Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Katarina Hirnök Munda, višja znanstvena svetnica, zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, ostaja povezana z rodnim Porabjem
Gostja je, kot pripoveduje v pogovoru s Silvo Eröy, odraščala v Sakalovcih, v vasi, ki je bila večinsko naseljena s Slovenci, poleg pripadnikov večinskega naroda pa so v njej živeli tudi Romi. Oče, ki se je prvotno pisal Herold, je bil pripadnik nemške manjšine, toda svoj priimek je spremenil v Hirnök, kar pomeni, da se je počutil Madžar. Po mamini strani, njen dekliški priimek je bil Čuk, so bili kar nekaj generacij pred tem Slovenci. In v katerem jeziku so se doma pogovarjali?
»Raba jezika v družini je bila mešana. Stara mama je obvezno uporabljala porabsko narečje, z očetom pa smo se pogovarjali madžarsko. Kot najmlajši od treh otrok mi porabsko narečje ni šlo najbolje od rok. Razumela sem ga, govorila pa nisem najbolje.«
In koliko je v mladosti vedela o tem, da so bile njena mama, teta in babica med tistimi porabskimi Slovenci, ki so bili v petdesetih letih prejšnjega stoletja deportirani v delovno taborišče na Hortobágy?
»Ta dogodek je zaznamoval našo družino. Zelo zaznamoval. Podrobnosti o tem sem izvedela šele veliko pozneje, poglobljeno pa med letoma 2009 in 2012, ko sem se na Inštitutu za narodnostna vprašanj ukvarjala s to problematiko v okviru temeljnega raziskovalnega projekta z naslovom Porabski Slovenci v »madžarskem Gulagu«.
Zgodnja izguba očeta je zaznamovala njeno otroštvo in spominja se, kako je pred spanjem o tem govorila njena mama.
»Vsi trije otroci in mama smo spali v eni sobi. In takrat je mama, preden smo zaspali, pripovedovala o tem. Toda kot otrok sem to, kar sem slišala, doživljala bolj kot znanstveno fantastiko, ne kot nekaj resničnega.«
Na Hortobágy je bilo v delovna taborišča odpeljanih 50 porabskih družin in trije posamezniki, vsega skupaj 218 ljudi. Ko so leta 1953 taborišča razpustili, so ljudem zabičali, da o tem ne smejo govoriti, saj jih lahko v nasprotnem primeru čaka podobna usoda. Zato vrsto let številni, tudi v Porabju, niso želeli govoriti o tem. Od leta 2015 pred Slovenskim domom v Monoštru stoji spomenik, posvečen slovenskim pregnancem v delovna taborišča na Hortobágy:
»Po mojem je ta spomenik za Porabje in porabske Slovence zelo pomemben. Želim, da je nam vsem v opomin, da se podobne grozote ne bi več ponovile.«
Katarina Hirnök Munda opozarja, da kar nekaj raziskav, ki so jih v preteklih letih opravili v okviru Inštituta za narodnostna vprašanja, kaže, da se slovenski jezik v Porabju vse bolj izgublja:
»Znanstvena ugotovitev je, da je vitalnost zelo nizka in je slovenščina ogrožena. Če hočemo, da se bo jezik ohranil oziroma okrepil, bo treba ustvariti mehanizme, s katerimi bomo ozaveščali starše, družino, ki je tista celica, v kateri se odnos otroka do jezikov vzpostavi. Poleg tega je treba dvigniti kakovost dvojezičnega šolstva, pridobiti mlade, jih ozavestiti, da je jezik zelo pomemben, mogoče najpomembnejši element identitete. Skratka, slika ni rožnata, ampak še zmeraj je čas za revitalizacijo.«
V Sloveniji smo lani praznovali 100. obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In kako na ta praznik gledajo porabski Slovenci?
