Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gospa Blanka Husu je pogumna gospa. Zaznamovalo jo je težko obdobje med vojno, ko so bili z družino v izgnanstvu, kakor je naslovila tudi spomine, ki jih je popisala, saj so ti časi pretežko ležali na njeni duši. Vse življenje je kot profesorica in lektorica posvetila slovenskemu jeziku in še danes z budnim očesom spremlja medije in njihov odnos do slovenščine. Lani je praznovala lepih 90 let.
Gospa Blanka Husu pravi, da je pomembno ostati aktiven
Gospa Blanka Husu je pogumna gospa. Zaznamovalo jo je težko obdobje med vojno, ko so bili z družino v izgnanstvu, kakor je naslovila tudi spomine, ki jih je popisala, saj so ti časi pretežko ležali na njeni duši. Vse življenje je kot profesorica in lektorica posvetila slovenskemu jeziku in še danes z budnim očesom spremlja medije in njihov odnos do slovenščine. Lani je praznovala lepih 90 let.
Gospa Blanka je morala zaradi težkega vojnega obdobja zelo hitro odrasti, dozoreti. Ta čas jo je veliko naučil, starši pa so ji pokazali pozitivno plat življenja. Rada živi in ima rada ljudi in to ji pomeni spodbudo za življenje.
V življenju skušam hude stvari tako razumeti ali nanje vplivati, da se iztečejo dobro. Vedno iščem dobro pot. Včasih se res konča slabo, a to me ne potre, rečem si, to je pač življenje.
Leta v izgnanstvu je želela pozabiti.
A nisem mogla, o tem sem kar naprej razmišljala. Ko sem šla enkrat na počitnice na Pokljuko, sem začela pisati. Prvo verzijo sem napisala leta 2013, drugo dve leti kasneje. Snov me je dobesedno gnala, hitela sem s pisanjem, da ne bi česa pozabila. Bilo je tako težko, da si nisem predstavljala, da je kdo na svetu sit, tako lačna sem bila.
Zaradi posledic tifusa ni mogla študirati kemije, zato se je posvetila slovenščini. Rada je učila, rada se spomni svojega učenca, pokojnega dr. Janeza Drnovška. Še danes se rada ukvarja z jezikom, po upokojitvi je lektorirala. Do današnjega odnosa do jezika pa je kar kritična.
Redno prebiram dnevni in tedenski tisk in ker sem leta 1971 zbolela na srcu, sem tudi članica Koronarnega kluba. Zase skrbim sama. Včasih se je kar težko obleči, iti ven. Pride obdobje malodušja, a pred tem me rešuje delo. Rada pa tudi koga pokličem in poklepetam.
893 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Gospa Blanka Husu je pogumna gospa. Zaznamovalo jo je težko obdobje med vojno, ko so bili z družino v izgnanstvu, kakor je naslovila tudi spomine, ki jih je popisala, saj so ti časi pretežko ležali na njeni duši. Vse življenje je kot profesorica in lektorica posvetila slovenskemu jeziku in še danes z budnim očesom spremlja medije in njihov odnos do slovenščine. Lani je praznovala lepih 90 let.
Gospa Blanka Husu pravi, da je pomembno ostati aktiven
Gospa Blanka Husu je pogumna gospa. Zaznamovalo jo je težko obdobje med vojno, ko so bili z družino v izgnanstvu, kakor je naslovila tudi spomine, ki jih je popisala, saj so ti časi pretežko ležali na njeni duši. Vse življenje je kot profesorica in lektorica posvetila slovenskemu jeziku in še danes z budnim očesom spremlja medije in njihov odnos do slovenščine. Lani je praznovala lepih 90 let.
Gospa Blanka je morala zaradi težkega vojnega obdobja zelo hitro odrasti, dozoreti. Ta čas jo je veliko naučil, starši pa so ji pokazali pozitivno plat življenja. Rada živi in ima rada ljudi in to ji pomeni spodbudo za življenje.
V življenju skušam hude stvari tako razumeti ali nanje vplivati, da se iztečejo dobro. Vedno iščem dobro pot. Včasih se res konča slabo, a to me ne potre, rečem si, to je pač življenje.
Leta v izgnanstvu je želela pozabiti.
