Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Benjamin Wakounig o 30-letnici SGZ iz Celovca, Andrej Šik o uspešnosti poslovnih konferenc, 20-letnica generalnega konzulata in kulturnega centra v Monoštru, nagrajena literatka Andreja Malta
Slovenci so bolj Evropejci kot Avstrijci, ugotavlja Benjamin Wakounig, predsednik Slovenske gospodarske zveze (SGZ) iz Celovca, ki je ponosen, da je zveza, ustanovljena pred 30 leti, orala ledino pri čezmejnem gospodarskem sodelovanju.
SGZ je bila ustanovljena leta 1988, v času nekdanje Jugoslavije, pred njenim razpadom. To so bili težki časi, pravi Benjamin Wakounig:
»To so bili burni časi, ko se je Slovenija osamosvajala, in se tudi v SGZ niso zavedali, kako bo šlo naprej. Imeli pa smo sposobne ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati.«
Zveza se je v zadnjih 15, 20 letih dobro razvila, je ponosen njen predsednik, ki je vodenje prevzel leta 2006. Njegova filozofija je bila, da se zveza odpre in postavi na nove temelje. Veliko je k odpiranju pripomogel tudi vstop Avstrije in Slovenije v evropsko unijo.
Gospodarsko sodelovanje med državama je zelo pomembno, opozarja predsednik SGZ, s katerim smo se pogovarjali v Dravogradu na 10. poslovni konferenci o mednarodnem sodelovanju lokalnega podjetništva z naslovom »Slovenska podjetnost kroži prek meja«. Pobudo za tovrstne konference je dal Urad vlade Slovence v zamejstvu in po svetu, slovenska gospodarska združenja iz sosednjih držav pa na njih predstavljajo priložnosti za podjetja in posameznike iz Slovenije.
Koliko konkretnih poslov pa je bilo sklenjenih na poslovnih konferencah?
Mi smo zgolj posredniki med dvema podjetjema, ki ju povežemo, na sam posel pa nimamo vpliva, pravi Benjamin Wakounig in zagotavlja, da se je na takšnih gospodarskih konferencah spoznalo zelo veliko podjetnikov. Ob te pa opozarja, da ne gre zgolj za posel.
»Pomembno je, da se ljudje srečajo, postanejo prijatelji, se spoštujejo, kajti posel bo potem že prišel. Najpomembneje je, da ni predsodkov, kar je tudi cilj SGZ.«
Je pa Benjamin Wakounig kritičen zaradi nepoznavanja v Sloveniji.
»Včasih se začudim, ko pridem v Slovenijo in vidim, da ljudje niti ne vedo, da na avstrijskem Koroškem živijo Slovenci. To je žalostno, ampak resnično. Edina generacija, ki se tega zaveda je 50+. Mlajši ne vedo, ali so Slovenci, ali niso.«
Zaradi tega apelira na šolski sistem, saj če ta ne bo pokazal, kje vse živimo Slovenci, bo to problem:
»Se včasih začudijo, kako da lepo govorimo slovensko. Sprašujejo, kdaj si šel živet v Avstrijo. To mene kot koroškega Slovenca kar malo prizadene. Tu bi se moral spremeniti celoten način razmišljanja.«
Kritičen je tudi do poročanja medijev, ki, po njegovem, premalo pozornosti namenjajo dogajanju na avstrijskem Koroškem, še posebej v primerjavi s Koroško, kjer spremljajo, kaj se dogaja v Sloveniji. Premalo je tudi pozitivnih zgodb, zgodb o uspešnih podjetjih.
Toda, slovenski podjetniki v Avstriji lahko hitro naletijo na težave, kar je dokazala tudi nedavna sodba sodišča Evropske unije.
»V zadnjem času je avstrijska administracija šikanirala podjetja. Hvala bogu je tudi evropsko sodišče sprejelo razsodbo, kakršno smo pričakovali. Toda tudi slovenska državna administracija bi lahko od samega začetka bolj pokazala zobe.«
Doktorica Marija Škof iz odvetniške pisarne, ki je dosegla razsodbo na sodišču EU, je podpredsednica Slovenske gospodarske zveze in tako je tu zveza, pravi Benjamin Wakounig, igrala merodajno vlogo.
Na poslovni konferenci v Dravogradu, ki se je je udeležilo več kot 130 podjetij in posameznikov, sodeluje tudi Slovensko deželno gospodarsko združenje (SDGZ) iz Trsta. Direktor Andrej Šik pa si ob tem želi tudi večje podpore slovenskega gospodarskega ministrstva.
Konference so sicer, ugotavlja, pomembne za izmenjavo izkušenj. Med letom enostavno ni časa za tovrstna druženja, pravi.
»Tu dobiš skupaj vse institucije, ki so merodajne, od ministrstva za gospodarstvo, zbornic in vseh podpornih institucij. To je zagotovo zelo pomembno. Verjetno pa bi bilo treba malo razmisliti o nadgradnji in mogoče v prihodnje dati večji pomen tudi direktnim srečanjem podjetij, kakšen B2B bi bil tudi zelo dobrodošel.«
Andrej Šik je prepričan, da bi morala biti to tudi naloga slovenskih gospodarskih organizacij iz sosednjih držav, da pomagajo pri tem. Samo neposredni pogovori med podjetji namreč lahko pripeljejo do konkretnih rezultatov.
In kakšni so konkretni rezultati tovrstnih poslovnih konferenc?
To je težko oceniti, pravi direktor SDGZ. To bi morali vprašati podjetja, ki so se udeležila predstavitev.
»Pride mi na misel konferenca v Nemčiji. Urad (za Slovence v zamejstvu in po svetu) je peljal podjetnike na najpomembnejše tržišče v Evropi in eno najpomembnejših na svetu. Tisto je bil gotovo rezultat, na katerega je treba biti ponosen. Tudi v nadaljevanju bi morali razmišljati o takšnem pristopu, ki je verjetno najbolj konstruktiven in prinaša največ konkretnih rezultatov.«
Slovenske rojake v Italiji, še posebej zaposlene v šolah s slovenskim učnim jezikom, je presenetila vest o odstopu vodje deželnega šolskega urada Furlanije Julijske krajine Igorja Giacominija, ki je bil v tej vlogi zadolžen tako za italijanske kot tudi slovenske šole.
Igor Giacomini je z delom na tako pomembni funkciji predstavnika italijanskega šolskega ministrstva v deželi Furlaniji Julijski krajini začel pred dobrim letom, potem ko je štiri leta že vodil tudi urad za italijanske šole s slovenskim učnim jezikom. To je bila pomembna in odgovorna zadolžitev. Dejstvo, da v urad ni prišel iz šolstva, mu je omogočilo objektivno in avtonomno presojo, zunaj utečene prakse in modelov. Kot se je pošalil na svoj račun v pogovoru z Mirjam Muženič, je zvonil z drugačnim zvoncem.
