Eden najboljših košarkarjev vseh časov Dražen Petrović je odraščal v povprečni družini ob morju v Šibeniku. V košarko ga je zvabil njegov starejši brat Aco. Obema pa je ves čas ob strani stala mama Biserka Petrović, ki še danes, 22 let po Draženovi smrti, prenaša njegove misli predvsem na najmlajše. O tem, kako se je prepletalo njeno in Draženovo življenje, bo Biserka Petrović spregovorila v pogovoru z Gašperjem Andrinkom.

Eden najboljših košarkarjev vseh časov Dražen Petrović je odraščal v povprečni družini ob morju v Šibeniku. V košarko ga je zvabil njegov starejši brat Aco. Obema pa je ves čas ob strani stala mama Biserka Petrović, ki še danes, 22 let po Draženovi smrti, prenaša njegove misli predvsem na najmlajše. O tem, kako se je prepletalo njeno in Draženovo življenje, je Biserka Petrović spregovorila v oddaji “V sredo”.

Intervju:

Kaj za vas pomeni, da še vedno toliko ljudi nosi Draženov dres?

“Največja stvar, ki smo jo dosegli, je ta muzej. O Draženu zdaj govorijo povsod po svetu. Ne znam točno pojasniti, a mislim, da je k temu pripomogel tudi ta muzej. Tako ga poznajo tudi zdaj najmlajši, ki nosijo njegov dres in jih Dražen motivira. Lahko bi rekla, da je to trenutno več od športa.”

Nekje ste dejali, da otroci nočejo iz muzeja.

“Ja res je. Ta muzej ima tudi izobraževalni vpliv. V Šibeniku sem 20 let delala na otroškem oddelku knjižnice, zato vem, kaj otroci potrebujejo in kako razmišljajo. Mi smo jim Dražena poskušali predstaviti na vzgojni način. In ker Dražena poznam do podrobnosti, zdaj samo prenašam njegove misli. Treniral in trdo delal je od šest do sedem ur na dan. In z njegovo zgodbo zdaj spodbujajo otroke v šolah.”

Kako otrokom razložite, kdo je bil Dražen?

“Takole jim povem: Dražen ni veliko govoril, želel pa je osrečiti vsakogar poleg sebe. Ne samo soigralcev pri košarki, tudi mimoidočega na cesti, četudi mu je poklonil samo nasmeh. Vedno je pravil, da ne moremo vedno človeku zagotoviti hiše, lahko pa mu naklonimo pozornost. Živel je življenje, za katero številni pravijo, da je mogoče neresnično. Tega ne pravim samo jaz, ampak ljudje, s katerimi se je družil. Imel je tako karizmo, da se je ni zavedal. Bil je zelo preprost. Ljudje pa so drhteli, ko so bili v njegovi družbi. Vedno je govoril, da je vsak človek gospod pod svojim klobukom in da moraš znati ceniti vsakogar.”

Ljudje drhtijo tudi, ko pridejo v muzej?

“Seveda. In moram vam povedati, na to sem namreč zelo ponosna, na prvem mestu obiskovalcev muzeja so Slovenci. Drugi so Španci. Hrvati pa vedno govorijo: ‘Muzej je vendar tu, si ga bomo že ogledali!’ Res sem ponosna, da je muzej tako priljubljen po svetu! Šest let smo ga pripravljali za odprtje. Mislim, da smo dosegli to, da bo še naprej ohranjal spomin nanj.”

Je veliko ljudi svoje sinove poimenovalo po Draženu?

“Ja, zagotovo. Obiskal nas je 28-letnik iz Mehike, ki je povedal, da je oče želel, da mu je ime Dražen, ker je tudi njegov prijatelj dal sinu takšno ime. Mama pa je temu nasprotovala. Potem smo ji poslali Draženovo bonboniero, da bi videla, kdo je bil.”

Kako desetletniku vcepiti voljo do dela, kakršno je imel Dražen?

“Jaz jim povem, da čeprav je od šest do sedem ur na dan treniral, ni nikoli zamudil pouka … še vedno imam njegova šolska spričevala. Profesorji so mi rekli, kaj vse bi dali, da bi imeli enega takega učenca na generacijo. In tako otroci, ki jim pripovedujemo njegovo zgodbo, to požirajo stavek za stavkom.”

Verjetno se je Dražen marsičemu odrekal v življenju?

