Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rokometni novinar Lojze Grčman je spisal biografijo dolgoletnega kapetana slovenske reprezentance Uroša Zormana. Eden najuspešenejših slovenskih rokometašev je znan po tem, da je brez dlake na jeziku. Kavčarji to zagotovo dobro veste. V teh dneh pa lahko iz kavča berete njegovo biografijo.
Biografij najuspešnejših slovenskih športnikov je malo. Rokomet je bil sploh zapostavljen. Uroš Zorman je zaradi svojih uspehov in ugleda več kot dovolj privlačno gradivo za pisanje
Ljubljančan Uroš Zorman je v zadnjih dveh desetletjih ljubitelje rokometa navduševal v dresih štirih klubov in dresu slovenske reprezentance. Prereza njegove kariere se je lotil dolgoletni novinar Lojze Grčman. “Na začetku mu ideja ni bila všeč, ker se ne želi izpostavljati. Ko pa sva to malce bolj dorekla, ko sem mu stvar predstavil in podrobneje razložil, se mu je to zdelo v redu. Vse se je nato odvijalo s pravo energijo,” pove Grčman.
Štirikratni evropski klubski prvak s tremi različnimi klubi je iztočnico za naslov knjige, ki je že na voljo tudi na spletu in jo lahko torej berete tudi s kavča, v svojih izjavah ponudil kar sam – Tako, kot sem rekel. Zasebnost je ostala zunaj knjige.
“Apeliral sem, da je to knjiga po športni plati. Nisem želel preveč vmešavati družine in privatnega življenja. Seveda, tu so tudi zgodbe, ki niso in ne smejo biti za javnost, in to smo pustili.” – Uroš Zorman
Uradna številka je 232 strani. V 40 poglavjih je veliko slik. Posebno poglavje je namenjeno pokojnemu strokovnjaku Miru Požunu. Eno od poglavij je namenjeno tudi radijskemu reporterju Rajku Dolinšku, kjer je govor tudi o nepozabni kavčarski aferi v Katarju.
“Knjigo bodo lažje prebrali na kavču, če smo že pri kavčarjih (smeh). V teh časih bodo morda nekateri knjigo lažje prebrali. Knjige nismo izdali, da bi komu spremenili mišljenje o meni. Meni je najpomembnejše, kaj si o meni mislijo moji bližnji. Če bo še kdo spremenil mišljenje, pa še toliko bolje. Jaz nisem noben bav bav ali črna ovca.” – Uroš Zorman
Veliko zanimanje za biografijo že velja na Poljskem, kjer je Zorman začel trenersko kariero.
“Zelo sem se nasmejal, ko so mi zgodbe pripovedovali njegovi prijatelji iz srednješolskih dni. Ko je opravljal policijsko prakso, je nekoč, po nesreči, napisal listek za parkiranje soigralcu, fantu, s katerim se je Uroš celo vozil na trening.” – Lojze Grčman
Rokometni novinar Lojze Grčman je spisal biografijo dolgoletnega kapetana slovenske reprezentance Uroša Zormana. Eden najuspešenejših slovenskih rokometašev je znan po tem, da je brez dlake na jeziku. Kavčarji to zagotovo dobro veste. V teh dneh pa lahko iz kavča berete njegovo biografijo.
Biografij najuspešnejših slovenskih športnikov je malo. Rokomet je bil sploh zapostavljen. Uroš Zorman je zaradi svojih uspehov in ugleda več kot dovolj privlačno gradivo za pisanje
Ljubljančan Uroš Zorman je v zadnjih dveh desetletjih ljubitelje rokometa navduševal v dresih štirih klubov in dresu slovenske reprezentance. Prereza njegove kariere se je lotil dolgoletni novinar Lojze Grčman. “Na začetku mu ideja ni bila všeč, ker se ne želi izpostavljati. Ko pa sva to malce bolj dorekla, ko sem mu stvar predstavil in podrobneje razložil, se mu je to zdelo v redu. Vse se je nato odvijalo s pravo energijo,” pove Grčman.
Štirikratni evropski klubski prvak s tremi različnimi klubi je iztočnico za naslov knjige, ki je že na voljo tudi na spletu in jo lahko torej berete tudi s kavča, v svojih izjavah ponudil kar sam – Tako, kot sem rekel. Zasebnost je ostala zunaj knjige.
“Apeliral sem, da je to knjiga po športni plati. Nisem želel preveč vmešavati družine in privatnega življenja. Seveda, tu so tudi zgodbe, ki niso in ne smejo biti za javnost, in to smo pustili.” – Uroš Zorman
Uradna številka je 232 strani. V 40 poglavjih je veliko slik. Posebno poglavje je namenjeno pokojnemu strokovnjaku Miru Požunu. Eno od poglavij je namenjeno tudi radijskemu reporterju Rajku Dolinšku, kjer je govor tudi o nepozabni kavčarski aferi v Katarju.
