Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Upokojenka Martina Šuhel je pretekli vikend pred vročino pobegnila na Pokljuko. Na kraško planoto se je odpravila s svojima zvestima prijateljicama, s katerima počne skoraj vse. Skupaj hodijo v planine in počitnikujejo ob morju. Kako so prijateljice preživele krajši pobeg v naravo, nam bo sogovornica zaupala ob obisku našega radijskega studia. Spregovorila bo tudi o svoji vedoželjnosti, za katero pravi, da ji je bila položena v zibelko in o knjigah, za katere ji ob vseh ostalih aktivnostih skoraj zmanjka časa. Pripravlja: Darja Pograjc.
Pogovor z upokojenko Martino Šuhel
Za upokojenko Martino Šuhel je precej pester konec tedna – obogatila sta ga dva dogodka, med njima pa “po študentsko” kratka noč. V sredo zvečer so si prijateljice ogledale premiero filma 45 let na Ljubljanskem gradu. Film pod zvezdami je sicer Martina s prijateljicami letos že večkrat obiskala.
Okrog polnoči smo prišle domov in bila je resnično kratka noč, kajti zgodaj zjutraj smo se odpravile na Pokljuko. Tam smo si rezervirale tri dni v hotelu. Že samo to, da je na Pokljuki čez dan temperatura vsaj 10 stopinj manj kot v Ljubljani in tudi ponoči se lepo ohladi tako, da se dobro spi.
Prijateljice so na Pokljuki veliko hodile, obiskale planinske koče, planšarije in “si privoščile kislo mleko z ajdovimi in koruznimi žganci pa sirotko“.
“Vedoželjnost mislim, da mi je bila položena že v zibelko in imela sem veliko srečo, da so jo učitelji in učiteljice v osnovni šoli spodbujali,” pravi sogovornica. Na vasi namreč niso imeli šolske knjižnice, svojo zasebno knjižnico je imel le šolski upravitelj in njegova žena je Martini redno posojala knjige. Čeprav ji ni uspelo uresničiti svoje želje po vpisu na fakulteto – končala je srednjo ekonomsko šolo in se takoj zaposlila – nad željo po študiju ni obupala. Zdaj se že nekaj let udeležuje predavanj na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, kjer uživa v nabiranju znanj, ki so jo vedno zanimala, in v družbi vedoželjnih sošolcev.
Že od malega sem zelo občutljiva za krivice, ki se dogajajo v družbi. Predvsem ko gre za ljudi, ki so potisnjeni na rob družbe. Zelo me moti vedno bolj razraščajoča družbena neenakost oz. bom rekla, da sem žalostna zaradi tega.
Sogovornica se je odločila, da poskuša na tem področju nekaj storiti. V Društvu civilnih invalidov vojn Slovenije kot podporna članica invalidom s pogovorom lepša dneve, skupaj hodijo na izlete, pomaga pa jim tudi pri organizaciji raznih akcij ali kulturnih proslav. Letos je bilo ustanovljeno Združenje etažnih lastnikov Slovenije, kjer kot članica opozarja na doseganje določenih sprememb v stanovanjski zakonodaji na področju upravljanja stanovanjskih stavb, kjer je več odprtih problemov in nepravilnosti. Deluje tudi kot podpornica Gibanja za pravično družbo in se trudi, da bi bila aktivistka.
Ena redkih stvari, ki se je Martina Šuhel v življenju ni uspela lotiti je izpit za avto. A za to ji ni preveč žal: “Nikoli nisem čutila posebnega veselja in talenta za vožnjo.”
Sem se zelo navadila na to, da nisem voznica. Obožujem vlake! Zelo rada se vozim z vlakom, ker na vlaku vedno srečam zanimive ljudi.
893 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Upokojenka Martina Šuhel je pretekli vikend pred vročino pobegnila na Pokljuko. Na kraško planoto se je odpravila s svojima zvestima prijateljicama, s katerima počne skoraj vse. Skupaj hodijo v planine in počitnikujejo ob morju. Kako so prijateljice preživele krajši pobeg v naravo, nam bo sogovornica zaupala ob obisku našega radijskega studia. Spregovorila bo tudi o svoji vedoželjnosti, za katero pravi, da ji je bila položena v zibelko in o knjigah, za katere ji ob vseh ostalih aktivnostih skoraj zmanjka časa. Pripravlja: Darja Pograjc.
Pogovor z upokojenko Martino Šuhel
Za upokojenko Martino Šuhel je precej pester konec tedna – obogatila sta ga dva dogodka, med njima pa “po študentsko” kratka noč. V sredo zvečer so si prijateljice ogledale premiero filma 45 let na Ljubljanskem gradu. Film pod zvezdami je sicer Martina s prijateljicami letos že večkrat obiskala.
Okrog polnoči smo prišle domov in bila je resnično kratka noč, kajti zgodaj zjutraj smo se odpravile na Pokljuko. Tam smo si rezervirale tri dni v hotelu. Že samo to, da je na Pokljuki čez dan temperatura vsaj 10 stopinj manj kot v Ljubljani in tudi ponoči se lepo ohladi tako, da se dobro spi.
