Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj se dogaja v Kanalski dolini, zadovoljni porabski Slovenci, Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in Koroške karikature Mirka Malleja, arhivi ne poznajo meja
Iz Kanalske doline na skrajnem severu Italije prihajajo klici na pomoč. Da bi lahko slovenska beseda izginila, sta pred Prešernovo proslavo v Naborjetu opozorila dr. Nataša Gliha Komac, predsednica, in Rudi Bartaloth, podpredsednik, Slovenskega kulturnega središča Planika. Čas za opozorilo je bil izbran namenoma, saj ob proslavi v Kanalsko dolino pridejo tudi novinarji, pravi Nataša Gliha Komac, ki je tudi poklicno tesno povezana s slovenskim jezikom. Je namreč namestnica predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Njena skrb za slovenski jezik v Kanalski dolini je zato še toliko bolj razumljiva, saj se s tem ukvarja tudi raziskovalno.
Kanalska dolina na skrajnem severu Italije je, tako kot to velja za druge doline v Videmski pokrajini, od Terskih in Nadiških dolin, Rezije in Benečije, nekaj posebnega. In enako kot v drugih dolinah je slovenski jezik na veliki preizkušnji, saj ga govori vse manj ljudi. V Kanalski dolini govorijo tudi ziljsko narečje, saj so prebivalci vse skozi imeli tesne slike s to dolino na avstrijskem Koroškem, kamor so se pogosto tudi odseljevali. Toda, opozarja Nataša Gliha Komac, pomembno tradicijo ima tudi knjižna slovenščina, ki mora biti sestavni del pouka.
Pred časom se je večina v Kanalski dolini odločila za večjezični model šolanja, po katerem se učenci učijo ne le v italijanskem, temveč tudi v furlanskem, nemškem in slovenskem jeziku. Tu pa nastopi težava, pravi naša sogovornica, pouka v slovenskem jeziku je zelo malo, poleg slovenske učiteljice pa je vedno prisotna tudi italijanska učiteljica. Da bi bil takšen model uspešen, bi rabili dobro usposobljenega učitelja slovenskega jezika, ki bi poznal tudi lokalne razmere. Ob tem pa opozarja na še pomembnejšo sistemska ureditev.
»Že od leta 1998 si na SKS Planika prizadevamo za sistemsko uvedbo pouka slovenskega jezika v šolske klopi, kar pomeni reden šolski pouk tudi v slovenskem jeziku in o slovenskem jeziku na celotni vertikali, od prvih korakov, besed dalje.«
Treba je, dodaja, upoštevati želje lokalnega prebivalstva, mu dati možnost, da se uči jezika, s katerim se glede na avtohtonost, tradicijo lokalnega obredja in življenje identificira.
»Naš klic je klic na pomoč. Slovenska skupnost v Kanalski dolini bo lahko preživela, če ji bodo zagotovljene ustrezne možnosti in priložnosti. Naš klic je tudi klic širši skupnosti, ker z izgubljanjem prihodnosti slovenskega jezika v Kanalski dolini pravzaprav izgublja širša skupnost, izgublja slovensko govoreče prebivalstvo na sploh pa tudi Kanalska dolina, saj s tem izgublja pomemben delček svoje zgodovinske jezikovne pestrosti.«
Več o možnih rešitvah v pogovoru z dr. Natašo Gliha Komac v tokratni oddaji.
Porabski Slovenci so zadnjih nekaj let zadovoljni z odnosom pristojnih madžarskih oblasti do njihove skupnosti. Toliko denarja, kot ga dobijo zdaj, v zadnjih 30 letih še niso dobili, pravi vodja kulturnega in turističnega društva Andovci Karel Holec. To se kaže tudi na obnovljenih šolah, vrtcih in kulturnih domovih, kar pa je ne pomeni, da težav nimajo.
Velik izziv so mladi in kot v pogovoru s Silvo Eöry pojasnjuje zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss, morajo v svoje delovanje na vseh področjih pritegniti mlade.
»Gre za problem, s katerim se srečujejo pri vseh 13 narodnostnih skupnostih na Madžarskem. Tudi Nemci se pritožujejo, pa jih je več kot 160.000. Pri nas, kar nas je tako malo, je ta problem še bolj pereč. Vse svoje načrte gradim na tem.«
Zagovornica med problemi omenja tudi uporabo jezika. Razmere lahko izboljšajo le skupaj s starši, ki jih je treba spodbuditi, da se vrnejo k svojim koreninam. To pa ne velja le za starše, temveč tudi za stare starše, saj gre za generacijo, ki lahko pri tem največ pomaga.
Ena od pomembnih nalog Erike Köleš Kiss je tudi vpis v narodnostni volilni register. Vanj se je doslej vpisalo le 740 Slovencev na Madžarskem. Tudi zato zagovornica, ki vsako leto pomladi obišče porabske vasi in se pogovori z volivci, s sabo nosi tudi obrazce za registracijo, ki, pravi, niti niso tako zapleteni.