A nisem mogla, o tem sem kar naprej razmišljala. Ko sem šla enkrat na počitnice na Pokljuko, sem začela pisati. Prvo verzijo sem napisala leta 2013, drugo dve leti kasneje. Snov me je dobesedno gnala, hitela sem s pisanjem, da ne bi česa pozabila. Bilo je tako težko, da si nisem predstavljala, da je kdo na svetu sit, tako lačna sem bila.
Zaradi posledic tifusa ni mogla študirati kemije, zato se je posvetila slovenščini. Rada je učila, rada se spomni svojega učenca, pokojnega dr. Janeza Drnovška. Še danes se rada ukvarja z jezikom, po upokojitvi je lektorirala. Do današnjega odnosa do jezika pa je kar kritična.
Redno prebiram dnevni in tedenski tisk in ker sem leta 1971 zbolela na srcu, sem tudi članica Koronarnega kluba. Zase skrbim sama. Včasih se je kar težko obleči, iti ven. Pride obdobje malodušja, a pred tem me rešuje delo. Rada pa tudi koga pokličem in poklepetam.
Medgeneracijsko društvo Z roko v roki Kranj na Gorenjskem povezuje 14 zunanjih ter 22 domskih skupin starejših za samopomoč. Že desetletje pa je zelo dejavna skupina Krompirjev cvet v Šenčurju. Skupina starejših za samopomoč vsak ponedeljek deli medsebojne izkušnje, veselje in nove ideje. Udeležence povezujeta prijateljstvo in medsebojno spoštovanje, odlikuje jih tudi pomoč drugim. Pogovor in druženja v skupini pa skrbno izbranemu neformalnemu programu dela dajejo posebno vrednost. Skupino Krompirjev cvet je obiskala Aljana Jocif.
Pravijo, da naključij ni. Tako da morda ne moremo reči, da smo dr. Marjana Dermelja srečali po naključju, bil pa je takoj pripravljen sodelovati v naši oddaji. Kemik po izobrazbi rad pripoveduje o svojih službenih letih, pa o družini, ženi ter hčerah Mateji, slavistki, in Marjani, ki je šla po njegovih stopinjah. Razveseljujeta ga dva vnuka in pravnukinja, v zadovoljstvo mu je tudi to, da pri svojih letih lahko vsak dan še vedno veliko prehodi. Dr. Marjana Dermelja je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Z ljudmi, ki dočakajo 100 let, se je vedno zanimivo pogovarjati. Seveda nas zanima, ali imajo kakšen poseben recept za tako visoko starost - no, nekaj o tem bo povedal tudi naš današnji sogovornik, gospod Hugo Šekoranja, ki je 100 let obeležil junija. "Veste, v sto letih sem marsikaj doživel, marsičesa pa tudi ne," je nekako zaokrožil svoja leta. Spomine kar niza, enega za drugim, veliko jih ima, le nekaj sva jih ujela pred dnevi, ko sem ga obiskala na lep jesenski dan na njegovem domu v Ljubljani.
"Pomembna je ljubezen do poklica, do predmeta, ki ga učiš, in do učencev ali odraslih, ki jim posreduješ svoje znanje," pravi gospa Magda Juvan, ki je vsa svoja službena leta preživela za katedrom na osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani. Učencem je skušala vzbuditi ljubezen do slovenskega jezika, do literature in slovnice, in pri tem nenehno iskala svoje poti, ki bi bile za učence kar najbolj zanimive. Ljubezen do jezika jo še vedno spremlja prav vsak dan. Nekaj utrinkov iz mozaika svojega življenja je podelila v pogovoru z Lucijo Fatur.
Letošnji 9. avgust je bil za gospoda Franca Primožiča res nekaj posebnega. Ulica, kjer živi v Kamniku, se je spremenila v prazničen prostor, zbrali so se vsi, ki ga poznajo in imajo radi. Prišli so mu namreč voščit – za 100 let! Presenetil jih je tudi on in se kot pravi telovadec zavihtel na ograji pred hišo. Že vse življenje je namreč velik ljubitelj in zagovornik športa in zdravega načina življenja. Morda zato niti ni tako zelo presenetljivo, da zime še vedno preživlja na smučeh na svojem priljubljenem Krvavcu, poleti nabira kilometre s kolesom, prav vsako jutro pa telovadi. Franca Primožiča je obiskala Lucija Fatur.