“Seveda. Recimo gospod George E. Killian, Američan, nekdanji predsednik svetovne košarkarske zveze FIBA, ko je bil na odkritju spomenika v Lozani, je takrat dejal: ‘Dražen in košarka sta državljana sveta.’ Tako so ga ljudje doživljali. Njega denar ni zanimal. Ko sem se vračala iz Amerike, mi je pripravil do štiri torbe, polne športne opreme, da razdelim ljudem, ki bi to potrebovali. In tako se še vedno obnašam. Muzej se vzdržuje od prodaje vstopnic in spominkov.”

Kaj Eurobasket prinaša muzeju in muzej Eurobasketu? 

“Muzej je ves čas populariziral košarko in zdaj je košarka skupaj z njim znova priljubljena na Hrvaškem.”

Glede na to, da vsi govorijo o Draženu, ali se vam zdi, da vaš sin še vedno živi?

“Težko je govoriti o tem, nekako si ne morem pojasniti določenih stvari. O Draženu preprosto morate govoriti. Včasih se mi zdi, kot da bi nekdo tretji imel niti v rokah in bi jih vlekel iz ozadja. Pridejo trenutki, ko sem na tleh in ne vem, kaj bi, pa se takrat naenkrat pojavi nekdo, ki mi pomaga.”

Kakšno je bilo vaše življenje s sinom?

”Naša družina je bila povsem povprečna, v njej je vedno vladala ljubezen. Mož je vedno zahteval, da otroka poleg športa dokončata šolo. Želela pa sva tudi, da postaneta glasbenika. Aco je igral klarinet, Dražen kitaro. Vendar ju je motilo to sedenje. In potem je Aco odšel na košarkarsko igrišče, ne da bi vedela. Nekoč sem šla plačat glasbeno šolo in mi je profesor povedal, da sin že nekaj časa ni prišel k pouku. Potem se je še mlajši brat zgledoval po starejšem in tako je košarka prevzela glasbo.

Leta 83 je odšel v vojsko. Ko je moral iz Šibenika, mu je bilo zelo težko. Videl je sicer, da je to prerasel in da mora naprej. Vendar se je res zelo obremenjeval. Takrat mi je rekel: ‘Mama, če bi ti zdaj umrla, nihče ne bi prišel na pogreb, saj vsi mislijo, da si me ti poslala iz Šibenika.’ Toda sam se je odločil, da gre. Od 18. leta se je o vsem odločal sam. Seveda se je posvetoval s starši, vendar je na koncu obveljala njegova.”

Posvetiva se Draženu kot otroku. Denimo, kaj je bila njegova najljubša jed? 

”Dražen ni bil preveč izbirčen. Oboževal je pašticado (tako se tudi prebere) in njoke ter veliko sadja. Ni imel sicer rad sladkarij, tako kot Aco. Spomnim se, ko sem nekoč prišla v Ameriko in smo pripravljali pašticado, je Draženov trener rekel: ‘Ko vse diši po hrani, potem veš, da je prišla mama Petrović’.”

O njem tudi govori pesem … kaj to pomeni za vas?

”Še vedno se ljudem, ko se želijo spomniti Dražena in slišijo to pesem, naježi koža. Če to doživite, pomeni, da Dražen živi v vas. Številni so želeli pisati pesmi o njem, ta pesem pa je tako nabita s čustvi, da je v vsakem človeku.”

Kako ste vi videli tekmovalnost med Acem in Draženom? 

“Dražen je mlajši pet let in pol. Vedno je bil bolj tiho in nikoli ni govoril, da bo boljši od brata. Veliko se je namreč posvečal delu. Da, imel je talent do 16. leta, ampak en odstotek je talenta, vse drugo je delo. Nekoč si je zapisal citat … mislim, da Maje Plisiecke, ki je dejala: “Če en dan ne treniraš, to občutiš ti, naslednji dan bodo to občutili vsi.” To je ponotranjil in garal vsak dan. Spomnim se, kako sem se nekoč razjezila, ko sem izvedela, da je treniral z vročino. Na vsak način mi je skušal prikriti, da je bolan. Poudarjam, to je čudežno. To so nerazumljive stvari, o tem se lahko pogovarjamo, a ne moremo jih razumeti …”

“V Lozani že 20 let stoji spomenik Draženu. Ko smo bili na obisku, je zdaj že pokojni gospod Juan Antonio Samaranch rekel: ‘Poleg Draženovega spomenika se mora vedno delati, saj nam je on pomagal pri promoviranju trdega dela v športu. In zdaj je v Lozani atletska steza, kjer med drugim tudi mlade mame z vozički tečejo do spomenika. Na primer spomenik v Šibeniku otroci obožujejo. Poleti se okoli njega igrajo, pozimi pa ga oblačijo, da ga ne zebe. Z njim dobesedno živijo.