Po uveljavitvi Trianonske mirovne pogodbe se je življenje v Porabju spremenilo, ugotavlja dr. Katarina Hirnök Munda. Lani je med drugim sodelovala na simpoziju z naslovom Mi vsi živeti ščemo, ki ga je v Ljubljani skupaj s partnerji pripravila SAZU:
»Ta razmejitev je vplivala na vse. Zgodila se je razmejitev javne in tudi cerkvene uprave, spremenile so se trgovske poti, in kar je zelo pomembno, tudi sorodstvene vezi, saj je bilo porok vse manj. Skratka, življenje je bilo obrnjeno na glavo.«
Pred leti je sodelovala tudi v slovensko-madžarskem raziskovalnem projektu z naslovom Zavarovana območja ob slovensko-madžarski meji. Ko sta z dr. Ingrid Slavec Gradišnik, predstojnico Inštituta za slovensko narodopisje, delali terensko raziskavo, sta izvedeli marsikaj zanimivega:
»Neki gospod je pripovedoval, kako so vaščani iz njihove vasi hodili v cerkev na Gornji Senik, potem pa kar naenkrat, skoraj z danes na jutri, niso več smeli hoditi tja. Na Gornjem Seniku so imeli ti verniki neki status, imeli so svoj sedež. Nenadoma so se morali preusmeriti v Gornje Petrovce. Skratka, tako na eni kot drugi strani so nove razmere vplivale na življenje ljudi.«
Katarina Hirnök Munda opaža, da na Madžarskem Trianon številni doživljajo kot tragedijo. In ta travma je prisotna še danes, tudi pri aktualnih oblastnikih. V samem Porabju pa po njenem mnenju ljudje vse skupaj jemljejo zdravorazumsko:
»To se je pač zgodilo in zgodovine ne moremo spremeniti. Kljub vsemu pa lahko ugotavljamo, da smo tudi po več kot stotih letih ločenosti porabski Slovenci še vedno tukaj. To pomeni, da smo trdoživi. Čeprav nas je številčno manj in je manj govorcev maternega jezika, smo še vedno tukaj.«
Pomembno pa je, dodaja, da ljudje vzdržujejo stike z nekdanjim skupnim prostorom, torej s Prekmurjem in celotno Slovenijo, hkrati pa je treba storiti vse, da bi se narodna skupnost ohranila in tudi razvijala.
877 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Dr. Katarina Hirnök Munda, višja znanstvena svetnica, zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, ostaja povezana z rodnim Porabjem
Gostja je, kot pripoveduje v pogovoru s Silvo Eröy, odraščala v Sakalovcih, v vasi, ki je bila večinsko naseljena s Slovenci, poleg pripadnikov večinskega naroda pa so v njej živeli tudi Romi. Oče, ki se je prvotno pisal Herold, je bil pripadnik nemške manjšine, toda svoj priimek je spremenil v Hirnök, kar pomeni, da se je počutil Madžar. Po mamini strani, njen dekliški priimek je bil Čuk, so bili kar nekaj generacij pred tem Slovenci. In v katerem jeziku so se doma pogovarjali?
»Raba jezika v družini je bila mešana. Stara mama je obvezno uporabljala porabsko narečje, z očetom pa smo se pogovarjali madžarsko. Kot najmlajši od treh otrok mi porabsko narečje ni šlo najbolje od rok. Razumela sem ga, govorila pa nisem najbolje.«
In koliko je v mladosti vedela o tem, da so bile njena mama, teta in babica med tistimi porabskimi Slovenci, ki so bili v petdesetih letih prejšnjega stoletja deportirani v delovno taborišče na Hortobágy?
»Ta dogodek je zaznamoval našo družino. Zelo zaznamoval. Podrobnosti o tem sem izvedela šele veliko pozneje, poglobljeno pa med letoma 2009 in 2012, ko sem se na Inštitutu za narodnostna vprašanj ukvarjala s to problematiko v okviru temeljnega raziskovalnega projekta z naslovom Porabski Slovenci v »madžarskem Gulagu«.