»Treba se je vpisati, ker smo se Slovenci najmanj registrirali. Prepričana sem, da nas je toliko, kot je članov katere druge bolje registrirane narodne skupnosti, pa ne bom omenila, katero mislim.«
Število pripadnikov narodne skupnosti je pomembno tudi zaradi možnosti, da dobijo svojo samoupravo, čeprav jih imajo porabski Slovenci, meni zagovornica, dovolj.
»Vedno smo se pošteno javili. Pri nas t.i. etnobiznis ni bil znan. Dejstvo pa je, da so ostali prijavili (v narodnostni volilni imenik) tudi vse svoje družinske člane, ne glede na to, ali je pripadnik narodne skupnosti ali ne. Če se je Madžar poročil s pripadnikom druge narodnosti, se je registriral tudi kot pripadnik te narodne skupnosti.«
To je razumljivo, poudarja zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu, saj je z družinskim življenjem, vzgojo in spremljanjem kulturnega ter drugega delovanja narodne skupnosti postal tudi zakonski partner del te skupnosti.
Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koRoške kaRikatuRe Mirka Malleja – razstavi, ki so ju 28.3. 2019 odprli v galeriji Družina v središču Ljubljane, sta bili uvod v tokratne koroške, zdaj tudi avstrijske, kulturne dneve v Ljubljani. Kot je pojasnil predsednik Društva slovensko avstrijskega prijateljstva Lovro Sodja, želijo z dodatkom avstrijski razširiti svoje delovanje tudi na druge avstrijske dežele.
Tokratni dnevi so še zelo koroški, saj je tudi Izidor Stern, čeprav že več kot 40 let živi na Dunaju, po srcu še vedno koroški Slovenec. To dokazuje tudi njegova umetnost, ki jo pod naslovom Belo zlati trenutki prvič predstavlja v Ljubljani.
Na izdelke iz porcelana je zapisal besede znanih koroških slovenskih literatov od Florjana Lipuša in Maje Haderlap, Milke Hartman, Valentina Polanška, Gustava Januša in Janija Oswalda. Ideja se je rodila, pojasnjuje, iz domotožja, ko je skušal ohranjati stik s pestro kulturo koroških Slovencev.
»Prišla je ideja, da je slovenska beseda, tudi moja beseda, vidna na vsakdanjih predmetih. Tako se je tudi začelo in veseli me, da se nadaljuje iz leta v leto in se celo širi. S tem se namreč vse več ukvarjam. V življenju še nisem bral toliko, kot berem zadnjih pet let.«
Izidor Stern je besede iz romana Florjana Lipuša Boštjanov let in Angel pozabe Maje Haderlap zapisal na vazi iz porcelana. Vsaka vaza nastaja, pravi, dva meseca, samo pisanje. Priprave pa veliko dlje, saj je treba izbrati ustrezne besede in stavke. Romana je pred tem prebral vsaj petkrat.
»In to je tako lepo. Meni osebno je to v veliko zadovoljstvo in z veseljem to delam. Upam, da se to tudi vidi in čuti.«
Izidor Stern je, tako kot vsa njegova družina, tudi glasbenik. Na odprtje razstave v Ljubljani ga je pospremilo 18 članic in članov razširjene družine, ki so poskrbeli tudi za glasbeni okvir prireditve. In ko so zapeli v Sloveniji zelo priljubljeno Rož, Podjuna, Zila so se marsikomu v občinstvu orosile oči.
Izidor Stern je tudi bas kitarist pri znani koroški slovenski rock skupini Bališ, ki jo je ustanovil njegov brat Marko, drugi brat Dani pa je kitarist. Skupina je še dodatno povezala že tako tesno povezano družino Stern in ne mine dan, da se ne bi slišali pravi umetnik, ki živi na Dunaju. Tudi eno od njihovih pesmi je že zapisal na porcelan in, kot pravi, bo mogoče iz njihovih pesmi nekoč pripravil samostojno razstavo.
»Upam, da bodo takrat prišli tudi igrat.«
Drugi razstavljavec v galeriji Družina v Ljubljani pa je akademski slikar Mirko Malle, ki je šolanje končal v Ljubljani, kjer tudi živi. Tokrat se predstavlja s svojimi karikaturami, objavljenimi v zadnjih petih letih v tedniku koroških Slovencev Novice.
K sodelovanju ga je povabil takratni odgovorni urednik Simon Ošlak in danes priznava, da najprej ni bil prepričan, ali bo uspel.
»Rad se šalim, se hecam in zaljubljen sem v detajle, kar mi včasih povzroča težave. Skušam čim več povedati, hkrati pa ne želim biti preveč neposreden, direkten. Dogajanje, o katerem se govori, skušam postaviti v nek drug kontekst. Avtomatično se spremeni v neko banalnost. Ljudje pa lahko sami interpretirajo karikaturo.«
Odzivi so bili dobri in ljudje so bili zadovoljni, pravi Mirko Malle, ki ni smel risati golih žensk in genitalij. To ni prišlo v poštev, čeprav se je tudi to dvakrat, trikrat zgodilo.