Prijateljice so na Pokljuki veliko hodile, obiskale planinske koče, planšarije in “si privoščile kislo mleko z ajdovimi in koruznimi žganci pa sirotko“.
“Vedoželjnost mislim, da mi je bila položena že v zibelko in imela sem veliko srečo, da so jo učitelji in učiteljice v osnovni šoli spodbujali,” pravi sogovornica. Na vasi namreč niso imeli šolske knjižnice, svojo zasebno knjižnico je imel le šolski upravitelj in njegova žena je Martini redno posojala knjige. Čeprav ji ni uspelo uresničiti svoje želje po vpisu na fakulteto – končala je srednjo ekonomsko šolo in se takoj zaposlila – nad željo po študiju ni obupala. Zdaj se že nekaj let udeležuje predavanj na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, kjer uživa v nabiranju znanj, ki so jo vedno zanimala, in v družbi vedoželjnih sošolcev.
Že od malega sem zelo občutljiva za krivice, ki se dogajajo v družbi. Predvsem ko gre za ljudi, ki so potisnjeni na rob družbe. Zelo me moti vedno bolj razraščajoča družbena neenakost oz. bom rekla, da sem žalostna zaradi tega.
Sogovornica se je odločila, da poskuša na tem področju nekaj storiti. V Društvu civilnih invalidov vojn Slovenije kot podporna članica invalidom s pogovorom lepša dneve, skupaj hodijo na izlete, pomaga pa jim tudi pri organizaciji raznih akcij ali kulturnih proslav. Letos je bilo ustanovljeno Združenje etažnih lastnikov Slovenije, kjer kot članica opozarja na doseganje določenih sprememb v stanovanjski zakonodaji na področju upravljanja stanovanjskih stavb, kjer je več odprtih problemov in nepravilnosti. Deluje tudi kot podpornica Gibanja za pravično družbo in se trudi, da bi bila aktivistka.
Ena redkih stvari, ki se je Martina Šuhel v življenju ni uspela lotiti je izpit za avto. A za to ji ni preveč žal: “Nikoli nisem čutila posebnega veselja in talenta za vožnjo.”
Sem se zelo navadila na to, da nisem voznica. Obožujem vlake! Zelo rada se vozim z vlakom, ker na vlaku vedno srečam zanimive ljudi.
Božično - novoletni čas je nekaj posebnega tudi v Domovih starejših. Na zanimiv način so si ga popestrili v Domu starejših občanov Ljubljana Moste - Polje. Že pred leti so gospe v domu začele izdelovati igračke iz odpadnih cunjic, kako pa se ta zgodba nadaljuje, pa v tokratni oddaji Lucija Fatur z gosti.
Tako starejšim kot mlajšim so namenjeni programi Večgeneracijskega centra Posavje in že dve leti potekajo različne dejavnosti za t. i. ciljni skupini po posavskih občinah. V Brežicah so pred dnevi začeli plesne vaje in pred kakim mesecem tudi citrarsko delavnico. Tam je bila z mikrofonom tudi naša dopisnica Suzana Vahtarić.
Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrechtov dom hodila že prej kot prostovoljka, Luciji Fatur pa je najprej povedala, zakaj je kasneje prišla tudi sama.
Gospa Maja Gregorič se je na življenje v koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu že dodobra navadila, kot tudi na to, da zaradi invalidskega vozička ne more povsod, kamor bi si še želela. A našla je veliko stvari, ki jo razveseljujejo – v zadnjem času je to predvsem učenje francoščine. Pravzaprav nadaljevanje učenja in izpopolnjevanje znanja jezika. Rada namreč počne stvari, ki človeka izpopolnjujejo in dopolnjujejo. Z Majo Gregorič se je pogovarjala Lucija Fatur.
Gospa Marija Jevšenak pravi, da ima vsak dom za upokojence dve plati - na življenje v Lambrechtovem domu starejših v Slovenskih Konjicah se namreč še ni povsem navadila, čeprav, kot pravi, ji je udobno in se počuti varno. Prišla je pred tremi meseci, vendar je Luciji Fatur povedala, da že kar dobro pozna stanovalce.
Gospa Marija Šenk je ena tistih, ki se je sama odločila za odhod v dom starejših. Sicer ni rojena Gorenjka, je pa tam že dobršen del svojega življenja, ustvarila si je družino, zdaj pa je v Domu upokojencev Kranj, za katerega pravi, da je to zdaj njen pravi dom. Obiskala jo je Lucija Fatur.
Gospa Ida Kobale je na poti svojega življenja morala skozi nešteto stranpoti, zato se je pri 80-ih letih odločila za selitev v dom starejših. Na srečo je dobila prostor v Lambrechtovem domu v Slovenskih Konjicah, v bližini domačih.
Gospa Ljudmila Urbancl ima glasbo rada že vse življenje, a za učenje instrumenta nikoli ni bilo niti časa, še manj pa priložnosti. Svojo ljubezen do glasbe je uresničevala s petjem v zboru. V Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, kamor je prišla pred letom dni, je po bolezni lepo okrevala in se hitro vključila v dejavnosti. Bila pa je povsem presenečena, ko se je izkazalo, da njena dolgoletna želja sploh ni neuresničljiva. Gospa Milka, kakor jo kličejo, je zdaj prepričana, da za nobeno stvar zares nikoli ni prepozno. V Slovenj Gradcu jo je obiskala Lucija Fatur.