»Na kar opozarjam s svojim odstopom, je organizacijski problem. Precej nerodni smo pri upravljanju… od zaposlovanja do tega, da bi morali jamčiti za nekatere usluge, pa tega ne delamo. Zato trpi italijanska šola z njo pa tudi slovenska šola v Italiji.«
Ta ugotovitev velja za šolo v celotni državi in tudi njeni obmejni deželi. V Furlaniji julijski krajini morda še bolj, ocenjuje sogovornik:
»Lahko bi rekli, da je, žal, paradoksalno, da smo v Furlaniji Julijski krajini na obronkih in zato trpimo še bolj. To je tudi eden od razlogov, da odstopam.«
Porabski Slovenci so si v 90 letih prejšnjega stoletja močno prizadevali za odprtje slovenskega generalnega konzulata. Med pobudniki je bil tudi predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem, Jože Hirnök:
»Boril sem se za to pet, šest let, da tudi pri nas odpremo generalni konzulat, saj sem verjel, da Slovenci na Madžarskem nismo manj vredni kot na primer Slovenci na Koroškem ali v Italiji.
18. november 1998 je bil za porabske Slovence slavnosten dan, zgodovinsko pomemben dogodek. Takrat je namreč v Monoštru najprej svoja vrata odprl generalni konzulat Republike Slovenije, potem pa sta predsednika Slovenije in Madžarske, Milan Kučan in Árpád Göncz, v tem obmejnem mestu slovesno odprla še Slovenski kulturni in informativni center.
»Ko smo bili nekoč nekje v Prekmurju, sem jim predal naše načrte in jih prosil, naj postaneta pokrovitelja Kulturnega centra. Oba sta to z veseljem sprejela in nato pred Lipo posadila še drevo, še eno Lipo, kar je simbolično, ampak za nas zelo pomembno.«
Obeh obletnici so se v Porabju spomnili 16.11.2018. Predsednik Zveze Jože Hirnök je Silvi Eöry pojasnil, kako je prišlo do ideje za izgradnjo kulturnega in informativnega centra.
»Na eni od sej meddržavne mešane komisije leta 1995 sem prosil obe državi, naj nam pomagata in poskrbita za finance, da tudi Slovenci dobimo svoj radio v slovenskem jeziku. Potem sem iskal prostor za radio in s pomočjo takratnega župana smo kupili vrtec bivše tekstilne tovarne. Sam objekt je bil prevelik za radio in zato smo dodali še druge določene funkcije.«
Iz ideje o lastnem radiu je tako nastalo mnogo več. Danes Slovenski dom ni le dom radia, temveč je tudi dom časopisa Porabja, sedež Zveze Slovencev na Madžarskem, ki ima pod svojim okriljem tudi gostinski del, hotel in restavracijo »Lipa«. Dolgoročno je to pomembno za razvoja turizma.
Večji del projekta je financirala Slovenija, nekaj je prispevala mestna občina Monošter, najmanj pa madžarska država. Vendar pa se v zadnjem času tudi tu kažejo pozitivne spremembe pri odnosu Madžarske do svojih manjšin.
Dr. Boris Jesih, peti generalni konzul Republike Slovenije v Monoštru, je prepričan, da bi bila velika škoda, če zadnjih 20 let v Monoštru ne bi bilo konzulata.
»Škoda ne bi bila samo zaradi manjšega sodelovanja s slovensko manjšino v Monoštru in oteženega zastopanja njenih interesov, tako v Sloveniji kot tudi na Madžarskem. Škoda bi bila tudi zaradi tega, ker bi bili odnosi med Slovenijo in Madžarsko in v tem obmejnem območju na marsikaterem področju slabši, ne bi bili tako razviti kot so sedaj. Če gledamo iz tega zornega kota, je generalni konzulat v Monoštru svojo nalogo v zadnjih 20 letih opravil.«
Dandanes manjšinske pravice niso več glavna tema pogovorov, predvsem se govori o čezmejnem povezovanju in tudi gospodarskem sodelovanju dveh držav. Moramo se zavedati, da je skupnost porabskih Slovencev zelo majhna in brez gospodarske osnove in sodelovanja s sosednjo Slovenijo ne bo mogla preživeti, dodaja dr. Boris Jesih.
»Končno bomo mogoče prišli do tega, da se bo slovenska gospodarska prisotnost v obliki investicij iz Republike Slovenije poznala tudi v Porabju. To nam daje upanje, da bodo tudi nove generacije, ki včasih ne vidijo več pravega razloga, zakaj bi se učile slovenskega jezika, ponovno začele uporabljati in se učiti slovenščino. Navsezadnje je to njihov materni jezik ali jezik njihovih prednikov.«
Zagovornica Slovencev v Madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss je bila ena od slavnostnih govornic ob proslavljanju obeh jubilejev. Prepričana je, da te institucije pomagajo pri obstoju slovenske narodne skupnosti. Veliko ljudi je prav prek njih slišalo za manjšino, za porabske Slovence, hkrati pa te institucije zelo močno združujejo Slovence v Porabju.
»Generalni konzulat ni le vez med Slovenijo in Madžarsko, temveč tudi vez med Slovenci v Sloveniji in Slovenci, ki živijo izven meja.«
Da mladi odhajajo v druge države Evrope, čutijo tudi v Porabju, zato je njihova najpomembnejša naloga razvoj gospodarstva, ki bo obdržal mlade na zemlji, kjer so odraščali, in privabil nazaj tiste, ki so se že odselili. Vedno znova pa si prizadevajo ljudem približati slovenski jezik in kulturo, poudarja Erika Köleš Kiss, saj so to njihove korenine.
V slovenskih društvih na Hrvaškem le peščica rojakov piše prozo ali poezijo, še redkeje oboje. Med takšnimi je Andreja Malta, ki se je po nekaj letih premora vrnila k svoji ljubezni iz najstniških let – pisanju. Je ena izmed najbolj plodovitih zadrskih književnic.
Rojena Ljubljančanka, ki trenutno živi na Hrvaškem, v Dalmaciji, ljubi življenje ob morju, kamor jo je pripeljala ljubezen. Po vrnitvi domov so zdravniki odkrili predrakave spremembe in diagnoza jo je čustveno zlomila.
