Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Polde Bibič ni bil samo velik gledališki in filmski igralec, bil je tudi pedagog in literat. Rodil se je leta 1933, po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru se je vpisal na študij igralstva v Ljubljani v letniku prof. Vide Juvanove. Bil je zaposlen v SNG Drami Ljubljana, v Mestnem gledališču ljubljanskem, bil je profesor dramske igre na AGRFT. Veliko je nastopal tudi na filmu in televiziji. Leta 1987 je pred radijskim mikrofonom pripovedoval o svojem življenju in delu.
36 epizod
Elektronska priloga k zborniku ob 60-letnici Programa Ars, literatura in glasba.
Polde Bibič ni bil samo velik gledališki in filmski igralec, bil je tudi pedagog in literat. Rodil se je leta 1933, po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru se je vpisal na študij igralstva v Ljubljani v letniku prof. Vide Juvanove. Bil je zaposlen v SNG Drami Ljubljana, v Mestnem gledališču ljubljanskem, bil je profesor dramske igre na AGRFT. Veliko je nastopal tudi na filmu in televiziji. Leta 1987 je pred radijskim mikrofonom pripovedoval o svojem življenju in delu.
Niko Kralj, arhitekt, profesor in eden najvidnejših slovenskih industrijskih oblikovalcev 20. stoletja je živel med letoma 1920 in 2013. Znan je zlasti njegov naslonjač Rex, ki sodi med najboljše slovenske oblikovalske izdelke dvajsetega stoletja in temelji na iznajdbi krivljenja perforiranih vezanih plošč. Leta 2000 je Niko Kralj za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripravil zapis o svojem življenju, v katerem je razmišljal tudi o svojih oblikovalskih izhodiščih.
Francoski romanopisec, pesnik, esejist, filmski režiser in scenarist Michel Houellebecq je ena izmed osrednjih osebnosti sodobne francoske književnosti. Po poklicu inženir agronomije, se je v devetdesetih letih posvetil samo pisanju. Objavil je več pesniških zbirk, zaslovel pa predvsem kot romanopisec. Prvi roman Razširitev področja boja je objavil leta 1994, predvsem pa je razburkal javnost in kritike z romanom Osnovni delci iz leta 1998. Zanj je Houellebecq dobil nagrado November, roman pa je bil proglašen za knjigo leta v Franciji. Sledil je roman Platforma leta 2001. Oba romana, Osnovni delci in Platforma veljata za temeljni francoski leposlovni deli sodobne književnosti zaradi tematiziranja doživljanja in opisovanja čustvene in seksualne izpraznjenosti sodobnega človeka zahodne civilizacije. Možnost otoka je naslov četrtega Houellebecqueovega roman iz leta 2005, sledil je še Zemljevid in ozemlje leta 2010. S pisateljem se je leta 2014, ko je prišel v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Krečič.
Hanif Kureishi se je rodil leta 1954 v Kentu pakistanskemu očetu in angleški materi. Študiral je filozofijo. Leta 1985 je napisal scenarij za film Moja čudovita pralnica o odraščanju pakistansko-britanskega mladeniča; film, v katerem je glavno vlogo odigral Daniel Day-Lewis, je režiral Stephen Frears. Leta 1990 je izšel prvi Kureishijev duhoviti roman Buda iz predmestja o najstniku indijsko-angleškega rodu, ki hoče zbežati iz londonskega predmestja; kot več drugih Kureishijevih besedil je tudi ta doživel ekranizacijo. Kureishi velja za pomembnega predstavnika sodobne britanske literature. Kot potomca pakistanskega priseljenca pa njegovo pisanje pogosto umeščajo v kontekst postkolonialne literature. Hanif Kureishi je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja spregovoril o različnih človeških identitetah: rasni, verski, kulturni ali spolni. Leta 2012, ko je Kureishi obiskal Ljubljano se je z njim pogovarjala Staša Grahek.
Filmi švedskega filmskega režiserja Rubena Östlunda –na primer filma Višja sila in Kvadrat - so natančne antropološke študije sodobnega zahodnega življenja, ohromljenega zaradi strahu pred drugim in drugačnim. Poleg tega se v svojih delih ukvarja z različnimi vrstami konformizma: s konformizmom v družbi, v skupinah in ob nasilju. S temami, kot so prepad med družbenimi razredi, imigracija in demokracija, pa postavlja pod vprašaj podobo na videz idealnih skandinavskih družb. Z Rubenom Östlundom se je leta 2018, ko je na Motovunskem filmskem festivalu prejel nagrado maverick, srečal Matej Juh.