Zgodnja izguba očeta je zaznamovala njeno otroštvo in spominja se, kako je pred spanjem o tem govorila njena mama.
»Vsi trije otroci in mama smo spali v eni sobi. In takrat je mama, preden smo zaspali, pripovedovala o tem. Toda kot otrok sem to, kar sem slišala, doživljala bolj kot znanstveno fantastiko, ne kot nekaj resničnega.«
Na Hortobágy je bilo v delovna taborišča odpeljanih 50 porabskih družin in trije posamezniki, vsega skupaj 218 ljudi. Ko so leta 1953 taborišča razpustili, so ljudem zabičali, da o tem ne smejo govoriti, saj jih lahko v nasprotnem primeru čaka podobna usoda. Zato vrsto let številni, tudi v Porabju, niso želeli govoriti o tem. Od leta 2015 pred Slovenskim domom v Monoštru stoji spomenik, posvečen slovenskim pregnancem v delovna taborišča na Hortobágy:
»Po mojem je ta spomenik za Porabje in porabske Slovence zelo pomemben. Želim, da je nam vsem v opomin, da se podobne grozote ne bi več ponovile.«
Katarina Hirnök Munda opozarja, da kar nekaj raziskav, ki so jih v preteklih letih opravili v okviru Inštituta za narodnostna vprašanja, kaže, da se slovenski jezik v Porabju vse bolj izgublja:
»Znanstvena ugotovitev je, da je vitalnost zelo nizka in je slovenščina ogrožena. Če hočemo, da se bo jezik ohranil oziroma okrepil, bo treba ustvariti mehanizme, s katerimi bomo ozaveščali starše, družino, ki je tista celica, v kateri se odnos otroka do jezikov vzpostavi. Poleg tega je treba dvigniti kakovost dvojezičnega šolstva, pridobiti mlade, jih ozavestiti, da je jezik zelo pomemben, mogoče najpomembnejši element identitete. Skratka, slika ni rožnata, ampak še zmeraj je čas za revitalizacijo.«
V Sloveniji smo lani praznovali 100. obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In kako na ta praznik gledajo porabski Slovenci?
Po uveljavitvi Trianonske mirovne pogodbe se je življenje v Porabju spremenilo, ugotavlja dr. Katarina Hirnök Munda. Lani je med drugim sodelovala na simpoziju z naslovom Mi vsi živeti ščemo, ki ga je v Ljubljani skupaj s partnerji pripravila SAZU:
»Ta razmejitev je vplivala na vse. Zgodila se je razmejitev javne in tudi cerkvene uprave, spremenile so se trgovske poti, in kar je zelo pomembno, tudi sorodstvene vezi, saj je bilo porok vse manj. Skratka, življenje je bilo obrnjeno na glavo.«
Pred leti je sodelovala tudi v slovensko-madžarskem raziskovalnem projektu z naslovom Zavarovana območja ob slovensko-madžarski meji. Ko sta z dr. Ingrid Slavec Gradišnik, predstojnico Inštituta za slovensko narodopisje, delali terensko raziskavo, sta izvedeli marsikaj zanimivega:
»Neki gospod je pripovedoval, kako so vaščani iz njihove vasi hodili v cerkev na Gornji Senik, potem pa kar naenkrat, skoraj z danes na jutri, niso več smeli hoditi tja. Na Gornjem Seniku so imeli ti verniki neki status, imeli so svoj sedež. Nenadoma so se morali preusmeriti v Gornje Petrovce. Skratka, tako na eni kot drugi strani so nove razmere vplivale na življenje ljudi.«
Katarina Hirnök Munda opaža, da na Madžarskem Trianon številni doživljajo kot tragedijo. In ta travma je prisotna še danes, tudi pri aktualnih oblastnikih. V samem Porabju pa po njenem mnenju ljudje vse skupaj jemljejo zdravorazumsko:
»To se je pač zgodilo in zgodovine ne moremo spremeniti. Kljub vsemu pa lahko ugotavljamo, da smo tudi po več kot stotih letih ločenosti porabski Slovenci še vedno tukaj. To pomeni, da smo trdoživi. Čeprav nas je številčno manj in je manj govorcev maternega jezika, smo še vedno tukaj.«
Pomembno pa je, dodaja, da ljudje vzdržujejo stike z nekdanjim skupnim prostorom, torej s Prekmurjem in celotno Slovenijo, hkrati pa je treba storiti vse, da bi se narodna skupnost ohranila in tudi razvijala.