V tokratni oddaji vas vabimo v gozd. Da je gozdna terapija ponekod lahko predpisana na zdravniški recept, nam bo povedala današnja gostja. Ana Hribar Podkrajšek je namreč študentka doktorskega študija socialne gerontologije in certificirana izvajalka gozdne terapije, ki jo izvaja s starejšimi. Razvila je tudi metodo čuječega fotografiranja v naravi in jo prilagodila ljudem v tretjem življenjskem obdobju. Ano Hribar Podkrajšek je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Gospod Jože Borštnar, doma je v Silovi pri Velenju, na življenje gleda z optimizmom, čeprav mu marsikdaj ni prizaneslo. Kljub vsemu si dneve zna obogatiti in osmisliti. Že precej let je v pokoju, bil je rudar. Ko je pred leti ovdovel, si je moral na novo zapolniti vsakdan in utrnila se mu je misel za prav posebno miselno namizno igro iz lesa. Poimenoval jo je Slepi zajček. Z Jožetom Borštnarjem se je pogovarjala Lucija Fatur.
Jesen ne odpre šolskih vrat le učencem, dijakom in študentom, ampak tudi študentom v tretjem življenjskem obdobju. Prav letos je Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje praznovala lepih 40 let, v prihodnjih minutah pa boste izvedeli, kaj vse ponuja v tem študijskem letu. Goste je v studio povabila Lucija Fatur.
Gospa Leposava Jovanič je bila vsa službena leta z dušo in srcem predana poučevanju. Svoje znanje in veselje do geografije in še dveh drugih predmetov je zavzeto predajala učencem na Osnovni šoli Danile Kumar v Ljubljani, ki je še danes ne more prehvaliti, s svojimi učenci pa je še vedno v stikih. Pravi sicer, da nikoli ne razmišlja o preteklosti, ker moramo živeti in uživati tukaj in zdaj, a v pogovoru z Lucijo Fatur je nanizala veliko lepih misli in spominov.
Kazimira Lužnik je verjetno ena najslavnejših Slovenjgradčank. 31. avgusta je namreč dopolnila 90 let. Ob jubileju želi preteči 21-kilometrski ljubljanski polmaraton. Že se intenzivno pripravlja na to, pa tudi sicer navdušuje s svojo življenjsko energijo in pozitivnim pristopom. Metka Pirc jo je obiskala na njenih pripravah.
Gospa Marina ni le zelo aktivna upokojenka, ampak je ena tistih, ki vse, kar delajo, opravljajo z veliko mero dobre volje in ljubezni do sočloveka. Je ena izmed pobudnic demenci prijaznih točk v domu starejših, kjer pomaga, in skupaj z društvom Spominčica izobražuje o tej pomembni bolezni. Poleg tega nas je popeljala po svojih spominih na tistih nekaj let, ki jih je preživela kot sodelavka uredništva za dopisništvo v naši radijski hiši.
Center slepih, slabovidnih in starejših v Škofji Loki je zadnja leta dom gospe Tončke Langerholc. V dom so jo pripeljale težave z zdravjem, ki pa jih je velika ljubiteljica gora pogumno premagala in zdaj z veliko optimizma in dobre volje uživa vsak dan posebej. V Centru jo je obiskala Lucija Fatur.
To leto Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje praznuje 40 let. V naših oddajah smo spoznali že precej študentov, mentorjev, vsebin študijskih skupin. Študijsko leto se je sicer že končalo, tokrat pa smo na pogovor povabili prostovoljce, ki nam bodo v pogovoru z Lucijo Fatur predstavili svoje delo.
Mestna knjižnica Ljubljana je v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije doslej pripravila šest natečajev za kratke zgodbe − Zgodbe mojega kraja. K pisanju so povabili starejše od 60 let, avtorje najboljših zgodb ste spoznali tudi v naši oddaji. Od prvega junija naprej pa vas vabijo, da se spomnite prve ljubezni. Do konca oktobra lahko pošljete zgodbo − spomine na prvo ljubezen. O čem vse lahko razmišljate, pa bo razložila gospa Erika Marolt, bibliotekarka iz Slovanske knjižnice, članica delovne skupine za natečaj. V pogovoru z Lucijo Fatur pa boste spoznali tudi gospo Tatjano Leskošek Denišlič, ki je na natečaju Mestne knjižnice že nekajkrat sodelovala.
