboška Pokrajinska in študijska knjižnica pa je v Porabju pripravila pravljični večer za odrasle. Bilo je …. Prisluhnite!
Rojaki iz Avstrije so dobili priložnost, da o svojih najbolj perečih problemih spregovorijo poslancem na državnozborski komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Na kaj so opozorili, lahko slišite v tokratni oddaji. Na Reki so se začele prireditve ob 70-letnici delovanja Slovenskega doma Bazovica in to z jubilejem njihove planinske skupine. Odpravimo se v Slovensko stalno gledališče Trst in opozorimo na njihove najnovejše predstave, pa tudi težave. Bolje pa lahko spoznate še porabskega ljubiteljskega fotografa Mihálya Miška Ropoša. Pred kratkim je v domačih Ritkarovcih pripravil razstavo z naslovom 60 let na fotografijah.
Rojaki iz Avstrije so dobili priložnost, da o svojih najbolj perečih problemih spregovorijo poslancem na državnozborski komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Na kaj so opozorili, lahko slišite v tokratni oddaji. Na Reki so se začele prireditve ob 70-letnici delovanja Slovenskega doma Bazovica in to z jubilejem njihove planinske skupine. Odpravimo se v Slovensko stalno gledališče Trst in opozorimo na njihove najnovejše predstave, pa tudi težave. Bolje pa lahko spoznate še porabskega ljubiteljskega fotografa Mihálya Miška Ropoša. Pred kratkim je v domačih Ritkarovcih pripravil razstavo z naslovom 60 let na fotografijah.
Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisočletja je naslov zbornika, ki ga je Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta predstavil v rimskem parlamentu. In kakšni so izzivi? Ustavimo se v Špetru, kjer se so učenci dvojezične osnovne šole po sedmih letih vrnili v nekdanje - zdaj prenovljene - prostore. Na Reki, kjer so zbirali pobude za učenje slovenščine v vrtcih, preverjamo, kakšen je odziv staršev in pristojnih oblasti. Madžarska vlada slovenski manjšini iz leta v leto namenja več denarja. Kako ga nameravajo porabili letos, pojasnjuje Martin Rópoš, predsednik državne slovenske samouprave. Eden največjih avstrijskih slikarjev, koroški Slovenec Valentin Oman se te dni vnovič predstavlja v Sloveniji, v Tržiču, kjer tako razvijajo čezmejno kulturno sodelovanje. Tudi o tem več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Kultura in gospodarstvo se, kažejo izkušnje rojakov iz sosednjih držav, vse bolj prepletata. To ugotavljajo tudi na avstrijskem Koroškem, kjer se bojijo, da bi z zapiranjem manjših podružnic Posojilnice Bank brez svojih prostorov ostala nekatera slovenska kulturna društva. Kultura je temelj slovenske identitete, ne pa edini, je prepričan Andrej Šik, direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja iz Trsta. Kako pa je z idejo o gospodarski manjšinski koordinaciji, sprašujemo pobudnika Feliksa Wieserja. V Zagrebu so z jubilejno 60.številko, s podelitvijo priznanj in z razstavo slovesno zaznamovali 20-letnico Novega odmeva – osrednjega glasila Slovencev živečih v Zagrebu. Pa ne le ni njih. Kakšne so ambicije? Gostimo tudi porabsko Slovenko Klaro Fódor, dobitnico najvišjega državnega priznanja Za narodnosti, ki ga zaslužnim predstavnikom manjšin podeljuje predsednik madžarske vlade. Njena glavna skrb so mladi, pojasnjuje. Prisluhnite!
Leto začenjamo z vabilom: Gremo plesat! Tako se namreč imenuje oddaja Radia Koper, ki je aprila lani gostovala pri rojakih na avstrijskem Koroškem, v Pliberku. Na koncertu so nastopili: tržaški ansambel Ano ur'co al' pej dvej in harmonikar, virtuoz Aleksander Ipavec Ipo, istrska klapa Semikanta, Ženski pevski zbor Trta iz Žitare vasi, Oktet Suha in Podjunski trio. Kako so zveneli, lahko slišite v tokratni oddaji. Pridružite se in zaplešite z nami!
Ob dnevu samostojnosti in enotnosti nas zanima, kako rojaki v sosednjih državah doživljajo skupni slovenski kulturni prostor. O tem se pogovarjamo z Jankom Mallejem, dolgoletnim vodjem Slovenske prosvetne zveze iz Celovca, akademskim slikarjem Rokom Zelenkom, ki je že od mladosti tesno povezan z Grožnjanom, mestom umetnikov v hrvaški Istri, zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köles Kiss in s tržaškim literatom in kritikom Marijem Čukom. Ustavimo pa se tudi v Benečiji, kjer za krepitev narodne zavesti skrbita slovenska časopisa z dolgoletno tradicijo – Novi Matajur in Dom. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
V Trstu s Svetom slovenskih organizacij (SSO) praznujemo 40-letnico delovanja. Gostimo rojakinji iz Benečije in Rezije, Živo Gruden in Luigio Negro, ki sta bili za svoje delo, tesno povezano s slovenskim jezikom in kulturo, odlikovani z državnim priznanjem – medaljo za zasluge. Na Dunaju si ogledamo prenovljeni Slovenski dom Korotan. Komu je namenjen? Prisluhnite! Za Porabje – edini časopis Slovencev na Madžarskem – se bo novo leto začelo spodbudno, saj se bo razširil kar za tretjino. Kaj to pomeni, pojasnjuje odgovorna urednica tednika Marijana Sukič. Vabimo pa vas tudi na razstavo slik rojakinje iz Gorskega kotarja Silvane Lautar. Ekonomistka, ki se sprošča s slikarstvom, je, pravi, vedno na poti. »Na poti« pa je tudi naslov razstave njenih del, ki so do konca januarja na ogled v Ljubljani.
Med rojaki v Furlaniji-Julijski krajini še vedno odmeva zavrnitev ustavnih sprememb na referendumu. Kakšna so pričakovanja, kaj si obetajo, nas zanima v tokratni oddaji. Potegnemo črto pod uspešno delovanje slovenskih športnih društev v Italiji, usmerjenih predvsem k mladim in pomembnih zaradi ohranjanja maternega jezika in identitete. Spregovorimo o literarni ustvarjalnosti med koroškimi Slovenci, zbrani v jubilejni 10. številki revije Rastje in skupaj z najmlajšimi rojaki na Reki pričakamo Miklavža. Predstavimo pa tudi Jožefa Košiča, župnika, literata, etnologa in zgodovinarja, tesno povezanega z rojaki v Porabju.
Neveljaven email naslov