»Vsak človek misli, da se to njemu ne more zgoditi, da se to dogaja le drugim, tebi pa ne«
Vendar je Andreja Malta ostala pozitivna:
»Sem oseba, ki realno gleda na življenje in se lahko prilagodim vsem razmeram. Šla sem v bolnico, bila operirana in zdaj upam, da bo še naprej vse v redu. Nisem pesimist, v prinipu sem zmeraj dobre volje, pač takšna sem.«
K pisanju, tokrat tudi v hrvaščini, se je vrnila pred dobrim desetletjem, predvsem na pobudo slovenskega kulturnega društva Lipa iz Zadra, kjer je tajnica, skrbi za kulturne dogodke in je vsestransko dejavna.
Dve leti zapored je sodelovala na Orientalnem festivalu v Zadru, kjer je brala svojo prozo in poezijo na temo Orienta. Na Reko pa jo je pripeljala njena zbirka kratkih zgodb z naslovom »Ultravijolično«, predstavljena 17.11. 2018, v okviru 11. literarnega festivala Dnevi prijateljev knjige.
»Veliko ljudi mi je reklo, naj pišem še naprej. Pravzaprav je pisanje, poleg mačk, ena mojih največjih ljubezni, v tej fazi življenja pa tudi terapija. Nekatere zgodbe niso nujno avtobiografske, so pa z enim delom povezane s časom, ki sem ga preživela v bolnici. To se te globoko dotakne.«
Andreja Malta se v svojih delih rada dotakne tabu tem, tem ki niso pogosto izpostavljene, ki so bolj osebne. Zato je v zbirki »Ultravijolčno« izkoristila priložnost in se posvetila moško-ženskim odnosom, smrti staršev, spominom na mladost, seksualnosti v kasnejših letih predvsem pri ženskah.
»To so teme o katerih se ne moreš pogovarjat z vsakim. Na žalost, mislim da je svet še zmeraj preveč zaprt za nekatere stvari.«
»Ultravijolično« je njena peta knjiga, pred tem je izdala dve prozno-poetski dvojezični zbirki v založništvu Slovenskega Kulturnega Društva Lipa iz Zadra; »Po stezah spominov« (2013) in »Vsakdanje stvari« (2015). Sledili sta še zbirki v hrvaščini »Lica i naličja ljubavi« (2015) in »Moja mačka Bella…radila je što je htjela« (2017).
Tudi v teh delih je izpostavila teme, ki so postavljene nekje ob rob, ki se ne omenjajo pogosto. Ideje za zgodbe včasih dobi tudi v črni kroniki, črpa jih tudi iz svojega lastnega življenja, življenja svojih bližnjih, prijateljev in kolegov. Vzame kakšne podrobnosti in iz njih napiše celo zgodbo.
»To je zame neka motivacija, inspiracija, da se dotaknem tega, o čemer se ne govori. Sem sodijo tudi ločitve, pač mučni dogodki, ki jih na svoj ironičen način mogoče prikažem s kančkom humorja.«
Andreja Malta piše v hrvaškem in slovenskem jeziku, v pogovoru z Marjano Mirković pa opozori tudi razlike med obema.
»Svojega maternega jezika ne moreš pozabiti, nikakor ne. Hrvaški jezik pa mi je zanimiv, ker se mi zdi nekako mehkejši. Svoja čustva lahko opišem na bolj romantičen način v hrvaščini kot slovenščini.«
Veliko podporo ima v Slovenskem kulturnem društvu Lipa iz Zadra, nekdanji tajnik Slovenske izseljenske matice Janez Rogelj pa je bil ključen, da se je odločila na tiskanje svojih del. Trenutno pripravlja novo dvojezično pesniško zbirko, ki bo izšla v Slovenščini in Hrvaščini, delovni naslov zbirke pa je »Nikoli ne veš, saj me razumeš«.
Andreja Malta je svoj talent za pisanje odkrila že v osnovni šoli, za svoje literarno ustvarjanje pa je bil večkrat nagrajena. Vsestranska avtorica svoja dela objavlja tudi v literarnih revijah in glasilih na Hrvaškem ter na spletnih portalih; Pesem.si, Širi poezijo, ne strahu, Književnost u živo, Studio TiM, Metafora, Časopis Kvaka.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Benjamin Wakounig o 30-letnici SGZ iz Celovca, Andrej Šik o uspešnosti poslovnih konferenc, 20-letnica generalnega konzulata in kulturnega centra v Monoštru, nagrajena literatka Andreja Malta
Slovenci so bolj Evropejci kot Avstrijci, ugotavlja Benjamin Wakounig, predsednik Slovenske gospodarske zveze (SGZ) iz Celovca, ki je ponosen, da je zveza, ustanovljena pred 30 leti, orala ledino pri čezmejnem gospodarskem sodelovanju.
SGZ je bila ustanovljena leta 1988, v času nekdanje Jugoslavije, pred njenim razpadom. To so bili težki časi, pravi Benjamin Wakounig:
»To so bili burni časi, ko se je Slovenija osamosvajala, in se tudi v SGZ niso zavedali, kako bo šlo naprej. Imeli pa smo sposobne ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati.«
Zveza se je v zadnjih 15, 20 letih dobro razvila, je ponosen njen predsednik, ki je vodenje prevzel leta 2006. Njegova filozofija je bila, da se zveza odpre in postavi na nove temelje. Veliko je k odpiranju pripomogel tudi vstop Avstrije in Slovenije v evropsko unijo.
Gospodarsko sodelovanje med državama je zelo pomembno, opozarja predsednik SGZ, s katerim smo se pogovarjali v Dravogradu na 10. poslovni konferenci o mednarodnem sodelovanju lokalnega podjetništva z naslovom »Slovenska podjetnost kroži prek meja«. Pobudo za tovrstne konference je dal Urad vlade Slovence v zamejstvu in po svetu, slovenska gospodarska združenja iz sosednjih držav pa na njih predstavljajo priložnosti za podjetja in posameznike iz Slovenije.
Koliko konkretnih poslov pa je bilo sklenjenih na poslovnih konferencah?
Mi smo zgolj posredniki med dvema podjetjema, ki ju povežemo, na sam posel pa nimamo vpliva, pravi Benjamin Wakounig in zagotavlja, da se je na takšnih gospodarskih konferencah spoznalo zelo veliko podjetnikov. Ob te pa opozarja, da ne gre zgolj za posel.
»Pomembno je, da se ljudje srečajo, postanejo prijatelji, se spoštujejo, kajti posel bo potem že prišel. Najpomembneje je, da ni predsodkov, kar je tudi cilj SGZ.«
Je pa Benjamin Wakounig kritičen zaradi nepoznavanja v Sloveniji.