Po nekoč skoraj zapuščeni beneški vasici Topolove nas popelje trojica mladih rojakov, ki se je v njej za stalno naselila. Vas dojemajo kot hišo in tako tudi živijo. Kaj to pomeni, nas zanima v oddaji, ki jo v celoti posvečamo Slovencem v Furlaniji – Julijski krajini. Ustavimo se v Špetru, kjer z negovanjem starih običajev odganjajo zlo. Gostimo Matejo Černic in Matejo Jarc, zborovodji dekliške vokalne skupine Bodeča Neža. Tržaška zgodovinarja Borut Klabjan in Gorazd Bajc pa predstavita monografijo »Ogenj, ki je zajel Evropo« o pred 101 letom požganem Narodnem domu v Trstu.
Oddajo v celoti posvečamo Slovencem v Porabju. Od najmlajših, ki so na jezikovnih taborih izboljševali svoje znanje slovenskega jezika in ob tem spoznavali Kekčevo deželo, do planincev, ki so se tudi letos podali na najvišji slovenski vrh. Jim je uspelo? Predstavimo Januša Küharja, znanega in za porabske rojake zelo pomembnega duhovnika, in se ustavimo v trgovinici lokalnih produktov, ki je odprla vrata na slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku.
Preverjamo poletni utrip na avstrijskem Koroškem. Pridružimo se mladim umetnikom na Rebrci in udeležencem tedna jezika in športa v Šentjanžu v Rožu, kjer je odziv letos presegel vsa pričakovanja. Ustavimo se v dolini Lepene pri Železni Kapli. Kdaj bodo Sveče in Mače vendarle dobile dvojezične krajevne table? Tatjana Feinig, ki je dosegla sprejetje odloka v občinskem svetu Bistrice v Rožu, napoveduje, da bodo table postavili brez posebnih najav. Zakaj? Prisluhnite!
Zdajšnja italijanska vlada se zaveda, da bo treba rešiti odprta vprašanja s slovensko narodno skupnostjo, ugotavlja senatorka Tatjana Rojc. O uporu proti nacizmu na avstrijskem Koroškem in negovanju kulture spominjanja se pogovarjamo z Evo Hartmann in dr. Danielom Wuttijem, članoma pomlajenega vodstva društva Peršman. Odpravimo se v Pulj, kjer so ob 20-letnici delovanja društva Istra odkrili spominsko ploščo Ivanu Cankarju, in v Zagreb, kjer so ob 30-letnici Slovenije odkrili doprsni kip Bojana Stupice. V Novigradu obiščemo prvo knjižnico na plaži v hrvaški Istri. V Porabju pa se pridružimo nosilcem slovenske olimpijske bakle. Dež ni ustavil rojakov, ki so jo navdušeno ponesli po porabskih vaseh.
Osamosvojitve Slovenije se živo spominjajo tudi rojaki iz sosednjih držav. Kako so tedanje razmere spremljali in kako doživljali? Kaj so jim prinesla tri desetletja samostojne države in kaj si želijo? O tem razmišljajo novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence in gospodarstvenik Edi Kraus, oba iz Furlanije – Julijske krajine, dolgoletni predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök, koroški slovenski odvetnik Matevž Grilc, vodja celovškega Unikuma Emil Krištof, novinarka z Reke Marjana Mirković in predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem dr. Barbara Riman. Prisluhnite!