In katera karikatura mu je najbolj pri srcu?
Zadnja, ki jo je naredil za Novice, preden je zbolel in prekinil risanje karikatur.
»Govori o avstrijski vladi. Narisal sem karikaturo našega kanclerja in jo naslovil Kurz te gleda. Lahko je zelo nesramna izjava, hkrati pa je resnična. Tako pač je. Dejansko nisem zadovoljen, da so nacisti v avstrijskem parlamentu, kar se javno ve in tolerira.«
Karikatura je torej odraz kritike aktualnih razmer v Avstriji.
»Malo se je treba tudi hecat.«
Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koroške karikature Mirka Malleja so v galeriji Družina v Ljubljani na ogled do 11.4.2019.
Državni arhiv na Reki ima že več let dobre stike s slovenskimi ustanovami, predvsem Arhivom Republike Slovenije, in hrani precej gradiva o slovenskih krajih. Velja pa tudi obratno. Ne preseneča, da je Arhiv RS sodeloval pri obeležitvi pomembne reške obletnice, 300. obletnice razglasitve Reke za svobodno cesarsko pristanišče (18. marca 1719).
Ob pomembnem jubileju so odprli razstavo z naslovom Arhivski portret Mesta Reka leta 1719, tudi s pomembnim dokumentom iz Gradca, ki je bil prvič na ogled na Reki. Gre za dokument oziroma patent Karla VI, s katerim Reka in Trst postaneta cesarski svobodni pristanišči. Kot pojasnjuje ravnatelj reškega arhiva Goran Crnković v pogovoru z Marjano Mirković, je to eden izmed ključnih dogodkov v zgodovini Reke, saj je postavil temelje za razvoj pristanišča.
Tako kot reški arhiv hrani veliko gradiva o Sloveniji, je tudi v slovenskem arhivu veliko gradiva o Reki. Ravnatelj reškega arhiva izpostavlja dobro sodelovanje z Arhivom RS, tudi v okviru potujoče razstave Istra (Ysterreich) v srednjeevropskem kontekstu, ki je del istoimenskega projekta, v katerem sodeluje tudi Arhiv Republike Slovenije.
Prostora za raziskovanje gradiva v obeh arhivih je še veliko in obe ustanovi bosta sodelovali tudi v prihodnje, zatrjuje Goran Crnković.
»Na to nobena država ne vpliva toliko, kolikor vplivajo ljudje, ki želijo sodelovati. Za nas je to seveda prostor, ki nam je blizu, in mi pravzaprav meja med državama ne vidimo, vsaj kar zadeva sodelovanje arhivov.«
Prisluhnite!
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Kaj se dogaja v Kanalski dolini, zadovoljni porabski Slovenci, Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in Koroške karikature Mirka Malleja, arhivi ne poznajo meja
Iz Kanalske doline na skrajnem severu Italije prihajajo klici na pomoč. Da bi lahko slovenska beseda izginila, sta pred Prešernovo proslavo v Naborjetu opozorila dr. Nataša Gliha Komac, predsednica, in Rudi Bartaloth, podpredsednik, Slovenskega kulturnega središča Planika. Čas za opozorilo je bil izbran namenoma, saj ob proslavi v Kanalsko dolino pridejo tudi novinarji, pravi Nataša Gliha Komac, ki je tudi poklicno tesno povezana s slovenskim jezikom. Je namreč namestnica predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Njena skrb za slovenski jezik v Kanalski dolini je zato še toliko bolj razumljiva, saj se s tem ukvarja tudi raziskovalno.
Kanalska dolina na skrajnem severu Italije je, tako kot to velja za druge doline v Videmski pokrajini, od Terskih in Nadiških dolin, Rezije in Benečije, nekaj posebnega. In enako kot v drugih dolinah je slovenski jezik na veliki preizkušnji, saj ga govori vse manj ljudi. V Kanalski dolini govorijo tudi ziljsko narečje, saj so prebivalci vse skozi imeli tesne slike s to dolino na avstrijskem Koroškem, kamor so se pogosto tudi odseljevali. Toda, opozarja Nataša Gliha Komac, pomembno tradicijo ima tudi knjižna slovenščina, ki mora biti sestavni del pouka.
Pred časom se je večina v Kanalski dolini odločila za večjezični model šolanja, po katerem se učenci učijo ne le v italijanskem, temveč tudi v furlanskem, nemškem in slovenskem jeziku. Tu pa nastopi težava, pravi naša sogovornica, pouka v slovenskem jeziku je zelo malo, poleg slovenske učiteljice pa je vedno prisotna tudi italijanska učiteljica. Da bi bil takšen model uspešen, bi rabili dobro usposobljenega učitelja slovenskega jezika, ki bi poznal tudi lokalne razmere. Ob tem pa opozarja na še pomembnejšo sistemska ureditev.
