Valižan Martin

Dvotedenski seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki poteka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je v petdesetih letih obstoja tisočim tujcev predstavil Slovenijo. Mnogim je bila to motivacija za nadaljnje delo s slovenščino in širjenje vedenja o naši državi. Eden od udeležencev letošnjega seminarja je tudi 65-letni Valižan Martin, ki ob učenju slovenščine spoznava naše naravne in kulturne znamenitosti. Za seboj ima zanimivo osebno zgodbo, saj je dve desetletji delal na britanskem BBC-ju.

Delal sem večinoma na radiu, kasneje tudi na televiziji, kjer sem opravljal delo producenta in ne napovedovalca ali dopisnika. Najtežja stvar v novinarstvu je ta, da prispeš na kraj, kjer se nekaj dogaja, vendar ne veš natanko, kaj.

In kako se je znašel pri nas v Sloveniji? Njegova pot od dela na BBC-ju do učenja slovenščine v Ljubljani je bila zelo pestra in razgibana.

Upokojil sem se pred nekaj leti, sicer pa sem po odhodu z BBC-ja štiri leta deloval v organizaciji Greenpeace in se nato znova vrnil na BBC. Delal sem tudi na področju odnosov z javnostmi in se nato upokojil. Zdaj pa se tukaj, v Sloveniji, učim vaš jezik.

Za našo državo je sicer vedel že vse od naše osamosvojitve, pred nekaj leti pa mu je prijatelj povedal za festival praženega krompirja in Martin se je odločil, da Slovenijo obišče tudi sam. Ljudje pri nas so se mu zdeli zanimivi, pohvalil je tudi slovensko kulinariko, hkrati pa priznal, da je naš jezik zelo zahteven.

Velik del svojega življenja sem namenil učenju jezikov in v večjem delu Evrope nimam težav pri komuniciranju. Od zahoda Portugalske pa vse do Trsta se dobro znajdem, potem pa naletim na nekakšen zid, nepremostljivo oviro. V slovenskem jeziku je zelo malo besed, ki izvirajo iz romanskih jezikov, tako da mi znanje tujih jezikov ne pomaga kaj dosti.

Kakšen pa se mu zdi učni proces na seminarju slovenskega jezika, literature in kulture? Kljub nekaterim jezikovnim zagatam Martin pravi, da ni izgubil volje do učenja jezika in spoznavanja naravnih ter kulturnih znamenitosti.

Moje učenje slovenščine je omejeno na knjige in nekaj večernih predavanj na fakulteti. Na žalost nimam konstantnega stika z govorjenim jezikom, kar celoten proces učenja nekoliko zavre. Mi je pa všeč, da imamo poleg učenja tudi nekatere druge aktivnosti, ta vikend se recimo odpravljamo v Piran in v Postojnsko jamo. Nisem prepričan, ali si res želim obiskati jamo, saj ne želim vznemirjati človeške ribice. Ne razumite me napačno, vesel sem, da so tam, v jami, vendar pa jim s svojim prihodom ne želim povzročati težav.

Martin sicer pravi, da je največja razlika med Anglijo in Slovenijo v ljudeh. O sonarodnjakih ima namreč zelo kritično, na trenutke celo cinično mnenje, saj ima po njegovem mnenju večina Angležev vzvišen odnos do tujih narodov in kultur. Sam takšnih težav nima, zato mu sredi poletja ni težko sedeti v učilnici in spoznavati nove besede – za to ni nikoli prepozno.

Vedno sem veliko potoval, odkrival druge kulture in bral knjige v tujih jezikih. Mislim, da bi morali predvsem Angleži početi enako in pri učenju vztrajati. V nasprotnem primeru postaneš enak kot človeška ribica, živiš v jami in nimaš prave predstave o svetu. Če pomislim na ubogo ribico, lahko hitro ugotovim, da je v Angliji veliko ljudi prav takšnih.