Delovanje Radia Agora, dobitnika Rizzijeve nagrade za medkulturno sporazumevanje in sožitje na avstrijskem Koroškem, dokazuje, da so svobodni mediji in neodvisno pravosodje ključni za demokracijo. Kako 30 let Slovenije vidi predsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca Benjamin Wakounig in kakšne spomine na osamosvojitev ima predsednik Slovenskega doma Zagreb Darko Šonc? Predstavljamo Jezik na klik, projekt Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu in centralnega urada za slovenski jezik. V Porabju pa se pridružimo murskosoboškemu Bibliobus, ki že 20 let pomaga pri širjenju bralne kulture.
Z ravnateljico tržaškega liceja France Prešeren Loredano Guštin potegnemo črto pod še eno nenavadno šolsko leto. Odvetnik Matevž Grilc, dolgoletni predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev in dobitnik tokratne Tischlerjeve nagrade, razmišlja o zgodovini in sedanjosti koroških Slovencev. Kako se obuja kulturno življenje v Porabju, pojasnjuje predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs. Marko Pogačar, eno vidnejših imen sodobne hrvaške književnosti, pa razmišlja o literaturi, uporu, svojih slovenskih koreninah in identiteti.
Koroškemu slovenskemu okoljevarstveniku Štefanu Merkaču dela nikoli ne zmanjka. Gšeft je najnovejši projekt, ki ga je zagnal skupaj s tremi rojaki v Šmihelu pri Pliberku. Predsednica kulturnega društva Muzej rezijanskih ljudi Luigia Negro pripoveduje o dogajanju v Reziji, kjer težko pričakujejo obiskovalce. V Slovenskem domu Bazovica na Reki se pridružimo udeležencem Goranove pomladi, najstarejše pesniške prireditve na Hrvaškem. Županja Sakalovcev Valerija Rogan pa med drugim pojasni, kaj načrtujejo v tej porabski občini v prihodnjih mesecih.
Tržaški slovenski glasbenik, harmonikar Denis Novato je postal vitez italijanske republike. Je namreč dobitnik visokega odlikovanja – red za zasluge - za dosežke na kulturnem in socialnem področju. Madžarsko odlikovanje za narodne skupnosti je tokrat dobil porabski Slovenec Šandor Bedič. Letošnje leto je čudovito tudi za družino Gotthardt. 25-letna literatka Verena Gotthardt je nominirana za nagrado Ingeborg Bachmann. Oče Vincenc Gotthardt pa se je z literarnim prvencem uvrstil med peterico finalistov za nagrado Kresnik. Prisluhnite jim!
Tržaški slovenski literat Marko Kravos je postal vitez italijanske republike. Predsednik Mattarella ga je namreč odlikoval z "Redom za zasluge" na kulturnem, umetniškem in družbenem področju. V Slovenski študijski knjižnici v Celovcu v projektu Bralna značka sodelujejo več kot 40 let. Z Danico Bojković, predsednico društva Ajda iz Umaga, potegnemo črto po 10-letnico delovanja. Z oblikovalko umetniške keramike Leo Bernetič Zelenko pa se pogovarjamo o Grožnjanu, nekoč mestu umetnikov, ki to ni več. Kako pa je z razvojnim programom slovenskega Porabja?
66 let po podpisu avstrijske državne pogodbe nas zanima, kako so z uresničevanjem pravic, zapisanih v 7. členu, zadovoljni Slovenci na avstrijskem Štajerskem. Preverjamo, kako je bila na lokalnih volitvah na Hrvaškem uspešna peščica rojakov in rojakinj, ki so kandidirali na različnih listah. Epidemija je pouku slovenščine postavila dodatne izzive. Odziv nanje so lahko tudi primeri dobrih praks. Pred veliki preizkušnjami so v teh časih kulturne ustanove. Goriški Kulturni dom, ki praznuje 40-letnico delovanja, odprtih vrat začenja z obeleževanjem jubiljeja. Kaj pa si od letošnje kolesarske dirke po Italiji obetata obe Gorici?
