Tone Pridigar je upokojeni inženir gozdarstva, še posebej rad pa ima ptice

Tone Pridigar prihaja s Svetega Primoža na Pohorju. Narava je njegov drugi dom že od nekdaj. Pri izbiri poklica ni dosti okleval – odšel je na študij gozdarstva v Ljubljano in se po študiju tudi vrnil domov, v svojo naravo. Je velik ljubitelj in poznavalec ptic, udejstvuje se tudi kot lovec. Ker je njegov poklic pravzaprav kar način življenja, niti ne občuti, da je zdaj upokojenec.

Največjo zaslugo za to, da sem postal gozdar, ima zagotovo moj oče. Bil je prav tako gozdar in lovec in mi je zelo približal naravo. Bil je odličen poznavalec in opazovalec, čeprav kakšnih šol te smeri ni imel. Poleg tega pa smo živeli ob gozdu, ki je bil naše igrišče, naš drugi dom. Borovnice so rasle tako rekoč do našega praga. Takrat smo jih nabirali samo domačini, danes pride množica in v dveh dneh nimaš več česa nabirati.

Les je vzljubil tudi pri mizarju iz vasi. Pozimi so prišli do njega, vsi premraženi na toplo, tam pa je vse dišalo po lesu. Mizarska delavnica se mu je zdela prav idilična. Kljub temu se ni odločil za poklic mizarja, gozdarstvo se mu je zdelo privlačnejše. Pot ga je pozneje vodila po različnih službah.

Še posebej pa me je ves čas zanimal živalski svet oziroma razmerje med divjadjo in gozdom. Ko je nastal Zavod za gozdove, sem dobil službo na oddelku za gozdne živali in lovstvo. To delo mi je bilo res pisano na kožo, tam sem ostal do upokojitve.

Na ptice, ki so mu še posebej pri srcu, se je navezal že v otroštvu na poti v šolo, ko ga je ptičje petje ves čas spremljalo. Tudi pozimi dobro sliši posamezno petje. Po petju loči 130 vrst ptic.

V pokoj nisem šel težko, saj se moje življenje zdaj razlikuje le v tem, da ne hodim v službo, narava, ki jo imam tako rad, pa predstavlja še vedno največji del mojega življenja. Na primer ukvarjam se tudi s čebelami, smo pa tudi četrta generacija lovcev, smo bolj sonaravno usmerjeni.