»Že od leta 1998 si na SKS Planika prizadevamo za sistemsko uvedbo pouka slovenskega jezika v šolske klopi, kar pomeni reden šolski pouk tudi v slovenskem jeziku in o slovenskem jeziku na celotni vertikali, od prvih korakov, besed dalje.«
Treba je, dodaja, upoštevati želje lokalnega prebivalstva, mu dati možnost, da se uči jezika, s katerim se glede na avtohtonost, tradicijo lokalnega obredja in življenje identificira.
»Naš klic je klic na pomoč. Slovenska skupnost v Kanalski dolini bo lahko preživela, če ji bodo zagotovljene ustrezne možnosti in priložnosti. Naš klic je tudi klic širši skupnosti, ker z izgubljanjem prihodnosti slovenskega jezika v Kanalski dolini pravzaprav izgublja širša skupnost, izgublja slovensko govoreče prebivalstvo na sploh pa tudi Kanalska dolina, saj s tem izgublja pomemben delček svoje zgodovinske jezikovne pestrosti.«
Več o možnih rešitvah v pogovoru z dr. Natašo Gliha Komac v tokratni oddaji.
Porabski Slovenci so zadnjih nekaj let zadovoljni z odnosom pristojnih madžarskih oblasti do njihove skupnosti. Toliko denarja, kot ga dobijo zdaj, v zadnjih 30 letih še niso dobili, pravi vodja kulturnega in turističnega društva Andovci Karel Holec. To se kaže tudi na obnovljenih šolah, vrtcih in kulturnih domovih, kar pa je ne pomeni, da težav nimajo.
Velik izziv so mladi in kot v pogovoru s Silvo Eöry pojasnjuje zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss, morajo v svoje delovanje na vseh področjih pritegniti mlade.
»Gre za problem, s katerim se srečujejo pri vseh 13 narodnostnih skupnostih na Madžarskem. Tudi Nemci se pritožujejo, pa jih je več kot 160.000. Pri nas, kar nas je tako malo, je ta problem še bolj pereč. Vse svoje načrte gradim na tem.«
Zagovornica med problemi omenja tudi uporabo jezika. Razmere lahko izboljšajo le skupaj s starši, ki jih je treba spodbuditi, da se vrnejo k svojim koreninam. To pa ne velja le za starše, temveč tudi za stare starše, saj gre za generacijo, ki lahko pri tem največ pomaga.
Ena od pomembnih nalog Erike Köleš Kiss je tudi vpis v narodnostni volilni register. Vanj se je doslej vpisalo le 740 Slovencev na Madžarskem. Tudi zato zagovornica, ki vsako leto pomladi obišče porabske vasi in se pogovori z volivci, s sabo nosi tudi obrazce za registracijo, ki, pravi, niti niso tako zapleteni.
»Treba se je vpisati, ker smo se Slovenci najmanj registrirali. Prepričana sem, da nas je toliko, kot je članov katere druge bolje registrirane narodne skupnosti, pa ne bom omenila, katero mislim.«
Število pripadnikov narodne skupnosti je pomembno tudi zaradi možnosti, da dobijo svojo samoupravo, čeprav jih imajo porabski Slovenci, meni zagovornica, dovolj.
»Vedno smo se pošteno javili. Pri nas t.i. etnobiznis ni bil znan. Dejstvo pa je, da so ostali prijavili (v narodnostni volilni imenik) tudi vse svoje družinske člane, ne glede na to, ali je pripadnik narodne skupnosti ali ne. Če se je Madžar poročil s pripadnikom druge narodnosti, se je registriral tudi kot pripadnik te narodne skupnosti.«
To je razumljivo, poudarja zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu, saj je z družinskim življenjem, vzgojo in spremljanjem kulturnega ter drugega delovanja narodne skupnosti postal tudi zakonski partner del te skupnosti.
Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koRoške kaRikatuRe Mirka Malleja – razstavi, ki so ju 28.3. 2019 odprli v galeriji Družina v središču Ljubljane, sta bili uvod v tokratne koroške, zdaj tudi avstrijske, kulturne dneve v Ljubljani. Kot je pojasnil predsednik Društva slovensko avstrijskega prijateljstva Lovro Sodja, želijo z dodatkom avstrijski razširiti svoje delovanje tudi na druge avstrijske dežele.
Tokratni dnevi so še zelo koroški, saj je tudi Izidor Stern, čeprav že več kot 40 let živi na Dunaju, po srcu še vedno koroški Slovenec. To dokazuje tudi njegova umetnost, ki jo pod naslovom Belo zlati trenutki prvič predstavlja v Ljubljani.
Na izdelke iz porcelana je zapisal besede znanih koroških slovenskih literatov od Florjana Lipuša in Maje Haderlap, Milke Hartman, Valentina Polanška, Gustava Januša in Janija Oswalda. Ideja se je rodila, pojasnjuje, iz domotožja, ko je skušal ohranjati stik s pestro kulturo koroških Slovencev.