Z izboljšanjem razmere v Furlaniji – Julijski krajini se postopoma vrača tudi kulturno življenje. Odpirajo se gledališča in slovenski kulturni domovi. Ob bližajoči se 66. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe z znamenitim 7. členom se o . Kaj je botrovalo temu pomembnemu členu in kako je s slovensko notifikacijo nasledstva pogodbe, aktualno že 30 let, se pogovarjamo z dr. Borisom Jesihom in dr. Danijelom Grafenauerjem. Gostimo Dunjo Siuc Valković, dejavno rojakinjo z Reke, ki med drugim kandidira na lokalnih volitvah. Pridružimo se članicam likovne skupine v reški Bazovici. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss pa med drugim spregovori o projektu, namenjenem finančni podpori porabskim podjetnikom.
Na lokalnih volitvah, ki bodo na Hrvaškem potekale sredi maja, se za vodenje Varaždinske županije poteguje tudi saborska poslanka, rojakinja Barbara Antolić Vupora. Zakaj se je odločila za kandidaturo in kakšne možnosti ima za izvolitev? Predstavljamo projekt Spomeniki prihodnosti, namenjen ohranjanju spomina na boj proti nacifašizmu v Furlaniji -Julijski krajini. Podrobneje tudi o letošnjih načrtih Mreže Alpe - Jadran, ki povezuje mlade Slovence iz vseh štirih sosednjih držav, in o projektu Poglej čez, namenjenem čezmejnim praksam. Zanima nas tudi, kaj pomeni selitev monoštrske gimnazije, najstarejše posvetne gimnazije v Železni županji, pod okrilje cerkve. Kako bo tam v prihodnje s poukom slovenščine? Prisluhnite!
Kaj je koroškim Slovencem prinesel celovški kompromisni dogovor, podpisan pred 10 leti? Kako so do dvojezičnih krajevnih tabel prišli v Šentjakobu v Rožu? Gostimo podpredsednico Zveze slovenskih društev na Hrvaškem in reške Bazovice doktorico Jasmino Dlačić. Z ravnateljico Agico Holec se pogovarjamo o razmerah na dvojezični osnovni šoli v Števanovcih, s tržaškim psihologom in psihoterapevtom Iztokom Spetičem pa tudi o premikih, ki jih je v Italiji na področju psihološke pomoči učencem spodbudila epidemija.
S slovesno otvoritvijo Feiglove knjižnice v Trgovskem domu v Gorici se začenja novo obdobje ne le za tam živečo slovensko narodno skupnost. Goričane bosta jeseni skupaj obiskala tudi predsednika Slovenije in Italije. Kaj pristojni ministrici sporočajo Slovenci na Hrvaškem? Zveza Slovencev na Madžarskem bo mladim, ki načrtujejo študij v Sloveniji, pomagala pri učenju slovenskega jezika. Prav mladi rojaki na Madžarskem imajo s slovenščino največ težav. To je pokazala tudi raziskava o jezikovnih profilih mladih v zamejstvu. Kakšne so ugotovitve? Prisluhnite!
V Avstriji je samotestiranje učencev in dijakov postalo uveljavljena praksa. Kako jim je to uspelo, pojasnjuje ravnatelj ljudske šole v Šmihelu pri Pliberku Danilo Katz. Lojze Dolinar je prvi koroški Slovenec na mestu podžupana Celovca. Kaj je največji izziv in kako bo z dvojezičnostjo v mestu, kjer živi največ koroških Slovencev? Na Reki obiščemo Hišo otrok, enega izmed uspešnih projektov Evropske prestolnice kulture. Spregovorimo o razstavi »Z ognjem in mečem. Italijanska okupacija Jugoslavije 1941 – 1943«, namenjeni soočenju Italije s fašističnimi zločini, in se posvetimo zgodovini monoštrske gimnazije, ustanovljene 1893, prve na območju nekdanje Slovenske krajine.
