Jelka Vuk Novakovič je pri 18 letih izgubila vid

Gospa Jelka Vuk Novakovič je svojo prvo pesem napisala pri osmih letih. Še danes se rada spomni, kako je bil oče navdušen nad verzi. Potem pa je pri osemnajstih začela izgubljati vid. Vstopila je v drug svet, a svoje ljubezni do različnih smeri v umetnosti ni opustila.

Lahko rečem, da sem se uveljavila v vseh ozirih umetnosti. Poleg pisanja pesmi me je razveseljevalo tudi risanje, šest let sem plesala tudi balet. Žal pa sem morala priznati sebi in drugim, da gre z vidom res na slabše, balet sem morala opustiti.

Na začetku namreč drugim ni povedala, kako je z njenim vidom. Ples je sicer prekinila, rada pa je igrala kitaro in klavirsko harmoniko. Ves čas je bila dejavna in pri današnjih 96 letih se rada spominja tistih let.

Zgodaj sem izgubila očeta, prišla je še vojna. Na srečo je nisem doživljala kot strahote. Bolj kot to sem spremljala, kaj se sploh dogaja.

Pozneje je bila dejavna tudi v Društvu slepih in slabovidnih. Leta 2003 je izšla pesniška zbirka Bela palica, ki jo je založilo in izdalo Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Ljubljana ob avtoričini osemdesetletnici in evropskem letu invalidov.

Danes mi po glavi še vedno rojijo rime, a sem do sebe precej stroga, nikoli se mi ne zdi dovolj dobro, znam pa na pamet še kar nekaj pesmi.

Že sedem mesecev živi v Domu starejših občanov Trebnje, v katerem se dobro počuti, njen zvesti vsakdanji spremljevalec pa je radio.