»Prišla je ideja, da je slovenska beseda, tudi moja beseda, vidna na vsakdanjih predmetih. Tako se je tudi začelo in veseli me, da se nadaljuje iz leta v leto in se celo širi. S tem se namreč vse več ukvarjam. V življenju še nisem bral toliko, kot berem zadnjih pet let.«
Izidor Stern je besede iz romana Florjana Lipuša Boštjanov let in Angel pozabe Maje Haderlap zapisal na vazi iz porcelana. Vsaka vaza nastaja, pravi, dva meseca, samo pisanje. Priprave pa veliko dlje, saj je treba izbrati ustrezne besede in stavke. Romana je pred tem prebral vsaj petkrat.
»In to je tako lepo. Meni osebno je to v veliko zadovoljstvo in z veseljem to delam. Upam, da se to tudi vidi in čuti.«
Izidor Stern je, tako kot vsa njegova družina, tudi glasbenik. Na odprtje razstave v Ljubljani ga je pospremilo 18 članic in članov razširjene družine, ki so poskrbeli tudi za glasbeni okvir prireditve. In ko so zapeli v Sloveniji zelo priljubljeno Rož, Podjuna, Zila so se marsikomu v občinstvu orosile oči.
Izidor Stern je tudi bas kitarist pri znani koroški slovenski rock skupini Bališ, ki jo je ustanovil njegov brat Marko, drugi brat Dani pa je kitarist. Skupina je še dodatno povezala že tako tesno povezano družino Stern in ne mine dan, da se ne bi slišali pravi umetnik, ki živi na Dunaju. Tudi eno od njihovih pesmi je že zapisal na porcelan in, kot pravi, bo mogoče iz njihovih pesmi nekoč pripravil samostojno razstavo.
»Upam, da bodo takrat prišli tudi igrat.«
Drugi razstavljavec v galeriji Družina v Ljubljani pa je akademski slikar Mirko Malle, ki je šolanje končal v Ljubljani, kjer tudi živi. Tokrat se predstavlja s svojimi karikaturami, objavljenimi v zadnjih petih letih v tedniku koroških Slovencev Novice.
K sodelovanju ga je povabil takratni odgovorni urednik Simon Ošlak in danes priznava, da najprej ni bil prepričan, ali bo uspel.
»Rad se šalim, se hecam in zaljubljen sem v detajle, kar mi včasih povzroča težave. Skušam čim več povedati, hkrati pa ne želim biti preveč neposreden, direkten. Dogajanje, o katerem se govori, skušam postaviti v nek drug kontekst. Avtomatično se spremeni v neko banalnost. Ljudje pa lahko sami interpretirajo karikaturo.«
Odzivi so bili dobri in ljudje so bili zadovoljni, pravi Mirko Malle, ki ni smel risati golih žensk in genitalij. To ni prišlo v poštev, čeprav se je tudi to dvakrat, trikrat zgodilo.
In katera karikatura mu je najbolj pri srcu?
Zadnja, ki jo je naredil za Novice, preden je zbolel in prekinil risanje karikatur.
»Govori o avstrijski vladi. Narisal sem karikaturo našega kanclerja in jo naslovil Kurz te gleda. Lahko je zelo nesramna izjava, hkrati pa je resnična. Tako pač je. Dejansko nisem zadovoljen, da so nacisti v avstrijskem parlamentu, kar se javno ve in tolerira.«
Karikatura je torej odraz kritike aktualnih razmer v Avstriji.
»Malo se je treba tudi hecat.«
Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koroške karikature Mirka Malleja so v galeriji Družina v Ljubljani na ogled do 11.4.2019.
Državni arhiv na Reki ima že več let dobre stike s slovenskimi ustanovami, predvsem Arhivom Republike Slovenije, in hrani precej gradiva o slovenskih krajih. Velja pa tudi obratno. Ne preseneča, da je Arhiv RS sodeloval pri obeležitvi pomembne reške obletnice, 300. obletnice razglasitve Reke za svobodno cesarsko pristanišče (18. marca 1719).
Ob pomembnem jubileju so odprli razstavo z naslovom Arhivski portret Mesta Reka leta 1719, tudi s pomembnim dokumentom iz Gradca, ki je bil prvič na ogled na Reki. Gre za dokument oziroma patent Karla VI, s katerim Reka in Trst postaneta cesarski svobodni pristanišči. Kot pojasnjuje ravnatelj reškega arhiva Goran Crnković v pogovoru z Marjano Mirković, je to eden izmed ključnih dogodkov v zgodovini Reke, saj je postavil temelje za razvoj pristanišča.
Tako kot reški arhiv hrani veliko gradiva o Sloveniji, je tudi v slovenskem arhivu veliko gradiva o Reki. Ravnatelj reškega arhiva izpostavlja dobro sodelovanje z Arhivom RS, tudi v okviru potujoče razstave Istra (Ysterreich) v srednjeevropskem kontekstu, ki je del istoimenskega projekta, v katerem sodeluje tudi Arhiv Republike Slovenije.
Prostora za raziskovanje gradiva v obeh arhivih je še veliko in obe ustanovi bosta sodelovali tudi v prihodnje, zatrjuje Goran Crnković.