Gospa Kazimira Lužnik je tista svetlolasa gospa, ki s širokim nasmehom in visoko dvignjenimi rokami priteče v cilj vsakega maratona ali drugega teka, ki se ga udeleži. Je tista gospa, ki je letos dopolnila 85 let, pa zdaj že odšteva dneve do Ljubljanskega maratona. Na vrtu ima hišico za svoje pokale, saj se tekmovanj udeležuje že skoraj 40 let. Življenje jo je iz Kanala ob Soči pripeljalo v Slovenj Gradec, kjer sta bila z možem Milošem zaposlena v tamkajšnji bolnišnici, s štirimi otroki pa preživljala športno in glasbeno obarvan prosti čas. Danes, ko sta že v lepih letih, so dnevi zanju še vedno prekratki, gospa Kazimira poleg teka rada sede tudi za klavir in vodi pevski zbor.
Gospa Alojzija Neštecki, ki jo kličejo kar Slavka, je po upokojitvi odkrila dejavnost, s katero si zdaj, ko živi v DEOS Centru starejših v Notranjih Goricah, z veseljem krajša dneve. Prej ni o svoji umetniški žilici nikoli razmišljala, saj so jo zaposlovale druge reči, s katerimi se ukvarjamo v življenju. V domu se je hitro vključila v dejavnosti, zaposleni pa so ji pripravili prijetno presenečenje, je Luciji Fatur pred pogovorom z gospo Slavko Neštecki povedala direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice, Ana Petrič.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
»Ljudje smo naravnani zato, da nekaj ustvarjamo, da smo v pogonu, da se gibamo, ne samo, da v nekem kotičku ležiš in čakaš neizogibno.« Tako svojo aktivnost v zadnjem letu – sicer prvem letu statusa upokojenke – utemeljuje naša tokratna sogovornica v oddaji Storž. To je Majda Kuzmič, nekdanja učiteljica šivanja in krojenja na Srednji šoli za oblikovanje Maribor, ki se od poučevanja ni povsem poslovila. Z njo se je v majhni trgovini šivalnih strojev v Mariboru, kjer občasno ustvarja, pogovarjala Nataša Rašl.
Njegovo otroštvo in mladost sta močno zaznamovali italijanska okupacija in druga svetovna vojna, še bolj pa dobrega pol leta, preživetega v koncentracijskem taborišču Buchenwald. Tega še zdaj vsako leto obišče in se udeleži tamkajšnje spominske slovesnosti. V desetletjih po vojni pa je bilo ime danes 91-letnega Tomaža Vuka povezano predvsem z otroškimi čevlji in znamko Ciciban. V Mirnu pri Novi Gorici je Tomaža Vuka obiskala Andreja Čokl.
Veronika Židanek iz Radomelj pri Domžalah se je že nekaj let pred upokojitvijo začela ukvarjati s slikanjem, česar pa se je ob upokojitvi lotila z vso resnostjo. Prijateljica ji je rekla, da je nanašanje barv oblika meditacije, vendar je kmalu ugotovila, da je slikanje več kot le nanašanje barv, zato potrebuje tudi znanje. Najprej se je vključila v domače likovno društvo. Kasneje se je začela udeleževati tudi likovnih kolonij.
Kako bi lahko na poseben način obudili spomine na otroštvo? Študentje Univerze za tretje življenjsko obdobje so izvedli poseben program, ki povezuje peko kruha, spomine na mleko, kruh in druge spomine v povezavi s Staro Ljubljano, prostorom in arhiktekuro tega dela mesta. Stavbe in prostor so oživeli v pripovedi in v zapisu starejših študentov.
Univerza za tretje življenjsko obdobje se pripravlja na 36. študijsko leto. Ponujajo 60 izobraževalnih programov oz. kar 275 študijskih skupin. Poleg tedenskih srečanj organizirajo tudi različne dejavnosti ob študiju: gledališki in filmski abonma, prostovoljstvo, Enajsto šolo v knjigarni in podobno. Vpis že poteka, podrobnosti pa predstavljamo v tokratni oddaji.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Gospa Pavla Ahčin našteje že kar 91 let. Kolikor lahko, je še vedno aktivna, pravi, da let ne občuti, živi pa v Domu starejših občanov v Kamniku. Veliko spominov se je nabralo v njenem življenju, o katerih sta se pogovarjali z Lucijo Fatur.
Gospod Lojze in gospod Stane bivata v Domu starejših občanov v Kamniku v sosednjih sobah in prav vsak dan se srečata ob kavici. Gospod Stane je v domu že 10 let in se je domskemu ozračju in življenju že dobro privadil. Gospod Lojze pa je tam 13 mesecev. V domu obiskujeta prireditve, čas si krajšata na pevskih vajah. Vsak dan pa si popestrita s številnimi šalami, ki jih gospodu Lojzetu nikoli ne zmanjka.
Neveljaven email naslov
