Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrechtov dom hodila že prej kot prostovoljka, Luciji Fatur pa je najprej povedala, zakaj je kasneje prišla tudi sama.
Gospa Hermina Regoršek je v Lambrechtov dom najprej hodila kot prostovoljka
Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrectov dom hodila že prej kot prostovoljka.
V Dom sem prišla, ker sem sama, nimam svoje družine, imam brata in dve svakinji, imam tudi nečake in pranečake. Z vsemi se zelo dobro razumem, vsi me obiskujejo. V mladosti sem imela fanta, najinega srečanja na maturantskem izletu se zelo dobro spomnim. Vedno sem imela občutek manjvrednosti, a obdobje s tem fantom je bilo zelo lepo, to je bilo leta 1960. Potem pa se je življenje drugače izteklo, a ničesar ne obžalujem.
Gospa Hermina se velikokrat spomni na mladost. Spomni pa se tudi službenih let, 30 let je delala kot strojepiska na občini v Slovenskih Konjicah.
V službo sem hodila z veseljem. Tipkali smo na tiste stare pisalne stroje, stenografirali smo, pisala sem po nareku, moral si narediti veliko kopij. Potem pa je šla tehnologija kar hitro naprej. Ko sem šla v pokoj, smo pisali na električne pisalne stroje. Sem kar obžalovala, da ni bilo več tistih starih.
V pokoju je delala na vrtu, skrbela za hišo, pomagala ostarelim staršem in kasneje sestri, ko je zbolela. Takrat je hodila v Lambrechtov dom kot prostovoljka in pomagat sestri. V Dom pa se je kasneje preselila iz zdravstvenih razlogov. Zdaj uživa v družbi in vsakodnevnih dejavnostih.
894 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrechtov dom hodila že prej kot prostovoljka, Luciji Fatur pa je najprej povedala, zakaj je kasneje prišla tudi sama.
Gospa Hermina Regoršek je v Lambrechtov dom najprej hodila kot prostovoljka
Že tri leta je Lambrechtov dom starejših v Slovenskih Konjicah dom gospe Hermine Regoršek. V pokoju je že skoraj toliko časa, kot je bila v službi, rada se pošali, da gre zdaj lahko spet delat. Sicer je v Lambrectov dom hodila že prej kot prostovoljka.
V Dom sem prišla, ker sem sama, nimam svoje družine, imam brata in dve svakinji, imam tudi nečake in pranečake. Z vsemi se zelo dobro razumem, vsi me obiskujejo. V mladosti sem imela fanta, najinega srečanja na maturantskem izletu se zelo dobro spomnim. Vedno sem imela občutek manjvrednosti, a obdobje s tem fantom je bilo zelo lepo, to je bilo leta 1960. Potem pa se je življenje drugače izteklo, a ničesar ne obžalujem.
Gospa Hermina se velikokrat spomni na mladost. Spomni pa se tudi službenih let, 30 let je delala kot strojepiska na občini v Slovenskih Konjicah.
V službo sem hodila z veseljem. Tipkali smo na tiste stare pisalne stroje, stenografirali smo, pisala sem po nareku, moral si narediti veliko kopij. Potem pa je šla tehnologija kar hitro naprej. Ko sem šla v pokoj, smo pisali na električne pisalne stroje. Sem kar obžalovala, da ni bilo več tistih starih.
V pokoju je delala na vrtu, skrbela za hišo, pomagala ostarelim staršem in kasneje sestri, ko je zbolela. Takrat je hodila v Lambrechtov dom kot prostovoljka in pomagat sestri. V Dom pa se je kasneje preselila iz zdravstvenih razlogov. Zdaj uživa v družbi in vsakodnevnih dejavnostih.
oddaja za starejše: Storž z Ljerko Belak, gost Andrej Tomažič
V tem Storžu se bomo z Janezom Mavričem podali v zbirateljske vode. Skrb za zgodovino ga spremlja že od mladih nog, intenzivneje pa se ji je posvetil po upokojitvi, ko je mizarski poklic zamenjal za zbirateljstvo. Ta nekoč prostočasna dejavnost, danes polno zaposluje njegovo življenje. Med drugim v Gornjem gradu skrbi za muzejsko zbirko tamkajšnjega krajevnega muzeja, v kateri je več kot 1.300 razglednic. Z Darjo Pograjc je spregovoril o svoji prvi veliki najdbi, o pogostih potovanjih na Češko in o težavah pri ohranjanju svoje zapuščine.
Nekoč so za očetovo rojstno hišo potekali Kekčevi dnevi. Preoblekla se je v teto Pehto, šla med otroke in začela pripovedovati zgodbe iz Črne Vope. Otroci so jo zelo lepo sprejeli, zato so jo učiteljice še večkrat povabile, da je odigrala teto Pehto. Tako je začela nastopati kot teta Pehta ter pripovedovati ljudske pravljice, vezane na izročilo njenega očeta in Josipa Vandota. Navkljub zavidljivi starosti - šteje jih namreč že 96, Marica Globočnik še danes z veseljem deli zgodbe ljudskega izročila ali pa jih črpa iz svojega življenja in iz zgodovine kraja. Leta 2002 je prejela odlikovanje Občine Kranjska Gora za življenjsko delo na kulturnem in etnološkem področju. Teto Pehto, kot jo še danes kličejo otroci in domačini, smo ob 80. obletnici planiških skokov obiskali tudi mi, pogovor, obogaten z melodijami njenih otroških pesmi in domače kranjskogorske govorice, pa lahko slišite v oddaji Storž, ob 11.15, na Prvem.
Nekoč so za očetovo rojstno hišo potekali Kekčevi dnevi. Preoblekla se je v teto Pehto, šla med otroke in začela pripovedovati zgodbe iz Črne Vope. Otroci so jo zelo lepo sprejeli, zato so jo učiteljice še večkrat povabile, da je odigrala teto Pehto. Tako je začela nastopati kot teta Pehta ter pripovedovati ljudske pravljice, vezane na izročilo njenega očeta in Josipa Vandota. Navkljub zavidljivi starosti - šteje jih namreč že 96, Marica Globočnik še danes z veseljem deli zgodbe ljudskega izročila ali pa jih črpa iz svojega življenja in iz zgodovine kraja. Leta 2002 je prejela odlikovanje Občine Kranjska Gora za življenjsko delo na kulturnem in etnološkem področju. Teto Pehto, kot jo še danes kličejo otroci in domačini, smo ob 80. obletnici planiških skokov obiskali tudi mi, pogovor, obogaten z melodijami njenih otroških pesmi in domače kranjskogorske govorice, pa lahko slišite v tokratni oddaji Storž.
Neveljaven email naslov