»Včasih se začudim, ko pridem v Slovenijo in vidim, da ljudje niti ne vedo, da na avstrijskem Koroškem živijo Slovenci. To je žalostno, ampak resnično. Edina generacija, ki se tega zaveda je 50+. Mlajši ne vedo, ali so Slovenci, ali niso.«
Zaradi tega apelira na šolski sistem, saj če ta ne bo pokazal, kje vse živimo Slovenci, bo to problem:
»Se včasih začudijo, kako da lepo govorimo slovensko. Sprašujejo, kdaj si šel živet v Avstrijo. To mene kot koroškega Slovenca kar malo prizadene. Tu bi se moral spremeniti celoten način razmišljanja.«
Kritičen je tudi do poročanja medijev, ki, po njegovem, premalo pozornosti namenjajo dogajanju na avstrijskem Koroškem, še posebej v primerjavi s Koroško, kjer spremljajo, kaj se dogaja v Sloveniji. Premalo je tudi pozitivnih zgodb, zgodb o uspešnih podjetjih.
Toda, slovenski podjetniki v Avstriji lahko hitro naletijo na težave, kar je dokazala tudi nedavna sodba sodišča Evropske unije.
»V zadnjem času je avstrijska administracija šikanirala podjetja. Hvala bogu je tudi evropsko sodišče sprejelo razsodbo, kakršno smo pričakovali. Toda tudi slovenska državna administracija bi lahko od samega začetka bolj pokazala zobe.«
Doktorica Marija Škof iz odvetniške pisarne, ki je dosegla razsodbo na sodišču EU, je podpredsednica Slovenske gospodarske zveze in tako je tu zveza, pravi Benjamin Wakounig, igrala merodajno vlogo.
Na poslovni konferenci v Dravogradu, ki se je je udeležilo več kot 130 podjetij in posameznikov, sodeluje tudi Slovensko deželno gospodarsko združenje (SDGZ) iz Trsta. Direktor Andrej Šik pa si ob tem želi tudi večje podpore slovenskega gospodarskega ministrstva.
Konference so sicer, ugotavlja, pomembne za izmenjavo izkušenj. Med letom enostavno ni časa za tovrstna druženja, pravi.
»Tu dobiš skupaj vse institucije, ki so merodajne, od ministrstva za gospodarstvo, zbornic in vseh podpornih institucij. To je zagotovo zelo pomembno. Verjetno pa bi bilo treba malo razmisliti o nadgradnji in mogoče v prihodnje dati večji pomen tudi direktnim srečanjem podjetij, kakšen B2B bi bil tudi zelo dobrodošel.«
Andrej Šik je prepričan, da bi morala biti to tudi naloga slovenskih gospodarskih organizacij iz sosednjih držav, da pomagajo pri tem. Samo neposredni pogovori med podjetji namreč lahko pripeljejo do konkretnih rezultatov.
In kakšni so konkretni rezultati tovrstnih poslovnih konferenc?
To je težko oceniti, pravi direktor SDGZ. To bi morali vprašati podjetja, ki so se udeležila predstavitev.
»Pride mi na misel konferenca v Nemčiji. Urad (za Slovence v zamejstvu in po svetu) je peljal podjetnike na najpomembnejše tržišče v Evropi in eno najpomembnejših na svetu. Tisto je bil gotovo rezultat, na katerega je treba biti ponosen. Tudi v nadaljevanju bi morali razmišljati o takšnem pristopu, ki je verjetno najbolj konstruktiven in prinaša največ konkretnih rezultatov.«
Slovenske rojake v Italiji, še posebej zaposlene v šolah s slovenskim učnim jezikom, je presenetila vest o odstopu vodje deželnega šolskega urada Furlanije Julijske krajine Igorja Giacominija, ki je bil v tej vlogi zadolžen tako za italijanske kot tudi slovenske šole.
Igor Giacomini je z delom na tako pomembni funkciji predstavnika italijanskega šolskega ministrstva v deželi Furlaniji Julijski krajini začel pred dobrim letom, potem ko je štiri leta že vodil tudi urad za italijanske šole s slovenskim učnim jezikom. To je bila pomembna in odgovorna zadolžitev. Dejstvo, da v urad ni prišel iz šolstva, mu je omogočilo objektivno in avtonomno presojo, zunaj utečene prakse in modelov. Kot se je pošalil na svoj račun v pogovoru z Mirjam Muženič, je zvonil z drugačnim zvoncem.
»Na kar opozarjam s svojim odstopom, je organizacijski problem. Precej nerodni smo pri upravljanju… od zaposlovanja do tega, da bi morali jamčiti za nekatere usluge, pa tega ne delamo. Zato trpi italijanska šola z njo pa tudi slovenska šola v Italiji.«
Ta ugotovitev velja za šolo v celotni državi in tudi njeni obmejni deželi. V Furlaniji julijski krajini morda še bolj, ocenjuje sogovornik:
»Lahko bi rekli, da je, žal, paradoksalno, da smo v Furlaniji Julijski krajini na obronkih in zato trpimo še bolj. To je tudi eden od razlogov, da odstopam.«
Porabski Slovenci so si v 90 letih prejšnjega stoletja močno prizadevali za odprtje slovenskega generalnega konzulata. Med pobudniki je bil tudi predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem, Jože Hirnök:
»Boril sem se za to pet, šest let, da tudi pri nas odpremo generalni konzulat, saj sem verjel, da Slovenci na Madžarskem nismo manj vredni kot na primer Slovenci na Koroškem ali v Italiji.
18. november 1998 je bil za porabske Slovence slavnosten dan, zgodovinsko pomemben dogodek. Takrat je namreč v Monoštru najprej svoja vrata odprl generalni konzulat Republike Slovenije, potem pa sta predsednika Slovenije in Madžarske, Milan Kučan in Árpád Göncz, v tem obmejnem mestu slovesno odprla še Slovenski kulturni in informativni center.
»Ko smo bili nekoč nekje v Prekmurju, sem jim predal naše načrte in jih prosil, naj postaneta pokrovitelja Kulturnega centra. Oba sta to z veseljem sprejela in nato pred Lipo posadila še drevo, še eno Lipo, kar je simbolično, ampak za nas zelo pomembno.«
Obeh obletnici so se v Porabju spomnili 16.11.2018. Predsednik Zveze Jože Hirnök je Silvi Eöry pojasnil, kako je prišlo do ideje za izgradnjo kulturnega in informativnega centra.
»Na eni od sej meddržavne mešane komisije leta 1995 sem prosil obe državi, naj nam pomagata in poskrbita za finance, da tudi Slovenci dobimo svoj radio v slovenskem jeziku. Potem sem iskal prostor za radio in s pomočjo takratnega župana smo kupili vrtec bivše tekstilne tovarne. Sam objekt je bil prevelik za radio in zato smo dodali še druge določene funkcije.«
Iz ideje o lastnem radiu je tako nastalo mnogo več. Danes Slovenski dom ni le dom radia, temveč je tudi dom časopisa Porabja, sedež Zveze Slovencev na Madžarskem, ki ima pod svojim okriljem tudi gostinski del, hotel in restavracijo »Lipa«. Dolgoročno je to pomembno za razvoja turizma.