Kako pa je bilo, ko je Aco igral za Cibono, Dražen pa za Šibenko?

“Spopadla sta se lahko tudi do krvi. Ko ga je Aco prosil, naj zgreši dva prosta meta, ko je Real igral s Cibono, mu je odvrnil, ali je priseben, saj za nič na svetu ne bo namerno zgrešil koša.”

Je bil kdaj trenutek, ko je hotel odnehati?

“Ne! Nikoli. Rekel je denimo: ‘Ne morem se ženiti in si ustvarjati družine, dokler se ukvarjam s košarko. Moj oče se je oženil pri 33, zato se tudi meni ne mudi.’ A kljub vsemu je oboževal otroke. Sinu Stojka Vranjkovića, ki je zdaj na kolidžu v Ameriki, je ime dal Dražen. Želel si je, naj bo Ante. In ko je bil Ante sprejet na kolidž, me je Stojko klical, naj prižgem Draženu svečo, ker je njegovemu Anteju uspelo.”

Kdaj ste prvič začutili, da bo Dražen postal superzvezdnik?

”Psiholog v Madridu, kjer je Dražen takrat blestel, mi je dejal, da ga bo svet začel ceniti takrat, ko bo odšel. Ta psiholog sicer ni rekel, kako bo odšel. Na koncu je še dejal, da vsi veliki umi odidejo mladi.”

Ste spoznali tudi mame njegovih soigralcev, kako ste ujeli z njimi?

“Zdi se mi, da so se vsi učili od mene, kako vzgajati otroka, ki se ukvarja s športom. Tudi pozneje, če se je komu zgodila podobna tragedija kot nam, so me spraševali, kako to prenesti, kako še vedno toliko govorim o Draženu. Nekoč me je deček, ki je prišel v muzej, vprašal, zakaj ne jočem ves čas zaradi Dražena, saj njegova mama zagotovo bi. Odgovorila sem mu, da sem pretočila ogromno solz, ampak če bi jokala ves čas, potem ne bi bilo njegovega muzeja. Prizadetim mamam govorim, da če jim je lažje, naj ne govorijo o umrlih, naj poslušajo srce, kako ravnati.”

Kakšen nasvet bi dali staršem perspektivnih športnikov?

“Starši morajo za otrokom stati ne glede na to, za kaj se odloči in kaj bo počel v življenju.”

Ko ste šli na obisk v Ameriko, kaj je bilo obvezno v paketu za Dražena?

“Ko sem šla nakupovat hrano zanj, nihče ni zahteval plačila. Res jim je veliko pomenil. Pripravila sem seveda hrano, ki jo je oboževal, dobila pa, kar sem hotela: meso, biftek, ribe … Mimogrede, še vedno v New Yorku v restavraciji, ki jo je Dražen rad obiskoval, hranijo njegov stol kot relikvijo.”

Kako se je navadil na hrano v Ameriki?

“On se je vsega navadil. Ampak vedno se je izobraževal tudi o športni prehrani. Ko je recimo šel v Ameriko, se je želel zrediti in težo pretvoriti v mišice. Rekel je, da moraš biti močan, da te ne odpihnejo. Lahko bi torej napisal knjigo o prehrani za športnike. Mislim, to je bilo čudežno. Dražen je res bil genij. Tega ne govorim samo kot mama, ampak kot človek, ki je bil ves čas ob njem. Ko je prvo leto pri Portlandu skoraj popolnoma presedel, je zraven počel marsikaj. Želel se je naučiti tudi posebnega dialekta Afroameričanov v Ameriki.”

Kakšno glasbo je rad poslušal?

“Poslušal je vse, od zabavne do rock glasbe. Ko je bil v Ameriki, ga je najbolj pomirjala domača umirjena glasba.”

Kako ste vi doživeli njegove največje uspehe?

“Spomnim se, da smo pozimi šli na Draženovo tekmo v New Jerseyju. Nismo mogli priti pravočasno in smo zamujali. Bilo je res veliko snega in Dražena je tako skrbelo, kje smo, saj nas ni videl na tribuni, da ni dal niti enega koša. Ko smo se prikazali, je začel rešetati koš nasprotnikov. Gledalci so mislili, da se mu je zmešalo. Mislim, da smo mu res veliko pomenili, mogoče jaz res veliko, saj sem bila poleg njega vedno, ko me je potreboval.”

