Franc Slavko Miklavčič je po poklicu mizar, v pokoju pa je že 25 let. Zadnjih sedem let živi v Domu starejših občanov Grosuplje, v katerem se počuti zelo dobro. S ponosom pripoveduje o svojih vnukih, ker pa ga aparat za kisik nekoliko omejuje pri gibanju, je pred časom odkril zanimivo dejavnost, s katero si krajša čas – barva pobarvanke.

"Žal sem star že 80 let. Saj veste, človek se vedno počuti mlajšega," pravi Franc Slavko Miklavčič

Franc Slavko Miklavčič je po poklicu mizar, v pokoju pa je že 25 let. Zadnjih sedem let živi v Domu starejših občanov Grosuplje, v katerem se počuti zelo dobro. S ponosom pripoveduje o svojih vnukih, ker pa ga naprava za kisik nekoliko omejuje pri gibanju, je pred časom odkril zanimivo dejavnost, s katero si krajša čas – barva pobarvanke.

Najprej sem hodil na delovno terapijo, kjer smo izrezovali papir za izdelke, ko pa sem moral zaradi aparata za kisik ostajati v sobi, sem začel reševati križanke, s katerimi sem bil kar malo zasvojen. Nekega dne pa mi je dekle, ki je bilo tukaj na praksi, prineslo škatlo barvic in mandale. Najprej se mi je zdelo precej nenavadno, da bi barval, pa se je izkazalo za zelo zanimivo početje.

Ponosno pokaže fotografijo z vnukinjami. Zdaj opaža razliko, kako je spremljal odraščanje svojih otrok in kako drugačna je povezava med starimi starši in vnuki. Pred kratkim je bil tudi na poroki vnukinje, še danes se tega dogodka z veseljem spominja.

Sicer pa sem delal kot mizar. Delo mi je bilo všeč, bil sem veliko na terenu. Zanimivo pa je, da si pohištva zase nisem naredil sam, saj je bilo v trgovini veliko cenejše.

Vse življenje je delal, leta 1993 pa je odšel v pokoj. V Domu starejših občanov v Grosuplju je zadovoljen, med novimi znanci se odlično počuti.