»Na to nobena država ne vpliva toliko, kolikor vplivajo ljudje, ki želijo sodelovati. Za nas je to seveda prostor, ki nam je blizu, in mi pravzaprav meja med državama ne vidimo, vsaj kar zadeva sodelovanje arhivov.«
Prisluhnite!
Zelo priljubljena splošna zdravnica Helena Domej ima zasebno prakso v Šmihelu pri Pliberku in po njenih poteh gredo tudi vse tri hčere, ki so končale študij medicine v Sloveniji. Gostimo zborovodjo in skladatelja Hilarija Lavrenčiča, dobitnika 2. nagrade Pavleta Merkuja, ki jo rojaki v Furlaniji – Julijski krajini podeljujejo za dosežke na zborovskem področju. Zanima nas, kako in koliko pojejo Slovenci v Zagrebu in Pulju. O študijskih načrtih pa pripoveduje Neomi Illes, mlada porabska Slovenka, ki se je s slovenskim knjižnim jezikom resneje srečala šele na celoletni šoli slovenščine v Ljubljani.
Domačin se je vrnil na mesto vodje občinske uprave, kar je zelo pomembno, pravi Igor Gabrovec, novi župan občine Devin – Nabrežina. Ustavimo se v Žrelcu pri Celovcu, kjer tokrat poteka Kulturni teden koroških Slovencev, in si ogledamo Evropsko ljudsko šolo v Šmihelu pri Pliberku. 110 let stara stavba je dobila prizidek, zelo pomemben za učence, in most miru. Porabski učenci, ki so šolsko leto že končali, so bili zelo dejavni, pravi višja svetovalka za šolstvo Slovencev na Madžarskem Valentina Novak. Več tudi o živahnem zborovskem dogajanju. Koordinator projekta Žile Igor Tomasetig pa spregovori o pripravah reprezentance Slovencev v Italiji na evropsko prvenstvo narodnih skupnosti, ki se konec tedna začenja na avstrijskem Koroškem. Prisluhnite!
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Spominjamo se nedavno umrlega tržaškega slovenskega pisatelja Borisa Pahorja, ki so se mu poklonili na žalni seji v Narodnem domu v Trstu. Na avstrijskem Koroškem se zaključujejo prireditve ob 100. obletnici plebiscita, ki jih je pandemija preložila. Koncert Obmejne pesmi Ženskega pevskega zbora Rož in predstava Veter v grapah Korotana pripovedujeta o zgodovini koroških Slovencev. Jezikoslovec doktor Hotimir Tivadar razmišlja o zgodovinski povezanosti Prekmurja in Porabja, predsednica slovenskega društva Stanko Vraz iz Osijeka Polonca Margeta pa spregovori tudi o težavah, ki pestijo rojake vzhodu Hrvaške.
Pisatelj Boris Pahor je bil in bo ostal simbol slovenstva in to ne velja le za rojake v Italiji. Kako se srečanj z njim spominja nekdanja dopisnica iz Trsta Mirjam Muženič? Dejstvo, da je bil z nami, nam je bilo v uteho, pravi Ksenija Dobrila, predsednica Slovenske kulturno gospodarske zveze. Na sobotnem kongresu v Gorici je dobila nov mandat za vodenje te krovne organizacije. Kandidat za ministra, pristojnega za Slovence v zamejstvu in po svetu, Matej Arčon pa je dobil podporo matične komisije državnega zbora. Kaj pričakujejo od novega ministra na Slovenski gospodarski zvezi iz Celovca, pojasnjuje vnovič izvoljeni predsednik Benjamin Wakounig. Pridružimo se mladim literatom, najboljšim na letošnjem natečaju pisanja v slovenskem jeziku Pisana promlad. O knjižnem jeziku in porabskem narečju razmišlja tudi Dušan Mukič, letošnji dobitnik najvišjega madžarskega priznanja za delo na področju manjšinske kulture.
Na avstrijskem Koroškem se bo čez mesec dni začela Europeada, nogometno prvenstvo narodnih skupnosti. Častno pokroviteljstvo je prevzel predsednik UEFE Aleksander Čeferin, kar je dodatna spodbuda tudi za prihodnost tekmovanja, je zadovoljen predsednik društva Europeada Marko Loibnegger. Karel Smolle, odlikovan z redom za zasluge, od nove slovenske vlade pričakuje podporo predlogu za skupno zastopstvo koroških Slovencev. Kaj pa si obetajo slovenski kmetovalci in podjetniki v Furlaniji – Julijski krajini? O tem predsednik Kmečke zveze Franc Fabec in direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem si je začrtala cilje za prihodnja štiri leta, njihovo društvo Ajda iz Umaga pa je praznovalo 11-letnico delovanja. Kakšen pa je pogled na Porabje z otroškimi očmi? Malo drugačen.