“Knjigo bodo lažje prebrali na kavču, če smo že pri kavčarjih (smeh). V teh časih bodo morda nekateri knjigo lažje prebrali. Knjige nismo izdali, da bi komu spremenili mišljenje o meni. Meni je najpomembnejše, kaj si o meni mislijo moji bližnji. Če bo še kdo spremenil mišljenje, pa še toliko bolje. Jaz nisem noben bav bav ali črna ovca.” – Uroš Zorman
Veliko zanimanje za biografijo že velja na Poljskem, kjer je Zorman začel trenersko kariero.
“Zelo sem se nasmejal, ko so mi zgodbe pripovedovali njegovi prijatelji iz srednješolskih dni. Ko je opravljal policijsko prakso, je nekoč, po nesreči, napisal listek za parkiranje soigralcu, fantu, s katerim se je Uroš celo vozil na trening.” – Lojze Grčman
Robert Mastnak je oče drugega današnjega dobitnika medalje Tima Mastnaka. Po tekmi se je z njim pogovarjal Igor Tominec.
Peter Kotnik je oče Glorie Kotnik. Sam je trener v deskanju na snegu in po današnji osvojeni medalji se je z njim pogovarjal Igor Tominec.
Tim Mastnak je v paralelnem veleslalomu osvojil srebro. Z njim se je pogovarjal Igor Tominec
V Džangdžjakovu so slovenski smučarski skakalci in skakalke poskrbeli za tretje odličje na igrah, drugo zlato. Slovenija je zmagala na mešani ekipni tekmi in prepričljivo, z ogromno prednostjo ugnala tekmice. V oddaji lahko slišite kako je Peter Prevc doživel svojo tretjo olimpijsko medaljo in da je bilo Uršo Bogataj strah med preverjanjem opreme, skoke štirih skakalk so namreč razveljavili zaradi neustrezne opreme. Pester dan na Kitajskem so dopolnili še alpski smučarji in smučarke ter biatlonki. Jutri v lovu na nove vrhunske uvrstitve še deskarji na snegu in smučarski tekači.
Slovenska mešana ekipa v postavi Nika Križnar, Timi Zajc, Urša Bogataj in Peter Prevc je na olimpijski tekmi poletela do zlata. Po zaslugi zlatega kvarteta bo dvanajstič pod petimi krogi zadonela Zdravljica. Po tekmi se je z njimi pogovarjal Dare Rupar.
V Džangdžjakovu je bila slovenska smučarsko-skakalna odprava blizu novemu odličju. Eden najboljših slovenskih tekmovalcev, Peter Prevc, je novo kolajno na največjem dogodku zgrešil zgolj za pol točke. V skakalnem centru v Džangdžjakovu je zadonela Zdravljica po podelitvi odličij skakalkam, ki že pogledujejo proti jutrišnji tekmi mešanih ekip, na kateri bo Slovenija med favoriti za najvišja mesta.
Naša današnja gostja je nekdanja vrhunska smučarka in udeleženka olimpijskih iger v Torinu, Urška Rabič Bevc. Pri desetih letih je zmagala na državnem prvenstvu, po koncu tekme pa imela svoj prvi intervju. Novinar jo je med drugim vprašal tudi, kakšna so njena pričakovanja za nadaljevanje smučarske kariere, a vprašanja, pravi, ni ravno razumela. Zato je na koncu dejala, da pričakuje kar medaljo na olimpijskih igrah. Še danes jo prijatelji radi opomnijo, da niso pozabili na njeno obljubo. Danes z možem Jakom živita na meji med New Yorkom in Massachusettsom, kjer skupaj delata v smučarski šoli, redno in z veseljem pa se Urška vrača tudi v domačo Mojstrano. Z njo se je pogovarjala Nina Smole.
Slovenske skakalke so gotovo navdihnile tudi ostale slovenske športnike v Pekingu. Takšen navdih je deskar Žan Košir potreboval, potem ko je od prihoda do petkovega otvoritvenega večera več kot teden dni prebil v izolaciji zaradi okužbe s koronavirusom. Počuti se dobro, v soboto je prvič po daljšem času stal na deski, danes (nedelja) pa treniral tudi na postavljeni progi. Z enim od štirih najuspešnejših deskarjev olimpijskih iger, vsi imajo po tri medalje, se je v snežnem parku Genting pogovarjal Uroš Volk.
V Pekingu sta se v športno večnost zapisali slovenski smučarski skakalki. Urša Bogataj je postala olimpijska prvakinja na srednji skakalnici, slovenski uspeh pa je z bronastim odličjem dopolnila Nika Križnar. V oddaji boste izvedeli, da sta skakalki zelo dobri prijateljici, spoznali boste tvorca uspehov ženskih smučarskih skokov Zorana Zupančiča, oče zlate olimpijke Matjaž pa je izpostavil uspešno delo s psihologom v zadnjih letih.
Pogovor z Matjažem Bogatajem, očetom olimpijske prvakinje v smučarskih skokih.