Večji del projekta je financirala Slovenija, nekaj je prispevala mestna občina Monošter, najmanj pa madžarska država. Vendar pa se v zadnjem času tudi tu kažejo pozitivne spremembe pri odnosu Madžarske do svojih manjšin.
Dr. Boris Jesih, peti generalni konzul Republike Slovenije v Monoštru, je prepričan, da bi bila velika škoda, če zadnjih 20 let v Monoštru ne bi bilo konzulata.
»Škoda ne bi bila samo zaradi manjšega sodelovanja s slovensko manjšino v Monoštru in oteženega zastopanja njenih interesov, tako v Sloveniji kot tudi na Madžarskem. Škoda bi bila tudi zaradi tega, ker bi bili odnosi med Slovenijo in Madžarsko in v tem obmejnem območju na marsikaterem področju slabši, ne bi bili tako razviti kot so sedaj. Če gledamo iz tega zornega kota, je generalni konzulat v Monoštru svojo nalogo v zadnjih 20 letih opravil.«
Dandanes manjšinske pravice niso več glavna tema pogovorov, predvsem se govori o čezmejnem povezovanju in tudi gospodarskem sodelovanju dveh držav. Moramo se zavedati, da je skupnost porabskih Slovencev zelo majhna in brez gospodarske osnove in sodelovanja s sosednjo Slovenijo ne bo mogla preživeti, dodaja dr. Boris Jesih.
»Končno bomo mogoče prišli do tega, da se bo slovenska gospodarska prisotnost v obliki investicij iz Republike Slovenije poznala tudi v Porabju. To nam daje upanje, da bodo tudi nove generacije, ki včasih ne vidijo več pravega razloga, zakaj bi se učile slovenskega jezika, ponovno začele uporabljati in se učiti slovenščino. Navsezadnje je to njihov materni jezik ali jezik njihovih prednikov.«
Zagovornica Slovencev v Madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss je bila ena od slavnostnih govornic ob proslavljanju obeh jubilejev. Prepričana je, da te institucije pomagajo pri obstoju slovenske narodne skupnosti. Veliko ljudi je prav prek njih slišalo za manjšino, za porabske Slovence, hkrati pa te institucije zelo močno združujejo Slovence v Porabju.
»Generalni konzulat ni le vez med Slovenijo in Madžarsko, temveč tudi vez med Slovenci v Sloveniji in Slovenci, ki živijo izven meja.«
Da mladi odhajajo v druge države Evrope, čutijo tudi v Porabju, zato je njihova najpomembnejša naloga razvoj gospodarstva, ki bo obdržal mlade na zemlji, kjer so odraščali, in privabil nazaj tiste, ki so se že odselili. Vedno znova pa si prizadevajo ljudem približati slovenski jezik in kulturo, poudarja Erika Köleš Kiss, saj so to njihove korenine.
V slovenskih društvih na Hrvaškem le peščica rojakov piše prozo ali poezijo, še redkeje oboje. Med takšnimi je Andreja Malta, ki se je po nekaj letih premora vrnila k svoji ljubezni iz najstniških let – pisanju. Je ena izmed najbolj plodovitih zadrskih književnic.
Rojena Ljubljančanka, ki trenutno živi na Hrvaškem, v Dalmaciji, ljubi življenje ob morju, kamor jo je pripeljala ljubezen. Po vrnitvi domov so zdravniki odkrili predrakave spremembe in diagnoza jo je čustveno zlomila.
»Vsak človek misli, da se to njemu ne more zgoditi, da se to dogaja le drugim, tebi pa ne«
Vendar je Andreja Malta ostala pozitivna:
»Sem oseba, ki realno gleda na življenje in se lahko prilagodim vsem razmeram. Šla sem v bolnico, bila operirana in zdaj upam, da bo še naprej vse v redu. Nisem pesimist, v prinipu sem zmeraj dobre volje, pač takšna sem.«
K pisanju, tokrat tudi v hrvaščini, se je vrnila pred dobrim desetletjem, predvsem na pobudo slovenskega kulturnega društva Lipa iz Zadra, kjer je tajnica, skrbi za kulturne dogodke in je vsestransko dejavna.
Dve leti zapored je sodelovala na Orientalnem festivalu v Zadru, kjer je brala svojo prozo in poezijo na temo Orienta. Na Reko pa jo je pripeljala njena zbirka kratkih zgodb z naslovom »Ultravijolično«, predstavljena 17.11. 2018, v okviru 11. literarnega festivala Dnevi prijateljev knjige.
»Veliko ljudi mi je reklo, naj pišem še naprej. Pravzaprav je pisanje, poleg mačk, ena mojih največjih ljubezni, v tej fazi življenja pa tudi terapija. Nekatere zgodbe niso nujno avtobiografske, so pa z enim delom povezane s časom, ki sem ga preživela v bolnici. To se te globoko dotakne.«
Andreja Malta se v svojih delih rada dotakne tabu tem, tem ki niso pogosto izpostavljene, ki so bolj osebne. Zato je v zbirki »Ultravijolčno« izkoristila priložnost in se posvetila moško-ženskim odnosom, smrti staršev, spominom na mladost, seksualnosti v kasnejših letih predvsem pri ženskah.
»To so teme o katerih se ne moreš pogovarjat z vsakim. Na žalost, mislim da je svet še zmeraj preveč zaprt za nekatere stvari.«
»Ultravijolično« je njena peta knjiga, pred tem je izdala dve prozno-poetski dvojezični zbirki v založništvu Slovenskega Kulturnega Društva Lipa iz Zadra; »Po stezah spominov« (2013) in »Vsakdanje stvari« (2015). Sledili sta še zbirki v hrvaščini »Lica i naličja ljubavi« (2015) in »Moja mačka Bella…radila je što je htjela« (2017).
Tudi v teh delih je izpostavila teme, ki so postavljene nekje ob rob, ki se ne omenjajo pogosto. Ideje za zgodbe včasih dobi tudi v črni kroniki, črpa jih tudi iz svojega lastnega življenja, življenja svojih bližnjih, prijateljev in kolegov. Vzame kakšne podrobnosti in iz njih napiše celo zgodbo.
»To je zame neka motivacija, inspiracija, da se dotaknem tega, o čemer se ne govori. Sem sodijo tudi ločitve, pač mučni dogodki, ki jih na svoj ironičen način mogoče prikažem s kančkom humorja.«
Andreja Malta piše v hrvaškem in slovenskem jeziku, v pogovoru z Marjano Mirković pa opozori tudi razlike med obema.