Kako predstavniki Slovenci iz sosednjih držav ocenjujejo Mateja Arčona, bodočega kandidata za ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, in kaj pričakujejo od 15. vlade? 67 let po podpisu avstrijske državne pogodbe določila njenega 7. člena še vedno niso izpolnjena. Kakšni so obeti? S Slovenci na Hrvaškem praznujemo 30-letnico delovanja njihove krovne Zveze. V Monoštru si ogledamo razstavo del, nastalih na 19. mednarodni likovni koloniji. Tržaški slovenski literat in publicist Ace Memorlja pa spregovori o svoji najnovejši pesniški zbirki Preme in prelomljene vrstice.
Senjam beneške piesmi povezuje Slovence na Videmskem, omogoča mladim rojakom, da se predstavijo, ter skrbi za ohranitev narečij in identitete. Tokrat je bilo še posebej slovesno. Mladi so se družili tudi v Pliberku, kjer je mreža MAJ – Mladi Alpe Jadran – pripravila prvo letošnje srečanje. Vanesa Šulič, mlada porabska Slovenka, je prepričljiva zmagovalka državnega tekmovanja iz slovenščine za osnovnošolce. Osvojila je dve zlati priznanji. Ustavimo se v Prezidu, kjer naj bi čez dobro leto dni odprla vrata vzorčna turistično - izobraževalna kmetija, in na Reki, kjer na festivalu malih odrov sodeluje tudi eno od slovenskih gledališč.
Jezik povezuje, presega meje in omogoča ljudem, da se spoznavajo, je prepričan literat in založnik Lojze Wieser. O slovenski besedi, njenem preseganju meja in bralni kulturi mladih, razmišlja tudi urednik celovške Mohorjeve založbe Hanzi Filipič. Kako mladim še bolj približati slovensko besedo, se pogovarjamo z Andrejo Duhovnik Antoni, dolgoletno višjo pedagoško svetovalko za šolstvo Slovencev v Italiji. Direktor Radia Monošter Attila Bartakovič o iskanju ravnovesja med narečjem in knjižnim jezikom. Nova predsednica društva Bazovica na Reki Jasmina Dlačić pa podrobneje tudi o praznovanju pomembnih jubilejev.
Koroški Slovenci so ob 80. obletnici pregona dočakali opravičilo deželnega glavarja. Vsi pa si želijo, da se kaj takšnega nikoli več ne ponovi. Predsednik državne slovenske samouprave Karel Holec podrobneje o srečanju porabskih Slovencev in prekmurskih Madžarov, načrtih za krepitev sodelovanja in novih projektih. Živahno dogajanje v Slovenskem domu Bazovica na Reki; od druženja najmlajših do praznovanja 20-letnice delovanja planinske skupine. Pesnica Andreina Trusgnach pa o gugalnici, ki je ni bilo, in razmerah v Benečiji, ki ji ne vlivajo optimizma.
Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici z razstavo, dokumentarnim filmom in slavnostno akademijo praznuje 60-letnico svojega delovanja. Antonio Banchig o Slovencih na Videmskem oziroma kako preživeti ob nespodbudnih demografskih trendih. Porabski Slovenci so na parlamentarnih volitvah prepričljivo podprli Viktorja Orbana. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu tudi v naslednjem mandatu Erika Köleš Kiss pa si želi, da bi se za več rojakov odločilo za glasovanje na narodnostni listi. Revija Koroška poje je svojo 50-letnico obeležila z zbornikom in dokumentarnim filmom, koncerta pa letos ni bilo mogoče pripraviti, pojasnjuje Zalka Kelih Olip, tajnica Krščanske kulturne zveze iz Celovca.
Kako so porabski Slovenci zadovoljni z izidi parlamentarnih volitev na Madžarskem in kaj si obetajo od nadaljevanja vladanja Viktorja Orbana? Koroški kulturni dnevi v Ljubljani so pred vrati. Kaj si lahko ogledate in koga lahko poslušate do 28. aprila? Katarina Hartmann vas vabi v Celovec na humanitarno prireditev za prebivalce Ukrajine. Kako so v Dolini pri Trstu odmevale obmejne pesmi koroških Slovencev in odpirale mejo? V Reziji si ogledamo najdbe s prvega tamkajšnjega arheološkega najdišča, v Pulju pa preverjamo, kaj se dogaja v slovenskem kulturnem društvu Istra.
Narodni dom v Trstu, zdaj uradno v rokah slovenske narodne skupnosti, naj bi v prihodnjih desetih letih postal eno od pomembnih kulturnih središč v mestu. Trenutno pa duhove buri odločitev, da se iz njega umakne otroški oddelek Narodne in študijske knjižnice. Kako so s sklepi, sprejetimi na zasedanju medvladne mešane slovensko madžarske komisije, zadovoljni porabski rojaki? Slovenci na Hrvaškem opozarjajo na težave, ki so jih povzročili protikoronski ukrepi, in bi lahko vplivale tudi na njihovo opredeljevanje. V Gradcu so razpravljali o odraščanju s slovenščino in možnostih za dvojezične družine. V Celovcu pa je zaživel projekt Miša, s katerim želijo privabiti mlade bralce.