Olga Tokarczuk je ena najbolj uveljavljenih, mednarodno priznanih in prevajanih poljskih prozaistk. Po študiju psihologije se je kmalu začela ukvarjati s pisanjem in do danes objavila vrsto romanov, zbirk kratkih zgodb in knjig esejev, za svoje delo pa je prejela mnogo nagrad, med katerimi ima največji sijaj seveda Nobelova. Literaturo vidi kot popolnost nenatančnih oblik in kot zapiše v svojem romanu Beguni, jo navdušuje vse, kar je »pokvarjeno, nepopolno, pomanjkljivo, počeno«. V svojem pisanju in tudi v poljskem javnem življenju se pogosto izreka o političnih temah in drugih vročih družbenih vprašanjih. Z avtorico se je leta 2019 ob njenem obisku Nove Gorice na vabilo festivala Mesto knjige in založbe KUD Pólice Dubove, pri kateri je izšel njen roman Jakobove bukve, pogovarjala Petra Meterc.
Švedska akademija, ki je Annie Ernaux namenila Nobelovo nagrado za književnost, je v utemeljitvi poudarila pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina. Spomin je tisto, kar posebej zaznamuje njen pisateljski opus – in spomin je tudi v središču romana Leta, ki ga pisateljica šteje za svoje najbolj univerzalno delo; v njem je prepletla osebno in kolektivno zgodovino šestih desetletij. Roman Leta je za zdaj tudi edina knjiga Annie Ernaux, ki jo imamo v slovenščini. Leta 2010, ko je – dve leti po izvirniku – pri založbi Didakta izšel v prevodu Maide Alilović, se je z Annie Ernaux pogovarjala Tadeja Krečič.
Umetnostni zgodovinar prof. dr. France Stele se je rodil leta 1886 in umrl leta 1972. Študiral je slovansko filologijo, zgodovino in umetnostno zgodovino na Dunaju, kjer je sprva tudi deloval kot deželni konservator za Kranjsko. Med prvo svetovno vojno je bil v ujetništvu v Sibiriji, po vrnitvi v Slovenijo se je zaposlil pri Spomeniškem uradu za Slovenijo. Pisal je med drugim o gotskem slikarstvu, Plečnikovi arhitekturi, impresionizmu. Med njegovimi glavnimi deli so Oris zgodovine umetnosti pre Slovencih (1924), Monumenta artis Slovenicae I-II (1935), Slovenski impresionisti (1970). Leta 1969 ga je k sodelovanju v oddaji Naši znanstveniki pred mikrofonom povabil takratni urednik Ciril Stani.
Pisatelj Lojze Kovačič se je rodil leta 1928 v Baslu v Švici. Ko je imel deset let, se je družina preselila v Slovenijo. Boleče izkušnje so zaznamovale tudi njegovo pisanje, snov je zajemal iz osebnega in družinskega življenja in iz okolja, ki je bilo do njega pogosto neprijazno. Velja za enega vodilnih prozaistov slovenske in evropske literature 20. stoletja. Leta 2003 je izšel Kovačičev roman Otroške stvari, za katerega je prejel nagrado kresnik. Takrat sta ga pred mikrofon povabila Tadeja Krečič in Marko Golja in Lojze Kovačič jima je pripovedoval o svojem novem romanu pa tudi o svojem ustvarjanju nasploh.
Anton Trost, nestor slovenskih umetnikov, prvi slovenski koncertni pianist in prvi rektor ljubljanske Akademije za glasbo, je bil velik glasbenik, klen in urejen, mojstrski izvajalec obsežnih, tehnično in interpretacijsko zahtevnih del klasike in romantike, posebej znane so bile njegove interpretacije Beethovnovih in Brahmsovih del. S svojim koncertiranjem je mnogo pripomogel k razvoju slovenske klavirske reprodukcije in tudi produkcije. Na področju pedagoškega dela je bil predvsem umetnik, ki je z živim tolmačenjem razkrival učencem lepoto klavirskega stavka. Bil je tih in skromen. Ni iskal velike slave, ampak se odločil za pot tihega umetnika in pot delovnega človeka, polnega odgovornosti do svojega poklica in odgovornosti do svojega naroda, do generacij, ki jim je razdajal svoje pedagoško znanje, do publike, ki ji je predstavljal najpomembnejša dela svetovnega pianističnega repertoarja ter pomagal ohranjati, nadaljevati in kvalitetno oplemenititi naše glasbeno življenje in našo glasbeno kulturo. Ohranila se je le peščica posnetkov, ki jih je Trost v petdesetih letih prejšnjega stoletja posnel za Radio Ljubljana. Med njimi najdemo tudi Beethovnov veličastni Klavirski koncert v Es-duru, s katerim je 30. januarja leta 1959 sklenil svojo pianistično kariero. Posnetek je nastal na 3. koncertu za Rdeči abonma Slovenske filharmonije. Orkester Slovenske filharmonije je vodil Drago Mario Šijanec, ki je med letoma 1935 in 1945 vodil orkester Radia Ljubljana, po 2. svetovni vojni pa se je odločil za bivanje v Argentini. V La Plati je imel uspešno kariero dirigenta in pedagoga.