»Svojega maternega jezika ne moreš pozabiti, nikakor ne. Hrvaški jezik pa mi je zanimiv, ker se mi zdi nekako mehkejši. Svoja čustva lahko opišem na bolj romantičen način v hrvaščini kot slovenščini.«
Veliko podporo ima v Slovenskem kulturnem društvu Lipa iz Zadra, nekdanji tajnik Slovenske izseljenske matice Janez Rogelj pa je bil ključen, da se je odločila na tiskanje svojih del. Trenutno pripravlja novo dvojezično pesniško zbirko, ki bo izšla v Slovenščini in Hrvaščini, delovni naslov zbirke pa je »Nikoli ne veš, saj me razumeš«.
Andreja Malta je svoj talent za pisanje odkrila že v osnovni šoli, za svoje literarno ustvarjanje pa je bil večkrat nagrajena. Vsestranska avtorica svoja dela objavlja tudi v literarnih revijah in glasilih na Hrvaškem ter na spletnih portalih; Pesem.si, Širi poezijo, ne strahu, Književnost u živo, Studio TiM, Metafora, Časopis Kvaka.
Krepitev skrajnih desnih strank ogroža pravice žensk in jih potiska v nekdanje patriarhalne vzorce, se strinja Daniela Topar, predsednica Zveze slovenskih žensk. Organizacija s skoraj 80-letno tradicijo skuša na različne načine krepiti samozavest koroških Slovenk, da bi dejavneje nastopile tudi na političnem prizorišču. Šola na daljavo učencem povzroča različne težave in vpliva na zelo pomembno socializacijo, opozarja Primož Strani, ravnatelj izobraževalnega zavoda Jožef Štefan iz Trsta. Sporočilo, ki ga dobivajo dijaki z odprtimi trgovskimi centri in zaprtimi šolami, ne more biti spodbudno, dodaja. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss pa predstavlja še nekaj projektov, pomembnih za porabske Slovence in krepitev njihovega položaja. Kako pa je z nadzorom programov, ki jih financira madžarska vlada? Prisluhnite!
Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs pojasnjuje, kakšno je življenje žensk v Porabju in kako se zaostrujejo ukrepi ob slabšanju epidemičnih razmer. Predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem doktorica Barbara Riman med drugim spregovori o pasteh, ki jih narodnim skupnostim postavlja načrtovani popis prebivalstva. Mlada beneška Slovenka Elza Manig, ki se je odločila obuditi domačo kmetijo, predstavlja svetel žarek in obuja upanje za ustavitev izseljevanja rojakov. Zakaj se je odločila za vrnitev domovj? Lektorica za slovenski jezik na graški univerzi Laura Fekonja pa pove več o zagotavljanju enakopravnosti na univerzi, zanimanju za študij slovenščine v Gradcu in spletnih literarnih večerih, ki jih pripravljajo ob dnevu žena. Prisluhnite!
Koroški Slovenci so na lokalnih volitvah na avstrijskem Koroškem sodelovali na kandidatnih listah različnih strank, največ jih je bilo med kandidati Enotne liste. Kako uspešni so bili in kaj je bilo v ospredju tokratne volilne kampanje, pojasnjuje odgovorni urednik tednika Novice Sebastjan Trampusch. S predsednikom porabske Državne slovenske samouprave Karlom Holcem se pogovarjamo tudi o popisu prebivalstva, ki so ga na Madžarskem zaradi epidemije preložili na prihodnje leto. To je dobro, pravi, saj se bodo tako lahko bolje pripravili nanj. Gostimo goriškega glasbenika, skladatelja in zborovodjo Patricka Qauggiata, ki je za svoj bogat opus dobil priznanje ob slovenskem kulturnem prazniku. Z rojakom iz Opatije Borisom Lahom pa obujamo spomine na njegovega očeta, arhitekta Zorka Laha, ki je med drugim notranje opremil Titovo ladjo Galeb.
Na avstrijskem Koroškem so se učenci pred tednom dni vrnili v šolske klopi. Pouk je prilagojen, razredi razdeljeni, testirajo se tudi učenci. Spremenjen izobraževalni sistem ni enostaven, ugotavlja ravnateljica Slovenske gimnazije v Celovcu Zalka Kuchling, naša tokratna gostja, je pa zelo pomemben. V Furlaniji – Julijski krajini učenci nadaljujejo s poukom v glasbenih šolah. Živahno je tudi v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, kjer načrtujejo nove projekte. Kakšne, pojasnjuje ravnateljica Aleksandra Schettino. Gostimo mladega profesorja biologije in kemije z Reke Lea Šamanića. Dejavno se je vključil v Slovenski dom Bazovica, da bi, pravi, prispeval k okrepitvi slovenskega jezika v širšem okolju. Pridružimo se tudi murskosoboški potujoči knjižnici, ki že več kot 20 let s slovenskimi knjigami razveseljuje rojake v Porabju. Kako to počnejo med pandemijo, sprašujemo vodjo potujoče knjižnice Jano Balažic.
Začnimo z udejanjanjem vsega, kar je zapisano, pravi novi predsednik paritetnega odbora Marko Jarc ob 20-letnici zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Uresničevanje zakonskih zavez je pod drobnogledom v tokratni oddaji. Spominjamo se začetkov časopisa Porabje. Prva številka je namreč izšla pred 30 leti. Časi so bili težki, hkrati pa so bili lepši, se spominja Marijana Sukič, odgovorna urednica tednika Porabje. Zakaj? S predsednico graškega kluba slovenskih študentk in študentov Jero Jagodic se pogovarjamo tudi o dražbi umetniških del za prenovo prostorov kluba. O svojih izkušnjah z vpisom in s študijem v Sloveniji pripoveduje Ivana Hussu iz kluba zamejskih študentov. Bodočim brucem svetuje, naj dobro preberejo razpis in se odločijo za študij, ki jih res veseli.
Oddaja je poklon slovenskim kulturnim ustvarjalcem iz sosednjih držav. Gostimo koroško slovensko likovno umetnico Tanjo Prušnik, prvo predsednico društva avstrijskih likovnih umetnikov. Goriški pesnik in glasbenik David Bandelj predstavi svojo najnovejšo pesniško zbirko Enajst let in pol tišine. Slovesnosti ob kulturnem prazniku tokrat potekajo virtualno, tudi v Porabju. Kaj so pripravili tam živečim rojakom, pojasnjuje sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Biserka Bajzek. Na Reki, ki se ponaša z nazivom Evropska prestolnica kulture, preverjamo, koliko od načrtovanih dogodkov so izpeljali in kako. Prisluhnite!