Spominjamo se bivših olimpijcev, ki so Slovenijo zastopali na zimskih olimpijskih igrah. Eden izmed njih je Robert Kerštajn. Leta 1992 je na igrah v Albertvillu tekmoval v teku na smučeh. Njegov oče, Alojz, je tudi tekmoval na olimpijskih igrah. Oba sta pri isti starosti nastopila na igrah in imela isto startno številko. 54-letni Robert zdaj uspešno nadaljuje poklicno pot, saj je pred leti doktoriral na fakulteti za šport in na osnovni šoli na Jesenicah deluje kot ravnatelj. Z njim se je pred začetkom iger pogovarjal Miha Trošt.
Urša Bogataj je olimpijska prvakinja, Nika Križnar je bronasta.
V Pekingu so se z uradno slovesnostjo na stadionu Ptičje gnezdo začele 24. zimske olimpijske igre, na katerih bo sodelovalo skoraj tri tisoč športnikov in športnic iz 91. držav. Slovensko olimpijsko reprezentanco sta na stadion v kitajski prestolnici z vihtenjem zastave popeljala alpska smučarka Ilka Štuhec in deskar na snegu Rok Marguč. V boje za odličja pa se bodo kot prve podale smučarske skakalke.
Kako olimpijski utrip in trenutno razpoloženje na Kitajskem vidi eden izmed Slovencev na začasnem delu na Kitajskem. Košarkarski trener Memi Bečirovič je v zadnjih letih dobro spoznal način življenja na Kitajskem in njihove navade.
Letošnje zimske olimpijske igre bodo posebne z več zornih kotov. Ste vedeli, da v Pekingu februarja v povprečju sneži dve uri in pol? Snega torej v naslednjih dneh zagotovo ne bo za odmet, ravno nasprotno. Na nobenem od prizorišč sneg ne bo naraven, kar pa ne bo motilo športnikov- ne ameriških, ki so kot edini na vseh dosedanjih zimskih olimpijskih igrah osvojili vsaj eno zlato medaljo, kot tudi ne tistih, ki prihajajo iz držav, ki snega še niso videli, ali pa se ta tam pojavi zelo redko.
Bližajo se 24. zimske olimpijske igre v Pekingu. V prispevku več o slovenski odpravi na Kitajsko.
Globalno gledano se prihajajočih iger v Pekingu že vse od samega izbora leta 2015 drži precej negativen predznak. V našem delu sveta je javnost tako ali tako nenaklonjena visokim stroškom iger, kar najbolj potrjuje dejstvo, da so kar štirje evropski kandidati zaradi vpliva javnega mnenja predčasno umaknili kandidaturo za igre 2022; pri izboru Pekinga oziroma Kitajske pa gre še za vprašanje spoštovanja človekovih pravic, politična vprašanja in za nameček na koncu še za povsem zdravstveno-varnostno vprašanje v povezavi s covidom-19, ki ga seveda nihče ni mogel predvideti, vendar bo to slednje lahko še kako vplivalo na športne dosežke na igrah.
Slovenska reprezentanca se počasi zbira na prizorišču olimpijskih iger v Pekingu. Na kaj pa pred igrami ob misli na Kitajsko pomislijo nekateri slovenski olimpijci?
Olimpijske igre vselej izluščijo zanimive, nenavadne in presunljive zgodbe. Ob igrah v Pekingu se jim bomo posvetili tudi na Valu 202, za uvod pa vam ponujamo spomin na eno najbolj nenavadnih slovenskih športnih zgodb, ki se je v Vancouvru leta 2010 dotaknila tudi svetovne športne javnosti. Petra Majdič je tedaj osvojila bronasto medaljo in poskrbela za vrhunec svoje izjemno bogate kariere. Pot do olimpijskega zmagovalnega odra je bila trnova. Majdičeva je v Salt Lake Cityju leta 2002 in v Torinu štiri leta prej doživela precejšnje razočaranje, pred svojo življenjsko tekmo pa se je na ogrevanju poškodovala, ko je padla v luknjo ob progi. O tistem dnevu v Vancouvru se je pogovarjala z Lukom Petričem ter podoživela sladko-grenke trenutke iz bolnišnice, kako je padec v tisto luknjo vplival na njen nastop in tudi, kako so jo prejšnji olimpijski nastopi gnali naprej.
"Navijal bom za Švede, ker je to rokomet prihodnosti", je v zadnjem Cepelinu o Euru 2022 pred finalom dejal Jure Natek. Na prvenstvu so se tudi najuspešnejše reprezentance zanašale večinoma na gole iz prodorov in manj na bombarderje z razdalje. Finalista sta Španija in Švedska, oba igrata tudi za zgodovinsko statistiko, naslednika Ljubomirja Vranješa pa čaka hitro in težko delo, saj so predkvalifikacije za svetovno prvenstvo takorekoč pred vrati.
Neveljaven email naslov