Zagotovo ste spoznali ogromno njegovih prijateljev.

“Takrat smo res veliko potovali, bili skupaj na tekmah. Še vedno smo prijatelji s številnimi. Vendar če toliko stojite za svojim otrokom, nimate časa, da bi se ukvarjali s čim drugim. Ko sem se pripravljala, da grem k njemu v Ameriko, sem morala pripraviti veliko hrane, za te stvari sem porabila dosti časa. Spomnim se recimo, kako me je Dražen takoj po tekmi klical zjutraj iz Amerike, da bi se pogovorila o njegovi statistiki.”

Kako se je Dražen počutil, ko ga niso sprejeli na All stars?

“Bil je zelo razočaran. Rekel mi je, kako jim je vse pokazal, da je vreden nastopa. No, in pozneje ob koncu redne sezone me je poklical in rekel: ‘Veš, mama, zdaj nisem med 24-imi najboljšimi, ampak med 15-imi.’ Bil je namreč izbran v tretjo najboljšo peterko lige NBA.”

Je res potem naslednjo tekmo dal 44 točk?

“Da, res je dal in začeli so ga tudi bolj spoštovati … Zgodilo se je, da ga je trener Rick Adelman v Portlandu dal v igro, Dražen doseže tri trojke zapored, trener pa ga pokliče na klop. Ne vem … veste, če bi ga Adelman več dal igrati – tako jaz mislim –, bi bil prvi Evropejec z naslovom prvaka NBA. Ampak pozneje se je ta trener spremenil in začel bolj ceniti Evropejce, ki naj bi bili boljši metalci na koš. Dražen je odpiral vrata igralcem iz Evrope.”

Se je on tega zavedal?

“Seveda. Vsak dan jim je skušal dokazati, da se evropski košarkarji lahko primerjajo z Američani.”

Se je kdaj pogovarjal o tem s Kukočem, Rađo?

2Absolutno. Razlagal jim je, da morajo poskusiti, kako je igrati v Ameriki.”

Medtem ko ste spoznavali njegove prijatelje, ste bili tudi varuška …

“Tudi varuška sem bila včasih, ja. Soigralci so ga res imeli radi. Clyde Drexler mi je poslal pismo, naj ne bom žalostna, ko je Dražen umrl, saj bo on živel večno.”

Kašna je zgodba o Stephenu Curryu? 

“To je posebna zgodba. Skupaj s prijateljem Dellom Curryjem sta leta 1992 bila na tekmovanju v trojkah med vikendom največjih zvezdnikov NBA v Orlandu. Dražen je tam imel hišo. Rad me je povabil tja in mi rekel, naj se kopam v bazenu, pijem kokakolo in živim po ameriško.

No, in takrat ko je Dražen tekmoval v trojkah, smo bili v loži za povabljence. Mladi Stephan Curry pa se je ves čas smukal okoli nas in kar naenkrat je sedel k meni na kolena. Jaz ga pogledam in pomislim – čudežni otrok! Malo sva se pogovorila, potem pa je oddrvel na parket do očeta in mu rekel, da Dražen meče trojke bolje od njega. In zdaj je ta mali najboljši igralec v ligi NBA.

Stephen je prek Draženovega menedžerja zdaj navezal stike z nami, saj je želel Draženovi mami dati podpisan dres trenutnih prvakov lige NBA, ekipe Golden State Warriors. Upam, da bo nekoč tudi prišel k nam v muzej. Tudi mi smo mu poslali čestitko za naslov prvaka.”

Ste si takrat mislili, da bo velik igralec? 

“Čutila sem nekaj posebnega ob njem, nekaj, kar me je spominjalo na Dražena.”

Zdaj ko gledate mlade košarkarje v hrvaški reprezentanci, ki jih hočejo primerjati z Draženom, kaj vi mislite o tem? 

“Poglejte, talent so zagotovo pokazali. A če hoče kdo po Draženovih stopinjah, to ne zadošča. Pokazati morajo, da so pripravljeni trdo delati, kot je to počel on, ko je najprej v Portlandu sedel, potem pa v New Jerseyju pokazal, kako se igra. Upam, da jim bo uspelo, a to bo pokazala prihodnost.”