Senatorka v rimskem parlamentu Tatjana Rojc se je znašla v središču medijske pozornosti zaradi prestopa v novoustanovljeno skupino Evropeistov. Za ta korak se je odločila, da bi med drugim, kot pravi, preprečila vzpon desnice na oblast. Kako so njeno potezo sprejeli Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini, nas zanima v tokratni oddaji. Predsednik Slovenskega doma Zagreb Darko Šonc pojasnjuje, kako so v novi 4-letni akcijski načrt za narodne skupnosti, sprejet je bil tik ob koncu lanskega leta, vključeni Slovenci na Hrvaškem. S predsednikom Državne slovenske samouprave Karlom Holcem se pogovarjamo, kako so v tej krovni organizaciji porabskih Slovencev prilagodili svoje načrte, in gostimo poslovodji dveh pomembnih kulturnih središč koroških Slovencev. Prevajalka Julija Schellander-Obid je maja lani prevzela vodenje K in K centra v Šentjanžu v Rožu. V Pliberku pa je bil novembra za vodjo Kulturnega doma imenovan Primož Kokovica. Oba se strinjata, da so že tako veliki izzivi v teh razmerah postali še večji.
Na avstrijskem Koroškem bodo konec februarja potekale lokalne volitve. Kampanjo pa bodo, kot kaže, spremljale tudi mazaške akcije. Koga motijo krajevna imena v slovenskem jeziku in ali lahko na ta način politične stranke in skupine še prepričajo volivce na avstrijskem Koroške? Odgovore iščemo pri Gabrielu Hribarju predsedniku Enotne liste, ki na lokalni ravni zastopa koroške Slovence. Pisana promlad že 11. leto zapored uspešno spodbuja učence na avstrijskem Koroškem k pisanju v slovenskem jeziku. Letos je izziv še večji. Kako pa je uspel 1. literarni natečaj, ki ga je pripravila Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, pojasnjuje predsednik strokovne žirije, lektor za slovenski jezik dr. Klemen Lah. Turizem je zaradi epidemije ena od najbolj prizadetih gospodarskih panog. Kako težave rešujejo v Italiji, pojasnjuje Aljoša Ota, predstavnik Slovenske turistične organizacije v Milanu. S predsednico Zveze Slovencev na Madžarskem Andreo Kovacs pa se pogovarjamo tudi o skupnem gospodarskem prostoru. Prisluhnite!
Kako bo načrt italijanske vlade za okrevanje po pandemiji, vreden skoraj 223 milijard evrov, spodbudil gospodarstvo v Furlaniji – Julijski krajni? Kaj si lahko obeta slovenska narodna skupnost, sprašujemo direktorja Slovenskega deželnega gospodarskega združenja iz Trsta Andreja Šika. Pandemija je ustavila kulturno dejavnost. Občinstvo, ki potrebuje prireditve, bo težko pritegniti nazaj. Tega se zaveda tudi Zalka Kelih Olip, tajnica Krščanske kulturne zveze iz Celovca, ki se je upokojila po 40 letih dela v tej krovni kulturni organizaciji koroških Slovencev. Za porabske Slovence je poleg kulturnega delovanja in izobraževanja zelo pomemben gospodarski razvoj. Bi lahko Porabje še letos dobilo tudi del slovenske razvojne pomoči? Odgovarja generalna konzulka RS v Monoštru Metka Lajnšček. Prisluhnite!
Dan emigranta, tradicionalno srečanje Slovencev Videmske pokrajine, zdomcev in prijateljev iz Posočja, je bil letos v znamenju 20-letnice zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Zakon je pomenil novo obdobje za Slovence v Videmski pokrajini. Zakaj, lahko slišite v tokratni oddaji. Čestitamo časopisu Porabje, ki bo če mesec dni praznoval 30-letnico delovanja. O načrtih Novic, osrednjega tednika koroških Slovencev, se pogovarjamo z njegovim glavnim urednikom in direktorjema izdajatelja. Novice so lansko leto po dolgem času zaključile brez izgube in obeti za letos so spodbudnejši, vendar pa tako želene finančne stabilnosti še ni na obzorju. Kako pa bo s praznovanjem 20-letnice Slovenskega kulturnega društva Istra iz Pulja? Prisluhnite!
Kaj Slovencem v sosednjih državah prinaša novo leto? O tem se pogovarjamo s senatorko v rimskem parlamentu Tatjano Rojc in poslanko v hrvaškem saboru Barbaro Antolić Vupora. Naša gostja je tudi zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss. Tako kot na Hrvaškem se tudi v Porabju pripravljajo na zelo pomemben popis prebivalstva. Kako rojake spodbuditi, da se bodo bolj zavedali svojih korenin in se javno opredelili za pripadnike narodne skupnosti, je velik izziv. Velik izziv pa je pred 75 leti predstavljal tudi radijski prenos javne prireditve v Borovljah. Takrat se je na Radiu Celovec prvič zaslišala slovenska beseda. O pomembnem jubileju slovenskega sporeda ORF več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Nenavadno leto končujemo z glasbo. Tonč Feinig, skladatelj, pianist in vokalist, je avgusta letos skupaj z Big Bandom RTV Slovenija nastopil na festivalu Carinthischer Sommer v dvorani ob Osojskem jezeru. Imeli smo srečo, da smo lahko koncert izpeljali pred publiko, pravi znani koroški slovenski glasbenik, reden gost festivala. Ob 100. obletnici plebiscita je k sodelovanju povabil Big Band RTV Slovenija, ki letos obeležuje75-letnico delovanja in je ena najstarejših tovrstnih glasbenih zasedb v Evropi. Skoraj 800 glavo občinstvo so navdušili s priredbami skladb, večino izdanih na albumu Shine, prvem, kjer se je Tonč Feinig predstavil tudi kot vokalist. Prisluhnite jim!.
Po skoraj 150 letih se slovensko zadružno bančništvo na avstrijskem Koroškem končuje. Delničarji Posojilnice Bank so na občnem zboru prenesli bančne posle na novo delniško družbo in tako omogočili zaključek prodaje banke britanskemu finančnemu skladu. Negotovosti je zdaj konec, pravi odvetnik Rudi Vouk, prepričan v potencial dvojezične banke. Ustavimo se na Opčinah pri Trstu, kjer je bila pred 79 leti ustreljena peterica domoljubov, obsojenih na drugem tržaškem procesu. Na kraju spomina končno nastaja Park miru. Z beneško Slovenko Ado Tomasetig, zbirateljico in pripovedovalko pravljic, se pogovarjamo o bogatem pripovednem izročilu Benečije in »pravcah«, ki so, kot pravi, pot do naših korenin in duše naše kulture. Pisatelj in gledališčnik Milivoj Miki Roš pa spregovori o porabskem ljudskem izročilu, ki ga je vpletel v svojo najnovejšo novelo Železna zibelka
Likovni umetnik Valentin Oman velja za enega najbolj priznanih koroških slovenskih umetnikov, ne le na avstrijskem Koroškem, temveč tudi šriše v Avstriji in seveda Sloveniji. Ob 85 rojstnem dnevu si želi, kot pravi, še nekaj več časa za delo. O ustvarjanju v tem nenavadnem letu, razstavah, povezanih tudi z dvojezičnimi napisi, o človeku in njegovi minljivosti, ki jo vseskozi postavlja v ospredje, pripoveduje v tokratni oddaji. Črto pod zgodovinsko leto potegne slovenski generalni konzul v Trstu Vojko Volk. Dekanja reške pravne fakultete Vesna Crnić Grotić pojasnjuje priporočila odbora ministrov Sveta Evrope, po katerih mora Hrvaška storiti več za učenje in promocijo jezikov narodnih skupnosti. Gostimo pa tudi Nikoletto Vajda-Nagy, sourednico letošnjega Porabskega koledarja. Prisluhnite!
