Tokratnega sogovornika oddaje Storž smo poiskali na skrajnem robu Slovenije, tik ob italijanski meji. Že vse življenje se ukvarja z vinogradništvom, kar glede na njegovo lokacijo bivanja seveda ni čudno. Severina Gašparina, ki ga ljudje bolje poznajo kot Borisa in ki ga lahko vidite tudi na reklamnih panojih za tamkajšnjo vinsko klet, je v vasi Neblo v Goriških Brdih obiskala Andreja Čokl.

Vinogradnik in planinec Severin Gašparin iz Goriških Brd se dobro spominja časov, ko je bila državna meja velika prepreka

Tokratnega sogovornika oddaje Storž smo poiskali na skrajnem robu Slovenije, tik ob slovensko-italijanski meji. Že vse življenje se ukvarja z vinogradništvom, kar glede na njegovo lokacijo bivanja seveda ni čudno. Severin Gašparin, ki ga ljudje bolje poznajo kot Borisa in ki ga lahko vidite tudi na reklamnih panojih za tamkajšnjo vinsko klet, že od rojstva živi v vasi Neblo v Goriških Brdih. Zaradi obmejnega pasu so ljudje tam vedno živeli nekoliko drugače …

“Noč in dan smo bili pod kontrolo, vojska je hodila 24 ur na dan okoli hiše … Kontrolo je izvajala tudi policija, pa drugi organi, tako da ni bilo prav prijetno. Če je kdo prišel k nam, je moral imeti posebno dovoljenje. Tudi očetova sestra, brat … Pa še to le od sončnega vzhoda do zahoda, ponoči niso smeli ostati v stometrskem pasu ob meji. Tako da ni bilo prijetno, ves čas si imel občutek, da te nekdo opazuje.”

Meja pa ni vplivala na sodelovanje in medsosedsko pomoč.

“Ljudje so vedno živeli brez meje. Zmeraj se je sodelovalo, se pomagalo pri delu. Italijani nam, mi njim …”

Danes meje ni, tudi sicer je ves svet veliko bolj odprt. Vina, za katera grozdje prideluje tudi Severin Gašparin, sicer član zadruge, izvažajo po vsem svetu. Delo vinogradnika se je seveda zelo spremenilo, veliko je tehnoloških novosti, predvsem zaradi novih strojev. Naš sogovornik kljub temu, da je kmetijo in vinograde prevzel sin, še vedno redno dela v vinogradu. Poleg tega je zelo aktiven tudi kot planinec, sodeluje pri največji briški prireditvi Dnevi češenj in še ne razmišlja o “upokojitvi”.

“Ko smo prodali krave, zaradi katerih sem moral prej vedno biti doma, sem moral najti nekaj drugega. Hribi so mi bili vedno všeč, včlanil sem se v planinsko društvo, sem tudi markacist … Dvakrat na mesec imamo Brici organiziran pohod, tisto nedeljo vmes pa se naša druščina samostojno dogovori še za svoj izlet. Tako me za vikend ne najdete doma, razen kadar je trgatev.”