Pisateljica in prevajalka Mire Mihelič se je rodila v Splitu in prvih nekaj let sploh ni znala slovensko. Potem pa je začela brati in slovenski jezik ne samo osvojila, temveč tudi izmojstrila. Postala je ena najpomembnejših slovenskih prevajalk 20. stoletja in avtorica kakih desetih romanov, predvsem iz meščanskega življenja. Leta 1980, pet let pred smrtjo, je bila Mira Mihelič gostja oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je spregovorila o svojem življenju in delu.
30. maja 2022 je v 109. letu umrl pisatelj Boris Pahor, neutruden pričevalec 20. stoletja. O svojih življenjskih izkušnjah – mnoge so bile bridke – je veliko pripovedoval, jih je pa tudi prelil v književnost in ustvaril izjemen literarni opus, dragocen za slovensko, evropsko in svetovno literaturo. Leta 2000 je Borisa Pahorja pred mikrofon povabila Vida Curk, ki ji je natančno in zanimivo pripovedoval o svojem življenju in delu ter o povezavah med pogosto bridkimi izkušnjami in ustvarjanjem.
Maja Haderlap, pesnica, pisateljica in univerzitetna predavateljica, doma iz Železne Kaple na avstrijskem Koroškem, je leta 2011 za roman Angel pozabe prejela nagrado Ingeborg Bachmann, eno najbolj prestižnih literarnih priznanj na nemškem govornem območju. Ob predstavitvi slovenskega prevoda nagrajenega romana, ki pripoveduje o iztrebljanju koroških Slovencev v obdobju nacizma, je avtorico leta 2012 pred mikrofon povabil Vlado Motnikar. Pogovor sta začela pri poeziji.
Pesnik Dane Zajc nam v oddaji pripoveduje o svojem življenju in prebere besedilo z naslovom Občutja, v katerem pripoveduje o podobah iz svojega otroštva. V svojih stvaritvah se nam predstavlja predvsem kot sugestiven izpovedovalec bivanjskih stisk našega časa. Oddajo Naši umetniki pred mikrofonom smo z Danetom Zajcem, enim najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja, posneli leta 1984.
Tomaž Šalamun je gotovo eden najbolj pomembnih in prepoznavnih slovenskih pesnikov. Za svoj pesniški opus je leta 1999 prejel Prešernovo nagrado, pozornost literarnega miljeja pa je leta 1966 vzbudil že s svojim prvencem, zbirko Poker. S Šalamunom se je ob podelitvi Prešernove nagrade leta 1999 pogovarjal Marjan Strojan, najprej pa sta se spomnila Šalamunove druge zbirke Namen pelerine, ki je izšla leta 1968.
Pisatelj Alojz Rebula je leta 2018 preminil v 95. letu starosti. Pomembno je zaznamoval povojno slovensko literaturo, med njegovimi najodmevnejšimi deli so Senčni ples, V Sibilinem vetru, Divji golob in Jutri čez Jordan. Ko je Rebulo papež Janez Pavel II. imenoval za člana Akademije zaslužnih pri Panteonu, je postal prvi Slovenec v najstarejši tovrstni ustanovi na svetu. Takrat, leta 1997, ga je h pogovoru povabil Marjan Strojan in mu najprej zastavil vprašanje, kaj ga je v življenju najbolj zaznamovalo.
Drago Jančar, ta hip najbolj renomiran slovenski prozaist, je za svoje romane že štirikrat prejel nagrado kresnik. Prvič za roman Zvenenje v glavi, drugič za delo Katarina, pav in jezuit, nato za roman To noč sem jo videl, četrtič pa za besedilo In ljubezen tudi. Jančar je v pogovoru z Markom Goljo, ki je bil posnet leta 2011, več povedal o svoji življenjski in ustvarjalni poti, odgovori pa tudi na vprašanje, zakaj piše.
Neveljaven email naslov