Pred 35 leti je v Rožeku na avstrijskem Koroškem vrata odprla galerija, v kateri so svoja dela razstavljali številni ugledni in mednarodno prepoznavni likovni umetniki, tudi iz Slovenije. Kako je v naselju z manj kot 2000 prebivalci zaživela tako pomembna galerija, pojasnjuje ustanoviteljica Marija Šikoronja. Povabimo vas na virtualni ogled retrospektivne razstave del Klavdija Palčiča. Ob njegovi 80-letnici so se mu v goriškem Kulturnem domu poklonili z razstavo in tako obeležili tudi 39-letnico svojega delovanja. Pandemija covida-19 je spodbudila k iskanju novih kreativnih interaktivnih rešitev. To velja tudi za učitelje in profesorje. Kako se je v spremenjenih razmerah znašel Miroslav Gradečak, ki poučuje slovenski jezik na Drugi varaždinski gimnaziji in v srednji šoli v Čakovcu? O pouku na dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku in kreativnosti učencev pripoveduje učiteljica-asistentka Valentina Novak.
Založbe so se v času pandemije znašle v težkem položaju, še posebej to velja za manjše založbe, med katere sodijo tudi slovenske založbe v sosednjih državah. Kako jih rešujejo? Kakšna je njihova letošnja knjižna bera? O tem več v tokratni oddaji, v kateri predstavljamo knjižni dar Slovenske prosvetne zveze iz Celovca. Z zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Eriko Köleš Kiss pa se pogovarjamo o njenem trenutnem delu v parlamentu v Budimpešti in popisu prebivalstva, ki bo potekal prihodnje leto. Pomembno je, da se čim več ljudi opredeli za Slovence, četudi jezika ne govorijo dobro, pravi.
M. A. J. – Mreža Alpe Jadran je projekt povezovanja mladih rojakov iz sosednjih držav, ki uspešno deluje že tretje leto. Še več, pridružujejo se tudi mladi rojaki iz sveta, kar se je pokazalo na spletni sklepni prireditvi, posvečeni glasbi. Več o zaključku letošnjega virtualnega druženja mreže Maj v tokratni oddaji. Z vodjo projekta Vesno Hodnik iz Slovenske gospodarske zveze iz Celovca potegnemo črto pod v vseh pogledih posebno leto. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem se je, razmeram primerno, sestala virtualno. O soočanju z aktualnimi težavami in novih načrtih pripoveduje predsednica Barbara Riman. O delu z učenci na monoštrski gimnaziji na daljavo se pogovarjamo z učiteljem slovenskega jezika Norbertom Gerencserjem. Predstavimo pa tudi nagrajene magistrske naloge, povezane s Slovenci v sosednjih državah. Raziskovalni izzivi so bili raznoliki in zelo aktualni.
Ukrepi za omejitev širjenja okužb se tudi v sosednjih državah še naprej zaostrujejo. Furlanija – Julijska krajina je od konca tedna oranžne in ne več rumene barve, kar pomeni, da se tudi tam razmere slabšajo. Kaj to pomeni za športno dejavnost, pojasnjuje Ivan Peterlin, predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, letos praznuje 50-letnico delovanja. V Avstriji, kjer se javno življenje vnovič zaustavlja, so v začetku novembra zaprli hotele. Kako je pandemija prizadela Hotel Stara Pošta na Bistrici na Zilji, se pogovarjamo z lastnico Pepco Druml. Ustavimo se v Porabju, kjer so morali zaradi bolezni zapreti dvojezično osnovno šolo v Števanovcih. Zanima pa nas tudi, kako je s poukom slovenskega jezika na Reki in v Istri.
Skrb za mlade rojake je ena temeljnih nalog slovenskih društev in zvez v sosednjih državah. V Slovenskem domu na Reki so uspeli pripraviti dvodnevno druženje otrok. Jesen v Bazovici je navdušila učence in organizatorke. Gostimo Almo Hlede, ki se je vrsto let trudila za pouk slovenščine v Kanalski dolini. Zadovoljna je, kot pravi, saj so obeti za prihodnost dobri. Tednik Slovencev Videmske pokrajine Novi Matajur praznuje 70-letnico izhajanja. O vlogi časopisa se pogovarjamo z odgovornim urednikom Mihom Obitom. Dobre novice za časopis Novice. Osrednji tednik koroških Slovencev si lahko po letih negotovosti zdaj vendarle obeta finančno stabilnost, pravi predsednik programskega sveta Novic Danilo Katz. Kakšni pa so obeti, da Posojilnica Bank ostane dvojezična? Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs pa pojasnjuje, kakšne gospodarske ukrepe za blažitev posledic pandemije sprejema Orbanova vlada. Prisluhnite!
Skrb za mlade rojake je ena temeljnih nalog slovenskih društev in zvez v sosednjih državah. V Slovenskem domu na Reki so uspeli pripraviti dvodnevno druženje otrok. Jesen v Bazovici je navdušila učence in organizatorke. Gostimo Almo Hlede, ki se je vrsto let trudila za pouk slovenščine v Kanalski dolini. Zadovoljna je, kot pravi, saj so obeti za prihodnost dobri. Tednik Slovencev Videmske pokrajine Novi Matajur praznuje 70-letnico izhajanja. O vlogi časopisa se pogovarjamo z odgovornim urednikom Mihom Obitom. Dobre novice za časopis Novice. Osrednji tednik koroških Slovencev si lahko po letih negotovosti zdaj vendarle obeta finančno stabilnost, pravi predsednik programskega sveta Novic Danilo Katz. Kakšni pa so obeti, da Posojilnica Bank ostane dvojezična? Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs pa pojasnjuje, kakšne gospodarske ukrepe za blažitev posledic pandemije sprejema Orbanova vlada. Prisluhnite!
Neveljaven email naslov