Gospod Branko Brečko je eden tistih upokojencev, katerih dnevi minevajo ob bogatem udejstvovanju in raziskovanju. Pravi, da bi si v pokoju vsak moral najti nekaj, kar ga veseli in bi mu popestrilo vsak dan. Sam je aktiven na več področjih, poleg vsega, o čemer pripoveduje, sodeluje tudi z revijo Vzajemnost in Svet ptic, pa tudi v Planinskih utrinkih Planinskega društva Brežice. Prihaja iz Gornjega Lenarta. Z Lucijo Fatur sta pogovor začela pri glasbi. Gospod Branko Brečko igra na svoje citre, še vedno pa ima tudi stare očetove.
Kako zelo zaposlen je lahko upokojenec, boste izvedeli v današnji oddaji. Gospod Matjaž Marinček je v desetih letih po upokojitvi prevzel toliko funkcij, da mu dobesedno zmanjkuje časa. In ne samo funkcije - tudi pisanje, fotografija, amatersko gledališče, telovadba - vse to in še marsikaj je njegovo bogato življenje. Gospoda Matjaža Marinčka je v Ivančni Gorici obiskala Lucija Fatur.
Gospod Alojz Volavšek iz Gorice pri Slivnici je eden izmed nagrajencev lanskega natečaja za starejše od 60 let, ki ga je razpisala Mestna knjižnica Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, zbirali pa so zgodbe na temo "Kako smo se nekoč prevažali". Naš tokratni sogovornik rad razmišlja in pripoveduje o spominih in o vsakdanjem življenju, pogovoru se je pridružila tudi žena Ivanka. Luciji Fatur pa je Alojz Volavšek najprej povedal, ali je bil nad nagrado zelo presenečen..
Se spomnite pustolovskega romana Julesa Verna V osemdesetih dneh okoli sveta? Izšel je leta 1872, v njem pa Phileas Fogg, uglajen angleški gospod, ki slovi po točnosti in predvidljivosti, s svojimi prijatelji iz kluba sklene stavo, da lahko v 80 dneh prepotuje svet. Knjižni junak naj bi imel takrat 40 let, glavni junakinji današnje oddaje Storž jih imata več kot dvakrat toliko. Andreja Čokl se je pogovarjala z Ellie Hamby in Sandy Hazelip, Američankama, ki sta šli okoli sveta pri dobrih osemdesetih. Lani sta v osemdesetih dneh obiskali vseh sedem celin, zdaj pa 'potujoči babici' nadaljujeta daljša potovanja po posameznih celinah.
V naših oddajah smo že predstavili nekatere nagrajence lanskega natečaja za starejše od 60 let, ki ga je razpisala Mestna knjižnica Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije. Gre za Zgodbe mojega kraja s tokratno temo Kako smo se nekoč prevažali. Tudi gospod Maks Starc iz Novega mesta se je lotil pisanja in njegova zgodba z naslovom "Oh, ta promet" se je uvrstila med 10 najboljših. Gospodu Starcu je življenje prineslo tudi veliko težkih dni, a kot pravi, se je zaradi težkih obdobij zgodilo tudi kaj lepega in zato danes na vse tudi tako gleda - z lepim spominom. Gospoda Maksa Starca je obiskala Lucija Fatur.
Življenje Helene Koder so zaznamovali scenariji in režije skoraj 50-ih dokumentarnih filmov, ki so bili središče njene poklicne poti na Televiziji Slovenija. Leta 2022 je za življenjsko delo na področju dokumentarnega filma prejela Štigličevo nagrado. S pisanjem je nadaljevala tudi po upokojitvi. Enajst esejev, povezanih z doživljanjem in poznavanjem umetnosti, filozofije in književnosti, je strnila v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži. Prvenec je 87-letno ustvarjalko izpolnil in osrečil. Čeprav skromna, saj sebe ne želi izpostavljati, pa je neskončno vesela spoznanja, da so bralci knjigo dobro sprejeli. »To pa je,« pravi avtorica, »veliko zadoščenje«.
Neveljaven email naslov