Tradicionalni koncert Koroška poje, ki ga pripravlja Krščanska kulturna zveza, je bil zaradi ukrepov, ki onemogočajo zbiranje in zborovsko petje, virtualen. Na koncertu, ki so ga posneli v Kulturnem domu Pliberk, so tokrat nastopili znani koroški slovenski solisti, med njimi uveljavljeni operni pevke in pevci, ter instrumentalisti. Slovenske ljudske pesmi, skladbe znanih skladateljev in popevke so se prepletale z deli pesnic in pesnikov z obeh strani Karavank. Posnetek koncerta, ki so ga premierno prek spleta predvajali 14. marca letos, predvajamo v tokratni oddaji.
Konec julija bo minilo 170 let od ustanovitve Mohorjeve družbe. Celovška Mohorjeva danes ni le založba in knjigarna. Ena njenih pomembnejših dejavnosti je dvojezična vzgoja in izobraževanje. Kakšna ustanova je postala Mohorjeva družba in kaj pomeni za koroške Slovence, pojasnjuje direktor dr. Karl Hren. Gostimo režiserko Jasmin Kovic, goriško Slovenko, ki se poklicno ukvarja z režijo gledaliških in glasbenih predstav, muzikalov in opere, podpisala pa se je tudi pod film ob 20 letnici zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Porabski Slovenci lahko v Čepincih enkrat tedensko opravijo hitri test na okužbo z novim koronavirusom. Kako so sprejeli to možnost? Prisluhnite!
Organizacije Slovencev v Italiji bodo morale, kot kaže, za svoje delovanje najemati posojila. Denar, ki jim ga namenja država, naj bi namreč dobivali po obrokih. Gre za še enega v vrsti birokratskih zapletov, tipičnih za Italijo, pravi naš gost, deželni tajnik Slovenske kulturno-gospodarske zveze Livio Semolič, vrsto let vpet tudi v vračanje in obnovo za skupnost zelo pomembnih narodnih domov v Gorici in Trstu. Občina Dolina in Občina Hrpelje-Kozina obeležujeta 40-letnico prve Odprte meje, posebej pomembne v časih zaprte meje. Avstrija se je dobro odrezala pri pomoči v pandemiji prizadetemu gospodarstvu, je prepričan dr. Marian Wakounig. Kljub temu pa razmere tudi pri naših severnih sosedih niso spodbudne. Kakšne ukrepe so sprejeli pristojni, kako je prizadetim na pomoč priskočila davčna uprava? Kako pri življenju ohranjajo kulturna društva? Prisluhnite!
Krepitev skrajnih desnih strank ogroža pravice žensk in jih potiska v nekdanje patriarhalne vzorce, se strinja Daniela Topar, predsednica Zveze slovenskih žensk. Organizacija s skoraj 80-letno tradicijo skuša na različne načine krepiti samozavest koroških Slovenk, da bi dejavneje nastopile tudi na političnem prizorišču. Šola na daljavo učencem povzroča različne težave in vpliva na zelo pomembno socializacijo, opozarja Primož Strani, ravnatelj izobraževalnega zavoda Jožef Štefan iz Trsta. Sporočilo, ki ga dobivajo dijaki z odprtimi trgovskimi centri in zaprtimi šolami, ne more biti spodbudno, dodaja. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss pa predstavlja še nekaj projektov, pomembnih za porabske Slovence in krepitev njihovega položaja. Kako pa je z nadzorom programov, ki jih financira madžarska vlada? Prisluhnite!
Neveljaven email naslov