Pri koroških Slovencih je kulturno mrtvilo s predstavo Let v Rim med prvimi pregnal Teater Šentjanž. Z gledališčem sta tesno povezani Marina Černetič iz Benečije in tržaška Slovenka Lučka Peterlin. Za vsestransko delo na področju ljubiteljske kulture sta pred kratkim dobili srebrni plaketi Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Spominsko plaketo Avgusta Pavla, ki jo podeljuje Železna županija, je dobila Irena Fasching, upokojena učiteljica iz Sakalovcev. S pohodniki po Stezi prijateljstva obujamo spomine na začetke Odprte meje pred 40 leti. Da je Slovencev na Hrvaškem vse manj, pa opozarja Vasja Simonič, prepričan, da bi morala matična država za njih storiti več.
Tudi v zamejstvu se vrstijo različne prireditve v podporo Ukrajini. Tržaški slovenski literat Marij Čuk je tako pripravil pesniški večer za mir, na katerem so sodelovali pesniki in pesnice iz Furlanije – Julijske krajine. Z vodjo Kulturnega centra Lojze Bratuž Franko Žgavec se pogovarjamo o 60-letnici delovanja enega od kulturnih središč Slovencev na Goriškem. V Pliberku si ogledamo razstavo Bivanje z lesom. V Sakalovcih v Porabju se pridružimo rojakom na pravljičnem večeru. Akademsko izobraženi kitarist Natko Štiglić pa spregovori o mladih rojakih v Kvarnerju, študiju v Sloveniji in svojih načrtih.
Avstrija je, bolj kot druge zahodnoevropske države, vpeta v rusko in ukrajinsko gospodarstvo, zato bi jo lahko sprejete sankcije bolj prizadele, pojasnjuje Feliks Wieser, podpredsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca (SGZ). Z Jero Jagodic se pogovarjam o projektih, ki jih SGZ pripravlja za mlade rojake iz regije Alpe Jadran. V Dolini pri Trstu prisluhnemo utišanim zvonovom, katerih odmev se je razširil daleč prek meja. Predaleč, menijo domačini. V Monoštru se na pustovanju pridružimo porabskim slovenskim upokojencem. Rojakinja z Reke Štefi Sila-Zih pa pripoveduje o svojih slovenskih koreninah, slikanju in druženju v društvu Bazovica.
»Če bomo lahko udejanjili zaščitni zakon za Slovence v Italiji, bo to res zlato odlikovanje,« je ob prejemu zlatega reda za zasluge dejala senatorka Tatjana Rojc in odlikovanje posvetila vsem, ki so se borili in tudi umrli za slovensko narodno skupnost v Italiji. Poslanka v saboru Barbara Antolić Vupora pojasnjuje, kaj so se štiri slovenske parlamentarke iz sosednjih držav dogovorile na srečanju v Ljubljani. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss podrobneje o sporazumu o gospodarskem razvoju obmejnega območja, po katerem naj bi v petih letih Slovenija in Madžarska namenili po 25 milijonov evrov. V Celovcu pa Mohorjeva družba odpira Forum Slovenicum - slovenski dijaški dom.
Kako je z vpisom v šole s slovenskim učnim jezikom v Furlaniji – Julijski krajini? So podatki za prihodnje šolsko leto spodbudni? Novi profesorici slovenskega jezika na eni od reških gimnazij Simoni Mahovič izzivov in načrtov pri poučevanju slovenščine ne bo zmanjkalo. Doktor Daniel Wutti predstavlja pilotni projekt za skupno razumevanje preteklosti v regiji Alpe-Jadran, v katerega bodo vključeni tudi učitelji iz Slovenije. O slovenski zamejski književnosti od Trsta do Porabja z Marijem Čukom in Dušanom Mukičem, o literarnem natečaju Porabske litere pa s Štefanom Kardošem.
Kulturni praznik je za Slovence v sosednjih državah eden najpomembnejših, zato se prireditve vrstijo ves februar. Praznovanja so bila letos v znamenju Prešerna, Kosovela, Milke Hartman in lončarstva. Skupnemu slovenskemu kulturnemu prostoru naj bi v prihodnjih letih sledil še skupni gospodarski prostor. To naj bi določala nova strategija odnosov s Slovenci zunaj matične države, ki jo pripravlja pristojni urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Po besedah ministrice Helene Jaklitsch bi lahko vlada sprejela strategijo v mesecu ali dveh.
Slovenščina v tržaškem mestnem svetu je nezaželena, toda slovenski svetniki se ne bodo uklonili, zagotavlja Valentina Repini. Nužej Tolmaier, letošnji Tischlerjev nagrajenec, ostaja optimističen glede prihodnosti kulturnega delovanja koroških Slovencev. Mlada zdravnica iz Celovca Lidija Domej bodočim brucem iz zamejstva svetuje, naj se udeležijo informativnih dni. Študentskih let v Ljubljani se spominja tudi Ines Pipan, ki se je zaradi ljubezni vrnila na domačo Reko. Da bi se več porabskih mladih odločilo za študij v Sloveniji, pa si želi Andrea Kovacs, predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem, ki ji tudi letos načrtov ne manjka.
Neveljaven email naslov