Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrechtov dom hodila že prej kot prostovoljka, Luciji Fatur pa je najprej povedala, zakaj je kasneje prišla tudi sama.

Gospa Hermina Regoršek je v Lambrechtov dom najprej hodila kot prostovoljka

Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrectov dom hodila že prej kot prostovoljka.

V Dom sem prišla, ker sem sama, nimam svoje družine, imam brata in dve svakinji, imam tudi nečake in pranečake. Z vsemi se zelo dobro razumem, vsi me obiskujejo. V mladosti sem imela fanta, najinega srečanja na maturantskem izletu se zelo dobro spomnim. Vedno sem imela občutek manjvrednosti, a obdobje s tem fantom je bilo zelo lepo, to je bilo leta 1960. Potem pa se je življenje drugače izteklo, a ničesar ne obžalujem.

Gospa Hermina se velikokrat spomni na mladost. Spomni pa se tudi službenih let, 30 let je delala kot strojepiska na občini v Slovenskih Konjicah.

V službo sem hodila z veseljem. Tipkali smo na tiste stare pisalne stroje, stenografirali smo, pisala sem po nareku, moral si narediti veliko kopij. Potem pa je šla tehnologija kar hitro naprej. Ko sem šla v pokoj, smo pisali na električne pisalne stroje. Sem kar obžalovala, da ni bilo več tistih starih.

V pokoju je delala na vrtu, skrbela za hišo, pomagala ostarelim staršem in kasneje sestri, ko je zbolela. Takrat je hodila v Lambrechtov dom kot prostovoljka in pomagat sestri. V Dom pa se je kasneje preselila iz zdravstvenih razlogov. Zdaj uživa v družbi in vsakodnevnih dejavnostih.